24. marec 2012

Nekaj literarnih pogledov na knjižnice

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe. In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih.

V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije, ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na to, ali gre za prevod ali izvirno delo) kot tudi k temu, kako smo knjižničarji in kako naše knjižnice dojete s strani obiskovalcev, gostov, uporabnikov in strank.

Prvo takšno delo, ki nam je dospelo v naročje, je lanskoletni prevod Knjižničar – Monodrama, avtorja Rainerja Strzolke ( Rainer Strzolka, Knjižničar – Monodrama: Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet?, Berlin, Ljubljana: Simon Verlag für Bibliothekswissen, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009, prevod Ivan Kanič). V slovenščino nam je delo prevedel Ivan Kanič. Gre za kratko, a izredno pronicljivo delo, ki nam na prvo žogo prinaša nekaj zelo humornih krokijev o vsakdanjih peripetijah. Te bodo s ciničnim nasmeškom opremile vsakega knjižničarja, ki ima kaj opraviti z ljudmi in njihovimi željami, s katerimi se odpravijo v knjižnico. Knjižničar – Monodrama prinaša tragikomične situacije, zbrane v petih dejanjih. Njihova skupna lastnost je referenčni pogovor. Neuspešen seveda. Tako lahko prebiramo dialoge med uporabniki, ki ne znajo uporabljati knjižničnih katalogov (čeprav to ne zmanjša njihove samozavesti), se ne razumejo najbolje s sistemom postavitve gradiva na podlagi signature, ne vedo najbolje, kaj bi sploh radi vedeli ali pa vedo, kaj bi radi in knjižničarje dojemajo kot osebne postreščke, nazadnje pa tudi tiste, ki na splošno pogovor s knjižničarjem dojemajo kot mentalne steroide za napihovanje svojega poznavalskega ega. 

In medtem, ko je večina teh situacij knjižničarjem v splošnem dobro poznana ter jim predstavlja le še občasen nasmeha vreden spomin, je drugo branje dela nekaj povsem drugega. Po streznitvi namreč bralec postane pozoren tudi na drugo plat medalje, ki pa ni prijetna za knjižničarje. Opazi namreč, da knjižničarji na svojem delovnem mestu vse prevečkrat za samoumevno jemljemo tisto, kar večina drugih ne (npr. poznavanje pravil iskanja po knjižničnem katalogu). Ali pa, da večkrat propademo na tem, da uporabnikom enostavno ne znamo ali nočemo na pravi način razložiti sistema delovanja knjižnice. Spet dostikrat je problem v tem, da sicer znamo zadostiti informacijskim potrebam naših strank, pa vendarle tega ne znamo izpeljati na učinkovit način, ki ne bi povzročal dodatne zmede. Ali pa smo v končni fazi le premalo prilagodljivi trenutku in razmeram, ki od nas terjajo za odtenek večjo fleksibilnost.

In mislim, da je avtor vsaj v enem od svojih momentov želel povedati ravno to. Namreč, da za vse neprijetne in tragikomične situacije v knjižnici vendarle niso krivi le uporabniki . Zelo pogosto namreč svoj lonček k temu pristavijo tudi knjižničarji sami. Zato se lahko Strzolko v tem kontekstu beremo na več načinov. Če se odločimo za površno branje , si bomo pridelali nekaj nasmeškov. Malce bolj poglobljeno branje nas postavlja pred ogledalo. In tisto tretje, sintetično branje , nam prinese dragocene učbeniške nasvete v izogib raznoraznim neprijetnostim. Kakorkoli se odločite, delo je dovolj kratkočasno in obenem dovolj večplastno, da vam ga lahko priporočim v čtivo.

Nadalje se lahko na kratko zaustavimo še pri literarni publikaciji, ki jo izdaja ZBDS, Sekcija za splošne knjižnice. Gre za serijo z naslovom Zgodbe iz knjižnice in do sedaj izdani dve deli – Knjižnica kot moj tretji prostor (Zgodbe iz knjižnice: Knjižnica kot moj tretji prostor, ur. Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Bojan Režonja, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2008) in Kako diši moja knjižnica (Zgodbe iz knjižnice: Kako diši moja knjižnica, ur.Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Maja Razboršek, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2009) – nastopata kot krona natečaja, na katerem so splošne knjižnice povabile vse uporabnike k ustvarjalnosti in deljenju izkušenj, doživetij in razmišljanj o knjižnicah. V teh dveh knjižicah je namreč v branje ponujena kompilacija izbranih zgodb, ki so dospele na omenjena razpisa. In v branju teh pripovedi, ki niso žanrsko ali kako drugače vsebinsko omejene, lahko resnično uživamo. Zgodbe so napisane na berljiv način in ne trpijo za sindromom želje po prodaji; zgodbe nam predstavijo videnje knjižnic na način, ki ga knjižničarji preprosto ne moremo opaziti; te zgodbe na laž postavljajo vse slabo osnovane trditve o nepotrebnih knjižničarjih ali kulturi; zgodbe, ki skupaj sestavljajo pravo pravcato postmoderno izkušnjo, torej izkušnjo brez temelja in izkušnjo, v kateri svoj delček prispeva vsak avtor posebej in vsak bralec posebej. Prva izdaja Zgodb iz knjižnice je podnaslovljena z »Knjižnica kot moj tretji prostor«, torej knjižnica kot prostor, postavljen ob bok vsem tistim prostorom, kjer ljudje v resnici živijo (se družijo, tvorijo skupnost…). Tako lahko v triintridesetih zgodbah najdemo najrazličnejša dojemanja knjižnic z najrazličnejšimi besedami. Nekaj kratkih o avtorjih teh zgodb pa najdete na koncu knjižice. Nalašč se ne bom spustil v kako analizo del, ker tu ni potrebna. Zgodbe so privlačne, zanimive, raznolike in barvite . Zato menim, da bo branje tudi takšno. Dodajte na svoj seznam.

In natanko isto priporočam tudi za drugi literarni zvezek Zgodb iz knjižnice. Objavljenih je osemindvajset prispevkov, ki se ukvarjajo s temo Kako diši moja knjižnica. Tudi to zbirko zgodb lahko opišem na podoben način kot sem to storil za prejšnjo. Nemara gre tukaj še za odtenek bolj privlačne zgodbe, a mislim, da je pri tem na delu tudi osebni okus bralca. V resnici bo najbolje, da v roke vzamete obe deli in presodite sami. Zanimiv, celo provokativen pridih pa ima predvsem ta, drugi zvezek. Eden prvih in še danes večkrat slišan argument vseh nasprotnikov elektronskih bralnikov in elektronskih knjig je namreč prav ta, da pri branju s teh napravic izostane en zelo pomemben del rokovanja s klasično knjigo – vonj. In tudi tu vas prepuščam k razmisleku o tem, ali ta argument drži vodo ali ne. Pri odločitvi pa vam bodo v pomoč tudi zgodbe, ki na različne načine osmišljajo vonj v knjižnici.

Literarna dela, ki se nanašajo na knjižnice, pa imajo še eno prijetno lastnost, ki jih loči od vseh strokovnih del. Povečini imajo univerzalen karakter in jih lahko berejo vsi knjižničarji (in seveda tudi ostali). Vse prevode in izvirna avtorska dela, ki se literarno in z ustvarjalno močjo človekovega duha ukvarjajo s knjižnicami, zato lahko spoštujemo, cenimo in priporočamo drugim. Še posebno to velja za tiste bisere, ki so v slovenskem jeziku .

16. marec 2012

Eco in Vrtinec seznamov: knjiga o seznamih, ki postane seznam.

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima.

(vir slike: pogledi.si)

Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v življenju, pač ne gre. Odvisno je le, kaka je vsebina teh predsodkov. Gre za nujno personalizacijo izkušnje in to je tisto, kar v resnici naredi tvojo izkušnjo res tvojo. Zato sem bil verjetno preoster v svojih pričakovanjih pred branjem Vrtinca seznamov. Ni me potegnil toliko kot bi pričakoval.Zato bom stavil, da ni problem drugje kot tu. Gre za delo, ki obravnava spiske in sezname, takšne in drugačne, vendar pa ni zastavljeno teorijsko v smislu, da mi bo ponudilo moralno, ontološko ali estetsko nujo tega, zakaj nas praktično že skozi celotno (predvsem umetniško) zgodovino ti seznami in spiski spremljajo. Tega ne ponuja. Ali pa sem spregledal.

Nasprotno s tem pa je delo, knjiga, po svoji obliki v resnici fenomenalna. Ponuja namreč izjemno bogat pregled literarne in likovne umetnosti in tudi mimobežnih malenkosti, ki se lahko nanašajo na sezname ali naštevanje ali ponavljanje ali ...Točno to. Delo je samo na sebi v resnici tisto, o čemer piše. Vrtinec seznamov, ki je seznam sam. Najprej in najpomembneje je, da gre za seznam. Dela, ki so seznami, naštevanja in dela, ki se na upodobitveni ali ubesedljivi način ukvarjajo s pojasnjevanjem nekih fenomenov na način, ki se predvsem zateka v mnoštvo. Vrtinec seznamov ponuja izjemno izbran in dober cvetober literarnih odlomkov in knjižnih barvnih reprodukcij umetniških del, ki se na sezname nanašajo. Običajno v delih takšne reference končajo v sprotni ali končni opombi, če imajo srečo, dobijo celo kak opis, v zares ''upravičenih'' momentih si zaslužijo tudi citat v tekstu. Vrtinec seznamov pa ta dela obravnava v obratni logiki -  povsem enakovredno Ecovemu tekstu; mogoče bi lahko celo zatrdil, da so njegovi teksti, ki tvorijo vsebino vsakega poglavja in s tem predhajajo tem literarnim tekstom ali obkrožajo likovne reprodukcije, v resnici sprotne opombe k tem delom. Nemara je ravno ta učinek želel doseči. Poklon delu literarno-umetniške zgodovine. Zato lahko Vrtinec seznamov priporočim vsem, ki imajo radi literarno in umetnostno zgodovino, ker bodo verjetno močno uživali.

Sam, kot rečeno, nad pretiranim kopičenjem teh tekstov in naštevanj, česar je tudi v Ecovem besedilu dovolj, nisem bil kaj prida navdušen. če je eden od namenov seznamov, prikazati veličino in nezmožnost našega uma pri dojetju opisovanega fenomena, potem je ravno ta knjiga in način kako je napisana (niti ne toliko vsebina) pri meni rezultirala v predaji in bolj ko se je knjiga bližala koncu, vse bolj sem se zalotil, da mi oči avtomatično preskakujejo naštevajoče vrstice. Ker običajno tega ne počnejo, sklepam, da je nekaj narobe. A vztrajam, problem je bil v mojem pričakovanju. Verjetno bo marsikdo znal v njej najti veliko več užitkov. Veselo na delo, seznami čakajo.

O delu Vrtinec seznamov tudi:

12. marec 2012

Priročnik za izobraževanje knjižničarjev

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Knjigo bi najlažje opisali kot priročnik za »naredi-tečaj« izobraževanje. Zbirka založnika Chandos, ki se ukvarja s strokovnimi bibliotekarskimi vprašanji in aktualno problematiko redkokdaj razočara. Gre za, vsaj po mojem mnenju, eno najboljših strokovnih zbirk sodobnega časa in v resnici sem nadvse vesel, da dela iz te zbirke relativno pogosto najdejo svoj prostor v mojih rokah. Vedno se potrudijo z izdajo, ki je sposobna uvida v katero izmed perečih problematik sodobnega dela v knjižnici. In le nekoliko bolj poglobljeno branje ponudi tudi marsikatere presežke, zaradi česar v resnici nimam slabih besed o diskurzu, ki je na voljo.

Opravila, vezana na uporabnike, so upravičeno skoraj vedno na prvem mestu najpomembnejših nalog vsake knjižnice. Zanimiv se zdi razmislek, kako težko nalogo si da vsak, ki želi na enem mestu predstaviti najpomembnejše naloge v odnosu knjižničarjev do svojih uporabnikov, kaj vse to obsega in kakšna umetnost je pravzaprav vsaka informacijska transakcija, ki se zgodi v prostorih knjižnice. Delo Pat Gannon-Leary in Michaela D. McCarthyja pa gre v resnici še korak dlje. Priznava, da gre v vsem tem za izredno pomembne naloge in hkrati se zaveda, da je potrebno močan poudarek ponuditi izobraževanju osebja v knjižnici. Natanko to izobraževanje – izobraževanje za delo z uporabnike v najširšem smislu – je smisel njunega dela, katerega naslov bi lahko prevedli kot Skrb za stranke: priročnik za usposabljanje osebja v knjižnici (Pat Gannon-Leary and Michael D. McCarthy: Customer care: a training manual for library staff, Oxford, Cambridge, New Delhi: Chandos Publishing, 2010).

Koncept knjige je sila enostaven. Lahko jo dojemamo kot referenčno orodje za delo s strankami, ker nam ponudi čisto teorijske koncepte in definicije vedenjskih simptomov naših uporabnikov in tudi nas na drugi strani informacijskega pulta (seveda z ustreznimi korelati pravilnih reakcij nanje) hkrati pa je zastavljen popolnoma preprosto, kot se naučimo iz naslova – zastavljen je kot priročnik za predavatelje, ki že ali pa še bodo opravljali izobraževanja svojih kolegov za učinkovito delo z uporabniki. In v tem drugem oziru je knjiga zares praktična. (Bodočemu) predavatelju ponudi čisto vse: od navodil za pripravo na tečaj, tega, katera pisarniška gradiva potrebuje, do vsebin posameznih problemov in do ure natančne razdelitve poteka izobraževanja (poglavja so razdeljena na posamezne sklope 2-dnevnega izobraževalnega usposabljanja). Natanko vse vsebine pa so seveda podprte s strogo teorijo, zato tudi lahko govorimo o neke vrste referenčni literaturi za delo z uporabniki v knjižnici.

Cilj knjige je torej pomoč knjižničarjem pri razvoju veščin komunikacije in vsega ostalega, kar pripomore k boljšemu delu z uporabniki. Zato je namenjen predvsem kadrovskim in izobraževalnim oddelkom, pa tudi vodjem služb za delo z uporabniki ter nenazadnje tudi vsem, ki bi si želeli izboljšati svoje delo s strankami (v širšem oziru).

Poglavja v knjigi se nanašajo na definiranje storitev za uporabnike, definiranje uporabnikov samih, komunikacijo z njimi, opredeljevanje vprašanj in aktivnega poslušanja, pritožbe, soočanje s težavnimi situacijami, načini, kako najti izboljšave, možnosti timskih usposabljanj (ang. teambuilding) ipd. Torej gre res za poizkus celovite slike vseh aspektov našega dela z uporabniki. Zanimivo je, kako v temelju opredeljevanja uporabnikov avtorja ločita kar 6 različnih tipov uporabnikov, od pozitivnega do negativnega, nikakor ne podležeta skušnjavi črnobelega slikanja situacij v sodobnem delu z ljudmi. Tako je tudi celotno poglavje posvečeno komunikacijskim spretnostim, v katerem spodbujata prepoznavanje komunikacijskih ovir in pomembnost neverbalne komunikacije. Prav slednja se izkaže, to avtorja tudi argumentirano podpreta, za izjemno pomembno, kajti raziskave kažejo, da dejansko dinamiko pogovora le v 7 % zapolnjuje to, kar izrekamo; veliko bolj, 38 %, štejejo paralingvistični elementi (ton, glasnost, način govora…), najbolj, kar 55 %, pa neverbalna komunikacija. Temu v brk postrežeta s čisto praktičnimi nasveti, tudi s pravili osebnega prostora. Kako blizu naj bomo našim uporabnikom, da ne bo preblizu ali predaleč? Avtorja uporabita formulo, v kateri se intimni prostor, torej prostor rezerviran le za nas in naše najbližje, širi manj kot 45 cm okoli nas; osebni prostor, rezerviran za prijatelje in neformalna druženja, določa razdaljo 45-120 cm do drugega; uporabniki v knjižnici pa padejo v naslednjo skupino – družbeni prostor, ki določa, da se moramo do strank postaviti v razdaljo nekje med 120 in 360 cm. Kakorkoli banalno se to sliši, vendar vsekakor drži, da je velikokrat pomembno že to, kako daleč od uporabnika se postavimo, ko govorimo z njim. Zato so takšni »kratki« nasveti več kot dobrodošli, da jih vsaj enkrat v življenju slišimo. Tako avtorja ponudita tudi seznam najpogostejših primerov neverbalne komunikacije, jih razložita in ponudita tudi najpogostejše jezične spodletelke - slednji so seveda v angleškem jeziku, a prevod in adaptacija v slovenskega z malo truda ne bi smela povzročati težav.


(vir slike: barnesandnoble.com)

Knjiga je nasploh polna vseh mogočih praktičnih primerov, vaj za izboljšanje komunikacije in dobrih praks iz različnih knjižnic. Seveda pa ne manjka niti relativno dobrih seznamov literature za nadaljnji študij teh tem, v kolikor bi koga pograbila teorijska nuja. In tako se dobrodošle informacije nadaljujejo iz poglavja v poglavje: v sedmem npr., nam želita avtorja povedati, da se moramo na nek način pritožb pravzaprav veseliti, saj so v resnici to najboljši vir za informacije o tem, katerih sprememb se moramo najprej lotiti. Ker pa pritožbe na splošno zelo pogoste spremljajo stresne situacije, tudi ta vidik ne ostane brez predlogov za lažje soočanje s pritožbami.

