20. november 2011

Ko je oslica zagledala angela

Ko je oslica zagledala angelaKo je oslica zagledala angela by Nick Cave
My rating: 5 of 5 stars

Izjemno delo. Pred leti sem se trudil z izvirnikom, sedaj vesel, da smo dobili v slovenskem prevodu. Bere se tako, kot nekakšen podaljšek Cavovih besedil. Izjemen prevod in prava jezična poslastica. Priporočam vsem, ki jim je blizu poezija Nicka Cavea.

View all my reviews

05. julij 2011

Izobraževanje v knjižnicah

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Knjižnice prav gotovo spadajo med tiste ustanove, kjer se vsi vpleteni neprenehoma srečujejo s potrebo po izobraževanju. V prvi vrsti gre to na račun osnovne celice - informacije. Informacija na različnih nosilcih in v različnih oblikah pa je vedno bila predmet konstantne spremembe. Mogoče še nikdar prej toliko, kot je sedaj. Informacijsko opismenjevanje kot tudi vse druge oblike opismenjevanja je zato potrebno dojeti kot neprekinjeni in sestavni del delovnega procesa prav vseh, ki delamo v knjižnicah. V tej maniri zbornik prispevkov o praktičnem usposabljanju v sodobni knjižnici, lahko rečemo, zares grabi bika za prave roge.






(vir slike: ashgate.com)


Alan Brine je uredil tretji del Priročnika za izvajanje in razvoj usposabljanja v knjižnicah (Brine, Alan (ed.), Handbook of Library Training Practice and Development, Volume three, Farnham: Ashgate, 2009). Gre za zbornik, ki vključuje različne prispevke s področja aktivnega izobraževanja – predvsem knjižničarjev. Zato je to delo zanimivo predvsem za vse tiste, ki so zadolženi za razvoj delavcev v knjižnici in njihovo usposabljanje. Razdeljeno je v 6 sklopov: izobraževanje uporabnikov, upravljanje z viri, razvoj storitev poklicnih informatorjev za uporabnike, upravljanje (s človeškimi viri, financami, projekti ipd), poklicni razvoj in razvoj na mednarodni ravni. Gre torej za poskus celokupnega objema konkretne problematike, ki je v sodobnem informacijskem delu v knjižnicah zelo aktualna.

Že prvo poglavje navduši. Gre za pregled uporabe tehnologije za potrebe poučevanja (na visokošolski ravni) v Združenem kraljestvu, še posebno z vidika knjižničarskih praks.  Govori predvsem o e-učenju, e-gradivu in spletnih aplikacijah učenja. Obenem pa poudarja, da je potrebno največji fokus ohraniti v vsebini izobraževanja in se šele nato ukvarjati z tehnologijo in formo. Takšna uravnoteženost vsebinskega in formalnega pristopa je na delu skozi celotno knjigo, ki je močno in skozi vse prispevke učinkovito podprta s citati in literaturo. Ne glede na to, da kar nekaj segmentov dejavnosti v knjižnicah v prispevkih ni pokritih, je trud vseh avtorjev očiten, zato je priporočilo več kot na mestu.

Delo je namenjeno razmeroma širokemu krogu ljudi, ki sega od uprave knjižnice na čelu s kadrovsko službo do ljudi, ki izvajajo in vodijo izobraževalne procese. Veliko prostora namenja prikazu dobrih praks in poudarja pomembne povezave knjižnic z drugimi institucijami (predvsem šolskimi in visokošolskimi), kjer je pri nas – na žalost ali na srečo - še veliko rezerve.

01. julij 2011

S. Novljan, Navadna knjižnična zbirka

[Članek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah 21 (6)]

Na zaslonu pred seboj imam monografijo, ki jo je letošnjo (2011) pomlad napisala in v samozaložbi izdala Silva Novljan (Navadna knjižnična zbirka, Ljubljana: samozaložba, 2011. Na voljo je v prostem dostopu na portalu Digitalne knjižnice Slovenije). Kot pove avtorica v Predgovoru, gre za tekst, ki se giblje predvsem okoli analize učinkovitosti porabe proračunskih sredstev, ki jih Ministrstvo za kulturo RS v letu nameni za sofinanciranje nakupa gradiva v splošnih knjižnicah. Že tukaj je tako jasno, da v problematiko trčijo mnoge različne interesne in pojmovne množice: križariti bo v vsakem primeru potrebno med pojmi splošne knjižnice, knjižnične zbirke, strokovnimi priporočili, politiko in interesom financerja ter poslanstvom sodobne splošne knjižnice in strukturo njenih (potencialnih) uporabnikov.

V svojem jedru ima monografija raziskavo, ki skuša najti odgovor na vprašanje, ali je državna politika za razvijanje knjižnične zbirke splošnih knjižnic sploh primerna za uveljavljanje poslanstva splošnih knjižnic?. Z drugimi besedami: katere silnice sodelujejo in morajo sodelovati pri kompetentni in učinkoviti izgradnji knjižnične zbirke. Gre predvsem za, kot rečeno zgoraj, analizo porabe denarnih sredstev, ki jih država doda k izgradnji zbirk vključno z analizo vseh »papirnatih« postopkov v zvezi z razpisom, pregledom rezultatov, pregledom vrste in vsebine knjižničnih zbirk in tudi dostopnost in uporabo tega gradiva.


Avtorica se opisa raziskave loti zelo metodično in sprva ponudi vsa teorijska izhodišča (Manifest o splošnih knjižnicah, Standardi za splošne knjižnice, Zakon o knjižničarstvu, Deklaracija o človekovih pravicah, Ustava RS). Ti dokumenti vsebujejo namreč vso bistvo tega, kar splošne knjižnice so, potrebujejo in zrcalijo, zato je seveda jasno, da služijo kot jasno in razločno razvidna usmeritev za prihodnost (ne le splošnih) knjižnic. In jasno je tudi, da gre za zelo pomembno in kompleksno področje, v katerem je praktično vsaka knjižnica – s svojimi potrebami, uporabniki, lokacijo – zgodba povsem zase. Vseeno pa je jedro vsake knjižnice seveda njena zbirka, okoli te pa se odvijajo uporabniki, prireditve in vse ostalo, kar splošno knjižnico opredeljuje kot pomembno duhovno središče in stičišče nekega kraja in konteksta. In vse skupaj se seveda dodatno zaplete ob dejstvu, da ta zbirka vključuje raznorodne informacije na vse bolj različnih nosilcih, za katere potrebujemo vse bolj dodelano podporo v informacijski tehnologiji. Še zdaleč torej ne moremo in ne smemo trditi, da je zbirka v knjižnici mrtev organizem – gre za dinamično konstantno nadgrajevanje vsebine knjižnice, ki živi in prebiva le v modernem in kompetentnem pogovarjanju z uporabniki (bralci, poslušalci, gledalci idr.), ali kot je zapisala avtorica: »Zbirka mora torej delovati kot odprt prostor za procese informiranja in razvijanja znanja, saj vednost, ki si jo posameznik pridobi, ni popolna, odpre le nov proces do nove vednosti. Do tega, da zbirka lahko izpolnjuje svoje vpraševalno, nagovarjajoče in navdihujoče poslanstvo, pa vodi dolga in težka pot 
(Navadna knjižnična zbirka, str. 19).

Zato v nadaljevanju avtorica med drugim predstavi porabo proračunskih sredstev za knjižničarstvo v letu 2009; dejavnike, ki usmerjajo nabavno politiko splošnih knjižnic; mrežo izposojevališč splošnih knjižnic v 2009; števila enot knjižničnega gradiva v knjižničnih zbirkah regij v 2009; porabo denarja za nakup gradiva v 2009; bolj podroben vpogled v vrsto gradiva v splošnih knjižnicah in seveda izsledke raziskav(e).


Slednji so sila zanimivi in pomenljivi. Normativ knjižnične zbirke je 4,4 enote gradiva na prebivalca, številke pa kažejo, da 24 osrednjih knjižnic od 58 tega še ne dosega. Glede nakupa pa je Ministrstvo za kulturo skupno prispevalo za 30% prirasta knjižničnega gradiva in pri tem so na podlagi Razpisa osrednje knjižnice dobile v povprečju 1,6 € na prebivalca. Monografija tako postreže z aktualnimi in sila zanimivimi izsledki.


A ne gre le za analizo. Novljanova svoje delo strne v poglavju s priporočili za skladen razvoj knjižničnih zbirk. Tu sintezo najdejo vsa spoznanja izpeljane raziskave in teorijske predpostavke. Zanimivo – in predvsem prevečkrat manjkajočo – osnovo, ki je na delu v knjižnici, razumljivo in berljivo povzame tako, da vsakdo ve, kako se in se mora v knjižnici tisti, ki skrbi za nabavo gradiva povezovati s sodelavci, ki so najbolj izpostavljeni pred uporabniki. Zbirka mora biti živa in v takšno zbirko je potrebno vložiti precej truda in dela. Marsikaj mora priti v konstalacijo. In tu gre tudi za ureditev financiranja s strani države. Avtorica izčrpno in relativno obsežno monografijo sklene z dobrodošlimi predlogi za podporo izvajanju programov (v okvirih izgradnje knjižničnih zbirk) in s predlogom za razmislek o organizaciji služb za pridobivanje knjižničnega gradiva.


Delo je, kot omenjeno, brezplačno na voljo na portalu DLib.si, kjer vas seveda toplo vabim, da si ga odprete, prenesete na svoje računalnike ali bralnike, ter doživite strokovno izjemno kompetenten uvid v sodobno raziskavo o izgradnji zbirk v splošnih knjižnicah v Sloveniji. Ta uvid podpira tudi zelo bogato poznavanje vseh ozadij, hkrati pa ponuja skoraj 80 enot virov in literature, kjer, širini tematike vštric, znanja zagotovo ne bomo stradali.
Enhanced by Zemanta

22. maj 2011

Referenčne storitve v spletu in uporabniška izkušnja

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Tokrat se bom prav na kratko ustavil pri monografiji Jia Liu, ki se ukvarja z vrednotenjem online referenčnih storitev knjižnic po svetu (Jia Liu: The Evaluation od Worldwide Digital Reference Services in Libraries, Oxford, England: Chandos Publishing, 2007). Delo je zanimivo v kontrastni podobi s tem, kar običajno na tem mestu predstavljam. Tako ne gre pretežno za teoretsko delo, temveč svojo vsebino gradi predvsem v empirični raziskavi. Ta je bila plod mednarodnega sodelovanja nemške in kitajske skupine, ki sta preiskali veliko skupino spletnih referenčnih storitev.



(vir slike:library.uiuc.edu)

Referenčne storitve so že nekaj časa prisotne tudi v tehnoloških okvirih, ki preraščajo pogoj fizičnega srečanja knjižničarja in uporabnika. Na Wikipediji lahko beremo, da so prve takšne storitve svoja kolesa poganjala že v predspletnem času (sredi 1980ih) in s pridom izkoriščala možnost, ki se je ponudila v obliki elektronske pošte. Seveda pa so te storitve svojo formalno in vsebinsko nadgradnjo doživele po vzpostavitvi spleta, ko so se pojavili uporabnikom (ne?)prijazni spletni obrazci, takšni ali drugačni, ki še danes več kot odlično služijo svojemu namenu (V branje priporočam tudi Petra Margon et al.: Poznavanje referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja, v Organizacija znanja, 2010, letn. 15, zv. 4, str. 151-156). Še danes omenjam tudi zato, ker se je splet mogoče v marsičem spremenil, tako v smislu potencirano naraščajočih informacij v odprtem dostopu, vedno boljših indeksov spletnih iskalnikov kot tudi s sodobnimi spletnimi orodji, ki knjižnicam omogočajo še bolj »osebni« in hitrejši servis svojim uporabnikom (Twitter, Facebook…). Za odličen uvid v probleme, odzive in splošno podobo digitalnih referenčnih servisov je pričujoča knjiga – čeprav so od prve izdaje minila že tri leta - The Evaluation of Worldwide Digital Reference Services in Libraries, zares zanimiva.

Raziskava je vključila skoraj 150 knjižnic po svetu (slovenskih v indeksu ni moč najti), ukvarjajo pa se tudi z v Sloveniji razširjenim skupnim orodjem QuestionPoint (servis Ask a Librarian/Vprašaj knjižničarja). Bolj zanimivo je to, da so vrednotenje in primerjave servisov izdelali z uporabniškega stališča, kjer so študenti, ki so bili udeleženci raziskave, primarno komunicirali s tujimi servisi/knjižničarji in uporabljali tuje online referenčne storitve. Avtorica v prvi fazi predstavi vse formalne in metodološke opombe k raziskavi, nato ponudi teorijsko osnovo, primerja knjižnične referenčne online storitve s tistimi, ki jih imajo uporabniki na voljo v odprtem spletu (npr. Ask Yahoo), bistveno pa izpostavlja v poglavjih o vrednotenju teh storitev – tako z vidika nemške kot kitajske ekipe. Po zaključku sledijo tudi dodatki (npr. kazalo knjižnic, ki so bile obravnavane v ocenjevanju…) in krajše stvarno kazalo.

Delo bo zanimivo predvsem tistim, ki se z referenčnimi storitvami v digitalnem okolju ukvarjajo v knjižnicah. Prav tako pa tudi tistim, ki takšne storitve še načrtujejo.

Enhanced by Zemanta

03. maj 2011

Vsakodnevne informacijske prakse

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Že dve leti minevata, odkar je Reijo Savolainen, profesor na Oddelku za informacijske študije Tamperske Univerze izdal zanimivo delo, ki se ukvarja z aktualnim in konstantno razvijajočim se področjem informacijskega vedenja ( Reijo Savolainen: Everyday information practices: A social phenomenological perspective, Lanham, Maryland, Toronto, Plymouth UK: The Scarecrow Press, Inc., 2008). Zanimivo je predvsem z svežega sodobnega vidika, na podlagi katerega je raziskoval sodobne vsakodnevne informacijske prakse. Te so skozi njegovo delo Everyday Information Practices močno povezane z dinamičnimi koncepti posameznikove osebnosti, njegovih vsakodnevnih rutin, običajnih delovanj in iskanja informacij. Potreba po preseganju preživelih statičnih delitev na izoliranega posameznika, ki išče informacijo, jo najde, povleče vase, v sebi predela in uporabi, potem pa pade zastor in na izolirano informacijo na drugi strani – to potrebo je pričujoča knjiga skušala kar najbolj zadovoljiti. Gre torej v prvi vrsti za prenovljeni sodobni pogled na življenje z informacijami. Poskus prikaza the big picture (Predvsem s tem menim poskus prikaza širšega konceptualnega objema, ki ga avtor namenja obravnavi posameznikov in njihovih informacijskih praks, ne da bi izoliral kak poseben segment njegovega življenja (delo, prosti čas…)).




                                                                                    vir slike:borders.com.au

Avtor se v knjigi loteva fenomenov iskanja in uporabe informacij, pri tem pa skuša te fenomene dojeti skozi vsakodnevno prakso. Torej nikakor ne želi izpostaviti zgolj iskanja informacij na delovnem mestu, za študij ali druge specifično uravnane potrebe. Gre za to, kako in na kakšen način je vpletenost v informacijske prakse del sodobnih vsakodnevnih projektov. Ali drugače, kako sodobni vsakodnevni projekti vplivajo na posameznikove informacijske prakse. Ali še drugače, kako so informacijske prakse ter z njimi informacije same pod vplivom vsakodnevnih posameznikovih projektov.

Ena glavnih idej knjige je torej ta, da vsakodnevni projekti oblikujejo glavni kontekst vsakodnevnega iskanja informacij s poudarkom na tem, kako življenjske navade posameznikov vnaprej določajo (in so določene nazaj) njihove iskalne prakse. S tovrstno dinamiko skuša knjiga zaobjeti  problematiko informacijskega ''vedenja'' s stališča fenomenološkega dojetja sociologije. Slednja se ukvarja s t.i. človekovim Lebenswelt kot objektom raziskave in skuša vsakodnevne sociološke procese pospraviti pod streho tega, kaj pomenijo v in za človekovo zavest. Vse to ozadje lahko napravi branje dela precej oteženo, vendar delo ni napisano na način, ki bi vas s pretirano teorijsko neprijaznostjo odvračal od sebe. Koncepte skuša razlagati sproti in ob koncu tudi prepozna nujno nadaljevanje raziskav v tej smeri. S sklepnimi odstavki knjige tudi napravi vtis, da gre - bolj kot za strogo znanstveno delo - za esejski poizkus približevanja zelo dinamičnemu sodobnemu problemu – fenomenu iskanja, uporabe in dajanja informacij v nadaljnjo rabo. In v taki luči branje predlagam tudi sam. Ponudi namreč zanimive poglede na ves kontekst ki obkroža informacijsko življenje ljudi;  kako dojemamo informacije v svetu okoli nas? Po kakšnih kriterijih nekatere informacije zavrnemo, druge pa ne?

Delo Everyday Information Practices: A social Phenomenological Perspective se z obširno bibliografijo zaključi po 230 straneh in je razdeljeno na dva glavna dela: prvi je bolj teoretičen in v njem razlaga konceptualno ogrodje svojih raziskav, poleg tega pa uvaja tudi osnovne pojme fenomenološkega pristopa do sociologije (Precej se ukvarja tudi z Alfredom Shutzem kot pionirjem fenomenološke sociologije. Shutz je znan po povezovanju Webrove sociologije in Husserlove fenomenologije – tako da bo s te perspektive delo zanimivo tudi marsikateremu družboslovcu, ne nujno povezanem z informacijsko znanostjo); temu sledi drugi, empirični del, kjer predstavi svojo raziskavo. Savolainen je namreč v okvirih svojih konceptov opravil raziskavo na primeru okoljskih aktivistov in nezaposlenih, in sicer kako spremljajo dnevne dogodke in iščejo informacije, na podlagi katerih sprejemajo vsakodnevne odločitve; prav tako je raziskal, kako si gradijo svoje horizonte informacijskih virov v tem kontekstu iskanja informacij za vsakodnevne odločitve; ob koncu pa tudi to, po katerem kriteriju nekatere vire in kanale izberejo prej kot druge. Sama raziskava je detajlno opisana, postopek pa je bil izpeljan zelo natančno.

V naslednjih dveh poglavjih (6. in 7.) se ukvarja z ostalima dvema deloma trojnega pogleda na informacijsko prakso v vsakdanjosti – torej z uporabo in dajanjem v skupno rabo. Uporaba informacij v vsakdanjih kontekstih je obravnavana na splošni način, s katerim se avtor skuša približati temu, kako posamezniki filtrirajo različne informacijske vire v vsakdanjih odločitvah, raziskuje pa tudi kredibilnost medijev, kognitivne avtoritete in informacijsko prenasičenost. Temu sledi tudi poglavje o dajanju informacij v skupno rabo in tu pridemo do družbenih omrežij, ki so zgrajene na osnovnem konceptu, da je skupna raba informacij osnovna celica teh omrežij ljudi, norm, zaupanja in vzajemnega razumevanja. To je avtorju potrdila tudi pričujoča empirična raziskava.

Če povzamemo, gre torej za razgibano delo, ki bo marsikomu vrglo malo drugačno perspektivo na probleme informacijskega obnašanja ljudi. Ponuja tako strogo teorijo kot tudi podporo v skrbno in podrobno izpeljani empirični raziskavi. Če vso vsebino vržemo v kontekst sodobnih spletnih (2.0?) okoliščin, potem lahko najdemo kar nekaj točk za razmislek o vlogi informacij v življenju (ta pojem je tu treba dojeti kar najbolj generično) sodobnega človeka. Sodobni svet namreč obvladuje centralna pozicija informacij in ob vsakodnevnem naraščanju virov se pogled na to še bolj zapleta. Kot pravi avtor v sklepnem poglavju, informacijske prakse gradijo lastno zgodovino z izkušnjami iskanja, uporabe in dajanja v skupno rabo na podlagi tudi biografskih lastnosti nosilca teh informacijskih praks. To pomeni, da zaloga pred-znanja neke osebe formira nujno osnovo za njegovo informacijsko prakso, ki služi za osmišljanje vsakodnevnih projektov. To se zdi ena glavnih točk dela: informacijske prakse so subjektivno pogojene in kot take jih je potrebno tudi dojeti.

Knjiga ne daje vtisa, da ponuja praktične nasvete za knjižničarje pri njihovem delu. Vseeno pa gre za teoretsko/praktično delo, v katerem preplet socioloških in filozofskih premislekov ter konceptov iz informacijske znanosti vzbuja vprašanja o tem, koliko sploh lahko govorimo o nekih splošnih vzorcih iskanja informacij in informacijskega vedenja kot takega. Ali je torej prihodnost zgolj v informacijah s personalizirano vsebino? K branju vabim predvsem tiste, ki imajo radi teorijo.

24. januar 2011

O konceptih, ne le besedah

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Tokrat se v svojem povabilu k branju z veseljem vračam k založbi Chandos, ki s svojo serijo Chandos Information Professional Series zagotovo predstavlja enega od vrhuncev sodobne strokovne bibliotekarsko-informacijske literature. Pred seboj imam leta 2008 izdano delo avtoric Brandy E. King in Kathy Reinold, ki bi v ohlapnem prevodu nosilo naslov Najti pojem, ne le besedo (King, Brandy E. and Reinold, Kathy: Finding the concept, not just the word: a librarian's guide to ontologies and semantics, Oxford, England: Chandos Publishing, 2008). V spodnjih vrsticah na kratko predstavljam osnovne poteze dela in teme.

Knjiga je rezultat nekajletnega avtoričinega dela pri Centre of Media and Child Health in v osnovi prikazuje možnosti in implikacije, ki jih ima lahko prihodnost iskanja informacij v računalniških poizvedovalnih sistemih. Pri tem ne gre zgolj za prihodnost kot generičen pojem, temveč povsem za konkretno, t.i. vlogo semantike v poizvedovanjih. Gre torej za proces, ki bi mu uspelo absolvirati od navezanosti na zgolj preučevanje sintakse in različnih kombinacij vtipkanih znakov, ki tvorijo poizvedbo. Ali drugače – gre za to, ali in kako lahko računalniški poizvedovalni sistem naše poizvedbe dojame drugače kot serijo oz. zaporedje znakov, torej kot nekaj, kar ima pomen in kontekst.

Na vsak način gre tukaj za vsebine, ki močno spreminjajo teorijo in prakso iskalnega procesa in vse skupaj je še toliko bolj zanimivo za profesionalno angažirane informatorje in referenčne knjižničarje, ki z informacijskim opismenjevanjem in drugovrstno podporo učnemu procesu z uporabniki delijo informacijski vsakdan. Vse to je avtorica v knjigi lepo obrazložila.

Kakšna je torej osnova? Knjižničarji so znotraj svojih zadolžitev v odnosu do razrešitve uporabnikove informacijske potrebe poleg vsega ostalega za svoj uspeh predvsem dolžni postaviti to potrebo v odnos do širših kategorij vsebinske in formalne narave. To ne pomeni nič drugega kot dati kontekst formulacijam (te) informacijske potrebe. In to je osnova semantike, o kakršni je tu govor. Knjižničar je pogosto v vlogi prevajalca, ki preoblikuje informacijsko potrebo uporabnika v iskalno strategijo, ki bo vrnila rezultate. Kaj če bi to lahko storil iskalni mehanizem sam? Oziroma, kaj če bi iskalniki razumeli koncepte/kontekste v vprašanju, ki bi ga uporabnik vnesel v svoji naravni govorici, namesto da zgolj pregledujejo/primerjajo iskalne termine s svojim indeksom. Uporaba ontologij in semantičnih tehnologij to omogoča.

Delo je razdeljeno na tri glavne razdelke, v katerih se na 200 straneh razteza splošni pregled ontološkega in semantičnega spleta, zgodovina ontologij in njihove podobnosti/razlike do drugih struktur – slovarji, tezavri in taksonomije; prikaz razvoja ontologije od spodaj navzgor, kupčkanje pojmov in strukturiranje slednjih v kategorije ter dodajanje povezav. Prikazan je tudi podroben princip delovanja semantičnih tehnologij in postopek kako iskalnik vnos iskalne zahteve v naravni govorici pretvori v strojno razumljiv jezik. To teorijo podpirajo štiri študije primerov, kako semantična tehnologija rešuje probleme v različnih industrijah. Na koncu sledijo vprašanja o izzivih za prihodnost in bodoči vlogi knjižničarjev. Tako imamo – tudi z bogatim naborom literature, urejenim stvarnim kazalom, naborom priloženih povezav in izjemno berljivo razlago osnovnih konceptov – pred sabo zopet izvrstno čtivo, ki prihaja v pravem trenutku in ga z veseljem priporočam v branje.

Branje bo dobrodošlo za vse, ki se ukvarjate z različnimi vidiki izgradnje podatkovnih baz in iskanjem informacij. Še posebno za tiste, ki vas zanima prihodnost. Kar največjemu številu bi priporočil branje prvega dela, kjer avtorica govori o razumevanju ontologij. Strojno dojemanje simbolov in znakov je seveda drugačno kot človekovo. Že Ferdinand Saussure (Saussure, Ferdinand: Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 1997) je v prejšnjem stoletju natančno razdelal teorijsko ogrodje znakov v najbolj temeljni strukturi. In v njegovem osmišljanju vidimo, da je v samo osnovno strukturo znaka postavil njegovo relacijo do svoje okolice. Gre za tako imenovano negativno strukturo znaka, po kateri je znak natanko tisto, kar ni njegova okolica. In bistvena je povezava, ki je vpisana v samo strukturo nekega znaka. Tega torej samega na sebi ni. Bistvena je relacija. In preučevanje relacij, ne le znakov na sebi, je tisto, pri čemer gre za semantiko. In v osrčju semantike so ontologije. Prav ontologije omogočajo tako hierarhične in sinonimne strukture razmerij med pojmi kot tudi neštevna povezovanja med njimi. In zaokroženost teh relacij se strne v pojem.

Pri tem je pomembno, da vemo, da gre za bistveno nadgradnjo vseh do sedaj uporabljenih iskalnih orodij, kot so slovarji, tezavri, taksonomije… Ti ne ponujajo hkrati opredelitev, razmerij in klasifikacij v istem trenutku. To je naloga ontologij. Le-te namreč omogočajo povezovanje konceptov na različnih nivojih. V tem smislu gre torej za premik na vsebinski ravni, ki napravlja močne spremembe v življenju iskalcev informacij.

Stanje v spletu je še vedno precej kaotično. In kot v svoji knjigi Iskanje poudarja John Battelle (Battelle, John: Iskanje: kako so Google in njegovi tekmeci na novo napisali pravila posla in preoblikovali našo kulturo, Ljubljana : Pasadena, 2010), se prava spletna vojna v odvija v tekmi za učinkovito serviranje relevantnih podatkov. In pri tem v nobeni fazi ne gre brez konkretnih izzivov, ki jih ob koncu predstavlja tudi avtorica naše knjige. Popolnoma na mestu je tudi vprašanje, kakšna bo v resnici vloga knjižničarja, če bodo ontologije in semantična iskanja omogočale uporabo naravne govorice v poizvedovalnih sistemih? Knjižničarji kot posredniki med znanjem in uporabnikovo potrebo v tem kontekstu v resnici izostanejo. Ali pač ne. Pri izgradnji in vzdrževanju teh ontologij bo potrebna izjemna natančnost, poznavanje podatkov in uporabnikovih iskalno-vedenjskih navad. Zapletlo se bo v prvi vrsti pri standardizaciji oznak v ontologijah. A vseeno, v smislu zgoraj zapisanega avtorica dokaj brez zadržkov agitira k aktivni vključenosti knjižničarjev v prihajajočo prisotnost spletne semantike.

In čeprav vse kaže na (ponovno prihajajoč?) razkorak med uporabniki, ki so s pomočjo folksonomij in vključenostjo v izgradnjo spletnega znanja že močno vajeni te svoje vpletenosti in med izdelovalci ontologij, ki (kot kaže) bodo morali delovati zaprto, natančno in strokovno, gre tu vseeno za novo poglavje v informacijski družbi. Ne glede na to, kdaj dejansko pride. A (tudi) zaradi objave te knjige nimamo več izgovora, da so nas spremembe ujele nepripravljene.

V preizkus in izobraževanje avtorica predlaga naslednja spletna orodja:

Cognition: http://www.cognition.com/
EasyAsk: http://easyask.com/
Lexalytics: http://www.lexalytics.com/
Linguamatics: http://www.linguamatics.com/
TextPresso: http://www.textpresso.org/

20. januar 2011

Veselje in sreča ob uporabi spletnih katalogov knjižnic po Evropi

Danes sem imel neznansko srečo, da sem lahko po nekaj časa zopet uporabljal pestre spletne kataloge večinoma nacionalnih knjižnic v Evropskem prostoru. Če lahko tudi Rusijo štejemo sem. Šlo je za to, da se dobil relativno preprosto vprašanje, ki se je nanašalo na iskanje prevodov in izdaj nekega klasičnega ameriškega avtorja iz prejšnjega stoletja. Omejitve so bile le avtorjevo ime in da je prevod iz 2007 ali mlajši. Zelo enostavno pač. Glede na to, da smo že nekaj časa izven dobe kataložnih listkov in da se avtomatično zapise nacionalnih bibliografij ali popise zalog nacionalnih (tudi večine drugih glavnih knjižnic) izdeluje računalniško in so tako dostopni na t.i.OPACih. Že res, ampak, veselje ob tem spoznanju takoj zbledi, ko ugotoviš, da se je potrebno pri določenih državah pošteno namučiti, ker so njihovi uporabniški vmesniki jezikovno prilagojeni zgolj in samo njihovem nacionalnem jeziku.

Vem, lahko bi si v marsičem pomagal z združevalnimi iskalniki, kakšen je TEL, vendarle pa sem ugotovil, da slednji občasno ne deluje ravno brez težav in zato se v resnici raje - tudi zaradi občutka točnosti - obrnem na spletne možnosti ki jih imajo nacionalke na voljo.

Pomagam si lahko z različnimi spletnimi mesti, ki jih lahko kot portale uporabljam za dostop do spletnih strani nacionalnih knjižnic. Eno takšnih je www.nationallibraries.org. Na sporedu sem imel Češko, Slovaško, Poljsko, Madžarsko, Rusijo in Hrvaško. Z lahkoto sem podatke našel za Češko, Poljsko, Hrvaško (čeprav je pri njih prisoten problem neenotnosti knjižnic, npr. lahko si ogledate, koliko različnih skupnih/vzajemnih katalogov premorejo - na strani Inštituta Ruđer Bošković); malce več težav sem imel s Slovaško in Madžarsko, a absolutna zmagovalka je še vedno Rusija.

In on neuspešnih poizkusih v njihovem opacu nisem pridobil želje po znanju ruskega jezika. Bolj sem presenečen nad nedostopnostjo, ki si jo s svojim katalogom ustvarjajo. A sem v končni fazi uspel. In dobil potrditev, da se ne gre zanašati na OCLCjev WorldCat, čeprav je večkrat zelo zelo uporaben. Število prevodov, ki sem jih našel zavedenih na WorldCatu v okviru zgoraj omenjenih pogojev, je bilo 1. Natanko en sam prevod je naveden. V ruskem katalogu, kjer sem sicer za podatek porabil skoraj pol ure, sem jih našel 11 (enajst).

Za hec sem preizkusil tudi Google Book Search, ki pa žal (še) ni dovolj natančen za sistematične poizvedbe.

05. januar 2011

O iskanju

Pred kratkim sem zaljučil z branjem slovenskega prevoda knjige Iskanje. Avtor je John Battelle. Gre za moje pojme izvrstno napisano, mogoče malce slabše prevedeno, ampak izredno berljivo delo o spletnem iskanju, zgodovini spletnega iskanja, Googlu in vseh ostalih gigantov internetne industrije ter prihodnosti, v katero se zadeve nagibajo.

Iskanje je dostopno v marsikateri spletni in fizični knjigarni:




Knjigo sem nekega lepega dne po naključju (kot večino finih stvari) odkril v Konzorciju na oddelku za marketing, kamor grem kot iskalec zanimivosti. Kupil sem jo, kljub temu, da delam v knjižnici in bi si jo lahko izposodil. Pa mi ni problem dati nekaj denarja za dobro knjigo, mi nikoli ni bil. Kakorkoli že, knjigo nujno priporočam vsem, ki bi radi nekaj malega uvida v zgoraj navedene fenomene in bitke za prevlado, inovacije in zaslužek na spletu. Sam se jo prebral z užitkom, kot entuzijast in kot profesionalni informator obenem. Iz nje sem se naučil ogromno in nekaj tega bi z veseljem delil tudi z drugimi. Nasploh sem bil fasciniran nad povezavo (do sedaj bržkone ene bolj zoprnih bibliotekarskih poglavij) bibliometrije in PageRanka, kar mi do sedaj nikakor ni padlo na pamet. Se pa učim :)

Avtor je znan avtor iz področja spletnih tehnologij in iskanja. Objavlja tudi zanimiv Searchblog in je eden od ustanoviteljev Wired magazine. Biografske zaznamke si preberite na Wikipedii.

vir slike: www.emka.si
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...