02. maj 2012

Nesbø

Običajno sem ljubezen do kriminalk skrbno negoval le v poletnem času. Preprosto zaradi neumnega prepričanja, da je takšno plažo potrebno brati le na plaži. Neumnost. Sčasoma, ko postaneš nekoliko starejši in odkriješ, da je čisto premalo časa za vse zanimive zadeve, ki priletijo k tebi, ti postane vseeno. In preprosto uživaš. Kriminalke spadajo v preprost užitek. Takšen, ki ga lahko konzumiram brez slabe vesti, da bom zaradi tega postal slabši človek, hkrati pa se zavedajoč, da bom tako zgodbo kot tudi vse ostalo relativno hitro pozabil. Ah, tako pač je. Vsekakor pa si Nesbø zasluži nekaj besed, ker mi je že nekajkrat polepšal večere in zgodnja jutra pred službo.

(vir slike: Wikimedia Commons, avtor: Hannibal)

Gre za izjemnega pisca suspenza, po štirih njegovih knjigah sem to vsekakor pripravljen zagovarjati. Redkokdaj mu peša ritem napetosti, ne trudi se vsega speljati v pojasnjevanje kake teorije zarote in zato ne zapade v težave vsakega, ki želi v eni knjigi rešiti probleme človeštva. Gre preprosto za izjemno napete krimiče, ki pa imajo tako dobro prepletene zgodbe, da se včasih vendar težko načudim domišljiji, ki je potrebna za spletanje. Upodobitvena moč slik, ki jih imaš v glavi, ni dovolj za dobro zgodbo. To sem tudi sam spoznal že, mislim da v četrtem razredu osnovne šole, ko tisto, kar sem želel napisati za prosti spis, ni bilo enako tistemu, kar dejansko sem napisal. A to, da potrebuješ talent pisanja, še vedno ni dovolj. Že pred leti je Stephen King povedal marsikaj koristnega v svoji On Writing, med drugim skoraj najbolj bode v oči spoznanje, da pisanje uspešnega bestsellerskega romanopisca (najbrže ne glede na žanr) nima nič opraviti z romantično podobo iskanja navdiha z beležko v roki na sprehodu. Bolj kot to, gre za trdo delo. To je tisto tretje, kar Nesbø definitivno ima. V vseh delih, ki sem jih do sedaj prebral. 


Pa o samih zgodbah ne bom besedičil, saj veste, itak so krimiči začasni užitki, ki jih ne smemo preveč propagirati... ne, v resnici je bolje, da pri teh stvareh ne veste ničesar. Sicer ima svojo spletno mesto, na katerem je kar nekaj finih informacij o njem, njegovih knjigah in ostalem; najdete pa tudi njegov kanal na Youtube.V slovenski jezik se počasi prevajajo, a dostopni so, zato le hlast po njegovih zgodbah. Ker so zares izjemne. Sam sem do Nesba prišel relativno po naključju, čeprav sem že po po prebranih kriminalkah Yrse Sigurðardóttir, Arnaldurja Indridasona in Stiega Larssona sklenil, da nekaj časa v tem žanru ostajam na severu Evrope. Skandinavci očitno ta posel opravljajo mojemu okusu primerno (za vse, ki jih zanima ta smer, dodajam link na Scandinavian Crime Fiction). V zvezi s slednjim od naštetih naj zapišem, da me mogoče celo motijo oznake, da je Nesbø naslednik Larssona. To je neumnost, kajti Larsson je berljiv, celo izjemno berljiv. Poleg tega je uspel v Lisbeth Salander razviti mogočno antijunakinjo brez primere, a to, kar je izdano pod slavno trilogijo Millenium, sam ne štejem med boljše primere kriminalk. Prvi del ja, ostala dva nikakor. Polega tega lahko ponovim odgovor, ki sem ga enkrat zapisal Opici na Goodreads, glede primerjave Nesba in Larssona: Nesbø, vsaj do sedaj tako kaže, je bolj ljubitelj klasične kriminalke in se ne trudi (besides the obvious ''evil is bad'') s kakimi politično-socialnimi zarotami; Nesbø je lažje berljiv, ker bralca ne sili k temu, da izbira, kdo je glavni junak, Larsson koleba med Lisbeth in Mikaelom; zanimivo je tudi, da te Larsson nekako prepriča, da se proti zlu ne da boriti čisto pošteno, medtem ko je Harry Hole dokaj klasičen intelektualni detektiv (ups, inšpektor) z dokaj klasičnimi klišeji (glej Mel Gibson v Lethal Weapon); zdi se mi tudi skoraj bolj močan v jeziku, Nesbo namreč. Vsaj v Snowmanu je bilo kar nekaj pasusov, ki sem si jih z veseljem podčrtal (ne vem ravno, če je to prava primerjava ali argument, ker sem bral nekaj v slovenščini, nekaj v angleščini, nič pa v originalu); predvsem me je pa pri npr. Snowmanu prijetno presenetil aranžma poglavij, kjer ob pravem trenutku posreduje pravi segment zgodbe, da ti ne zmanjka sape in te zaklene do konca (Larssonu je to včasih malo pešalo). Pa ne razumite me napak, o Larssonu sicer rad govorim dobro.

V kolikor se odločite brati Nesba, mogoče velja slediti kronološkemu nastanku njegovih zgodb. Saj ne, da se ne bi dalo brati tudi drugače, pa vendarle obstajajo nekateri detajli, ki bodo lažje razumljivi, če poznate predzgodbe. Sam sem sicer storil drugače in pričel s Snowmanom, ki je, mislim da že sedma knjiga o Harryju Holeu. In kasneje šel na začetek. Kakorkoli že, če ste med ljubitelji tega žanra, mu dajte priložnost. In če poznate koga, ki je ljubitelj tega žanra, ga pocukajte za rokav in za trenutek odigrajte prijazno vlogo prijatelja, ki priporoča čtivo. Ker se približuje poletje, bo teh vprašanj seveda vedno več.

Seveda bom tudi sam vesel kakega priporočila. Vedno se bo našel čas za dobro čtivo.

Enhanced by Zemanta
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...