Prav gotovo ni knjižnice, ki bi imela optimalno urejene odnose s svojimi uporabniki. To si lahko priznamo vsi. Ker gre za dinamično okolje, ki ga spremljajo različne bolj ali manj vetrovne zunanje in notranje situacije. Poleg tega se uporabniki sami tudi vedno znova spreminjajo, tudi ti zaradi svojih različnih zunanjih in notranjih situacij. In knjižničarji. In gradivo. In tehnologija, ki vse to spremlja. Zelo malo je konstant. Vendar so slednje vsekakor v veliki meri dobro zajete v knjigi, ki sem jo imel to pot veselje brati. Zato jo z veseljem priporočam, nemara koga navduši tudi za priredbo v slovenskem jeziku. Polje odnosov z uporabniki je za večino knjižnic bistvenega pomena in hkrati večkrat podobno krmarjenju med Scilo in Karibdo, iskanju kompromisa med zahtevami uporabnikov in zahtevami knjižnice, gradiva in pravilnikov. Naj bodo torej prve čim večkrat uspešno razrešene, druge pa v čim večji meri prilagojene prvim.

06. marec 2012

Onkraj navade je le smrt: Jelloun - Domov

Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe (v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful. Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj poredko, a je tam. Preži na nedolžne še bolj redke, ki so pripravljeni spustiti se v boj.


 (vir slike: emka.si)


Domov je drugačno delo. Nekaj krajše in nikakor ne tako močno. Vprašanje je tudi, ali si je želelo biti takšno. Sam imam mogoče celo težave, ker ne vem ravno najbolje, kam bi delo umestil. Gre za roman? Novelo? Esej? Vsekakor je dogajanja tako malo, da v resnici tisti marketinški sinopsis, ki je na voljo na ovoju knjige, niti ni marketinški sinopsis, ki bi zgolj uvajal in vabil bodoče bralce. Pač pa je v resnici vse dogajanje, ki se zgodi v Domov. Zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki izve, da se bo upokojil in se vrnil domov. Mohamed pa s tem nič kaj preveč ni zadovoljen, saj tega ni zmožen prebaviti. Pozna svoje življenje, čeprav bi težko rekel, da uživa v njem. Navajen je vsakodnevne rutine in kar ga bo iz te iztirilo, to ga bo hkrati tudi uničilo. Sprememba je smrt. In to ne velja le za mikrokozmos njegove trenutne življenjske situacije, temveč tudi za kontekst družbe in časa, ki Mohameda obkrožata. Tako dobimo poleg preprostega razmišljanja o njem in njegovi usodi v upokojitvi, tudi ogromno premislekov o življenju kot takem, o islamu, o spreminjajočem se svetu, priseljencih in podobnem. A navkljub temu Domov ni zahtevno čtivo. Niti približno tako zahtevno kot Ta slepeča odsotnost svetlobe. Nemara bi moral, kot napotuje tudi spremno besedilo na ovoju knjige, prej prebrati njegovo "La plus haute des solitudes'', kjer je obravnaval položaj priseljenskih delavcev v Franciji. Pa nisem.

Domov sem se lotil zato, ker me je presenetila ta izdaja, ko mi je dobesedno padla v roke. Poznal sem le avtorja in eno njegovih del. Ne bom rekel, da sem razočaran, a vseeno kake večje katarze ni bilo. Knjiga je prebrana hitro, ne glede na to, da je dostikrat močno zamegljeno, kdaj je v ospredju Mohamedovo razmišljanje in kdaj dogodki, v katerih je on v kadru. V branje bi ga priporočil predvsem tistim, ki bi radi prebrali sodobno eksistencialistično romaneskno delo, v katerem ti postane jasno, kako neobčutljiva je človeška tesnoba na kulturne razlike. In tistim, ki bi radi literarni pokaz, kaj pomeni, da smo ljudje bitja navade. Onkraj navade pa je le smrt. Edina druga možnost. Zaradi vsega tega bosta tudi Jellounova Domov in Mohamed, ostala v kvalitetnem spominu.

Zanimivo morda le še to, da sem ob branju velikokrat dobil pred oči podobo nekega stranskega karakterja iz zelo znanega filma. Pravzaprav je šlo pri njem za zelo podoben motiv, le da prenešen v kontekst izpustitve iz zapora. A namesto sreče in zadovoljstva, je bila tudi pri njem, tako kot pri Mohamedu, na drugi strani obzidja le smrt. Govorim o Brooksu Hatlenu (igral ga je James Whitmore) in filmu The Shawshank Redemption. Saj se ga spomnite, ne?

(vir slike: celeb-str3am.blogspot.com)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...