Preskoči na glavno vsebino

Eco in Vrtinec seznamov: knjiga o seznamih, ki postane seznam.

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima.

(vir slike: pogledi.si)

Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v življenju, pač ne gre. Odvisno je le, kaka je vsebina teh predsodkov. Gre za nujno personalizacijo izkušnje in to je tisto, kar v resnici naredi tvojo izkušnjo res tvojo. Zato sem bil verjetno preoster v svojih pričakovanjih pred branjem Vrtinca seznamov. Ni me potegnil toliko kot bi pričakoval.Zato bom stavil, da ni problem drugje kot tu. Gre za delo, ki obravnava spiske in sezname, takšne in drugačne, vendar pa ni zastavljeno teorijsko v smislu, da mi bo ponudilo moralno, ontološko ali estetsko nujo tega, zakaj nas praktično že skozi celotno (predvsem umetniško) zgodovino ti seznami in spiski spremljajo. Tega ne ponuja. Ali pa sem spregledal.

Nasprotno s tem pa je delo, knjiga, po svoji obliki v resnici fenomenalna. Ponuja namreč izjemno bogat pregled literarne in likovne umetnosti in tudi mimobežnih malenkosti, ki se lahko nanašajo na sezname ali naštevanje ali ponavljanje ali ...Točno to. Delo je samo na sebi v resnici tisto, o čemer piše. Vrtinec seznamov, ki je seznam sam. Najprej in najpomembneje je, da gre za seznam. Dela, ki so seznami, naštevanja in dela, ki se na upodobitveni ali ubesedljivi način ukvarjajo s pojasnjevanjem nekih fenomenov na način, ki se predvsem zateka v mnoštvo. Vrtinec seznamov ponuja izjemno izbran in dober cvetober literarnih odlomkov in knjižnih barvnih reprodukcij umetniških del, ki se na sezname nanašajo. Običajno v delih takšne reference končajo v sprotni ali končni opombi, če imajo srečo, dobijo celo kak opis, v zares ''upravičenih'' momentih si zaslužijo tudi citat v tekstu. Vrtinec seznamov pa ta dela obravnava v obratni logiki -  povsem enakovredno Ecovemu tekstu; mogoče bi lahko celo zatrdil, da so njegovi teksti, ki tvorijo vsebino vsakega poglavja in s tem predhajajo tem literarnim tekstom ali obkrožajo likovne reprodukcije, v resnici sprotne opombe k tem delom. Nemara je ravno ta učinek želel doseči. Poklon delu literarno-umetniške zgodovine. Zato lahko Vrtinec seznamov priporočim vsem, ki imajo radi literarno in umetnostno zgodovino, ker bodo verjetno močno uživali.

Sam, kot rečeno, nad pretiranim kopičenjem teh tekstov in naštevanj, česar je tudi v Ecovem besedilu dovolj, nisem bil kaj prida navdušen. če je eden od namenov seznamov, prikazati veličino in nezmožnost našega uma pri dojetju opisovanega fenomena, potem je ravno ta knjiga in način kako je napisana (niti ne toliko vsebina) pri meni rezultirala v predaji in bolj ko se je knjiga bližala koncu, vse bolj sem se zalotil, da mi oči avtomatično preskakujejo naštevajoče vrstice. Ker običajno tega ne počnejo, sklepam, da je nekaj narobe. A vztrajam, problem je bil v mojem pričakovanju. Verjetno bo marsikdo znal v njej najti veliko več užitkov. Veselo na delo, seznami čakajo.

O delu Vrtinec seznamov tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez