27. november 2010

Knjižnično informacijsko znanje

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

V tej številki Knjižničarskih novic lahko predstavim izjemno dobrodošel prispevek šolskemu knjižničarstvu, ki z zelo zgovornim naslovom – Posodobitve pouka v gimnazijski praksi – Knjižnično informacijsko znanje (Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Knjižnično informacijsko znanje, uredila mag. Majda Steinbuch, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010) – že na prvi pogled razveseljuje.

Pravzaprav zborniku, ki se na 300 straneh razpiše o teoriji in praksi knjižničarskih vsebin v šolski knjižnici, delam krivico, saj ne gre zgolj prispevek šolskemu knjižničarstvu. Šolske knjižnice se, kot vemo, poleg vseh svojih posebnosti, od ostalih ločijo po še bolj izraziti odgovornosti. Po mojem prepričanju so namreč prav knjižničarji v osnovnih in srednjih šolah tisti, ki bodo poskrbeli za varen, premišljen in navdihujoč prvi korak med knjižnimi policami. In s tem pripravljajo teren vsem ostalim knjižnicam. Seveda pa pri tem ne gre le za romantično navduševanje nad bogatimi pustolovščinami Starih grških bajk, prva srečanja z očalonosnim Harryjem Potterjem, razsojanje med upravičenci za naslednji izvod Gospodarja prstanov, bodrenje ob težkih poglavjih slovenskega realizma in ponujanje vsakovrstne pomoči neutrudnim mladim iskalcem. Knjižnice so namreč dober odraz sprememb, ki se dogajajo na področju tiska, medijev, tehnologije, spleta idr. Knjižnice morajo iti v korak s časom s temi spremembami. In ena od zelo pomembnih, a hkrati nadležnih tovrstnih sprememb je naraščajoča kompleksnost informacijske pismenosti. Virov je na voljo vedno več, vsebine na teh virih so vedno lažje in hitreje dostopne, pasti in polena, ki se nam zaganjajo v noge pa premo sorazmerno s tem pridobivajo na svoji moči. Tako je knjižničar že dolgo nekaj povsem drugega kot zgolj podajalec knjig. Šolske knjižnice imajo v tem kontekstu naporno nalogo, da pričnejo, pokažejo in naučijo osnove informacijske pismenosti. Slednja je ena redkih sodobnih zagotovosti, katere znanj ni nikoli dovolj. In le od informacijske pismenosti je – če za trenutek odmislimo težko mentorsko vlogo pedagogov – v končni fazi odvisna kvaliteta izobraževanja. In tako tudi kvaliteta znanja, ki bo v prihodnosti pomenilo neko paradigmo življenja, katere posledice bomo vonjali prav vsi. In vse to je le drobec razlogov, zakaj menim, da so šolske knjižnice življenjskega pomena.

