22. februar 2012

Kje iskati gibalo zgodovinskih sprememb?

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

V rubriki Povabilo k branju se z veseljem lotevamo tudi beril, ki nas popeljejo nekoliko izven našega osnovnega interesnega polja. Gre namreč za izvrsten način, kako lahko možgane napasemo na sosednjem travniku, za katerega se večkrat izkaže, da v resnici sploh ni tako strogo ločen od našega. Prav tako pa imam vse pogosteje občutek, da se znanost opravil s knjigami in informacijami nasploh, vedno bolj povezuje z drugimi, navidezno ločenimi področji.


(vir slike: bookdepository.co.uk)

Zato to pot predlagam, da v roke vzamete knjigo profesorja ekonomije, Leonarda Dudleyja, z naslovom Informacijske revolucije v zgodovini Zahoda (Leonard Dudley: Information Revolutions in the History of the West, Cheltenham, UK, Northampton, MA, USA: Edward Elgar Publishing, 2008). Gre namreč za avtorja, ki se v prvi vrsti ukvarja z ekonomsko zgodovino. Tako imamo tudi pri tem delu prerez več kot tisoč let zgodovine s težiščem v evropski in ameriški kulturi, ki se ukvarja predvsem z vprašanji ekonomije, politike in širših družbenih odnosov in ima rdečo nit v inovacijah in revolucijah v informacijski znanosti in tehnologiji. Delo skuša skozi serijo interpretacij različnih dogodkov odgovoriti na vprašanje, kako so spremembe v informacijskem svetu vplivale na spremembe v družbi.

Glavna teza, ki jo avtor v delu zagovarja, je ta, da so večjim družbenim revolucijam v evropskem in ameriškem prostoru vedno predhajale inovacije na informacijskem področju. Avtor pravi, da so slednje tiste, ki spreminjajo ekonomije obsega in učinke omrežij ter v končni fazi povzročijo spremembe obstoječih medosebnih odnosov. In iz tega nastajajo nove družbe. V tej tezi je potrebno razjasniti vsaj dva pojma: prvi je ekonomija obsega ("Scale economies"), kjer gre za obseg, do katerega padejo stroški enote, ko se obseg produkcije poveča. Ali drugače: gre za prednosti pri stroških na račun poslovnega širjenja. Družba, ki doseže ekonomijo obsega, zniža povprečne stroške na produkt prek povečane produkcije, ker so fiksni stroški porazdeljeni med povečano število produktov; drugi izraz pa je učinek omrežja ("Network effect"), kjer gre za učinek, ki ga ima uporabnik produkta ali storitve na vrednost produkta ali storitve za druge uporabnike. Bistveno je, da več ljudi, ki uporabljajo storitev ali produkt, bolj se veča vrednost tega produkta ali storitve.

Naloga, ki si jo zadaja knjiga, je v tem, da pokaže, ali je v zadnjem tisočletju nova tehnologija spremenila ekonomije obsega v relaciji do učinkov omrežja in če, ali bi takšne družbene revolucije lahko povezali z inovacijami na področju informacij. Tako se po uvodnih besedah avtor poda na okoli 300 strani trajajočo eksplikacijo izbranih dogodkov iz evropske in ameriške zgodovine in zanje ponuja drugačno interpretacijo, kot smo je vajeni predvsem iz zgodovinskih učbenikov. V središču pa so vsakokrat informacije. V tem oziru se »spopade« (med drugim tudi) z vprašanji:  Zakaj se je zrušil imperij Karolingov? Kako so lahko Normani osvojili in obdržali Angleško kraljestvo? Zakaj je Luther z reformo krščanstva uspel, medtem ko isto ni uspelo Johnu Wycliffu in Janu Husu? Zakaj je Karel I. Stuart izgubil tako svoje kraljestvo kot tudi svojo glavo? Zakaj so ZDA leta 1898 Španiji napovedale vojno? Ali obstaja povezava med 11. 9. 1989 (odprte meje med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom) in 9. 11. 2001 (napad na WTC)?

Tako recimo literatura o propadu Karolingov običajno govori v prid invazij, ki so jih v zahodno Evropo izpeljali Muslimani, Vikingi in Madžari, vendar Dudley predlaga drugačno interpretacijo – v zadnjih dveh desetletjih vladavine Karla I. Velikega se je namreč pojavila standardizacija latinščine, ki so jo uporabljali na dvoru in v samostanih. Ta standardizacija je močno povečala pismenost in tako znižala stroške skriptorijev, hkrati pa povečala učinke omrežja, kar je pomenilo razmah gradiva. Tako avtor po seriji izpeljav pride do srednjeveške latinščine kot doslej preveč spregledanega dejavnika, ki je močno vplival na potek dogodkov v tistem času.

Besedilo je napisano branju prijazno in marsikatero poglavje vam bo prineslo nekaj novega. Ali vsaj za nekaj trenutkov da misliti zgodovino v drugačni perspektivi. Delo je, kot rečeno, v prvi vrsti namenjeno raziskovalcem zgodovine in razvoja politike, ekonomije in družbe v evropski in ameriški kulturi. A vse polno je tez, ki so dovolj zanimive in si zaslužijo premislek.

V podstati celotne knjige je precejšnje število znanstvenih člankov, ki jih je napisal avtor sam ali v sodelovanju z drugimi. V knjigi avtor ponudi tudi spletni naslov, kjer so članki dostopni, vendar nas tam pričaka le žalostni Désolé, la page demandée n'existe pas sur ce site..., torej bo potrebno članke poiskati nekje drugje. Bibliografija slednjih je v knjigi seveda na voljo, kot tudi obsežen seznam referenc, ki napotujejo na nadaljnje raziskave.

Na kratko torej knjigo predlagam kot izlet v zanimive raziskave o preteklosti in naši zgodovini, kjer velike spremembe krožijo okoli informacijskih inovacij in mejnikov; modeli, vzeti iz ekonomske znanosti, pa poleg vsega ponudijo še dodaten izziv, a obenem ne predstavljajo (pre)velike strokovne ovire.

19. februar 2012

Knjižnica ponoči

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Ko sem pred časom izvedel, da se v izdajo pripravlja nov prevod Alberta Manguela, sem v hipu pred seboj zagledal kalejdoskop izvrstno oblikovanih idej, zakladnico znanja in neskončne poti navdušenja, po katerih lahko pelje pisana beseda. Vesel sem bil kot majhen otrok. Dela tega avtorja so vnaprej dobljena bitka in nadvse me veseli, da smo v slovenski jezik dobili tudi, izvorno pred petimi leti izdano, Knjižnico ponoči (Alberto Manguel, Knjižnica ponoči, Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011).




(vir slike: emka.si)

Knjiga je – podobno recimo kot njegova Zgodovina branja – zares izvrstnem preplet marsičesa. Za Alberta se zdi, da se je preprosto usedel na sredo svojega knjižnega kabineta, zaprl oči, in se prepustil, da njegovo intimno razmerje s knjigami in knjižnicami, malodane freudovsko prosto asociira skozenj. In zato bi se lahko marsikomu zazdelo, da gre za avtorjevo prenapihnjeno dokazovanje svojega neskončnega poznavanja področja bibliotekarstva, knjig, literature in knjižničnih prostorov. Vendarle pa v brk lahko takšnim kritikom pihnemo le to, da nam je v tem primeru popolnoma vseeno.

Sodobna knjižnica se izreka na mnogo načinov. Prevečkrat se njen pomen pomete nekam tja v sprotno opombo pod črto, se ga izrablja tudi za neplemenite družbene agitacije, se prevečkrat reducira na medsebojno obrekovanje strokovnjakov, mimogrede pa še vsake toliko zaslišimo kako kratkovidno stavo o tem, kdaj bodo dokončno nepotrebne. Vendarle pa se knjižnica, tako sodobna kot tudi pretekla, izreka na ogromno izjemnih, unikatno zgodovinskih in navdihujočih načinov. Vse te, lahko zatrdimo vsaj večino teh, je v Knjižnici ponoči razvil Manguel. Mit, ureditev, prostor, moč, senca, oblika, naključje, delavnica, um, otok, preživetje, pozaba, domišljija, identiteta in dom. To so Manguelove kategorije, skozi katere govori pojem knjižnice. Opisuje pričevanja in dogodke v Drugi svetovni vojni, ki pripravljenemu nudi pomen kroženja knjig v človeško nedostojnih razmerah, razčlenjuje Leibnitzevo misel o tem, da knjižnici njeno vrednost določata zgolj njena vsebina in način, kako bralci to vsebino izkoriščajo, ne pa število njenih zakladov; navrže tudi opravljivo o Borgesovi navadi, da je v knjižnici praznoval skoraj vse rojstne dneve; opisuje odnos, ki ga je slavni Panizzi čutil do Britanske narodne knjižnice in nenazadnje pristavi svoj lonček tudi k sodobni, v vsej svoji izvrstni neumnosti iskrivi debati o tem, kaj je bolje, elektronska ali papirnata knjiga, iztek pa ponudi motrenju spleta v njegovi zrcalnosti z Bogom dvanajstega stoletja, torej kroga, ki ima središče povsod, oboda pa nikjer.

