23. junij 2013

1Q84: alegorija pripoznanja moči možnosti

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje.

(vir slike: svetknjige.si)

1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak, a te so dokaj zanemarljive. Če se odločiš za branje 1Q84, bodi prepričan, da te bo odpeljal nekam proč. In ko prideš nazaj, si malo drugačen. Razmislek, ki ga ponuja Murakami v tem liričnem romanu, bo bralcu, ki bo prišel do konca, ponudil nekaj posebnih idej glede tega, kaj vse je na tem svetu mogoče. Tem, onem ali drugem svetu. Kjerkoli pač, kjer boš bral.

Velik del romana sem dojel kot žalostno ljubezensko pesem o hrepenenju. A hrepenenja se zdi nevarno poslužiti, če nimaš dobrih besed, s katerim boš pazljivo zaobšel luknje kičastega. Polega tega je hrepenenje najbolj stvarno zaključiti v žalosti, črnini in neizpolnjenosti. Murakami se je glede tega izkazal kot pravi šef. Niti od daleč ni bilo čutiti kakega kiča. To, kako se je zgodba v knjigi končala, pa nikakor nimam namena razkrivati tukaj, čeprav bo branje kmalu pokazalo, kako se mora končati. Sem mnenja, da kvarniki dobre knjige ne obstajajo. Ker razkritje zaključka zgodbe pokvari branje le tistih knjig, katerih redukcija na nekaj stavkov dejansko obstaja. Zato v to malho padejo zvečine krimiči in površno napisane zgodbe, pa še tu poznam bralce, ki jih neko ime na peti strani, ki ga je prejšnji bralec obkrožil, ne odvrne od nadaljnjega branja. Ne, 1Q84 ni knjiga, ki bi jo lahko povzel v nekaj stavkih. Niti nima povzetka kot takega. Zato tudi ta zapis noče biti jalov poizkus slednjega. Čeprav bi se komu lahko zdelo nasprotno.


(vir slike: emka.si)

Nekaj iztočnic vseeno: 1Q84 je ljubezenska zgodba o hrepenenju, kot sem že podčrtal. V njej nastopa kar nekaj oseb (pač, v slovenskem prevodu imajo vse tri knjige skupaj okoli 1100 strani). Glavno mesto zasedata dve osebi, Tengo in Aomame. Moški in ženska, ki vsak na svoj način pišeta svoje slovo od mladosti. Vsak živi svoje biti v svojem svetu, svojem delu Tokia. Na prvi, tudi drugi in tudi tretji pogled se njuni zgodbi ne križata. A kmalu je jasno, da imata nekaj malega, zelo malega v skupnem spominu. Ta spomin na dogodek ju je zvezal v svet, ki se navkljub fiziki, ki trdi, da ne moreš biti v dveh svetovih hkrati, izkaže, da je en sam. Tengo in Aomame hrepenita drug po drugem. In celotna zgodba v knjigi se suče okoli vprašanja njune dvojine. Večina zgodbe je napisana z vidika enega ali drugega, Murakami se je – ta del je edini, ki mi je nekoliko nejasen in ne vem točno čemu se je tega lotil – v tretji knjigi poslužil še gledišča tretjega, zunanjega igralca, pogodbenega odvetnika Ushikawe. Preplet vse zgodb, tudi Ushikawine, je lahko učni primer sloga, ki navdušuje.

Nasploh je v Murakamijevem slogu nekaj ekstremno gladkega in sprehajanje skozi črke je lahkotno brez primere. Razvoj karakternih lastnosti Tenga in Aomame poteka počasi in z občutkom. V ta postopni razvoj je vpeta seveda tudi zgodba, ki se dogaja okoli njiju. Nasploh se mi zdi ena največjih in nedoumljivih skrivnosti, kako zlahka Murakami prepriča bralca, ki se premika po vsakdanjih peripetijah tokijskih ulic, morilskih žensk, zafrustriranih psihopatskih odvetnikov, učiteljev in sektaških verskih ločin, da nepovratno in čisto nepričakovano zagrize v jabolko prvovrstne fantazijske pripovedi. Bralce zapelje v svet, kjer se tokijskemu trušču pridružijo mali ljudje, ki lezejo iz ust mladih deklic in koz, spletajo bubo iz zraka, pripravljajo prehod za prihod resnice, ki ni iz tega sveta. Ali pač. In bralca ta neverjetna pripoved ne odvrne. Še več, ker je nastanek tega sveta in usoda oseb, ki v njem prebivajo, življenjsko in s hrepenenjem zabeljeno povezana z vsemi akterji zgodbe na čelu z Tengom in Aomame, je branje neodložljivo. Način, kako je Murakamiju uspel preplet svetov, različnih oseb, ljubezni, sovraštva, strahu, čarobnosti, suspenza, nerešenih preteklosti, travmatičnih bolečin, iskanje rešitev za življenje, preprostost in obenem zapletenost komunikacije, živost neverjetnih fantazij in tudi mrtvost tistega, kar je namenjeno smrti, je Način. Z veliko začetnico. Vse to je vpeto v 1Q84. In Murakami se je s tem delom (ponovno) neizbrisno zapisal v zgodovino.

Leto 1Q84 je v resnici čas, ki ga je napisal, živel in v njem hrepenel Tengo. V njem se znajde tudi Aomame, čeprav je tam vedno že bila. A njeno samozavedanje se je začelo rojevati šele v trenutku, ko je temu letu prepoznala drugačnost in mu nadela to ime. Ko je opazila, da sta na nebu dve luni (To z dvema lunama deluje res hipnotično in tretja knjiga v slovenskem prevodu se ideji življenja zgodbe pod dvema lunama poklanja tako, da ima vsaka številka strani tudi svojo dvojnico, pod njo, nekoliko desno in v šibkejšem odtisu. Izjemno.). Luna se je tu, kot že tolikokrat (še pomnite Prešernove Pod oknam), izkazala za simbol ljubezni par excellence. Na nebu se ravno sedaj, ko pišem te vrstice, bohoti polna.

Še več, v nekoliko bolj drzni interpretaciji bi lahko zatrdil, da je celoten ples 1Q84 ena sama alegorija. Alegorija življenja, v katerem ima vsakdo nekoga, ki se ga je dotaknil in ga zaznamoval za celotno biti. In zato od takrat dalje išče načine, kako se razumeti z oddaljenostjo od nekoč spoznane, a sedaj nedosegljive izkušnje ljubezni. Ali pa umre pri poizkušanju. Vse ostalo je zgodba teh poizkusov, ki jo nekdo v tem trenutku piše. Ustvarja svoj 1Q84. In če je hrepenenje dovolj močno, so prepadi svetov zlahka premostljivi, bo mogoče tudi milijonsko mesto tujcev lahko postane dovolj majhno, da se najdeta dva, ki jima je namenjeno, da se najdeta v tem 1Q84. Mogoče. Vse bistveno v tej alegoriji je pripoznanje moči možnosti. To nosijo v sebi tudi največje fantazije in pravljice, kot sta jih recimo pred dvesto leti pisala brata Grimm. In to nosi v sebi 1Q84.

Seveda, pridržujem si pravico za ultimativni kvarnik. Vse bistvo zgodbe 1Q84 je zajeto, tako doživljam sam, v pesmi, ki se je na prav na koncu spominja Aomame:

Ta svet je kot cirkus,
ves lažen in bahav,
če pa bi mi verjela,
resničen bi postal.

Vse tri skupke strani (v slovenščini sta dva), navkljub zajetnosti, prav zato priporočam vsem željnim dobrega branja. Tudi, če bo to edina stvar, ki jo boste prebrali v letošnjem poletju ali v letošnjem letu. Naj vas ne zmoti to, da Murakamija berejo vsi. To je le zvijačnost uma, ki vas skuša prepričati, da je stvar premalo kvalitetna, če je popularna med preveč bralci (ne, to ni Dan Brown, tu vas um ne zvijači). In tudi kako drugo lahko pustite, da se medi v kotlu. Sprimek se bo že odstranil. 1Q84 vas bo začaral. Mene je toliko, da na listo za branje (predolga je, ja) dodajam tudi prejšnja Murakamijeva dela. Zdaj grem pa buljit v nebo.

Na Youtube sem našel spodnji krati film z naslovom 青豆1Q84, režijaTony Wong & KC Tsang:
  





O 1Q84 berite tudi na:

Wikipedia
The Guardian
New York Times
The Atlantic
The Telegraph
Bukla
Bukla plus
Knjiga Dnevnik
Emka
Emka
Rtv Slo
Uradna stran knjige (v japonščini)
Goodreads (prva in druga knjiga)
Goodreads (tretja knjiga)
Facebook stran knjige 

13. junij 2013

Poletno branje

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proizvajala dodane vrednosti za delodajalca. Ker je delavec upravičen do dopusta - ki je seveda poleti – in takrat dela tisto, kar sicer ne. In zato sem pod terminom poletno branje od nekdaj razumel branje, ki sprošča, zabava, ne sili k delu in razmišljanju. Moje razumevanje se je velikokrat izkazalo za ustrezno. Do nedavnega.

Lotil sem se iskanja. Googla povprašal, katere spletne strani mi ponujajo predloge za poletno branje. Iskal sem nalašč slovenske strani, uporabljal izraze ''branje'', ''poletje'', ''poletno branje'', ''2013'' in še nekaj podobnih. Našel sem bore malo. Aja, omejil sem rezultate iskanja na spletne strani in mesta, ki bi mi to informacijo ponudile v objavah v zadnjem mesecu. Ker ne želim neposodobljenih informacij o rekočem priporočenem čtivu. Nalašč nisem iskal v angleščini ali odpiral angleških spletnih mest. In res ni bilo moč najti veliko. Seveda priznavam tudi legitimnost možnosti, da nimam pojma o iskanju in da tega pač nisem dobro opravil, vseeno pa menim, da bi vsakdo, ki želi to, kar sem želel jaz - odkrivanje novega, priporočenega branja za poletje 2013, poletno branje – naredil nekaj podobnega. V glavnem, dovolj kritike. Verjetno je potrebno to dejstvo nenajdljivosti teh informacij na slovenskih spletnih mestih vzeti kot simptom nečesa drugega. Ekonomskega, sociološkega ali antropološkega, v to se ne bom spuščal.

Ni važno. Nekaj se vseeno da najti in po svoje sem vesel, da vendarle so še nekatere. Našli boste lahko priporočila na strani Cosmopolitan, Emka, Študentska založba, DZS, Založbe Meander, knjižnice Mozirje in verjetno še kje drugje. Iskati sem kmalu nehal. Če sem kako očitno in predvsem kvalitetno priporočilno stran izpustil, pa naj mi pozorni bralec ne zameri in pusti sporočilo v komentarju k temu zapisu.

Vsekakor pa pristavljam svoj lonček k poletnemu branju 2013. Kaj bom bral? Nekaj starega, nekaj novega, nekaj izposojenega, nič ukradenega. Tole imam v načrtu, mogoče se bo še kaj priključilo, mogoče bom kaj opustil. Knjige so pač takšne: v večini primerov hitro in nezmotljivo veš, ali te njih nagovor privlači ali ne.



1. Rüdiger Safranski: Mojster iz Nemčije.
Tu nikakor ne gre za novo knjigo. Gre za biografijo Martina Heideggerja, izjemno zanimive osebnosti in vplivnega misleca 20. stoletja. Knjigo berem počasi, po obrokih. Nikoli do sedaj nisem bral le te knjige. Mogoče jo zato valjam že predolgo na polici. A mislim, da s tem ni nič narobe. Ne gre za roman, tudi ne gre za biografijo, ki bi dokumentarno popisovala življenje brez življenja; gre za zelo poglobljen popis razvoja njegovih idej in vesel sem bil, da je prevod prišel tudi k nam. Čeprav ne verjamem, da ima veliko bralcev. In verjetno je tudi sam to poletje še ne bom zaključil.

2. Haruki Murakami: 1Q84, Tretja knjiga.
Ker zaključujem s prvim delo, ki vključuje prvi dve knjigi in ker je res hipnotično delo. Nimam navade razpredati o knjigi vmes, med branjem, zato ne bom nič kaj preveč napisal. Samo toliko: če vas ne zmoti ogromna količina strani (skoraj 1000 vse skupaj), ne odlašajte. Murakami ima izjemen stil in na njegovem pisanju je nekaj gladkega, navdušujočega. Briljanca.

3. Gabriel Zaid: Skrivnost slave.
Zaid je pritegnil mojo pozornost z esejističnim Toliko knjig, ki je na nek svež, ciničen in kritičen način izjemno dobro nastavil ogledalo sodobnim založniškim in bralnim elitam. Genialno napisano in zadane tja, kjer je potrebno. Skrivnost slave se ukvarja s avtorji, njihovo slavo in predvsem s tem, kaj giblje avtorje skozi zgodovino, da se ukvarjajo z drugimi avtorji, jih citirajo, jim izkazujejo slavo in spoštovanje. Govori o citiranju in merjenju citiranja, zato jo priporočam tudi vsem znanstvenikom, ki vedno znova hrepenijo po čim večjemu številu citatov na svoje članke in nenazadnje tudi vsem tistim, ki na Twitterju nekaj objavijo, nato pa štejejo, koliko RTjev so prejeli. Tudi ta je v njegovem stilu dovolj cinična, da bo nasmejala in navkljub avtorjevemu izjemnemu poznavanju literarne in tudi druge zgodovine, dovolj enostavno napisana, da se bere gladko.

4. Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes.
Zafon ima privlačen slog, ki me spominja obenem na kakega E. A. Poa in U.Eca. Temačno vzdušje, skrivnosti, ki prihajajo iz knjig in branja in ščepec magije, za katero nikoli ne moreš trditi, da ne sedi poleg tebe. Gre za tretjo knjigo iz cikla, v katerem sta še Senca vetra in Igra angela. A berejo se lahko tudi posebej. Tole bo kot sladica, za katero si lahko prepričan, da bo dobra in jo čuvaš za pravi trenutek v dnevu.

5. Paolo Giordano: Človeško telo
Svež prevod zadnje knjige avtorja, ki je zaslovel s Samotnostjo praštevil. Vsi pravijo, da je še boljše branje, zato besed ne bom izgubljal. Jasno, komaj čakam.

6. Natsuo Kirino: Rez
Moja velika strast so bili vedno krimiči. Od Agathe do Nesba, prek Karin Fossumn, Sigurdardottirjeve do Val MacDermid in spet k Indridasonu. Veliko je dobrih, tudi veliko slabih, preveč predvidljivih in nelogičnih. In ker sem zadnje obdobje preveč družbe iskal le v skandinavskih avtorjih (roko na srce, v pisanju krimičev so res res mojstri), sem se zavestno odločil, da grem iskat izkušnjo krimiča na drug konec sveta. Natsuo naj bi bila kraljica japonskega kriminalnega romana. Zato torej. (V resnici imam pripravljenega tudi Harlana Cobena z Ostani blizu, mogoče bom japonsko še malo pustil čakati.)


Veselo poletno branje želim. Poletje ni le meddobje, ki ne obstaja. In tudi branje ne obstaja le poleti. V resnici lahko beremo celo leto, a poletje je vseeno čas, ko beremo drugje kot običajno, več beremo zunaj in knjižnice so bolj izropane, kar pomeni, da tudi več knjig leži pri nas doma in posledično verjetno tudi več beremo. In to ni slabo. Slabo je predvsem to, da bralec, ki se loti iskanja priporočil za poletno čtivo, pri preprostem poizvedovanju ne dobi veliko idej, ker mnoštvo posrednikov informacij na spletu ne čuti potrebe, da bi tega potencialnega bralca informirala. Seveda z izjemami. Zato sem se tudi odločil da napišem nekaj idej. Nemara komu koristijo.

07. junij 2013

Kako sem postal neumen: esej namesto romana

Martin Page je psevdonim, s katerim se je avtor podpisal pod roman Kako sem postal neumen. Založba Sanje ga je izdala že skoraj daljnega leta 2008. Sam ga nisem odkril po kakšni posebni poti, temveč mi ga je priporočila uporabnica v knjižnici, kjer delam. To slednje se, glede na okolico kjer delam, za čuda sploh ne zgodi pogosto. Vsekakor pri kakemu od teh priporočil z veseljem zastrižem z ušesi in mu sledim.

(vir slike: mladina.si)

Kako sem postal neumen je roman, ki mi ne deluje kot roman. Če bi bil prisiljen napisati, zakaj, bi se verjetno potrudil tudi v smeri literarne teorije. A izobrazbe v tej smeri nimam in bi takšen podvig od mene terjal nekaj izobraževanja. Na srečo nimam nikogar, ki bi me silil v takšno pisanje in zato mi tega ni potrebno početi. Vseeno lahko zapišem, da mi ne deluje kot roman. Ker v resnici nima kake posebne zgodbe, nima niti osnovnega mnoštva protagonistov z razdelanimi osebnostmi in dogajanje nima kakih hudih zapletov. A to še ne pomeni, da ni roman. Dejstvo. Kot natanko tako tudi ne pomeni, da ni zanimivo branje.

Jaz bi veliko varneje temu rekel esej. Poizkus. Ker gre za miselni podvig, ki na trenutke meji na znanstveno (v humanističnem smislu) poročilo o tem, kaj poganja bitje sodobnega sveta skozi vsakodnevno brezdanjost. In ker po temi, ki se je lotil in jo obdeluje, sklepam, da se avtor vsaj odlično pretvarja pri soočanju svojega junaka z izzivi, ki si jih postavlja. In pri načinu, kako piše, je spreten. V svojem ciničnem pristopu tudi nemalokrat zelo smešen. A to je tako ali tako luksuz za povrh. Ker vsem cinizmom se ne nasmihamo vsi in še takrat, ko se, ne pomeni, da bo smešen ponovno tudi naslednjič.

Kakorkoli že, v osnovi mi je šlo za zabavno kratko branje. Bralna enodnovnica, katere namen sem dojel malo po svoje, vendar mislim, da ni toliko oddaljen od osnovnega namena tega pisanja samega. Avtor je skozi oči glavnega junaka Antoina večino knjige posvetil izpuščanju intelektualnega in, kot rečeno, izpuščal gnev nad eksistencialno logiko sodobnega človeškega družbenega bitja. Na koncu, čisto na koncu pa nam je skušal na nekaj straneh povedati rešitev za vse, ki bi se nemara kdaj znašli na podobnem precepu, kot se je Antoine.

Za kakšen precep gre? Čisto preprosto je. Formula Antoinovega trpljenja se začne in konča z inteligenco. Ko sem za trenutek pomislil na to, da bi imel priložnost v resnici srečati takšnega človeka, ki bi goreče zagovarjal Antoinov manifest proti inteligenci, bi samo škrtnil z zobmi in se moral na vso moč zadrževati, da takšne arogance ne prekinem z dobro odmerjeno naokoliušesno pripeljanko (kot bi dejal Pižama). Ne prebavljam nikakršnih arogantnežev in tudi oni ne prebavljajo mene (no, v resnici ne prebavljajo nikogar, še njihova samoprebava je vprašljiva). In to je arogantna, močno vzvišena poza, ki jo je zavzel Antoine. Njegov problem je v tem, da ga inteligenca, inteligentno razmišljanje, motrenje, skepsa, refleksija, sklepanje in umovanje v kakršni koli obliki spravlja v obup. Zato je sklenil, da bo skrenil na stranpot te človeške umne podjetnosti in od sebe odgnal vse, kar bi lahko preprečilo njegovo pot k neumnosti. Prepričan je namreč, da ga bo prav neumnost – kot nasprotje pametnosti – bolj uspešno pripeljala k temu, čemur so stoiki rekli ataraksija. K dušnemu miru. In tu se začne zabavna pot, ki je pot želje po biti neumen. Antoine se na tej poti neumnosti želi približati tako, da postane pijanec, da napravi samomor, da mu dolgoletni zdravnik napravi lobotomijo in se prizkusil v poklicu, ki mu je prinesel denar, slednji pa mu je omogočil tudi življenje zapravljanja denarja brez kakega racionalnega namena. Seveda mu ne uspe, nekaj zaradi telesnih omejitev, drugo zaradi tega, ker njegove želje tako toplo niso bile sprejete pri drugih, vsekakor pa se ob kocu te umetniške kalvarije v kateri naj bi ven prišel nov Antoine, bolj poln in manj obremenjen z zadevami inteligence, vsemu temu zgodi konec. Antoine zopet pristane na točki, kjer je bil na začetku (čeprav je avtor ravno takšen izzid, skozi Antoinove pisarije, označil za groznega). A nato sledi poglavje, ki vse skupaj malo postavi na glavo in v katerem verjamem, da je želel avtor povedati svojo resnico glede tega, kaj vodi k polnemu bitju. Zato je lahko ta esej zelo pomenljiv. Ker sem že sedaj kvarnikov navedel preveč, naj to poglavje prebere vsak sam. Če ga bo še kdo bral, kot sem ga sam, potem bo vedel, o čem pišem.

Kako sem postal neumen ima kar nekaj dvomljivih gest. Če se bralec že v osnovi strinja z Antoinovo tezo o inteligenci, recimo da se, gre težko mimo tega, da zelo strogo enači neumnost z alkoholizmom ali še huje, s poizkusi samomora. Prav tako se, čeprav sam verjetno življenjskega sloga borznega posrednika ne bi mogel živeti, težko strinjam, da za to delo ne potrebuješ inteligence, kar po svoje namiguje knjiga. Po drugi strani mi je blazno simpatična ideja veseliuma, tablete, ki mu jo je podtaknil zdravnik kot kompenzacijo za neopravljeno lobotomijo. A na povsem bralni ravni: sprejetje tega placebota postane gesta, ki že sama na sebi jasno pokaže, da junaka inteligenca niti ne more več zapustiti. Očitno je že šla. Brez slovesa.

Ne glede na te kikse, ki jih je potrebno pogoltniti, je knjiga zabavna. In čéz čez vse avtorjeve tendence, da bi nagovoril širši kontekst diskurza življenjskih slogov in poti do sreče. Konec koncev gre tu res za stare filozofske teme, ki svoje razrešitve še ne vidijo kaj kmalu. In v naslovu še nevarno koketira s poglavji Nietzschejevega Ecce Homo. Z glavnim junakom se kot bralec lahko razumem, do neke mere. Potem postane tudi njegovo razmišljanje neumno. Razmišljanje, ki teži k postati neumno, res na čase postane neumno. Kaj pa vem, mogoče je bil to tudi avtorjev namen. Če je bil, vse čestitke. Branje pa je predvsem sproščeno in zabavno. Bi ga spakiral s seboj na dopust.

Izbor povezav o knjigi

Sanje
Wikipedia
Mladina
Odlomek knjige na Zofijini ljubimci
Siol
Bukla
Bookslut
Goodreads
Avtorjeva stran
Complete Review 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...