Knjiga je razdeljena na dva glavna dela, ki se medsebojno podpirata. Prvi del je posvečen teoriji in drugi praksi. Urednica, mag. Majda Steinbuch, v uvodnem prispevku spregovori natanko o zgoraj omenjeni pomembnosti šolskih knjižnic. Seveda ne gre mimo težav slednjih v zvezi z donedavno nepopolno vključenostjo šolskih knjižnic v proces vzgoje in izobraževanja v slovenskih šolah. Prenove učnih procesov so temu napravile konec. Tako se predstavi sodobna vloga šolskih knjižnic, ki se razteza od vloge učnega prostora, nosilke bibliopedagoških dejavnosti … in seveda tudi kot posrednice knjižnično informacijskega znanja kot pogoja za uspešno potešeno uka žejo in vseživljenjskega učenja. Teksti so v svojem neposrednem nagovoru zelo zanimivi. Tako je tudi s prispevkom, ki osmišlja pedagoško-psihološke prvine poučevanja knjižnično informacijskega znanja. Gre za posebnosti, ki se na kontekst knjižnično informacijskih znanj obračajo zaradi svoje narave, ki bi morale biti jasne obema poloma: učiteljem in knjižničarjem. V tem prvem delu ne moremo niti mimo dobrodošlega prispevka dr. Silve Novljan, ki razmišlja o sodobnem načinu življenja med informacijskimi viri. Predstavi dramatis personae, osnovne pojme pričujočega zbornika. In to je eden izmed elementov, ki to delo med bralce pošiljajo kot izvrstni osnovni priročnik z vsemi temeljnimi pojmi, s katerimi se ukvarjajo knjižnično informacijska znanja. Vlasta Zabukovec pa se v svojem prispevku ukvarja s štirimi vsebinami/metodami pedagoško-psihološke stroke in z njimi osvetli vlogo bibliotekarja v tem procesu. Gre za učenje učenja, sodelovalno učenje, timsko poučevanje in e-učenje in v celoti nekako sporoča, kako velika je prednost poučevanja knjižnično informacijskega znanja natanko zaradi fleksibilnosti snovi ter njene uporabnosti pri praktično vseh medpredmetnih povezovanjih. Posebej zanimivo, interesa vredno in s korakom v informacijsko sedanjost je tisti del, ki se nanaša na e-učenje: tu je bilo storjeno ogromno in niti pojmovna nedoločenost tega, kaj naj bi e-učenje bilo, ne skazi napredka na tem področju. Predvsem zanimiva se mi zdi preglednica, v kateri sta si nasproti postavljena klasično in e-učenje. Zaradi tega, ker gre za neprecenljiv prispevek k detabuiziranju e-učenja in pokazu, da vsa stvar ni le v tehnologiji, temveč predvsem v celotni prenovi konteksta. Zopet poudarjam tudi podprtost vsakega prispevka v zborniku z viri za nadaljnje raziskave.

Drugi del je, kot rečeno, poln zanimivih opisov praktičnih izpeljav vsebin knjižničnega informacijskega znanja. V njih najdemo medpredmetne povezave z najrazličnejšimi področji, skozi katere se v resnici informacijsko pismenost predstavi v pravilni konkretnosti. Vloga knjižničarja je pri vsem tem, po pregledu teh praktičnih primerov, popolnoma nedvoumna. Praksa razkrije odgovornosti tudi na nivoju dobrega sodelovalnega odnosa do učiteljev, jasno pa tudi do dijakov. Izvedbam programov knjižnično informacijskega znanja je formalno namenjenih petnajst ur, h katerim se pridaja tudi delo v knjižnici. Vseeno to ni veliko. Tudi zato je branje primerov iz prakse zanimivo. Kaj predstaviti, na kakšen način, s katero metodo in s katerimi viri.

Na nivoju celote smo s tem zbornikom po mojem mnenju dobili izvrstno monografijo, ki bo služila svojemu namenu: informirati bibliotekarje, ki delajo v šolskih knjižnicah in učitelje, ki bodo skozi medpredmetno povezovanje s temi bibliotekarji sodelovali. In ne le informirati, temveč predvsem omogočati lažje in učinkovitejše procese informacijskega opismenjevanja. To se zdi glavni namen knjige, ki pa gre v nadaljevanju tudi do vseh ostalih. Veselo torej po njej zgrabite vsi, ki se kakor koli ukvarjate z informacijskim opismenjevanjem. Priročnik bo koristil prav vsem. In kot dostavek: Če je temeljna predstavitev uspela (kar je!), vidim v vsem tem tudi možnost nadgradnje. Predvsem možnost dodatnih, prihodnjih primerov dobrih praktičnih izkušenj, ki bi bili v knjižni ali e-obliki iztrgani dostopnosti zgolj običajno majhnemu krogu ljudi, bi bili za večino knjižničarjev, ki na tem delajo, verjetno zelo uporabni. Medtem pa priporočam v branje in razmislek Knjižnično informacijsko znanje.

07. november 2010

Kantov najlepši paragraf iz Kritike čistega uma



(…) Dokazi, ki se dandanašnji gibljejo med ljudmi, ohranjajo svojo vrednost; celo pridobivajo na jasnosti in nezapleteni moči na podlagi zavrnitve dogmatičnih predpostavk. Um je tako zaprt znotraj svojega lastnega svojskega ozemlja – organizacijo smotrov ali ciljev, ki je obenem organizacija narave; in, kot praktična zmožnost, brez omejevanja samega sebe na slednjo, je utemeljen v razširjanju prejšnje {organizacije smotrov ali ciljev} in s tem naše lastne eksistence, onkraj meja izkustva in življenja. Če se ozremo k analogiji narave živih bitij v tem svetu, glede tega, do česar se mora um ravnati kot do načela, potem noben organ, nobena zmožnost, nobena strast, nič na sploh ni nekoristno, in da nič ni odveč, nič neproporcionalno do svoje rabe, nič neprimerno za svoj cilj; temveč, da je vse, nasprotno, popolnoma v sozvočju s svojo usmeritvijo v življenju – potem bomo našli človeka, ki je sam končni cilj tega reda, in hkrati edina žival, za katero se zdi, da se iz tega reda izrašča. Kajti njegovi naravni darovi, ne le z obzirom na talente in motive, ki ga spodbujajo, da jih razišče – temveč predvsem moralni zakon v njem, se razraščajo tako daleč onkraj vse koristnosti in prednosti, ki bi jih lahko izpeljal iz njih v tem življenju, da se počuti v nuji spoštovati zgolj zavest poštenosti, ločeno od vseh prednostnih posledic – celo zasenčenega daru slave po smrti – najbolj od vsega; in zaveda se notranjega klica po ustrezanju, na način njegovega življenja – in skozi odpoved mnogim prednostim – pojmu državljana boljšega sveta, katerega pozna kot idejo. Ta mogočen, nepremagljiv dokaz – v spremstvu z vedno-naraščajočim znanjem o skladnosti z nekim namenom v vsem, kar vidimo okoli sebe, s kontemplacijo neomejene neskončnosti stvarjenja, z zavestjo določene brezmejnosti v možnem obsegu našega spoznanja, in s poželenjem, ki je sorazmeren z vsem tem – še vedno ostaja. Celo po tem, ko je teoretično spoznanje o nas samih propadlo v vzpostavitvi nujnosti življenja po smrti. (…)

I.Kant, Kritik der reinen Vernunft (B425), vir slike: http://commons.wikimedia.org

19. oktober 2010

Zafon – Senca vetra


Zafonovo delo Senca vetra je stilsko nedoločljivo. V osnovi bi ga formalno lahko opisal kot darkerski Pulp fiction v knjižni obliki. V toku cele knjige sem se bojeval z idejo, da vsebino popredalčkam v nek znani okvir in se do nje tako tudi obnašam. Ko mi je naposled le uspelo, da sem s to neumnostjo prenehal, sem začel v knjigi dejansko tudi uživati.

Zgodba je vse prej kot preprosta. Gre za zgodbo v zgodbi pravzaprav. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem fantiču, ki ga oče v delčku svoje vzgoje in iniciacije v zrelo kulturno družbo v Barceloni popelje na pokopališče knjig, kjer ta fantič, Daniel, dobi priložnost v rejništvo izbrati si knjigo. In tu se vse začne. Naključje, če je v tej knjigi sploh kaj naključje, da je izbral to knjigo, je bilo verjetno prvo in edino na 600 straneh dotičnega čtiva. Izbral si je knjigo Senca vetra avtorja Juliana Caraxa. Daniel knjigo prebira, pomaga v očetovi knjigarni, odrašča skozi najstniške peripatije in se začenja vpletati v raziskavo avtorja Juliana, ker ga začnejo zanimati ostala dela tega avtorja.

Tu se začenja zgodba o Julianu, njegovemu času in njegovi usodi. Njegovih ljubeznih, krutemu očetu, begu v Pariz in njegovemu pisateljskemu življenju.

In kmalu se začenjata zgodbi prepletati. Tu se dokaj klasična drama splete v zvezo z kriminalko. Zaradi Usode Juliana, njegove preteklosti in tudi moralno popolnoma upravičenih grehov, ki jih je storil, se v končni fazi tudi Daniel znajde v škripcih. A se na koncu tudi ostareli Julian na nek način odkupi Danielu. In ta slednji njemu nazaj.

A kot sem dejal. Zgodba ni na prvo žogo. Vredno si je vzeti čas. Zdi se mi, da je tudi prevajalka opravila izvrstno delo, ker tekst v slovenščini teče kot bi bil izvorno pisan za ta jezik. Ne nekaj koncih se prijetno nasmeješ, spet na drugih si v primežu poetičnih metafor. Super branje. Ko najdem čas, pričnem s Pesmijo angela, drugo samostoječe nadaljevanje Sence vetra.


Če bi po senci vetra posneli film, bi imeli zelo težko, a ne neuresničljivo nalogo.

27. september 2010

Dewey: Maček iz mestne knjižnice

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Navkljub načelni strokovni usmerjenosti rubrike Povabilo k branju, sem mnenja, da pravzaprav strokovne informacije same po sebi nimajo moči, da bi vlekle k napredku. Zaradi tega sem z veseljem v svojem zadnjem prispevku predstavljal prozo naših uporabnikov, ki razmišlja o nas, našem delu in poslanstvu (Nekaj literarnih pogledov na knjižnice, Knjižničarske novice št. 5, 2010). Poleg tega smo z eno nogo še vedno v poletju, ki povečini uživa status počitka, odmora in priložnosti za »poletno branje«. Zato mi je tudi v veselje, da predstavljam slovenski prevod knjige o knjižničnem mucu, imenovanem Dewey (Vicky Myron, Bret Witter: Dewey, Maček iz mestne knjižnice, Ljubljana:Modrijan, 2010, prevod Marjeta Gostinčar Cerar).

Knjige o Deweyu sam nisem srečal po naključju. Pravzaprav bi bilo nemogoče, da bi jo zgrešil. Doma namreč gostim mačka, ki je na las podoben Deweyu, tako da je bil dovolj le hiter pogled na naslovnico, ki je zaradi napisanega izstopala med vsemi novo prispelimi knjigami v knjižnico. Poleg tega mi jo je kot priporočilno čtivo čez kakih petnajst minut na mizo položila pisarniška cimra. In za nameček se mi Dewey prikaže tudi na Facebooku (Knjiga o Deweyju ima tudi tu svojo stran http://www.facebook.com/DeweyTheBook). Vse to je bilo dovolj, da sem knjigo vzel v roke.

In moram priznati, da mi sprva ni pustila preveč pozitivnega vtisa. Branje brez dodatnih misli bo pripeljalo do občutja, ki spominja na tiste ob gledanju filmov o Lassie ali Free Willy. In v osnovi natanko takšno zgodbo tudi prikaže. Melodramo, v kateri nastopa sivi vsakdanjik s še bolj sivimi ljudmi , ki živijo iz dneva v dan in stoično prenašajo udarce usode, ki jih zgodovina piše okoli njihovega življenja. To melodramo nato nepreklicno spremeni dogodek, za katerega se zdi, da so ga vsi komaj čakali in ki je za vedno v sivino vnesel barve. V našem primeru gre tu za ljudi, še posebno avtorico Vicky Myron, iz mesteca Spencer v Iowi, ki so doživeli mačka Deweya. Zaradi tega pridiha, ki se ga ob branju knjige ne bo mogel znebiti praktično nihče, se mi takšne zgodbe običajno upirajo. Vseeno pa je tukaj nekaj drugega na delu. Ta zgodba v neki drugi gesti ponuja razmislek o tem, kaj je knjižnica, kako knjižnico upravljati, kaj knjižnici pomenijo uporabniki in kaj uporabnikom pomeni knjižnica kot prostor. Mogoče bi si celo drznil postaviti tezo, da knjige s takšno vsebino, kot jo ponuja Dewey, uspešno triumfirajo z demistifikacijo knjižnic in stereotipov, povezanih z njimi.


(vir slike: deweyreadmorebooks.com)

Knjiga je torej zbirka poglavij, ki imajo rdečo nit v mestecu Spencer in življenju avtorice Vicky Myron, večletne direktorice mestne knjižnice. Tako spoznam o glavne osebe, povezane z mestno knjižnico, uporabnike knjižnice, pomembne osebe različnih vlog v mestu in bližnje Myronine sorodnike. In spoznamo Deweya. Avtorica podrobno opisuje vse glavne mejnike v življenju muca, ki so ga na mrzlo jutro našli v zaboju za vračilo knjig izven delovnega časa knjižnice. Opisuje tudi probleme z odločitvijo, kaj z najdenčkom storiti, kasnejše privajanje na življenje v knjižnici in praktično vse njegove slavne podvige, zaradi katerih je ta mačkon postal svetovno znana zvezda. Knjižničarji so ga poimenovali Dewey in to ime se je navkljub kasneje izpeljanemu natečaju, ko so izbirali ime, tudi obdržalo (Njegovo polno ime je tako bilo Dewey Berimo Čimveč (v izvirniku Dewey Readmore). Kratek povzetek Deweyevih prigod je dostopen na spletni strani mestne knjižnice Spencer: http://www.spencerlibrary.com/dewey.shtml). In Dewey je tako ali drugače skoraj dvajset let prebival kot hišni muc mestne knjižnice v Spencerju. Avtorica v lahkotnem slogu opisuje vse njegove dogodke, srečanja, zasluge in uspehe, prav tako pa tudi negativne plati navezanosti na hišnega mačka. In na ta način predstavi njegovo zgodbo svetu.

Vseeno pa je v tem nemara nekaj več. Zdi se namreč marsikdaj, da le tisti dogodki, ki nepričakovano posežejo in na videz tudi ne spadajo v neko zgodbo, to zgodbo napravijo. Anna Frank je s svojo dnevniško zapisano izkušnjo v mnogočem prispevala k dojemanju Druge svetovne vojne, čeprav se zdi, da otroci v vojne ne sodijo. Dewey je maček in kot tak ne sodi v zgodbo knjižnice. Knjižnica kot svet prostor tišine, branja in spoštovanja ni prostor za nekaj tako nepredvidljivega, kot je hišni ljubljenček. A vendarle zgodba pokaže, da to ni res. Da sprememba v mišljenju lahko pripelje tudi do nečesa pozitivnega. In da tudi prihod Deweya knjižnici ni zmanjšal njene vrednosti, niti zaviral njenega poslanstva. V tej vlogi vidim Deweya kot simbol odprtosti za spremembe, ki so na primeru spencerske knjižnice prišle več kot dobrodošle. Med tem, da je povzročil večji obisk, pogostejši obisk knjižnice, vlil pozitivnega elana in posledično tudi knjižnični upravi pomagal k temu, da so jo  financerji začeli jemati resno, je verjetno prav Dewey to knjižnico naredil to, kar danes je. Avtorica gre še nekoliko dlje in sicer očitno dejstvo – prihod mačka, psa ali katerega koli drugega bitja spremeni življenje – poudarja tudi za svojo privatno sfero. Dewey, sicer knjižnični muc, je občasno seveda odšel tudi domov k Vicky in pripomogel tudi k boljšemu družinskemu razumevanju. Vse o Deweyu torej. Njegovo slavno ime in zgodbe, ki se še danes pletejo okoli knjige in njegove zgodbe, lahko preverite tudi na spletu (Na spletni aplikaciji Flickr je pred dvema letoma potekal natečaj, v katerem so prek naloženih fotografij izbirali mačka/o, ki je Deweyu najbolj podobna. Glej www.flickr.com/groups/deweylookalikecontest).

A zgodba o Deweyu (lahko si ga ogledate tudi v seriji video posnetkov na portalu www.youtube.com - išči »Dewey Readmore«) sploh ni zgodba o Deweyu. V resnici gre za življenjsko zgodbo, kot sem že uvodoma povedal, o mestecu, knjižnici in direktorici te knjižnice. To pomeni, da jo v prvi fazi vseeno priporočam vsem ljubiteljem lahkotne proze; prav tako morajo po njej seči vsi ljubitelji malih živali. V drugi fazi pa jo brez sramu lahko preberejo vsi, ki delajo v knjižnicah in se tako seznanijo s pozitivnimi in tudi negativnimi učinki sprememb, ki na nek način kazijo stereotipe knjižnic. In če nam stereotipi niso všeč, nam Dewey zagotovo bo.

24. september 2010

Stieg Larsson, Millenium

Pravkar zaključil z drugo knjigo iz serije Millenium, izpod peresa kontroverznega švedskega pisatelja Stiega Larssona. Prvemu delu je naslov Dekle z zmajskim tatujem, drugemu pa Dekle, ki se je igralo z ognjem. V bistvu sta si knjigi v marsičem izredno različni. Noč in dan. Če ne bi nastopali isti osebki, bi prav tako kupil zgodbo in v njej vseeno užival. A po drugi strani so ravno predzgodbe tiste, ki drugemu delu dajo potrebno globino, da je vse skupaj toliko bolj razumljivo. Drugače razumljivo.

Dekle z zmajskim tatujem je pravzaprav precej klasična detektivska kriminalna zgodba, ki si vzame dovolj časa, da razvije popolnoma temačno atmosfero in močne like. Temu dodano vrednost v objem meče tudi dogajanje, ki je večinoma postavljeno v odročno švedsko mestece, ki ob branju zares deluje kot Grumova Goga. In potem imamo tu Mikaela Blomquista in Lisbeth Salander. Moški pol in ženski pol, tolikokrat prisoten v mnogih kriminalnih delih. Čeprav v Millenuim knjigah to ni to. Mikael ni James Bond, čeprav je babjek. In Lisbeth Salander ne bere Cosmopolitana, čeprav je seksi. In imamo zaplet, hudičevo dober zaplet. Plus zvrhano mero čudakov, preteklosti, snega, mraza. Knjiga je odlična. Bere se izjemno hitro in kvalitetno. In na koncu nima tistega Poirot učinka, v katerem je bil morilec ves čas vsem pred nosom. Sploh ni poanta v morilcu. In razrešitev uganke je le del tega, zakaj je zanimivo brati. Predvsem to, kaj je tisto, v tej knjigi, za kar bi si želel vztrajati v branju, ni tako enoznačno, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zato to niti ni klasična detektivska zgodba.




Dekle, ki se je igralo z ognjem je nekaj povsem drugega. Ne vem, če sploh lahko govorimo še o kriminalnem romanu, saj v prvi tretjini knjige nihče ne umre. No, skoraj. In šele na polovici knjige se glavni junak odloči, da bo umor(e) razrešil. Vse prej je bila predpriprava. Ki jo je pisatelj posvetil glavnim likom. Na čase se mi je zazdelo, kot se ni več strinjal sam s sabo, kako je na koncu prve knjige opravil z Salanderjevo. Na kakšen način je pri njej zaključil z zgodbo. Zato je bilo potrebno v drugi knjigi napraviti uverturo in Salanderjevi dati mesto, tja, kjer ga ima. Z nekaterimi lepotnimi popravki, heh. Vseeno je zgodba, čeprav za odtenek bolj razpršena, za moj okus mnogo boljša od prve. Poglobi se v temačno preteklost in razkrije veliko Lisbethine preteklosti. In tu je pravzaprav ključ celotne zgodbe. Tisto spremno čtivo, ki govori o raziskovanju nasilja/posilstev na ženskami na Švedskem, je le za zraven. Bistvena je zopet preteklost. Temačna preteklost. In zanimivo je tudi to, koliko časa v drugem delu potrebujeta Kalle in Sally, da se dejansko srečata.



Sedaj moram priti do tretjega dela. Prevoda še ni, čakal ga ne bom.

(slike: www.emka.si)

26. julij 2010

Rekordi na področju knjižnic in knjižničarstva

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Za namen predstavitve naslednje knjige si bomo spočetka izposodili vprašanje, ki ga je v recenziji (sicer prve izdaje) zastavil David Newton, sodelavec uredništva revije World Patent Information: Knjižnice in knjižničarji so običajno prikazani kot dolgočasni, kaj bi torej lahko pričakovali od knjige, ki jo je napisal knjižničar in govori o knjižnicah? To vprašanje je v pravem kontekstu in brez ciničnih podtonov lahko celo na mestu, a nanj bom odgovoril na koncu, kajti sledeča predstavitev bo svoja vodila vzela z drugega zornega kota kot običajno.

Gre za delo Godfreyja Oswalda (Oswald Godfrey je knjižničar, ki je delal na mnogih področjih, sedaj pa svojo kariero razširja tudi na področje pisateljevanja. Več informacij o avtorju je dostopnih na njegovi spletni strani: http://www.lwrw.info/bio.htm . Na tej domeni boste našli tudi druge zanimive informacije o obeh izdajah knjige Library World Records, vključno z različnimi uporabniškimi odzivi, fotografijami, blogom in drugim), Library World Records (Godfrey Oswald, Library World Records, second edition, McFarland & Company, Inc., Publishers, Jefferson, North Carolina and London, 2009), ki je nekakšna knjižničarska različica Guinnessove knjige rekordov. Kot taka je po eni strani suhoparna, ker ponuja dejstva; po drugi pa je izredno navdihujoče branje, namenjeno različnim skupinam bralcev. In te bomo prikazali najprej. Komu je torej namenjena?



vir slike http://www.lwrw.info

Tistim, ki poznajo kakega knjižničarja, pa ne vedo, kaj mu kupiti za darilo. Zagotavljam, da gre za knjigo, ki pride prav v marsikaterem trenutku in nikoli ni dolgočasna. Vsak knjižničar, ki svoje delo počne z užitkom, bo v njej našel zadostno mero zabave in strokovnih informacij, s katerimi si bo močno razširil spekter splošne razgledanosti in kulturnega prereza sveta.

Tistim, ki so navdušeni nad rekordi. Ti so najbolj splošna in nezahtevna publika v našem primeru, kajti knjiga je nabito polna s takšnimi in drugačnimi presežniki skozi vseh 300 strani knjige, na katerih se ponuja kar 382 različnih rubrik.

Tistim, ki poznajo kakega knjižnega molja, pa ne vedo, kaj mu kupiti za darilo. Celo poglavje je posvečeno svetovnim rekordom v zvezi s knjigami, serijskimi publikacijami in knjigarnami. Razkrije nam podatke o prvih knjigah, največjih knjigah,najtežjih knjigah in najmanjših knjigah. Prav tako tudi nekaj o najpopularnejših delih.

Tistim, ki iščejo uporabno referenčno orodje. Delo namreč ponuja kopico podatkov in z lociranjem nekaterih od teh bi imel nemara težave že kak izkušen knjižničar. Katera knjižnica ima največjo zbirko natisnjenih Shakespearovih del na svetu? - Folger Shakespeare Library ima v zbirki več kot 300 000 takšnih del. Več informacij na spletni stranihttp://www.folger.edu/. Ali kdaj so v Aziji vzpostavili prvi OPAC? - To je bilo leta 1985, ko so OPAC namestili v Nacionalni knjižnici Japonske v Tokiu.

Tistim, ki radi iščejo napake. Zaradi tega, ker jih bodo tudi našli. Seveda jim veselja ne bomo vzeli in jim napak(e) ne bomo izdali. Na žalost je s tovrstnimi deli problem ravno ta, da postanejo mnogo manj verodostojni s trenutkom, ko v njih najdemo prvo napako. Zaradi tega mogoče nekaj previdnosti ne bo odveč.

Tistim, ki radi potujejo. In iščejo poti s kulturno bogatim okoljem. Ti bodo v knjigi dobil cel kup namigov, kam iti in to praktično ne glede na to, na kateri konec sveta se odpravljajo. Po svetu se namreč v zvezi s knjižnicami in knjigami skriva veliko največjih, najstarejših, najbogatejših, najlepših ipd.

Tistim, ki jih ni pomirila prva izdaja, ker v njej niso bili podatki uravnoteženo predstavljeni za cel svet. Takšne pritožbe je v recenzijah prve izdaje lahko avtor bral na svoji spletni strani - Glej stran http://www.lwrw.info/review.htm. Predvsem je šlo za kriterije glede najlepših knjižnic na svetu.

Tistim, ki ne iščejo le dejstev, temveč tudi razmišljanja. Mnoge faktične podatke v knjigi namreč spremljajo dodatna besedila, s katerimi avtor želi razširiti tematiko, ponuditi dodatne razlage in/ali priskrbeti še katere od zanimivih informacij.

In če bi skušali iti nekoliko bolj podrobno v samo vsebino, se nam razkrije marsikaj. V okviru podatkov o največjih univerzitetnih knjižnicah na Kitajskem izvemo, da je v Univerzitetni knjižnici v Pekingu delal tudi Mao Tse-tung; pa na primer tudi to, da je bolonjska knjižnica šele peta na lestvici najstarejših (univerzitetnih) na svetu. Prav tako je zanimiv tudi podatek, da drugi največji letni proračun kake knjižnice znaša 462 milijonov $ (Letni proračun ameriške Kongresne knjižnice). Osebno pa sem se najbolj zabaval ob podatkih, ki označujejo najbolj nenavadne dogodke, ki se lahko dogodijo v knjižnici. Med temi primeri najdemo zgodbo, kako so pred desetimi leti knjižničarji v Firencah pri popravilu polic odkrili del posmrtnih ostankov Danteja.

Zbirka najrazličnejših ekstremnih podatkov v zvezi s knjigami, knjižnicami, gradivom in drugim je za lažje pregledovanje organizirana v devet tematskih sklopov: rekordi v zvezi z nacionalnimi knjižnicami, splošnimi in privatnimi (neodvisnimi) knjižnicami, univerzitetnimi, specialnimi knjižnicami in arhivi; sklop raznovrstnih knjižničnih rekordov, obsežen sklop rekordov v zvezi s knjigami, serijskimi publikacijami in knjigarnami, za knjižnice kot stavbe, za knjižnične kataloge, podatkovne baze in knjižnično tehnologijo; in za organizacije na področju knjižnične in informacijske znanosti. Na koncu sledi pregled bibliografije in obsežen indeks, ki iskanje po knjigi napravi zelo enostavno.

Čeprav Library World Records ne bo tako pogosto krožila v knjižnicah med uporabniki, jo bodo knjižničarji verjetno z veseljem vzeli v roke in po nekaj prelistanih straneh si jo bodo tudi izposodili za daljši čas. Vsakemu knjižničarju bo vsebina pomagala, da bo lažje umestil svojo knjižnico in svoj poklic v širši kontekst zgodovine in kulturnega razvoja. In čeprav ne ponuja kakih velikih rešitev za sodobne knjižničarske probleme, ima mnogo drugih kvalitet, ki delujejo sveže, kratkočasno in poučno. V odgovor g.Newtonu pa lahko zapišem le to, da je knjiga spisana zelo splošno, ima nekaj napak, poleg tega ji ne bi škodilo, če bi bila opremljena s kakimi barvnimi prilogami. Dolgočasna pa preprosto ni. Priporočam!
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...