Knjižnico ponoči so izdali v Cankarjevi založbi, v zbirki Bralna znamenja. Bere se počasi. Včasih se zazdi, da lahko bralec zadiha le takrat ko si v svoji naracijski sili odpočije tudi avtor. A Manguel si tega počitka ne vzame. Zato je teh 250 strani lahko zelo napornih. Še posebno, če si želimo napraviti ta ali oni zaznamek z željo po nadaljnjih kontekstih kateri izmed njegovih zgodb. A vseeno se zdi knjiga mnogo, mnogo prekratka.

In komu jo priporočiti? Knjižničarjem, ki so pozabili, kaj pomeni delati v knjižnici; arhitektom knjižnic, ki iščejo pomenske odtenke knjižnične stavbe; tistim, ki iščejo smisel in pomen knjižnične zbirke; tistim, ki se pripravljajo na bibliotekarski izpit; tistim, ki so neskončno zaljubljeni v knjige in tistim, ki iščejo sodoben humanistični diskurz o informaciji. Da, vsem tem. V prvi vrsti pa vsem, ki zahajajo v knjižnico. Knjižnico ponoči je potrebno postaviti v prvo vrsto med novosti in jo čim večkrat priporočiti uporabnikom. Še veliko vode bo namreč preteklo, preden bo naslednji avtor sestavil tako polno in učinkovito apologijo knjižnicam.

10. februar 2012

David Benjamin ''Sedem''

Kar nekaj časa je že od tega, kar sem zadnjič doživel tisti občutek, ko požreš knjigo na eks. Tisti občutek, ki ga lahko doživiš le ob knjigah, ki te, jaz temu pravim, zaklenejo. Za tistih nekaj momentov, ur ali dni si njihov in tudi čas, ko nimaš časa zanje, te priklenejo nase, premišljuješ le o tem, kdaj boš našel čas zanje.
 
Vir slike: pogledi.si

Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca.

Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnici zastavil (mogoče preveč?) širokopotezno in, v želji ustrezanju šablon, ki jih je pred leti za kriminalne romane na novo postavil Dan Brown, se tako trudil preveč. V Sedem namreč najdemo tako Platona, Nostradamusa, Hitlerja, Pascala, ruski KGB, tajne druščine in tajne druščine, ki so izšle iz tajnih druščin. Tam, kjer se je moralo, je bilo pač potrebno zadevo zvezati skupaj. To, ali zgodba sama drži vodo, presodite sami. Ob branju boste skoraj zagotovo uživali.

Sam nimam težav s tem, da bi podlegal neskončni potrebi po kritiki, ki bi jo moral v obraz metati vsakemu umetniškemu delu in ga preverjati s stvarnostjo. Umetniško delo ni namenjeno posnemanju stvarnosti, pa naj gre za impresionistično slikarijo ali le bestsellerski krimič. To je moje stališče. A vseeno moram zgodbi vsaj malo verjeti in stične točke Sedem so včasih res malo fantastične. Sicer mi gre oznaka v Cobiss, tem taksonomskem temelju katalogizacije in kategorizacije knjižničnega gradiva, - znanstveno fantastični roman - malo na živce. Sam kaj prida znanstvene fantastike nisem našel zraven. Vse se sicer vrti okoli regresije, hipnoze, vendar to področje prepoznam sila premalo, da bi znal trditi, da je to znanstvena fantastika.  Mogoče me poučijo drugi :)

Ne glede na vse to, mi je bil Sedem v užitek. Užival sem v tem, da večino časa nisem vedel, kako so moralne vloge porazdeljene, kdo s kom manipulira in kako se bo na koncu stvar končala. Mene je pritegnil zaradi tega. Ideja je super, mogoče bi ji vzel ščepec megalomanskosti in Brownovske potrebe po reševanju sveta. To je pa tudi vse. Zanimivo bi bilo slišati odzive različnih tipov bralcev - ne dvomim, da bodo npr.psihologi imeli svojevrstne komentarje.

Sedem je krimič, ki ga prebereš na dušek, zato ga z veseljem priporočam vsakomur, ki išče nekaj za čez vikend. Na delu je dovolj Dana Browna in hkrati tudi Umberta Eca, da bo pritegnilo. O avtorju bom težko kaj zapisal, ker ga ne poznam. David Benjamin je psevdonim. In s tem nimam težav.

O knjigi tudi na straneh:
Enhanced by Zemanta
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...