16. december 2013

V tvoji puščavi: njuno

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.

(vir slike: emka.si)

Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.

Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.

Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, njuno je bilo njegovo moledovanje za vizo, njuna je bila pot v puščavo in v puščavi, njune je bila razdalja njegovega pogleda na njeno telo v kopalnici, njuno je bilo tudi njeno povabilo k poslušanju zvoka zvezd. To njuno doživljanje bralec sprva izkusi le prek njegovih besed, nato se marsikaj doda in dopolni tudi z njenimi. Nasploh je ta skoraj roman takšen, da šele na koncu sklene krog, ki je potreben za občutek, ki ga želi zbuditi. In kaj želi vzbuditi?

Na to vprašanje je odgovor pravzaprav kar težak. Vsaj polovico knjige smo priča relativno enostranskemu prigovarjanju k temu, kar je njuno. Njena nedostopnost in pogosta ignoranca do tega njunega, v bralcu počasi zbuja željo, da bi ji iskrica vseeno čim prej preskočila. A gre za razmerje, ki raste počasi in tudi knjiga, dasiravno kratka, sledi natanko temu vzgibu. Prav začutiš, kako te knjiga uči, da se v resnici dvojine, kar je najino, ali vajino, njuno ne da prehiteti in zaključiti v smeri, kjer bi to želel jaz, ti ali on. V drugem delu knjige spregovori tudi ona. In nemara so njene besede veliko bolj presunljive. Sploh zato, ker razkrijejo, kako se znotraj nje, kot jo je videl on, skriva veliko bolj njunemu naklonjeno bitje. Zato ti je še toliko bolj tesno pri srcu, ko počasi slutiš, kako se bo zadeva iztekla. Hudiča, prav nič ni treba slutiti, saj je že prvi stavek v knjigi dovolj nazoren glede tega, kako se bo vse skupaj končalo.

Predvsem pa zgodba in še veliko bolj način naracije prebudita zavest o prostoru. Dvojina se lahko izreka tudi na ta način. Gre za učni primer tega, kako sta dva lahko blizu in hkrati zelo zelo daleč. Kako je potrebno počasnega truda za to, da najdeš pravo bližino. Kako je potrebno bližino zgraditi in kaj vse se lahko vmes dogodi, da je ta naloga še težja. Vendar pa je formula relativno jasna: od vsega začetka knjige, pa do njenega konca, glavne niti poteka njune zgodbe vleče ona. Ona večino časa določa bližino, ki se bo zgradila med njima in on se venomer bolj najde v situacijah, kjer si želi, da bi to bližino določila mnogo bolj blizu, kot jo. Ona je tista, ki se odloči, koliko komunikacije je potrebne in ona je tista, ki se odloči, kdaj je zgodbe njunega konec. A tudi njen odnos do njunega je precej bolj naklonjen, kot se zdi in tudi ona ima marsikaj lahko položenega v obžalovanje. Kolikor si seveda to lahko privošči.

In on? On je pri vsem tem lutka, ki jo giblje roka njenega odnosa do njune dvojine. On vedno bolj čuti praznino v prostoru med njima, kjer si želi bližine. On je na koncu obstal pred breznom te praznine in sedaj strmi vanj. Nepreklicno. In se dvajset let po tem njunem potovanju odloči, da obračuna s tem breznom in praznino v njem. In spiše roman. Skoraj roman. Spiše spomin nanjo in se skuša ločiti od nje. Prenehati s hrepenenjem, s katerim je edinole lahko tolikokrat v teh letih premoščal to brezno njunega, brez bližine. In je napisal knjigo. Napisal je skoraj roman in mu dodal posvetilo njej. Zato je V tvoji puščavi edini možen zaključek njune zgodbe in zgodbe njunega.

Lepo je brati zgodbo In v tvoji puščavi. Navkljub hrepenenju po nedosegljivem, ki kar buči iz vrstic. Ali prav zaradi tega.

Tudi na:

07. december 2013

Umetne muhe in druge laži: lahko gre tudi le za muharjenje

Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit.



(vir slike: emka.si)

Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.

Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo imajo podobe jezika, sploh v tem svetu, ki zna biti sicer tako prekleto siv in brez domišljije – ja, potem je natanko takšna tudi izkušnja Lupinčevih zgodb. Izjemna zgradba pripovedi, za katero stoji natančna jezična struktura. Bogastvo besednega zaklada, ki tako naravno govori o kakem Ribogu in onem Lipanu,da se ti zazdi, kot da si res tam. Zgodbe so kratke in kot take dosežejo blazno nor učinek. Tvorijo zaključeno celoto, ki pa ni takšne narave, da je ne bi zmogel spet na nekem drugem mestu ponovno odpreti. In jo tam odpeljati zopet nekam popolnoma drugam. In zaključek seveda niti od daleč ne vidi več tega, kar je imel povedati začetek. A vendarle štima. Lepota kratke proze je v tem, da zmore blazno zabavati. Odmerki so ravno pravšnji.

Nato so tu majhni biserčki, takšni, predvsem jezične narave. Povsem se klanjam pisateljem, ki se zavedajo, da jezik ni in ne bo nikoli le orodje, ki ga človek s svojimi pravili lahko napravi za svojega takorekoč sužnja. Pa nikar ne bodi prestrog: izjemno naklonjenost čutim do vseh tipov slovarjev in občudujem drznost vseh preganjalcev kršiteljev slovničnih pravil. A trdim, tako kot je davno zatrjeval neki nemški filozof, da je jezik mnogo več od pravil, s katerim ga človek skuša ukrotiti. Ne govorimo mi jezika, temveč jezik govori skozi nas. Bogastvo tega, kaj besede omogočajo, pa se nikoli ne ustavi pri zadovoljnem občutku, ko sestavimo pravilno poved, temveč gre dlje. Gre za občutek, ko z veseljem ponovno prebereš tisto kombinacijo znakov, ki si jo ravnokar. Ko se prepustiš zvenu samoglasnikov in njihove kopulacije s soglasniki. Ko si preprosto fasciniran in jeziku odmisliš zgolj jezik slovnice. Takrat se zadeva drugačna in avtorju se lahko prikloniš avtorju.

V tem primeru je avtor spisal relativno obsežno zbirko zgodb, ki imajo svojo rdečo nit v ribah, muharjenju in umetnih muhah. Večina protagonistov in antagonistov se v nekem momentu vsaj enkrat znajde v situaciji, da muhari, izdeluje umetne muhe, krade umetne muhe, izgubi škatlice z umetnimi muhami, zapelje mamo punce, ki izdeluje prvovrstne umetne muhe ali se vsaj pogovarja o izplenu muharjenja. Čeprav bi mogoče vse skupaj lahko zvenelo nezanimivo – mislim, kako hudiča lahko skoraj 500 strani napletaš zgodbe, ki se dogajajo okoli muharjenja? – je vse skupaj zapakiral v neprestano neučakanost v pričakovanju tega, kaj se lahko še zgodi. In tako prebereš zgodbo o Božidarju, ki se iz vedute o umetniku brez inspirancije s takšno lahkoto spremeni v divji zaključek z muharjenjem, kjer si glavno vlogo z Božidarjem kakopak deli njegova umetniška muza. In ti slogovni premiki niso nobena redkost. Kot tudi ni nič neobičajnega, če je v marsikateri zgodbi na delu tudi kaka besedna igra. Od daleč in čisto neškodljivo. Razen v zadnji zgodbi.

Ta je nekaj posebnega. Izstopa iz konteksta in je tudi ena najbolj fascinantnih. V njej nastopa avtor sam in to na povsem naraven način, bolj neposredno kot v drugih zgodbah. Tu je predvsem njegov laptop, ki mu je odtujen in na katerem so zgodbe o muharjenju. Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral. Avtor postane junak in zgodba postane avtobiografija. Zgodba pojasni delček nastanka knjige, v kateri je objavljena in brez katere je ne bi bilo. Gre za metazgodbo, ki vključuje podatke o predzgodbi za vse zgodbe, ki so v tej knjigi. Ta zgodba je eden tistih malih presežkov, ki jih nisi vajen pogosto prebrati.

In nenazadnje, v duhu aleksandrijske in antiohijske pradavne bitke v razumevanju Svetega pisma, tudi sam, seveda ne v takšni ekstremni maniri, priznam, da sem večkrat pomislil, da v resnici sploh ne gre za umetne muhe. Niti takrat, ko govori o umetnih muhah. Umetne muhe, vabe, natančna izdelava teh in nato potrpežljiva, a spretna uporaba, ki ima vedno konec v nekem, prav posebnem načinu pretiravanja glede velikosti ulovljenega. Vse to je lahko vedno tudi alegorija na življenje, ki diha prevaro od prvega do zadnjega trenutka. No, vsekakor gre vseeno lahko le za umetne muhe in muharjenje. In meni najljubša zgodba nosi naslov Dildo Bugivugi.

Tole je ena od zmag leta 2013.

Tudi na:

30. november 2013

Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje.

In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankarjevem domu, je bilo finih knjig letos kar nekaj. Predvsem sem bil vesel, ker sem videl kar nekaj slovenskih avtorjev. Eden takšnih, ki je nedavno izdal nov roman, je Sebastijan Pregelj. Naslov tega zadnjega romana je Pod srečno zvezdo. In ja, Preglja je bilo fino brati. Roman je dober primer tega, kako lepo lahko tudi v slovenščini zveni sodobna zgodba, ki nima linearnega ali premočrtnega poteka, usmerjenega k prikazu enega samega cilja. Pregljev jezik je zrel in tekoč, bralcu nikakor ne more biti dolgčas. Poleg tega uspešno zakoraka v različne žanre in jih smelo, z neko gesto, ki bi jo lahko opisali tudi kot murakamijevsko, v določeni mimobežnosti tudi postavi pod enak kontekst. Zares zgolj mimobežnosti, saj v resnici bralec, ki zlahka krmari v sicer dokaj raznovrstnem poteku pripovedi, to gesto doživi bržkone bolj kot potrditev prebranega. In to, da repatica na nebu, srečna zvezda, ki se usidra nad Trstom, pomeni zasuk predvsem za protagoniste, obenem pa nekoliko manjšega za bralca, je znamenje samo po sebi. Znamenje predvsem tega, kako bralci od zgodbe terjamo nek potek. In tukaj je iztek takšen, kot sem ga želel sam. Zato bi takole, čisto prima vista, rekel, da bi vsakršen drugačen iztek zgodbe – če bi ta ne bil res res nekaj čisto norega (v dobrem smislu) – bil neprijeten. 


(vir slike: sebastijan-pregelj.com)


In kaj se v Pod srečno zvezdo dogaja? Dogaja se veliko, dasiravno roman ne spada med dolgometražne. Sledimo nekaj zgodbam, izsekov iz življenj različnih ljudi v Trstu. Lahko bi bilo tudi kje drugje.Ti ljudje so med seboj povezani, nekateri na dober način, drugi na slabega; nekatere povezave med njimi so družinske, druge kriminalne. Pa preračunljive, naveličane, iščoče, spominjajoče, pričakujoče, strastne, zločinske, izpolnjujoče, skrivajoče in nekatere tudi brezpogojne. Vse to lahko najdemo v Pregljevem romanu. Ta diverziteta tudi ni nekaj, do česar bi se bilo potrebno dokopati,bolj nasprotno. Zdi se, da je bila vključenost različnih življenjskih zgodb in zanimivi načini, kako se lahko prepletejo, vsekakor del osnovnega Pregljevega načrta. In na relativno malo straneh je uspel med sabo povezati kar najbolj različne življenjske zgodbe in osebe s kar najbolj različnimi življenjskimi ozadji, kaj šele cilji in metodami. Če sledimo ideji iz prvega odstavka, bi mogoče lahko poizkusili tudi z vprašanji, ki jih odpira roman; s prostori, ki jih razpira zgodba. V nekaj poizkusih torej:

Kako daleč gre lahko želja po čisto novem življenju?
Si pripravljen, da za vogalom prav mogoče čaka nekdo, ki bo vožnji tvojega življenja napravil nepreklicni konec?
Kako bi lahko reagirali na izjemen naravni pojav, skoraj nadnaravni?
Res misliš, da se igranje z ženskimi čustvi lahko dobro konča?
Ali obstajajo dobri ljudje? Jih lahko srečaš?
Je spomin lahko najmočnejši motor življenja?
Je med avtomehanikom in umetnikom kakšna razlika?
Se ljubezen do mrtve ženske v čem razlikuje od ljubezni do žive ženske?
Kako daleč gre lahko občutek božjega kompleksa?
Kdaj je pravi trenutek, da nespodobnim kolegom odrečeš prijaznost?
Se lahko mrtvi zakon kdaj spremeni v še lepšega, kot je bil na začetku?
Kako majhno je v resnici lahko veliko mesto?

In še kakega bi lahko dodali. Pa bodi dovolj. Vsekakor, poizkusi odgovoriti na enega in imaš nekaj minut izgubljenih. Poizkusi odgovoriti na dva in imaš nastavek za zanimive debate ob jutranji kavi. Lahko tudi sam s sabo. Če prideš do odgovarjanja na več naštetih, si že zrel za branje Pod srečno zvezdo. Pa ne zato, ker bi nanje tam našel kake končne odgovore, temveč zato, ker boš na vsako od teh dobil natanko enega. Brez pretenzij po tem, da gre za ultimativno resnico. Bolj gre za to, da so to vprašanja, ki v knjigi razpirajo prostore vsakodnevnih situacij. Recimo tudi takšnih, ki bi se lahko zgodila čisto blizu tebe. Celo takšnih, ki bi se zgodile tebi.

Pregljev roman dodajam na polico priporočenega branja letošnje zime. Človekova zloba včasih lahko pogreje, sploh v trenutkih, ko se kot bumerang vrne nazaj. Ko se in če se. Kar se zgodi vmes med čakanjem nanj, pa je izsek pomembnih dogodkov iz življenj nekaj ljudi, ki so zvečine, če bi fikcijo prenesli v vsakdan, povsem takšni. Vsakdanji. Pod srečno zvezdo ne potrebuje fantazije, zato pa je lahko srečna zvezda del nje. A to sploh ni najpomembnejše. Najbolj štejejo vprašanja, ki jih zgodba rodi. Vedno. In največ.

Pojdi tudi na:

18. november 2013

Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj, da svoje junake pošlje na to potovanje. 

Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem?


(vir slike: mladinska.com)


Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi jo pripisal prav njemu. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi vedel, da jo je napisal Eco. Vzel je življenjske zgodbe Simoneja Simoninija, ki se odvijajo na različnih prizoriščih Evrope v 19. stoletju. Z znanimi in malo manj znanimi soigralci. Vic Ecove zgodbe je v tem, da so vsa prizorišča in dogodki, kot tudi nastopajoče osebe, zgodovinsko zares tudi živele. In počele natanko to, kar počnejo v Praškem pokopališču. Kar je Eco dodal, je Simonini. Iznajdljivi ponarejevalec listin, ki skozi knjigo splete zanimive izkušnje in nepozabne dogodivščine. Simonini je plod Ecove domišljije in nastopa kot nekdo, ki se znajde na pomembnih mejnikih zgodovine Evrope. Sam pa je glavni akter pravzaprav le okvirne zgodbe, kjer ustvarja dnevniške zapise svojega življenja, da jih mi, bralci, lahko zaužijemo skozi knjigo. Da je branje te okvirne zgodbe, zgodbe okvirja, res zanimivo, Eco Simoniniju na začetku podari izgubo spomina, zato marsikaj k njemu prihaja postopoma, tudi odnos do Dalla Picole, skrivnostnega opata, ki je zbujen ravno takrat, ko Simonini ni, živi pa v neposredni bližini njegovega stanovanja. A odnos med njima naj ostane zakrit.

In v zgodbi se zgodi ogromno stvari, poje ogromno dobre hrane, sprehaja po neskončno mnogo zanimivih ulicah, ubije kar nekaj ljudi in ponaredi tudi nemalo dokumentov. Predvsem pa se dogaja eskalacija antisemitizma in manifest vsesplošne miselnosti, da so torej Judje krivi za marsikaj, kar se godi. Torej, kar se je godilo v Evropi 19. stoletja. Simonini se je s tem srečal že zelo zgodaj, preko svojega deda in če ima ta knjiga kakšno rdečo nit, je to to. Sicer boste ob branju prisluhnili tudi satanistom, prostozidarjem, pisatelju Dumasu in drugim. Prav prednost Umberta Eca se v takšnem primeru zdi njegovo breme. Zato, ker so vse (pod)zgodbe, ki smo jim priča v tej relativno obsežni knjigi (skoraj 600 strani v slovenskem prevodu), napisane na podlagi Ecovega dobrega poznavanja kulturne in tudi druge zgodovine. To pa pomeni, da je vse popisano s filigransko natančnostjo. Detajli, ki se v brk režijo nepripravljenemu bralcu, ga zelo hitro napadejo z mnoštvom dogodkov, receptur in občutij, ki občasno delujejo zastrašujoče in utrudljivo. Verjetno pomaga, če veš kaj več o osebah, ki v Praškem pokopališču nastopajo, nevednemu pa, kot bi mu sekira padla med zarjavele vijake. A to, se mi zdi, je nekaj, kar bi zmogli redki. Eco ni bralni fastfood. Niti približno ni takšno Praško pokopališče. V tem oziru bi lahko rekli, da je napisal neko svojo verzijo Jonassonovega Stoletnika, ki se je natanko tako znašel ravno tam in napravil ravno to. V Ecovi različici. S tem, da ima Jonasson v svojih mislih čisto drugačne bralce, kot jih ima Eco. In o tem govorim, ko govorim o odmeri ravno pravšnje svobode pri pisanju.

A najgloblja draž, ki v rit sune še tako brezosebnega bralca Praškega pokopališča, je prav čustvo, ki se vleče čez celo knjigo in počez vleče osebnostno portretiranje našega ponarejevalca in (tudi) kuharja Simoninija: sovraštvo. Sovraštvo do Židov. V knjigi najdemo pravzaprav največja nasprotja, ki lahko soobstajajo hkrati. Po eni strani namreč vse buči in kriči od zgodovinsko preverljivih dejstev, tako tudi tekst, ki ga je Simonini (kot vse ostale) ponaredil. Tekst z naslovom Praško pokopališče. Prav ta tekst, ki ga je – med drugim – Simonini tako oblikoval zaradi spomina na deda in njegovo sovraštvo do Židov, je Eco obarval kot resnični izvor slavnega antisemitskega propagandnega besedila Protokoli Sionskih modrecev. Taistega, ki ga je v 1930ih Hitler predpisal kot šolsko čtivo. Taistega, ki je šolski primer propagandne laži, v svet spuščene s ciljem zanetiti sovraštvo. Uspešnost te propagande seveda ni pod vprašajem. In natanko s tovrstnimi lažmi, ki lahko spremenijo zgodovinske resničnosti, se igra Eco v Praškem pokopališču. Sovraštvo do Židov je raziskovano do obisti, prav tako način, kako so v različnih delih Evrope gradili svoj odnos do njih. In nekje vmes Eco skrije oz. razkrije tudi 'resnico'. To igračkanje z različnimi dojemanji tega, kaj je res, kaj ni; kaj je fabula in kaj življenje izven nje; in v končni fazi, kaj je zgodovina in kaj je zgodba – kdaj se ena konča in druga prične … je obrt, ki jo Umberto Eco odlično obvlada.

V tem branju je potrebno, da bralec aktivno postavlja oklepaje. Pred seboj ima obsežno zgodbo, za katero se zdi, da ima nekaj različnih ciljev. Povleči bralca v osredje političnih spletk devetnajstega stoletja; razorožiti etično nedotakljivost družinske dediščine; miselno izenačenje vseh mogočih teorij zarot, ki jim jasno predstavi eno; prikazati, kako je ta ena laž v resnici laž, fikcija; pritlehno pokazati, kako uporaben, v čisto zgodovinskem kontekstu, je poklic ponarejevalca; ponuditi uvid v pisateljevo izjemno širino, v kateri še tako majhna podrobnost ne ostane izven igrišča. Le slednje mu to pot lahko štejem v minus, dasiravno je vsega zelo veliko in bralec se v vsem tem dogajanju in razmišljanju, podeljevanju kontekstov, zlahka izgubi. A tudi to je nekaj, kar v resnici več pove o meni-bralcu kot o knjigi. Eco je čisto svojevrsten pisatelj. Nekje v ozadju imam občutek, da ničesar ne zapiše vnemar.

Da se vrnem na začetek, v resnici je količina svobode, ki si jo jemlje pisatelj, vedno omejena. Omejen si s šablono, ki si jo sam ustvariš, sliko uokviriš na način, ki si ga izbereš sam. A to je velika omejitev. Za veliko ustvarjalcev. Umberto Eco med slednje pač ne spada. Iz njegovih del običajno vije veliko informacij in znanja, sinteza vsega pa je običajno narejena na vrhunskem nivoju, kjer v resnici lahko uživamo vsak stavek tako, kot uživamo v vsakem požirku izvrstnega vina. Praško pokopališče ima le zelo širok okvir, ki odgovarja na dve glavni vprašanji, na kakšen način se dogaja Evropa in kakšno vlogo pri tem dogajanju ima fikcija.

Fikcija je ponaredek. Fikcija je laž. Laž je zakrivanje resnice. Resnica je odkritost stvarnosti. Odkritost stvarnost se nam daje kot fikcija. Praško pokopališče je roman, je fikcija. Praško pokopališče je ponaredek, je laž. Laž, ki razkrije stvarnost. Laž, bolj resnična od resnice.

''Oh, quelle histoire!''



O Praškem pokopališču tudi:

09. november 2013

Inferno: turistični triler

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti občutka, da se gremo nek popolnoma neumen literarni elitizem. Brez zamere, ampak bralec, ki ne zna pogledati skozi okno svojega hotela Dostojevski, trdnjave Joyce ali tanka edicije Goethe, je zame natanko tako prednastavljena in nesvobodna monada kot tisti, ki svoje knjižne potrebe zadovoljuje na podlagi tega, kar je v svetu v tem trenutku popularno. Literarni elitizem nima opravka z nobeno argumentirano debato okoli tega, kaj je dobro branje. In ni v redu.

(vir slike: emka.si)

In kako sem bral novega Browna? Najprej, bral sem ga precej dlje, kot sem bral vse, kar je napisal do sedaj. Pa ne, da bi bila kaj prida daljša. Očitno so bile okoliščine nekoliko drugačne in nemara gre nekaj tega pripisati tudi vtisu prejšnjih branj. Inferno je knjiga, ki je nisem prebral na dušek. Če bi jo primerjal s prejšnji mi Brownovimi deli, bi rekel, da je vsekakor bolj zanimiva kot Izgubljeni simbol, a nekaj manj kot Šifra. Kar se mi vedno bolj dozdeva, je to, da je Dan Brown začel živeti svojo prodajno nišo tudi zavestno in žal je to tudi vedno bolj opazno na njegovih delih. Če se veliko trilerjev (kar recimo Inferno je) zadovolji z neko osnovno formulo, v kateri zle sile išče/zatira/preganja/uničuje/zapira par strokovnjak – policaj, v katerem gre dostikrat tudi za kombinacijo moški – ženska, je pri Brownu seveda na delu – poleg te dvojice - tudi to, da boste v vsakem njegovem trilerju prebrali veliko o umetnosti, zgodovini, spomenikih in simbolih. In občutek imam, da je bilo pri Angelih in demonih ali Šifri to relativno dobro skrito v zgodbo, ki se je odvijala, medtem ko je tu, v Infernu, vse skupaj skorajda popolnoma ločeno. Dante, ki naj bi z Božansko komedijo poskrbel za vezivo, ne deluje najbolje. Predvsem, moralo bi ga biti več. Način, kako se bere Inferno, pa nam zlahka omogoča, da ločeno naslovimo tisto, kako je Brown govoril o umetnosti in tisto, kako je gradil pripoved svoje zgodbe.

In ja, prvi del funkcionira. Izjemno dobro. Prisili te, da greš googlat Botticellija, Firence, Benetke, Carigrad. Zanima te, ali so zadeve ravno tako veličastne, kot se zdijo. In večkrat prideš do spoznanja, da so v resnici še veliko bolj veličastne. Za Browna sem dobil občutek, da se seveda temeljito pripravi na lokacije in tamzadevno umetnost, ki jo bo vpletel v svojo knjigo. Na žalost mogoče tudi na račun manj temeljite zgodbe oz. še bolje, na račun toliko slabših dialogov, razmišljanj in dovršenosti oseb, ki v zgodbi nastopajo. Kar pa je na tem dobrega, je to, da je Inferno pravzaprav eden od najboljših primerov nekega skoraj popolnoma svojega žanra. Lahko bi mu rekel turistični triler (kar so super opisali v Mladini, link je spodaj). Gre za turistični vodič, ki upošteva smernice sodobnega informacijskega vedenja ljudi. Kaj imam v mislih? Predvsem to, da se pred našimi očmi dogaja zaton klasičnih enciklopedij in iskanja faktičnih informacij. Na mesto tega pa stopa znanje, ki ga naberemo spotoma, ko počnemo kaj drugega. Ko brskamo po spletu, ko všečkamo na Facebooku in ko se pogovarjamo na Twitterju. In ko beremo trilerje in romane. Trdno stojim za trditvijo, da bo za Botticellijevo sliko Dantejevega Inferna in grobnico Enrica Dandola več ljudi vedelo, ko bo prebralo Brownov Inferno. Ko bodo v tem romanu šli na turistični obhod. Koliko teh, izvzemši seveda tiste, ki po poklicni ali prostočasni aktivnosti to tako ali tako že počnejo, bo do teh artefaktov in njih opisov prišlo po naključju. Torej, to, natanko to se mi zdi velika vrednost tipa knjige, kakšna je Inferno. In ker gre za mainstream, toliko bolj. To pomeni, da bo nekdo, ki v roke vzame le pet knjig na leto in bo mogoče ravno zato ena od teh Inferno, na ta način šel na zanimivo potovanje skozi prostor in čas, se na ta način dotaknil nekaterih izjemnih stvaritev človeške zgodovine. 

Sandro Botticelli, Mappa dell’Inferno (vir slike: commons.wikimedia.org)

Ne morem pa tudi mimo drugega dela. Zgodbe in načina pripovedi, ki je okvir vsega dogajanja v Infernu. Ideja sama je zanimiva. Brown tudi tokrat poseže po vseobsežni katastrofi, ki jo lahko reši le Chuck.. pardon Steven…pardon Robert Langdon. A ta grožnja, to, proti čemur se ta dobri borijo, ni tako fantastična in tako neverjetna, da za njeno temeljno premiso ne ni tudi malce bolj učeni vsaj nekoliko zastrigli z ušesi. Na delu ni kakšna zarota ali kakšna sekta ali kakšno združenje znotraj združenja. Predvsem gre za boj z enim človekom, ki tudi ni tako samoumevno na strani prekletstva zgodovine. A mimo tega sem v Infernu velikokrat stisnil zobe. Mimo Langdona, ki ga poznamo že od prej, so ostale osebe, nastopajoče v zgodbi, čisto preveč nedovršene in napravijo marsikaj, kar pozornemu bralcu privzdigne eno do dve obrvi. Tipičen primer tega je direktorica Svetovne zdravstvene organizacije, ki v trenutku, enemu najbolj napetih, živčnih in stresnih, prične razmišljati o tem, kako je Langdon privlačen. Ne gre skozi, žal. Ne v tem trenutku. Kot je povsem nepotrebno tudi supermansko oz. superwomansko čaščenje Langdonove kolegice Sienne, če ta namesto svojega intelekta raje uporablja borilne veščine. In če popijem vse to, se nikakor nisem mogel navaditi na Brownovo podcenjevanje bralca. Poznate tisto, ko se Rdeča kapica sreča z volkom, se z njim pogovarja in ji ta reče, naj nabere rož za svojo babico. Nato pa Rdeča kapica pri sebi pomisli: ravnokar sem se srečala z volkom in rekel je, naj naberem rož za babico. No, to. Ne razumem, odkod ta potreba po konstantnem pojasnjevanju tega, kaj se v resnici dogaja. Popolnoma odveč, g. Brown. V resnici. A bodi dovolj.

Ja, veliko vas bo prebralo novega Dana Browna. Krog bralcev, ki jih doseže, je izjemno velik. Sam bi v neki celokupni oceni ostal zadržan. Medtem, ko je dogajanje v veliki meri predvidljivo in prevečkrat poseže po naključno prisotnih rešitvah, je vseeno zanimivo potovati v Firence, preučevati Dantejevo posmrtno masko, si predstavljati Trg Sv. Marka in iskati tiste štiri konje. Ostajam pri oznaki, da gre za spodoben turistični triler. Kot takega ga je najbolje brati. In preberite ga, nedvomno boste na nekaterih mestih v knjigi uživali. Tako, kot boste na drugih vzdihovali. Branje je hitro, zlikovec zanimiv, zasukov je tudi dovolj in še cel kup finega opravljanja zgodovine je zraven.


O knjigi tudi:

25. oktober 2013

Sedem minut čez polnoč: boj s svojim vratarjem

Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo. 

In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika, ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj.


(vir slike: emka.si)

Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi, ki jim verjamem, da znajo presoditi dobro branje, v roke vzel Nessovo Sedem minut čez polnoč. Knjiga je fantastična. Tega ne potrebujem posebej poudarjati. Ukvarja se z sicer izjemno težko temo, a preboje, ki jih ponudi v načinu naracije in predvsem v izteku zgodbe, je v resnici težko opisati. Slike, ki jih imaš v glavi, ko prebereš to zgodbo, lahko preneseš nazaj v svoje besede in svojo zgodbo; zgodbo in način pripovedovanja zgodbe pa žal ne. Ogromno stvari je ponovljivih, a sublimni občutek nemoči, ki nujno spremlja tovrstne poizkuse pri dotičnem Nessovem romanu, je že sam po sebi lep. To pa je pot do ponižnosti in ogromnega spoštovanja, ki ga lahko usmeriš na pisatelja in to, kar lahko branje Sedem minut čez polnoč prinese bralcu. Zato lahko le povabim k branju. Spoštljivo in z obljubo moči nemoči.

Vabim torej k branju zgodbe, ki je nikakor ne spremlja zgolj ena smer dojema. Lahko je to zgodba o dečku, ki preživlja zares hudo preizkušnjo, ko se mora nekako spoznati z načinom življenja, ki bo radikalno drugačen od tega, kar je živel do sedaj. Lahko je to zgodba o materi, ki se trudi to spoznavanje olajšati po svojih najboljših močeh, dasiravno so te moči stran za stranjo šibkejše. Lahko je to zgodba o šoli, ki skuša fantu z umirajočo materjo pomagati in tudi zgodba o tem, kako lahko primitivno medvrstniško nadlegovanje pride do svojega izteka v situacijah, ki mislečemu dajo misliti. Lahko je to zgodba o očetu, ki se v resnici nikoli ne zna vrniti nazaj in lahko je to zgodba o babici, ki išče ravnotežje med tolažbo, ki jo nujno mora ponuditi sami sebi in vzgojno vlogo, ki jo mora odigrati do svojega vnuka; vlogo, ki je svoje zatočišče našla v razumu. In lahko je to zgodba o pošasti, ki se strašansko grozljiva vrača vsako noč sedem minut čez polnoč. Grozljivost njene groze ni plod običajne pošastnosti vsakodnevnih pošasti. Tu ni povečini zaradi tega, kako izgleda, izgled je tu popolnoma drugotnega načrta. Kar je pošastnega v tej pošasti, je način tega,kaj in kako govori, ko se pogovarja s Conorjem. Ko ga pripravlja na tisto, kar sledi.

Zgodba in struktura Sedem minut čez polnoč je takšna, da se usede vate in tam ždi. O njej moraš premišljevati in vrata, ki jih na ta način odpira, na nek povsem prenovljen občutek ponajajo vstop do konteksta sebe v odnosu do stvari in ljudi, ki te obkrožajo. In ko smo že pri vratih, nikakor ne morem mimo neke druge zgodbe, na katero sem se prav zaradi branja Sedem minut čez polnoč, večkrat spomnil. Zgodba govori o človeku s kmetov, ki pride pred vratarja in prosi za vstop v postavo. A zadeva z vstopom vendarle ni tako preprosta in človek s kmetov se odloči počakati na dovoljenje. Čaka dolgo, predolgo. Vratar tako ob koncu postavo zaklene in pove, da so bila ta vrata narejena le zanj. Vmes se seveda zgodi še marsikaj, a pazljivi bralec bo znal odpreti Kafkovo zgodbo Pred vrati postave in jo prebrati sam. Vse drugo je interpretacija. Sam sem to Kafko bral vedno kot alegorijo prošnje za življenje (in prosim ne me kregat, če sem ubral napačno pot). Tisto življenje, za katero se zdi, da je tvoje in da prevečkrat šele po zapravljeni priložnosti izveš, kako malo si se odločil zanjo. Življenje torej, za katero te zgodba uči, da se moraš zanj odločiti. Odločitev za nekaj, kar je tu le zate. In v to odločitev, kako pustiti biti življenju, nagovarja, prepušča pošast tudi Conorja v Sedem minut čez polnoč. To počne na različne načine in vsekakor mu pomaga. Pri tem v resnici bralcu končna razsodba glede tega, ali je pošast resnična ali ne, nikoli ni pod vprašajem. Razkrivajoča narava resnice, ki jo terja premislek o davku situacije, ki ga je to pot Conor prisiljen poplačati, je takšna ne glede na to, ali prihaja od prave pošasti ali le projekcije mlade prestrašene glave. V resnici ni pomembno. Pomembno je to, kako se je Conor spoprijel s svojim vratarjem. Ali je do konca zgodbe uspel dojeti nujni pustiti biti. In način, kako je potekal njegov boj.
To je pomembno. In na mnogo nivojih neverjetno zapisano.


(vir slike: mladinska.com)

Eden od teh nivojev je prav gotovo tudi podoba knjige. Zgodbo spremljajo ilustracije Jima Kaya. Te so natanko takšne, kot morajo biti. Temne, dovolj odkrivajoče in takšne, da nikoli ne zapuste občutkov tesnobe, vpraševanja in vseh občutkov, ki jih najdemo v vrsticah. Ilustracije so sestavni del te zgodbe, ki za razliko od marsikaterih drugih ne omejujejo zgodbe, temveč jo dopolnjujejo in omogočajo.

Vse zapisano vodi k temu, da povabim k branju zgodbe o tem, kaj se dogaja Sedem minut čez polnoč. Intenzivno, doživeto in predvsem sublimno branje o boju, strahovih in življenju. In o tem, kako moraš najprej močno poprijeti, da lahko nato izpustiš. Še eno obvezno čtivo.

Napovednik za knjigo




O knjigi (med drugim) tudi:


20. oktober 2013

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice in kdo ne. Takšni trendi se nato pogosto nadaljujejo tudi kasneje. Seveda sem brez znanstvenih dokazov, to so zgolj osebna opažanja in občutki. A na podlagi slednjih bi prisegel, da ima mladinska književnost izjemno pomembno nalogo ohranjanja bralne kulture v najstniških letih.

Sicer mladinske književnosti kot vsebinske oznake v kakem drugem kontekstu ne razumem. Sploh. Zgodba je zgodba, roman je roman in če naj bi nagovoril bralce, svoje zanimivosti po mojem ne bi smel graditi na nobeni ozki ciljni skupini.


(vir slike: emka.si)


Delo Solze so za luzerje, ni takšno. Berljiva in hkrati pretresljiva zgodba nagovarja različne like sodobne družbe. Še več, postavlja se v njihovo kožo. Še več, znotraj različnih likov prepozna različnost tudi na nivoju človeka kot dela nekega lika. Zato je pisateljica opravila pogumno delo, ki je verjetno terjalo kar nekaj avtorske empatije, da pije vodo. In, za razliko od sodobnih trendov uspešnih mladinskih branj, ki meri predvsem v fantazijsko literaturo in so pri tem hudo učinkoviti, je prijetno med novostmi na policah najti tudi nekaj, kar v izrazju svojega pomena ne uporablja simbolike in drugih fantazijskih estetskih elementov. Nikakor ne trdim, da je fantazijska literatura brezvezna, ne razumite me narobe, govorim le, da je prijetno brati sodobno delo, ki osredišča predvsem mladino in svojo zgodbo podaja z elementi, ki jih ima mladina na dotiku današnjega dne.

Zgodba Solze so za luzerje ni preprosta. Pravzaprav bi se lahko imenovala 50 odtenkov bede, a bi lahko izpadla preveč pesimistična. Vsekakor pa zgodba ni preprosta. Govori o družini, ki ima opravka z nasilnim očetom. Mati neke noči sklene, da ima vsega dovolj in pobaše otroka (najstnico in malčka) ter pobegne najprej v krizni center, nato v varno hišo. A problemi s tem nikakor niso rešeni, saj mora mati sedaj poskrbeti za ločitev in otroka. Predvsem je seveda na paleti Ajda, učenka zadnjega razreda osnovne šole, ki mora v novo šolo, k novim sošolcem, v iskanje novih prijateljev, pač vsega novega. In pri tem ji v resnici ne pomaga prav veliko ljudi. Nekateri nočejo, drugi ne vedo kako, nekaj pa takšnih vendarle je. Tako spremljamo zgodbo te male družine, predvsem Ajde in njene mame, kako si bosta organizirali prihodnost in kakšne prepreke bosta doživeli na poti do tja. Še poseben poudarek pa zgodba nosi na Ajdinem vključevanju in iskanju prostora v novi šoli. Več ne povem.

Avtorica je torej, kot rečeno, zastavila predvsem pogumen pristop, ki terja ogromno empatije. Zaradi tega, ker je zgodba sestavljena iz različnih gledišč na situacije, ki se odvijajo. Spoznamo tako to, kaj se odvija v glavi Ajde in njene mame, kot tudi to, kako na vse skupaj gledajo zaposlene in prostovoljke v varni hiši, pedagoginja v novi šoli, razrednik, sošolke in nekatere druge stanovalke v varni hiši. In večino časa zadeva štima. Le včasih imaš kot bralec malo pomislekov. Vseeno ugled tega načina podajanja zgodbe ni ogrožen. Užival sem in hvalim pogum k odločitvi za prvoosebno pripoved, ki ni omejena na eno osebo. Mogoče me vseeno moti, da 'oče', nasilnež, zaradi katerega se je vse pričelo, ni prišel do besede. A že tako kompleksna zastavitev bi na ta način preveč relativizirala problemsko rdečo nit, česar si avtorica mogoče pametno ni privoščila in s tem na drugo stran tveganja postavila le kakšno mimobežno oznako stereotipiziranja moškega nasilja. Zato odpustim, brez težav.

Naslednja zadeva v zvezi s pristopom je pravzaprav takšna, da še vedno premišljujem, koliko me v resnici moti. Gre za to, da se avtorica ni obremenila le z enim sodobnim problemom, temveč si je glavne junake drznila hkrati obremeniti z dvema velikima težavama, s katerima si lahko in tudi si (kot bi rekla Vid in Pero) žal družba postreže vse prepogosto. Povsem dovolj, sploh za mladega bralca, bi bilo, da bi se roman razvijal v smeri razumevanja in soočanja z nasiljem v družini. To je v bistvu velika stvar. Nemogoča stvar. Zadeva, ki je ne gre tolerirati. In vendar je avtorica na vrh tega položila, pravzaprav poudarila še nasilje in šikaniranje, ki se odvija med mladimi v šoli. Še več, med mladimi ob koncu osnovne šole. Med mladimi v istem razredu. V knjigi smo priča nekakšni slovenski verziji Kingove Carrie (vendarle ne čisto v celoti, na srečo manj krvavo in brez telekineze) in v resnici je grozno. Bralci moramo bojevati in stiskati pesti za (vsaj) dve situaciji, za kateri si želimo, da se razrešita. Na kakšen način se zgodba odvije, preberite sami. Poudarjam, da je ta dvojna situacija močno napeta, a spisana z dobrim občutkom.

Roman ima mnogo dobrih plati. Najprej so tu ženske bralke,matere, ki nemara že predolgo trpijo nasilje v domačem okolju in ta zgodba jim pokaže, kako se vse skupaj lahko odvije tudi v lepšo smer. Neukemu bralcu prikaže pomen kriznega centra, varnih hiš, svetovalk in prostovoljk, nenazadnje tudi solidarnost sostanovalcev v varnih hišah. Vse skupaj se je danes izjemnega pomena. Nato bo mlademu bralcu, ki ima težave v prilagajanju šolskemu okolju, pokazal, kako se vsemu temu tudi upreti. Bralci starši bodo v knjigi našli poskus uvida v življenje svojih petnajstletnikov. In še marsikaj drugega. A tisto, kar sem sam dojel kot najbolj pretresljivo pri vse skupaj, je nekaj drugega. Namreč zelo dober psihološki profil devetošolke Ajde, ki se lahko (vsaj na začetku) tudi ne strinja z maminim načrtom in pobegom od doma. Ki se mora z vso gnojnico, ki ji jo drugi zlivajo po glavi, soočati brez osnovnega pozitivnega zagona (mama je imela od vsega začetka cilj, h kateremu je bila usmerjena, Ajda pač ne) in mora do tja šele priti. Ajda je središče romana. Vse se odvija okoli nje. Vsi si prizadevajo priti do nje. Nekateri bi jo radi tudi le izrabili kot obvod za svoje interese, drugi za interese tretjih, nekateri pa jo imajo preprosto radi. Prav zaradi tega, kako se bere Ajda, je knjiga super.

Upam, da knjiga, zaradi svojih mestoma izrazitih tendenc k pojasnjevanju življenja mladih, predstavljanju vloge varnih hiš in osveščanja mladine glede uporabe Facebooka, ne bo pristala le na seznamih branja, ki se ukvarjajo z mladostniško problematiko. Zasluži si tudi drugih bralcev. Zanimivo čtivo, ki pritegne.

O knjigi tudi na:



10. oktober 2013

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite.

Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful. Javier Bardem je odigral carsko.

S takšno silovitostjo zadane tudi knjiga Johna Greena, Krive so zvezde.

Zgodba in še bolj način pripovedovanja peljeta skozi marsikatero razbitje pričakovanega. Ali združevanja tistega, kar se zdi nezdružljivo. Pa bi ob tem lahko uničil učinek na bralca? Seveda, zlahka. Vendar v Krive so zvezde vse pade na svoje mesto. Učinek je neposreden, nedvoumen in resničen. Roman prinaša tragično zgodbo, ki ne ponuja katarze za bralca, a ima namesto tega v resnici lep konec. Roman je napisan prvoosebno skozi oči mlade Hazel, vendar se mi zdi, da je pisatelj John Green izbiral bolj gledišče njenega Augustusa. Gusa. Roman bi po površno napisanem sinopsisu štel za solzno dolino, polno sočustvovanja z mladostjo, ki je obkrožena s smrtjo, a če je John Green tu na kakršnem koli bojnem pohodu, je to pohod proti sočustvovanju. Solze so žal še vedno tu. Roman spretno beži žanrskim šablonam, a bolj ko razmišljam o njem, gre za šablonsko, učbeniško fikcijo o tem, kaj je ljubezen. In spoštoval bom avtorjev nagovor iz opombe, ki jo je predvložil v knjigo, namreč to, da gre za fikcijo in da se nikakor ne smem podvreči razbiranju resničnih dejstev v njej. Zato se popravljam, ne gre za zgodbo o tem, kaj je ljubezen, temveč gre za ljubezensko zgodbo.


(vir slike: mladinska.com)


Na kratko: zgodba pelje v življenje šestnajstletne Hazel, pravzaprav Hazel Grace, ki je pred nekaj leti zbolela za neozdravljivim rakom. Tako jo spremljamo z njenimi starši, ki se s tem dejstvom borita po svoje, z njenimi obiski v terapevtski skupini, predvsem pa s samo seboj. V njeni situaciji dobi presenečenje povsem drug pomen. A srečanje z Gusom je prav to bilo. Od prvega trenutka, ko se ta dva spoznata, lahko beremo njuno zgodbo, polno upiranja, zatiranja čustev, truda, odrekanja, izpolnjevanja želja, dobrih novic in slabih novic. Zgodba, ki se po njunih dogodivščinah, ko sta odpotovala v Amsterdam, kamor si je želela v prvi vrsti Hazel, a je največ zaslug za to imel ravno Gus, kjer sta spoznala avtorja Hazeline najljubše knjige, doživela neljubo razočaranje, se seveda tudi zaključi. To, kako se zaključi, boste prebrali sami. Kar se mene tiče, je Green spretno napravil dvojni konec, v katerem boste nekateri nadvse žalostni, drugi pa srečni. Zopet torej govorimo o zgodbi, kjer bo bralec pomemben del knjige. Napisana je genialno. Pohvale tudi Boštjanu Gorencu Pižami za super prevod. Ob takšnih prevodih posegi po originalu niso potrebni.

Knjiga prevzame na mnogo načinov. Sam sem mogoče najbolj užival v dialogih med Hazel in Gusom. Preudarno in inteligentno dojemanje življenja. Pesniško, a brez meda in mleka. Močno in silovito bralno izkustvo, ki sili k dojemanju življenja. Metaforično. Da, predvsem metaforično. Moč metafor, ki jih producirajo liki v Krive so zvezde, je neverjetna. Predvsem Gus in Hazel, tudi avtor Vladarja vseh bolezni, najljubše Hazeline knjige. Tako neverjetna, da bo verjetno marsikaj do mene prišlo še precej kasneje. Kar je zelo dobro. V resnici se na smrt bojim knjig, ki jim pošljem besede, nazaj pa pridejo praznih pomenov IN brez želje po vračanju nazaj. Ja, metafore. Mogoče mi je najljubša tista s hotelskimi sobami v Amsterdamu. Hazel in Gus sta na obisku v Amsterdamu stanovala v hotelu Filosoof in Hazel je z mamo bila v sobi, ki se imenuje Kierkegaard in Gus nadstropje višje, v sobi Heidegger. Uf, kaj ta simbolika lahko dela v glavi nekoga, ki se je z filozofi, sploh s Heideggerjem ukvarjal lep kos študentskih let. Ona, ki išče odgovor na vprašanje svoje eksistence, zaenkrat še popolnoma v odnosu do višjega principa (Boga, Avtorja...), a ima jasno začrtano kritiko do abstrakcij in s tem jasno vpliva na Njega, ki je vprašanje eksistence zastavil bolj osnovno, ga primarno ločil od božjega in za osnovo postavil tudi pripoznanje svoje biti kot možnosti, ki ima svojo mejo nujno v možnosti nemožnosti, nebiti, smrti. Torej On, ki je na nek način bolj pri Stvari kot Ona (nadstropje nad njo), a je bila prav Ona ena izmed povodov, da je do Njega to razmišljanje prispelo. Super. In super je tudi to, da tega prav gotovo tako ne bodo brali vsi. Kot bo tudi vsak bralec nekoliko drugače videl vlogo Petra van Houtena (avtorja Vladarja vseh bolezni). Hazelina in Gusova izkušnja njunega obiska van Houtena se zdi v precejšnji meri prelomna, ker sem občutil, da je natanko takrat Hazel spoznala, da avtorja ni (več), fikcije je konec in na nek način se za Hazel pričenja življenje. Točno tam, v tistem trenutku. Tam se roman prelomi. 

Vsi, ki bodo posegli po tem čtivu, sem prepričan, bodo prav gotovo deležni izjemne bralne izkušnje. Bolj kot razmišljanje o raku, bo na pladnju razmišljanje o (življenju in) umiranju samem. Prvi je vendarle le stranski produkt drugega. A ne glede na ta del, je v ospredju še vedno zgodba. O Hazel in Gusu ter njuni poti do svobode. Takšne, ki bo osvetlila njuni poti drug do drugega. In, kjer za razliko od marsikje drugje, zgodba ne zvodeni v Hazelino ali Gusovo iskanje samega sebe, temveč preživi v iskanju njune ljubezni. O tem, kje in na kakšen način ta jasnina nastopi, pa vsekakor preberite. Tole je preprosto eno izmed tistih branj, ki se vam mora zgoditi.



O Krive so zvezde tudi na:

Mladinska knjiga
Bukla
Tumblr Krive so zvezde
Lisa, Pižama o prevajanju
Wikipedia
Imdb stran filma, ki prične naslednje leto
JohnGreenBooks
Goodreads
Avtorjeva stran na Facebooku
The New York Times
The Atlantic
NPR  

24. september 2013

Fazanarji: ob bok ostalim Skandinavcem

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega.

(vir slike: emka.si)

Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi takšne izkušnje imam.

Tule gre za zelo berljivo knjigo, ki ima zelo malo pomanjkljivosti, ki bi motile. Je napeta, osredotočena, brez prehudih zastranitev, mogoče nekoliko predvidljiva in z na čase motečimi razmišljanji glavnega junaka, ki se nekako ne skladajo s podobo, ki si jo sicer na podlagi zgodbe zgradiš. To slednje je sicer zelo zanimivo in če ne bi nekajkrat zavihal nos, verjetno sploh ne bi opazil, pa vendarle. No, mogoče vseeno vse skupaj zavisi od mogoče Einbildungskraft, ki pa jo tako ali tako vsak bralec uporablja po svoje. Ponavljam, Fazanarji so super čtivo za vsakega ljubitelja kriminalk.

Veliko prednost v formalnem smislu je Olsen storil že s tem, da je osrediščil (vsakokratno) zgodbo na oddelek Q, torej oddelek, ki se ukvarja s primeri, ki so že stvar preteklosti, že razrešeni in bili pospravljeni predal. Tako nima problemov s tem, da mora za pojasnjevanje kakih nujnih zadevščin, hoditi na silo nekam proč od glavne zgodbe. Vse je narejeno sproti in zato zgodba lepo teče. Nima kakih hudih eskalacij bizarnega ali nasilnega, konec zgodbe pa mogoče celo malo predvidljiv. A ne čisto. Ne toliko, da bi škodilo napetemu branju.

Tule je nekaj povsem naključnih iztočnic iz knjige:

1. Prijateljstva v srednjih šolah so lahko zgrajena na prijaznih odnosih, enako pa tudi zločin
2. Brezdomci imajo lahko tudi veliko denarja, kar pomeni, da so zdoma zaradi povsem drugih razlogov.
3. Tisti, ki ima veliko denarja, ima lahko tudi kar nekaj okostnjakov v omari.
4. Včasih se okostnjaki v omari srečajo z drugimi podobnimi okostnjaki v sosednji omari.
5. Ni samo de Sade pisal o zločinih iz strasti.
6. Če ti nekdo poda očiten namig glede neke pretekle zgodbe, se bo hitro našel nekdo, ki bo želel, da jo pozabiš.
7. Ali je kanalizacija neke zelo zlobne občasne manije v redno, samo za odtenek manj zlobno izživljanje, res kanalizacija? Ali ni zgolj menjava sredstva?
8. V sodobno kriminalno zgodbo lahko zelo nazorno vključiš svoj pogled na smetano družbe, kako funkcionirajo strici iz ozadja in kaj je njihova šibka točka.
9. Če ženska k sebi venomer stiska nek zavoj, je v njem lahko precej bolj bizarna stvar, kot si jo lahko zamisliš.
10. Zgodba ima lahko več nivojev zlobe.
11. Če se tvoj šef boji letenja, mu ne rezerviraš leta brez njegove privolitve.
12. V kletki, kjer se nahaja pobesnela hijena, preživiš tako, da se obdržiš na vrhnjih letvicah.
13. Za steklo lisico težko rečemo, da je prijetna, lahko pa je koristna.
14. Še tako nedorečena osebnost, ki ne ve točno, kako naj gleda na svoje sodelavce, je lahko junak zgodbe, kadar je osredotočen na svoj cilj.

Vzemite jo v roke in glavo na off. Tole je super branje za vsakega ljubitelja kriminalk, še posebno tistih s pridihom skandinavske hladnosti, ki ne dopušča prostora za mehkužce. V tej knjigi se nihče ne zlomi, ker se vda usodi. Tiste, ki so šibki, jih drugi karakterji, ki so za ta geografski okoliš kriminalk značilni, enostavno pohrustajo. Silovito in brez kompromisov. Tole bo za vse ljubitelje Nesba, Arnaldurja Indriðasona, Karin Fossum, Larsa Keplerja in ostale tovarišije. Napeta zgodba o odprtih ranah, ki se zlepa ne zacelijo; borbi za oblast in moč, ki pušča grozne posledice in o lovcih, ki postanejo plen. Priporočam.

Seveda k branju sodi tudi izbrana glasba. To pot mi v kontekst sodi le ena. Klasika New Model Army v preobleki Sepulture, The Hunt:



O knjigi tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
SheKnows
Misterious Reviews
CriminalElement
Complete Review
Jussi in Facebook  

17. september 2013

In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi stopil nazaj, da bi prebivajočim v njih zaupal, kaj si videl. Ne gre. Seveda ne gre. Namesto tega greš skozi naslednja vrata. V vsaki sobi tako vidiš več znanega in manj neznanega, več lahko tudi prikaže pogled v bivše sobe, kjer si že bil. In na koncu se vrneš skoraj na začetek. Na nek način tudi se. A seveda prva soba ne bo nikoli več prva. In čeprav imaš občutek, da si sklenil krog, veš, da si se premaknil iz začetne točke. Kam in koliko si se premaknil, to ti je sedaj nepomembno. Veš le, da si doživel nekaj neponovljivega, resničnega. Lahko se zahvališ za tisto, kar si videl. In tečeš vsem pričakovanj polnim glavam prišepniti, v katero sobo naj pokukajo.

Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.

(vir slike: finance.si)

Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.

Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.

In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.

(Znamka s podobo diva, vir slike: en.wikipedia.org)

Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.

A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.

Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.



Zanimivo je tudi spletno mesto http://echoproject.ca/, ki ponuja interaktiven dodatek k branju, ki lahko (ali pa ne) poživi vsako stran romana In v gorah odzvanja. O projektu Echo.


O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live 
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times 
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran

09. september 2013

Kukavičje jajce: branje sage o Strugarjevih

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko.

Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč.

(vir slike: bukla.si)


Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja, ki ga je skubila Druga svetovna vojna; opisuje, kaj je bilo potrebno storiti, če si želel preživeti med Scilo in Karibdo, ko vojna in nje pritikline ne prizanašajo nikomur, ko te dolžnost do lastne vesti vleče v eno smer, dolžnost preživetja pa rine v drugo in poizkušaš pač le preživeti; in greš po poti, ki se nadaljuje tudi v obdobje po vojni, ko družba na svoj način obračunava s preteklostjo ter išče grešne kozle med zaslužnimi ovcami in zaslužne ovce med grešnimi kozli. In nato nadaljuje v pripovedovanja o življenjskih prigodah Strugarjevih treh sinov, ki skozi življenje plovejo po svoje, tudi poti se jim preveč ne križajo. Saga o Strugarjevih, očeta, žene in treh sinov, njihovih žena, ljubic in otrok, sosedov, sodelavcev in drugih nastopajočih so med seboj prepletene. Vendar, kot sem dejal, ta preplet ni moteč. V bistvu skrbi za dinamiko, ki bi jo sicer, če bi zgodba potekala klasično, torej linearno od začetka do konca, verjetno pogrešal.

Tako ima zgodba svoj začetek v resnici ob priložnosti pogreba starega Strugarja. In v pogovoru, ki so si ga privoščili trije sinovi . V tem pogovoru ne bi bilo nič neverjetnega, če ne bi na plano udaril najstarejši sin, ki je naznanil, da se je našla neka ženska, ki trdi, da je njihova sestra. S tem se je dejansko pričel idejni zaplet celotne knjige in na simbolni ravni pričetek vpraševanja po tem, koliko poznamo svojo družino, svoje sorodnike? In koliko lahko sploh sprejmemo nekoga takšnega kot je, če v resnici ne poznamo celotne zgodbe? Kaj pomeni brat, sestra, mož? Kje se bo našel kdo, ki v resnici ni moj brat, čeprav trdi, da je? Kje se bo našel nekdo, ki v resnici je moj brat, čeprav tega ne ve(va)? In tu se prične knjiga. Zgodba, za katero si je Pregl vzel okoli 250 strani, da pojasni, kaj vse se je Strugarjem (že) pripetilo ter pokaže naznake, kako bodo ravnali naprej.

Na nivoju bralca je zadeva pitna. In meni relativno enostavna. Kljub začetnih sodbah, ki jih v moralnem oziru lahko naklepaš proti Strugarjem, ki jih včasih krasijo dvomljive odločitve. Vseeno med Strugarji, tako starimi kot mladimi, ni izrazitih negativcev in zato uspe vsako neprijetnost postaviti v kontekst, ki ga preberemo in vsaj površno se z njim tudi strinjamo. Obsodbe so tako ob koncu v resnici nične. Način, kako je uspelo Preglu pravzaprav vse Strugarje spraviti pod good guyse, je zelo uspešen. Vsaj pri meni je bil.

Nekoliko večji problem se mi zdi na nivoju Strugarjev samih. Okvir zgodbe sedanjost. Obdobje po smrti starega Strugarja, ko se pojavi vprašanje po ''bratrancih in sestričnah in ostalih otrocih'', ki so bili doslej zamolčani. Vprašanje po okostnjakih, ki se skrivajo po omarah druge generacije Strugarjev, ki sedaj družno sedi za pogovorom v oštariji in se trudi položiti načrte za prihodnost s čisto vestjo. Način, kako so na koncu knjige, ko se v ta kontekst in z njim v sodobni čas vrnemo nazaj, s tem zlahka opravili, je bil nekoliko presenetljiv. Ni ga bilo. Nikogar ne zmoti ničesar, nihče ne potrebuje katarze in vsi so zadovoljni s situacijo, kakršna je. Ali pa imajo ne grbi druge skrbi. Ta neznosna lahkost odprave vprašanja z začetka knjige me je nekoliko zmotila, vendar gre na bolje. K temu pripomore tudi zadnje poglavje, v katerem z vprašanjem opravi tretja generacija Strugarjev. Razrešitev je prijetna, spravljiva, enostavna in odgovorna. A vendarle potrebna. Kot bralci smo siti. Nekako. Če bi obstajal le historični kontekst Strugarjev, ki se v okviru celotne knjige lepo poveže v celoto, bi nam bilo jasno, zakaj so se stvari odvile tako kot so se. A manjkala bi razrešitev Strugarjev samih. Ta se na nek, sicer meni nekoliko pocukran način sicer zgodi, a ta idejna plat knjige – seveda v okvirih tega, kako sem jo bral jaz – žal ni primerljiva z pripovedovalsko platjo. V pripovedovanju, tej žlahtni obrti pisateljskega ceha, je Slavko Pregl pač dober. In to odtehta.

Kukavičje jajce je povsem spodobno branje, zanimiv vpogled v delček družinske zgodovine dveh generacij (no tudi malo tretje je zraven). In ima svoj optimistični iztek. To je, glede na kar nekaj žalostnih trenutkov, v katerih se znajdejo Strugarji oziroma jih zgodovina najde zanje, zelo dobrodošlo. Zgodba z lahkoto prenese vprašanje, ali bi šlo lahko tudi za vašo družino in zaključi – čeprav z nekimi nepredvidenimi vložki – v povsem mirnem tonu. Okostnjaki, ki zlezejo iz omare, so okostnjaki le takrat, če in ko jih tako vidiš. Mirno in zanimivo branje.

O knjigi nisem zapisov nisem našel.

30. avgust 2013

Popek sveta: postava bralca

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Venka Andonovskega, v prevodu Sonje Dolžan. In kakšna je zgodba?

(vir slike: emka.si)

Predvsem, zgodba ni ena. Zgodb je več, začne se kot ena, prelije se v drugo, nadaljuje kot tretja in četrta, bis pa ponudi povezavo za nazaj. Mogoče pa zgodba je ena. Le avtor se povsem suvereno in subtilno preciznostjo loti svojih idej na mnogo različnih načinov. In pri tem se ne zmoti. Popek sveta je nedvomno moderno delo, ki vključuje mnogo različnih slogov, prehodov, ponovitev motivov skozi različne like, različne časovne okvire in različna sporočila. Tako nekako, kot bi vzeli kako Rafellovo fresko in jo nadaljevali skozi Picassojevo alegorijo na platnu, na koncu pa povedali, da jo je narisal Kandinski. In presunljivo je, da zadeva pije vodo. Noro dobro branje, ki privlači od prve strani dalje.

Prednjačita dve glavni zgodbi, ki jima je Venko namenil tudi največ prostora. Kdo bo užitek našel v prvi?

Užitek bodo našli vsi tisti, ki na tihem čakate, da bo Umberto Eco napisal nadaljevanje Imena rože. Brez vsake šale. To je to. Dogaja se mnogo let nazaj v srednjem veku, spoznamo Konstantina Filozofa (Cirila), ki v marsičem spominja na Ecovega Williama iz Baskervilla. Kot prišlek k velikemu logotetu in mu pomaga razrešiti skrivnost.

Užitek bodo našli vsi tisti, ki išče sodobno apologijo pisavi in branju. Venko s pomočjo naravnost čarobnih povedi bralcu ponudi zrenje v to, kaj on razume pod branje in pisanje.

Užitek bodo našli vsi , ki iščejo literaturo o dvorskih intrigah, zavisti, povzpetništvu in laži.

In užitek bodo našli tisti, ki za temi lažmi iščejo nekaj več, kar bi jih pojasnilo. Zgodba o Konstantinu in njegovi epizodi iskanja pomena skrivnostnemu zapisu v logotetovi kamri je predvsem primer tega, kar je Tomaž Akvinski odgovarjal tistim, ki so njegovemu sholastičnemu nauku o Bogu vpraševali po tem, zakaj slednji dovoljuje zlo. Zlo dovoljuje z namenom ustvarjati večje dobro. To Dobro, sicer moralno dvomljivega okusa, ob zaključku te zgodbe postane jasno. In z njim tudi zlo. Pod črto: hudič se skriva v nezlomljivi ljubezni, ki se vidi le takrat, ko si neizpodbitno postavljen na mesto, od koder ti je namenjeno, da jo vidiš. In ko je enkrat to mesto zabrisano, z njim izgine tudi vse tisto, kar se od tam vidi.

To je geslo te zgodbe. Postava bralca. Bralec je nedvoumno postavljen tja, da vidi. Kako se zgodba prične, zaplete in zaključi. In zapre okno zato, da takoj odpre naslednjega. Zunanjost je ista, pogled nekoliko drugačen. Zgodba povsem druga. In kdo bo užitek našel v tej?

Uživali bodo tisti, ki imajo raje zgodbe, ki niso osrediščene toliko na posamezen dogodek, marveč na življenjsko pot ene osebe. V resnici so v tej zgodbi natančno popisane zgodbe večih oseb, a vse se giblje okoli Jana Ludvika.

Uživali bodo tisti, ki radi berejo o srednješolskih eskapadah, ki smo jih počeli zaradi ljubezni do deklet, ki nas niso marale.

Uživali bodo tisti, ki iščejo zgodbo o nekomu, ki je uperil orožje umetnosti v boju proti režimu in ideologiji, ki skuša umetnost podvreči pravilom političnih strank.

In predvsem bodo uživali tisti, ki bodo prebrali predhodno zgodbo o Konstantinu, Lestvičniku in Pripovedovalcu. Ker bodo našli veliko injiciranih detajlov, ki so bili na delu že tam in sedaj so tu. Čeprav gre za popolnoma drugo zgodbo, z drugim krajem in povsem drugim časovnim okvirom, bo branje zares zanimivo. Zato je užitek predvsem postava bralca. Jan Ludvik je človek, ki s svojo zgodbo, tokrat pisano močno osebno, v prvi osebi (Konstantina kot glavnega akterja prve zgodbe spoznamo iz druge roke), nas popelje v pot od nič do središča sveta. V njegovo lastno iskanje in najdbo tega središča. Tako je to predvsem življenjska izpoved romantika, ki svoj obstoj bistveno veže na obstoj in bližino tega središča, zraven pa pripoveduje zgodbo o prostoru in času, kjer se vse to dogaja. In ko skoraj dobesedno poje to središče, se zdi nadaljevanje povsem irelevantno. Tudi ta zgodba se zdi nekaj noro dobrega. Branje za sladokusce.

Nikar ne pozabite, da je okvir teh dveh zgodb več kot le eden. Roman je sestavljen iz več enot, povsem samostojnih, a povezanih. Predvsem se v branju, kot sem zapisal, zaveš pomembnosti sebe kot bralca, ki s svojim branjem ustvarjaš sintezo teh zgodb, v kateri je Venko Andonovski tudi sam sebe relativiziral kot avtorja in se enkrat vmes celo vstavil v eno od zgodb kot lik. Postava bralca je malo kdaj bila tako pomembna kot tu. Venko se v pisanju mnogo ukvarja z metabesedilom. Iskanje zgodbe, iskanje likov, iskanje avtorjev, pravih tekstov. A ne ponuja kakih lahkih rešitev. Mogoče je zgolj to ukvarjanje s sicer povsem pozitivno fascinacijo nad zgradbo romana Popek sveta tisto, ki nevede nekoliko zabriše ideje, ki jih je v zgodbi želel povedati. A vseeno. Kdor bo v roke vzel Popek sveta, mu bo hitro jasno, kaj ima pred sabo: unikaten izdelek, kjer resnično lahko sebe najdeš kot bralca v pravem pomenu besede. Torej v pomenu (so)avtorja. Eno zmagovitih izkušenj mojega avgusta 2013.

Popek sveta je lahko davno zapisana skrivnost, skrbno varovana, zapisana v pisavi, ki jo lahko razvozlajo le redki. Neka objektivna zunanja realnost stvari, ki je lahko predmet mita. Lahko pa je tudi nekaj zelo osebnega in krhkega, kar deluje od znotraj. Imanentna nujnost bivanja. Središče sveta, kot je bilo rečeno. (Popek sveta ali omphalós je drugi izraz za središče sveta, kakor so stari Grki poimenovali Delfe, nas uči Wikipedija). Postava bralca razkrije, da je meja med tema dvema opcijama v resnici del teh dveh opcij. Meja je vključena. Venko Andonovski pa absolutni mojster pripovedovanja in konstruiranja.

In ja, roman je opremljen z izčrpno spremno besedo prevajalke. Ne izpustite ga. Kontekst bo v užitek. Kot je tudi le literatura čisti užitek.

Andonovski je za Popek sveta dobil kar nekaj nagrad, tudi Balkaniko (2001). Po knjigi je narejen tudi film Obrnjeno, našel sem ga na YT:




O Popku sveta pri nas ni veliko napisanega, lahko si pogledate knjigo na Emka, svoje vtise pa delite na Goodreads, vmes pa se ustavite še na pisateljevi spletni strani.

12. avgust 2013

Trgovinica za samomore ali kako se knjiga prikrade v sanje

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem.




(vir slike: mladinska.com)


Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal sebe v zgodbi, temveč pogovor o zgodbi. Tule, ker je ravno pravšnji prostor, podajam rekonstrukcijo, po svojem najboljšem spominu

Bilo je hladno. Pozno poletje ali začetek jeseni. Veliko je bilo rumene barve in počasi se je večerilo. Hodil sem po mestu, taval od stavbe do stavbe, hiše so bile popolnoma običajne v svoji nezanimivosti. Nekatere so se nagibale nekoliko bolj, kot je običajno in s kake stavbe je zevala luknja, pričala verjetno o zidaku, ki je svoj čas bival tam med ostalo rumeno. Ulica, v katero sem zavil, je bila polna kavarn. V eno od teh vstopim, naročim kavo in se usedem. Mizico poleg moje sta zasedli dve dami, recimo jima Bela in Črna, ki sta že s seboj prinesli prijeten pogovor o knjigi. Prisluškovati sem pričel nekje vmes …
Bela: »Veš kaj? Tega pa ne verjamem. Meni ni bila nič posebnega.«
Črna: »Ja. Vsekakor, povsem noro se mi zdi, kako je avtor svojo idejo o svetu, trgovanju, tradiciji, življenju in smrti, ljubezni, tudi odraščanju, prikazal v tej kratki knjigi. Malo je takšnih. Pa še te se povsem izgubijo v poplavi smešno neumnih knjig, ki jih čisto preveč.«
Bela: »In kaj je tako norega na njej? Način pripovedovanja spominja na puščavo, vse skupaj se dogaja venomer na istem kraju, poleg tega je bizarna… sploh je nisem mogla dokončati.«
Črna: »Vidiš, točno to je problem. Trgovinica za samomore je kratka, odrezava, bizarna, črna, na trenutke smešna, zraven pa tudi domiselna zgodba, polna futurizma, ki išče ideje, prisotne že od nekdaj, avtor pa pripoved zaključi s tako silovitim preobratom, da ti je lahko žal zanj.«
Bela: »To je knjiga o smrti in sprijaznjenostjo s človekovim nagibanjem k končanju svojega življenja.«
Črna: »Drži.«
Bela: »Še več, to je knjiga o tem, kako je lahko služba, v kateri častiš človekovo odločitev za smrt, stvar družinske tradicije.«
Črna: »Drži.«

Tu nekje sem se odločil, da zadeva postaja zanimiva. V resnici vem, da ni lepo vleči na ušesa.

