22. maj 2011

Referenčne storitve v spletu in uporabniška izkušnja

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Tokrat se bom prav na kratko ustavil pri monografiji Jia Liu, ki se ukvarja z vrednotenjem online referenčnih storitev knjižnic po svetu (Jia Liu: The Evaluation od Worldwide Digital Reference Services in Libraries, Oxford, England: Chandos Publishing, 2007). Delo je zanimivo v kontrastni podobi s tem, kar običajno na tem mestu predstavljam. Tako ne gre pretežno za teoretsko delo, temveč svojo vsebino gradi predvsem v empirični raziskavi. Ta je bila plod mednarodnega sodelovanja nemške in kitajske skupine, ki sta preiskali veliko skupino spletnih referenčnih storitev.



(vir slike:library.uiuc.edu)

Referenčne storitve so že nekaj časa prisotne tudi v tehnoloških okvirih, ki preraščajo pogoj fizičnega srečanja knjižničarja in uporabnika. Na Wikipediji lahko beremo, da so prve takšne storitve svoja kolesa poganjala že v predspletnem času (sredi 1980ih) in s pridom izkoriščala možnost, ki se je ponudila v obliki elektronske pošte. Seveda pa so te storitve svojo formalno in vsebinsko nadgradnjo doživele po vzpostavitvi spleta, ko so se pojavili uporabnikom (ne?)prijazni spletni obrazci, takšni ali drugačni, ki še danes več kot odlično služijo svojemu namenu (V branje priporočam tudi Petra Margon et al.: Poznavanje referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja, v Organizacija znanja, 2010, letn. 15, zv. 4, str. 151-156). Še danes omenjam tudi zato, ker se je splet mogoče v marsičem spremenil, tako v smislu potencirano naraščajočih informacij v odprtem dostopu, vedno boljših indeksov spletnih iskalnikov kot tudi s sodobnimi spletnimi orodji, ki knjižnicam omogočajo še bolj »osebni« in hitrejši servis svojim uporabnikom (Twitter, Facebook…). Za odličen uvid v probleme, odzive in splošno podobo digitalnih referenčnih servisov je pričujoča knjiga – čeprav so od prve izdaje minila že tri leta - The Evaluation of Worldwide Digital Reference Services in Libraries, zares zanimiva.

Raziskava je vključila skoraj 150 knjižnic po svetu (slovenskih v indeksu ni moč najti), ukvarjajo pa se tudi z v Sloveniji razširjenim skupnim orodjem QuestionPoint (servis Ask a Librarian/Vprašaj knjižničarja). Bolj zanimivo je to, da so vrednotenje in primerjave servisov izdelali z uporabniškega stališča, kjer so študenti, ki so bili udeleženci raziskave, primarno komunicirali s tujimi servisi/knjižničarji in uporabljali tuje online referenčne storitve. Avtorica v prvi fazi predstavi vse formalne in metodološke opombe k raziskavi, nato ponudi teorijsko osnovo, primerja knjižnične referenčne online storitve s tistimi, ki jih imajo uporabniki na voljo v odprtem spletu (npr. Ask Yahoo), bistveno pa izpostavlja v poglavjih o vrednotenju teh storitev – tako z vidika nemške kot kitajske ekipe. Po zaključku sledijo tudi dodatki (npr. kazalo knjižnic, ki so bile obravnavane v ocenjevanju…) in krajše stvarno kazalo.

Delo bo zanimivo predvsem tistim, ki se z referenčnimi storitvami v digitalnem okolju ukvarjajo v knjižnicah. Prav tako pa tudi tistim, ki takšne storitve še načrtujejo.

Enhanced by Zemanta

03. maj 2011

Vsakodnevne informacijske prakse

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Že dve leti minevata, odkar je Reijo Savolainen, profesor na Oddelku za informacijske študije Tamperske Univerze izdal zanimivo delo, ki se ukvarja z aktualnim in konstantno razvijajočim se področjem informacijskega vedenja ( Reijo Savolainen: Everyday information practices: A social phenomenological perspective, Lanham, Maryland, Toronto, Plymouth UK: The Scarecrow Press, Inc., 2008). Zanimivo je predvsem z svežega sodobnega vidika, na podlagi katerega je raziskoval sodobne vsakodnevne informacijske prakse. Te so skozi njegovo delo Everyday Information Practices močno povezane z dinamičnimi koncepti posameznikove osebnosti, njegovih vsakodnevnih rutin, običajnih delovanj in iskanja informacij. Potreba po preseganju preživelih statičnih delitev na izoliranega posameznika, ki išče informacijo, jo najde, povleče vase, v sebi predela in uporabi, potem pa pade zastor in na izolirano informacijo na drugi strani – to potrebo je pričujoča knjiga skušala kar najbolj zadovoljiti. Gre torej v prvi vrsti za prenovljeni sodobni pogled na življenje z informacijami. Poskus prikaza the big picture (Predvsem s tem menim poskus prikaza širšega konceptualnega objema, ki ga avtor namenja obravnavi posameznikov in njihovih informacijskih praks, ne da bi izoliral kak poseben segment njegovega življenja (delo, prosti čas…)).




                                                                                    vir slike:borders.com.au

Avtor se v knjigi loteva fenomenov iskanja in uporabe informacij, pri tem pa skuša te fenomene dojeti skozi vsakodnevno prakso. Torej nikakor ne želi izpostaviti zgolj iskanja informacij na delovnem mestu, za študij ali druge specifično uravnane potrebe. Gre za to, kako in na kakšen način je vpletenost v informacijske prakse del sodobnih vsakodnevnih projektov. Ali drugače, kako sodobni vsakodnevni projekti vplivajo na posameznikove informacijske prakse. Ali še drugače, kako so informacijske prakse ter z njimi informacije same pod vplivom vsakodnevnih posameznikovih projektov.

Ena glavnih idej knjige je torej ta, da vsakodnevni projekti oblikujejo glavni kontekst vsakodnevnega iskanja informacij s poudarkom na tem, kako življenjske navade posameznikov vnaprej določajo (in so določene nazaj) njihove iskalne prakse. S tovrstno dinamiko skuša knjiga zaobjeti  problematiko informacijskega ''vedenja'' s stališča fenomenološkega dojetja sociologije. Slednja se ukvarja s t.i. človekovim Lebenswelt kot objektom raziskave in skuša vsakodnevne sociološke procese pospraviti pod streho tega, kaj pomenijo v in za človekovo zavest. Vse to ozadje lahko napravi branje dela precej oteženo, vendar delo ni napisano na način, ki bi vas s pretirano teorijsko neprijaznostjo odvračal od sebe. Koncepte skuša razlagati sproti in ob koncu tudi prepozna nujno nadaljevanje raziskav v tej smeri. S sklepnimi odstavki knjige tudi napravi vtis, da gre - bolj kot za strogo znanstveno delo - za esejski poizkus približevanja zelo dinamičnemu sodobnemu problemu – fenomenu iskanja, uporabe in dajanja informacij v nadaljnjo rabo. In v taki luči branje predlagam tudi sam. Ponudi namreč zanimive poglede na ves kontekst ki obkroža informacijsko življenje ljudi;  kako dojemamo informacije v svetu okoli nas? Po kakšnih kriterijih nekatere informacije zavrnemo, druge pa ne?

Delo Everyday Information Practices: A social Phenomenological Perspective se z obširno bibliografijo zaključi po 230 straneh in je razdeljeno na dva glavna dela: prvi je bolj teoretičen in v njem razlaga konceptualno ogrodje svojih raziskav, poleg tega pa uvaja tudi osnovne pojme fenomenološkega pristopa do sociologije (Precej se ukvarja tudi z Alfredom Shutzem kot pionirjem fenomenološke sociologije. Shutz je znan po povezovanju Webrove sociologije in Husserlove fenomenologije – tako da bo s te perspektive delo zanimivo tudi marsikateremu družboslovcu, ne nujno povezanem z informacijsko znanostjo); temu sledi drugi, empirični del, kjer predstavi svojo raziskavo. Savolainen je namreč v okvirih svojih konceptov opravil raziskavo na primeru okoljskih aktivistov in nezaposlenih, in sicer kako spremljajo dnevne dogodke in iščejo informacije, na podlagi katerih sprejemajo vsakodnevne odločitve; prav tako je raziskal, kako si gradijo svoje horizonte informacijskih virov v tem kontekstu iskanja informacij za vsakodnevne odločitve; ob koncu pa tudi to, po katerem kriteriju nekatere vire in kanale izberejo prej kot druge. Sama raziskava je detajlno opisana, postopek pa je bil izpeljan zelo natančno.

V naslednjih dveh poglavjih (6. in 7.) se ukvarja z ostalima dvema deloma trojnega pogleda na informacijsko prakso v vsakdanjosti – torej z uporabo in dajanjem v skupno rabo. Uporaba informacij v vsakdanjih kontekstih je obravnavana na splošni način, s katerim se avtor skuša približati temu, kako posamezniki filtrirajo različne informacijske vire v vsakdanjih odločitvah, raziskuje pa tudi kredibilnost medijev, kognitivne avtoritete in informacijsko prenasičenost. Temu sledi tudi poglavje o dajanju informacij v skupno rabo in tu pridemo do družbenih omrežij, ki so zgrajene na osnovnem konceptu, da je skupna raba informacij osnovna celica teh omrežij ljudi, norm, zaupanja in vzajemnega razumevanja. To je avtorju potrdila tudi pričujoča empirična raziskava.

Če povzamemo, gre torej za razgibano delo, ki bo marsikomu vrglo malo drugačno perspektivo na probleme informacijskega obnašanja ljudi. Ponuja tako strogo teorijo kot tudi podporo v skrbno in podrobno izpeljani empirični raziskavi. Če vso vsebino vržemo v kontekst sodobnih spletnih (2.0?) okoliščin, potem lahko najdemo kar nekaj točk za razmislek o vlogi informacij v življenju (ta pojem je tu treba dojeti kar najbolj generično) sodobnega človeka. Sodobni svet namreč obvladuje centralna pozicija informacij in ob vsakodnevnem naraščanju virov se pogled na to še bolj zapleta. Kot pravi avtor v sklepnem poglavju, informacijske prakse gradijo lastno zgodovino z izkušnjami iskanja, uporabe in dajanja v skupno rabo na podlagi tudi biografskih lastnosti nosilca teh informacijskih praks. To pomeni, da zaloga pred-znanja neke osebe formira nujno osnovo za njegovo informacijsko prakso, ki služi za osmišljanje vsakodnevnih projektov. To se zdi ena glavnih točk dela: informacijske prakse so subjektivno pogojene in kot take jih je potrebno tudi dojeti.

Knjiga ne daje vtisa, da ponuja praktične nasvete za knjižničarje pri njihovem delu. Vseeno pa gre za teoretsko/praktično delo, v katerem preplet socioloških in filozofskih premislekov ter konceptov iz informacijske znanosti vzbuja vprašanja o tem, koliko sploh lahko govorimo o nekih splošnih vzorcih iskanja informacij in informacijskega vedenja kot takega. Ali je torej prihodnost zgolj v informacijah s personalizirano vsebino? K branju vabim predvsem tiste, ki imajo radi teorijo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...