Preskoči na glavno vsebino

S. Novljan, Navadna knjižnična zbirka

[Članek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah 21 (6)]

Na zaslonu pred seboj imam monografijo, ki jo je letošnjo (2011) pomlad napisala in v samozaložbi izdala Silva Novljan (Navadna knjižnična zbirka, Ljubljana: samozaložba, 2011. Na voljo je v prostem dostopu na portalu Digitalne knjižnice Slovenije). Kot pove avtorica v Predgovoru, gre za tekst, ki se giblje predvsem okoli analize učinkovitosti porabe proračunskih sredstev, ki jih Ministrstvo za kulturo RS v letu nameni za sofinanciranje nakupa gradiva v splošnih knjižnicah. Že tukaj je tako jasno, da v problematiko trčijo mnoge različne interesne in pojmovne množice: križariti bo v vsakem primeru potrebno med pojmi splošne knjižnice, knjižnične zbirke, strokovnimi priporočili, politiko in interesom financerja ter poslanstvom sodobne splošne knjižnice in strukturo njenih (potencialnih) uporabnikov.

V svojem jedru ima monografija raziskavo, ki skuša najti odgovor na vprašanje, ali je državna politika za razvijanje knjižnične zbirke splošnih knjižnic sploh primerna za uveljavljanje poslanstva splošnih knjižnic?. Z drugimi besedami: katere silnice sodelujejo in morajo sodelovati pri kompetentni in učinkoviti izgradnji knjižnične zbirke. Gre predvsem za, kot rečeno zgoraj, analizo porabe denarnih sredstev, ki jih država doda k izgradnji zbirk vključno z analizo vseh »papirnatih« postopkov v zvezi z razpisom, pregledom rezultatov, pregledom vrste in vsebine knjižničnih zbirk in tudi dostopnost in uporabo tega gradiva.


Avtorica se opisa raziskave loti zelo metodično in sprva ponudi vsa teorijska izhodišča (Manifest o splošnih knjižnicah, Standardi za splošne knjižnice, Zakon o knjižničarstvu, Deklaracija o človekovih pravicah, Ustava RS). Ti dokumenti vsebujejo namreč vso bistvo tega, kar splošne knjižnice so, potrebujejo in zrcalijo, zato je seveda jasno, da služijo kot jasno in razločno razvidna usmeritev za prihodnost (ne le splošnih) knjižnic. In jasno je tudi, da gre za zelo pomembno in kompleksno področje, v katerem je praktično vsaka knjižnica – s svojimi potrebami, uporabniki, lokacijo – zgodba povsem zase. Vseeno pa je jedro vsake knjižnice seveda njena zbirka, okoli te pa se odvijajo uporabniki, prireditve in vse ostalo, kar splošno knjižnico opredeljuje kot pomembno duhovno središče in stičišče nekega kraja in konteksta. In vse skupaj se seveda dodatno zaplete ob dejstvu, da ta zbirka vključuje raznorodne informacije na vse bolj različnih nosilcih, za katere potrebujemo vse bolj dodelano podporo v informacijski tehnologiji. Še zdaleč torej ne moremo in ne smemo trditi, da je zbirka v knjižnici mrtev organizem – gre za dinamično konstantno nadgrajevanje vsebine knjižnice, ki živi in prebiva le v modernem in kompetentnem pogovarjanju z uporabniki (bralci, poslušalci, gledalci idr.), ali kot je zapisala avtorica: »Zbirka mora torej delovati kot odprt prostor za procese informiranja in razvijanja znanja, saj vednost, ki si jo posameznik pridobi, ni popolna, odpre le nov proces do nove vednosti. Do tega, da zbirka lahko izpolnjuje svoje vpraševalno, nagovarjajoče in navdihujoče poslanstvo, pa vodi dolga in težka pot 
(Navadna knjižnična zbirka, str. 19).

Zato v nadaljevanju avtorica med drugim predstavi porabo proračunskih sredstev za knjižničarstvo v letu 2009; dejavnike, ki usmerjajo nabavno politiko splošnih knjižnic; mrežo izposojevališč splošnih knjižnic v 2009; števila enot knjižničnega gradiva v knjižničnih zbirkah regij v 2009; porabo denarja za nakup gradiva v 2009; bolj podroben vpogled v vrsto gradiva v splošnih knjižnicah in seveda izsledke raziskav(e).


Slednji so sila zanimivi in pomenljivi. Normativ knjižnične zbirke je 4,4 enote gradiva na prebivalca, številke pa kažejo, da 24 osrednjih knjižnic od 58 tega še ne dosega. Glede nakupa pa je Ministrstvo za kulturo skupno prispevalo za 30% prirasta knjižničnega gradiva in pri tem so na podlagi Razpisa osrednje knjižnice dobile v povprečju 1,6 € na prebivalca. Monografija tako postreže z aktualnimi in sila zanimivimi izsledki.


A ne gre le za analizo. Novljanova svoje delo strne v poglavju s priporočili za skladen razvoj knjižničnih zbirk. Tu sintezo najdejo vsa spoznanja izpeljane raziskave in teorijske predpostavke. Zanimivo – in predvsem prevečkrat manjkajočo – osnovo, ki je na delu v knjižnici, razumljivo in berljivo povzame tako, da vsakdo ve, kako se in se mora v knjižnici tisti, ki skrbi za nabavo gradiva povezovati s sodelavci, ki so najbolj izpostavljeni pred uporabniki. Zbirka mora biti živa in v takšno zbirko je potrebno vložiti precej truda in dela. Marsikaj mora priti v konstalacijo. In tu gre tudi za ureditev financiranja s strani države. Avtorica izčrpno in relativno obsežno monografijo sklene z dobrodošlimi predlogi za podporo izvajanju programov (v okvirih izgradnje knjižničnih zbirk) in s predlogom za razmislek o organizaciji služb za pridobivanje knjižničnega gradiva.


Delo je, kot omenjeno, brezplačno na voljo na portalu DLib.si, kjer vas seveda toplo vabim, da si ga odprete, prenesete na svoje računalnike ali bralnike, ter doživite strokovno izjemno kompetenten uvid v sodobno raziskavo o izgradnji zbirk v splošnih knjižnicah v Sloveniji. Ta uvid podpira tudi zelo bogato poznavanje vseh ozadij, hkrati pa ponuja skoraj 80 enot virov in literature, kjer, širini tematike vštric, znanja zagotovo ne bomo stradali.
Enhanced by Zemanta

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez