11. januar 2018

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

vir slike:miszalozba.com
Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.

O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice

26. december 2017

Časokljunov dosje (V): bralno leto 2017

Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books and Manuscripts and a Skull
vir slike: commons.wikimedia.org

Peta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vest o njihovi odličnosti potuje naprej.

20. december 2017

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si
Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki, sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman.

Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je tudi zgodba o tem, kako te definira otroštvo, odnos do staršev, če ti seveda so prisotni ali če niso. Zgodba torej, ki skuša narediti lok razumevanja časa preko osnovnih matrik našega odnosa do sveta, skozi skoraj esejski obračun z lastno preteklostjo in dovoljšnjo ponižnostjo do prihodnosti, ki prihaja.

12. december 2017

Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

vir slike: emka.si
Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala.

Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati. 

29. november 2017

Izruvana: o takšni in drugačni magiji

vir slike: emka.si
Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda, v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik, Izruvana. Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger, je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot.

In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah.

08. november 2017

Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

vir slike: emka.si
Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.

Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu.

24. oktober 2017

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj


vir slike: emka.si
Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba.

Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za

01. oktober 2017

Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

vir slike:modrijan.si
Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva. Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več.

Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem žena opravlja delo arheologinje in predavateljice. Predvsem arheološka izkopavanja, pri katerem najdejo truplo deklice, med prisotnimi ne povzročajo nikakršnega veselja in zdi se, da le še prilivajo olja na ogenj že tako razburkanim razmeram v mestu.

10. september 2017

Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov. Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666, je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe in morale.

Izbor ponuja zgodbe iz različnih ustvarjalnih obdobij Augusta Monterrosa: Zbrana dela (in druge zgodbe) (1959), Črna ovca in ostale basni (1969), Nenehno gibanje (1972), Čarobna beseda (1983), Črka E (1987), Iskalci zlata (1993), Krava (1998). Zbirke si torej sledijo kronološko.

28. avgust 2017

Julianova zgodba: o tem, kaj te zares določi

vir slike: ocean-si.com
Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo. V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko več razlogov. Med temi je marsikdaj tudi družina. Tudi takrat, ko je treba iskati pot nazaj.

Če je bila Auggijeva zgodba polna empatije in je bralcu ob branju zastajal dih, ko ni vedel, kako se
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...