Bela: »Bizarnost je dosežena, ko sprevidiš, da avtor družini Kravaš, ki že več rodov vodi trgovinico s pripomočki za samomore, ne pokloni maske, s katero bi vsaj malo omilil njihovo strahoto.«
Črna: »Ne vem, če te razumem … kakšne maske?«
Bela: »Ja, zadeva je takšna. Če bi Kravaši vsaj v privatnem življenju živeli normalno življenje in bili nad smrtjo, končanjem življenja, poveličevanjem žalosti in slabih novic, navdušeni le za pultom svoje prodajalne, potem bi bila zadeva zame sprejemljiva. Pa ne. Kravaši nimajo maske. Oni takšni so.«
Črna: »Aha, razumem. Imaš prav. Vendarle niso vsi takšni, mali Alan je drugačen.«
Bela: »Saj to. V družini imajo malega sončka, ki je svetla luč v njihovi temnici, pa se zgolj in samo trudijo, da bi ga uničili in ugasnili še to, kar je lepega v njihovi družini, tradiciji in trgovinici. Tega enostavno nisem prenesla. Nikoli ne odprem več te knjige.«
Črna: »To je zato, ker nisi prebrala do konca. V resnici te bo šele po koncu vse skupaj vrglo na rit.«
Bela: »Eh, težko verjamem.«
Črna: »Ja glej, ne bom ti uničila branja in užitka, ampak nekaj idej, ki jih dojameš na koncu branja, je res genialnih.«
Bela: Na primer?
Črna: »Ja, to, da je Alanova vloga v vsej zgodbi precej bolj pomembna, kot se zdi. Čeprav se ti zdi, da je svetla luč v temnici Kravaševih, temu sama ne bi rekla tako. Nekje je nekaj onkraj dobrega in zlega. Nekaj, kar prerašča enostaven govor o tem, da je nekaj plus in drugo minus.«
Bela: »Zakaj?«
Črna: »Težko povem. Preberi do konca.«
Bela: »Ne bom. Dovolj je teh nesmislov.«

Stavki so zveneli vedno bolj medlo in tiho. Težko sem sledil in pojemajoče besede so počasi nadomestile izjemno brezvezen zvok, ki je še najbolj spominjal na tuljenje siren v rešilnem avtomobilu, ki so – kot da so – na baterije in potrebujejo zamenjavo …

Črna: »V tej knjigi je zelo malo nesmislov. Zgodba je napisana povsem črno-belo. Vedno veš, kje se nahajaš in zakaj je ta Kravaš storil to, oni Kravaš pa nekaj drugega. Ker je bizarnost trgovinice za samomore tako velika, bralec svojo začudenost nad Kravaši rešuje tako, da se smeji. Sama pa sem, tako kot mnogi pred mano verjetno, brala predvsem za to, da vidim, kaj bo pri v zgodbi zvozil Alan in če mu bo uspelo.«
Bela: »In?«
Črna: »Ja, Jean Teulé je postregel z nenevadno zabavo. Alan je v resnici nekaj, kar je izven konteksta. Do konca. In čez.«
Bela: »Torej mi ne boš povedala, kaj se zgodi z Alanom?«
Črna: »No prav, če že siliš, Alan na koncu …«

Takrat enkrat je bil zvok imitacije siren premočan in navkljub temu, da je del mene neustavljivo pogledoval ven iz kavarne, iščoč rešilno vozilo, ki naj bi se pripeljalo mimo, se je v hipu vse razblinilo in oči so motno vzdignile svoja nočna senčila. Buden.

Ne ravno čisto tako, ampak po najboljšem spominu. Kakorkoli že, Trgovinica za samomore je izvrstna knjižica, roman za sodobne dni. V njej se srečamo z zanimivo verzijo Addamsovih, ki se preživljajo s tem, da tržijo pripomočke in storitve za izvedbo samomora. Vseeno pa ima ta zaprta množica družine Kravaš med svojimi vrstami belo ovčico, ki jim dela probleme. Ja, vse skupaj je izvrsten primer konsistentnega črnega humorja, s katerim boste sodobno krizo duha in morale lažje prebrodili, čeprav vsaj za dan ali dva (knjigo boste hitro prebrali). Nemara jo tudi sanjate.

Patrice Leconte je režiral animirano adaptacijo:



O Trgovinici za samomore tudi:

Bukla
Mladina
Dnevnik
Mladinska knjiga
Špehšpilja
Goodreads
Wikipedia
Savidge Reads
My Overstuffed Bookshelf




08. avgust 2013

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku: utrgancija, ki je godila

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava. 


(vir slike: bukla.si)

O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vseeno zadeva v trenutku naslova postane ''mogoče zanimiva'' (mimogrede, odgovor na to, kaj je najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku, je zapisan dokaj zgodaj v knjigi). Vendarle sem se zalotil, da težko povem nekaj konsistentnih afirmativnih stavkov o zgodbi v knjigi. Zato mogoče pristop na kontra način. Po poti negacije. Pa se vprašajmo, kaj ta knjiga ni?


1. Ta knjiga ni namenjena preresnemu bralcu, ki bi v stavkih iskal alegorije življenja in višji smoter

2. Ta knjiga ni nekaj, kar bi povprečna mati – če si lahko zamislimo kaj takšnega – priporočila v branje svojemu otroku.

3. Ta knjiga nima junaka, ki bi bil izrazit protagonist in bi imel kvečjemu kako moralno dilemo ali dve, s katero bi se soočal in bi mi kot bralci z zavzetostjo stopali z njim po poti težkih odločitev do zadnje strani.

4. Ta knjiga nima le ene rdeče niti in junak nima premočrtne poti za dosego cilja, za katerega zgolj mi, bralci, mislimo, da je cilj. Način pripovedi ni primer tega, kako bi lahko vnaprej uganili potek zgodbe.

5. Zastranitve v tej knjigi niso zastranitve, temveč so večkrat glavna zgodba, pri čemer, na žalost na račun tempa branja, to dojamemo šele kasneje.

6. Knjiga nima zgodbe, ki bi hotela le na trenutke spominjati na misije Roberta Langdona, ki rešuje svet pred kako starodavno sekto, knjiga se zdi kot neposredna kritika tovrstnih šiferskih zgodb, čeprav je bila napisana že 2001, takrat pa so bili zunaj le Angeli in Demoni. Mogoče je zato danes še boljše branje in še mnogo bolje karikira uspešne hibride med Poirotom in Indiano Jonesom.

7. Glavni junak zgodbe ni mešanica Jezusa, Schwarzeneggerja, Einsteina in še kakega drugega dobrega moža, ki bi imel v ozadju kvečjemu kako žalostno zgodbo iz preteklosti, s katero bi lahko opravičeval svoja nespametna dejanja in nas silil v sočutje z njimi. Glavni junak je precejšnje nasprotje vsega tega. In predvsem ve, kaj hoče (nekje na 15. strani, če greste od zadaj proti začetku knjige, boste v drugem ali tretjem odstavku to zlahka prebrali).

8. Zgodba nima nič proti zanemarjanju družine, lažem, lenobi, drogiranju, ponovnemu drogiranju, zapravljanju tujega denarja in izkoriščanju neprijetnih situacij ter nesreče drugih sebi v prid.

9. Zgodba ni dolgočasna in tudi ni napisana tako, da bi ji težko sledil.

10. Zgodba se zdi, da nima posebno dobre ali revolucionarne ideje, ki je ne bi prebrali že kje prej, vendarle pa so forma, jezik in način razmišljanja junaka tako zelo neposredni in boemski ter na čase tudi zelo smešni, da te to sploh ne moti. 

11. Čeprav je oglaševan kot triler, zgodbe nisem dojel kot takšne. Ima elemente, daleč pa je stran od tega, da bi šlo za tipični žanr.

12. Konca romana ne pričakuješ. Sploh.


Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku bo marsikoga navdušila. Problem je le v tem, da se resnično zdi, da se je avtor veliko bolj ukvarjal s stilom pisanja, ki se trudi opisovati vsakodnevno življenje boema, pri čemer je uspel prikazati pravi mali priročnik vsega, kar so nas učili, da se ne sme početi, kot pa z razvojem zgodbe, ki se le v obrisih prikazuje kot jasna, a ima z izpeljavo nekaj težav. Se pa velikokrat zalotim, upravičeno ali ne, racionalno ali ne, kako z zanimanjem spremljam predvsem zgodbe o načinu življenja, ki mi je popolnoma nedostopen in ga – po pravici povedano – niti ne bi želel živeti – sem tudi v Rogljičku precej užival. Nikakor ne gre za roman, ki bi ga želel sam napisati, ga je pa nekdo drug. Pablo Tusset.

Tale utrgancija je neizmerno godila.


O Tussetovem prvencu tudi na:

Bukla
Goodreads
BlogCritics
Grove Atlantic
Variety
Publishers Weekly 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...