Preskoči na glavno vsebino

Angelologija

Angelologija je roman, ki bo navdušil verjetno marsikaterega bralca. Če privzamem, da je verjetno cel kup takšnih na svetu, ki se navdušujejo nad Brownovimi Angeli in demoni, neskončno dolgim vampirskim sagam in verjetju, da so za vse na svetu krive neke frakcije elit, drugačne od običajne raje. Ima zgodbo, ima zametke romance, zametke skrivnostnosti, zametke zgodovinskosti in želo tujega, neznanega, ki bo odgovorilo na vprašanje po zlu in zarotah tostranskosti, hkrati pa v razlago odpeljalo daleč stran v transcendenco. Recept je odličen in privlačen.

vir slike:emka.si

Angelologija je sicer delo, ki nekih večjih presežkov nima, čeprav so pričakovanja ob izidu bila zagotovo večja. Avtorica, Danielle Trussoni,  se je verjetno na vso moč trudila, da bi napravila epohalno delo, a ne vem, na prvi vtis po prebranem ji to niti ni tako dobro uspelo. V knjigi je združila govor o angelih, podprt z biblijskimi referencami in hajko po celem svetu, jo začinila z nekaj prizori totalno kataklizmičnega boja med dobrim in zlim in napravila še nekaj ''spoznanj'' o svetu, ki jih nismo niti slutili, kaj šele da bi se tega v polnem zavedali. Vsekakor je po mojem mnenju zaradi te želje po vseobsežnosti izpustila kar nekaj pomembnih sestavin in se prevečkrat poslužila izrabljenih klišejev. Nekaj stvari je preprosto malo preveč za lase privlečenih, če ne že večina proti koncu knjige.Vseeno pa branje teče lepo in si knjigo želiš dokončati. In mogoče je ravno konec - četudi vzeto za nazaj - pričakovan - fin. Pa ne bom razkrival zgodbe in kako so se razpletla razmerja med nefili in angelologi, dobrim in zlim, ljubeznijo in sovraštvom, med tistimi s krili in tistimi brez njih. Pogrešal sem predvsem izgradnjo karakterjev. Premalo namreč izvemo o glavnih osebah - vsaj jaz, ko berem, včasih lahko z vsakim dnem sproti opažam, kako raste podoba glavnih junakov v moji glavi. In v resnici je to vse skupaj lahko zelo zanimivo. A če je doziranje informacij o junakih, pozitivnih ali negativnih, prepočasno ali tudi prehitro, tega procesa enostavno ne zmorem izpeljati do konca. In tako mi ostane včasih grenak priokus do konca. Avtorici Angelologije se je videlo, da se je veliko bolj ukvarjala s tem, kako pozorno in detajlno bo opisala nefile, padle angele, ujetnike podzemlja, kot pa človeške protipole. In to ji malo zamerim. Ja, ampak v resnici mi je prav: gre za bestseller, ki je napisan in izdan z mislijo na nadaljevanje ali celo kako štiridelno franšizo, hkrati pa tudi z namenom, da čim prej pride na filmska platna. 

Verjamem, da se bo našel marsikdo, kot sem povedal na začetku, ki mu bo Angelologija všeč - nekaj je na tej privlačnosti, ki človeka namreč žene k temu da zre v nebo ali pa se čudi globelim neskončnih vodnjakov. Miti so sila fina stvar. Problem je le v tem, da sodobnim predelavam mitov nekako umanjka tisti vzgojni moment, kjer bi lahko poglavje zaprli, pogledali nekam v naš odsev in se zavedali, da sedaj vemo več. Vemo več in smo zato tudi boljši ljudje. Imamo več informacij in konteksta okoli naše biti in zato smo bolje orientirani. Zato tu ne gre za mit kot tak, temveč za izrabo mita. S čimer v osnovi nimam težav. Leposlovje, tudi bestsellerji to počno. In če koga Ime rože navduši za brskanje po Aristotelu, toliko bolje. Tako čutim tudi pri Angelologiji - če takšna dela privabijo ljudi k branju Miltonovega Izgubljenega raja ali pa k Areopagitove Nebeške hierarhije, potem sem s takšnimi deli več kot zadovoljen. Glavno je, da na tak ali drugačen način peljejo k nadaljevanju dialektike. Da nadaljujejo pogovor.Tako ali tako menim, da so pisana dela, tudi in predvsem leposlovja, namenjena k odstirajoči moči upodobitvene sile, ki je ni moč najti v analitičnih metodah ogrinjanja sveta. In zato so nekaj posebnega. Ne glede na to, ali gre za ka-ching ideologijo ali ne. Preprosto, gre za ustvarjanje konteksta. In nedavno nazaj sem (pa seveda pozabil kje) zasledil misel, da so ravno fikcija, romani, novele, bestsellerji, pravljice in drugo tisto, kjer je potrebno vso resnico branja meriti z nekoliko drugačnimi vatli, kot resnico učenja iz učbenikov ali prebiranja takšnih in drugačnih poročil, strokovnih literatur in službenega domačega branja. Preprosto zato, ker takšni literaturi ljudje hitreje, lažje in bolj verjamemo. Tem zgodbam pustimo več bližine in ne jemljemo jih z distanco. Povsem drugače se obnašamo. In to je nekaj, kar me nadvse navdušuje.

Ne gre ravno za triler, v katerem bi mrgolelo umorov in tudi Orfej s svojo liro ni tako ljudsko znan (se motim?) kot ljudje poznajo Da Vincija, iz katerega je Brown napravil svojo ka-ching delo. A ima nekaj svetlih momentov. Prav na sredi knjige, ko se dogajalni čas prestavi za nekaj desetletij v preteklost in se odvija v Parizu tik pred vznikom in kasneje tudi v vihri druge svetovne vojne, je po mojem najbolj izdelan del knjige. Poteka super, kadri niso prenagljeni in ni potrebe po kaki kretenski nebulozi, kot jih je polno proti koncu knjige. A sodbo prepuščam vsem, ki se je boste lotili. Angelologija pritegne, meni je prišla prav za odmor med (večno zaobljubo, da bom poletja posvetil predvsem pogrošnemu in brezveznemu svetu krimičev) enim in drugim reševanjem umorov. Čakajo me že novi podvigi inšpektorja Konrada Sejerja, nekje mi še tiči Sneguročka, ki jo moram prebrati ponovno, zraven pa me zelo mika, da se končno lotim tudi Pesmi ledu in ognja.

O Angelologiji lahko berete tudi na spletnih mestih Bukle, Jokra, Bralnice, Jutarnjega lista, New York Timesa,  ima pa tudi svoje geslo na Wikipediji.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez