Preskoči na glavno vsebino

Kako sem postal neumen: esej namesto romana

Martin Page je psevdonim, s katerim se je avtor podpisal pod roman Kako sem postal neumen. Založba Sanje ga je izdala že skoraj daljnega leta 2008. Sam ga nisem odkril po kakšni posebni poti, temveč mi ga je priporočila uporabnica v knjižnici, kjer delam. To slednje se, glede na okolico kjer delam, za čuda sploh ne zgodi pogosto. Vsekakor pri kakemu od teh priporočil z veseljem zastrižem z ušesi in mu sledim.

(vir slike: mladina.si)

Kako sem postal neumen je roman, ki mi ne deluje kot roman. Če bi bil prisiljen napisati, zakaj, bi se verjetno potrudil tudi v smeri literarne teorije. A izobrazbe v tej smeri nimam in bi takšen podvig od mene terjal nekaj izobraževanja. Na srečo nimam nikogar, ki bi me silil v takšno pisanje in zato mi tega ni potrebno početi. Vseeno lahko zapišem, da mi ne deluje kot roman. Ker v resnici nima kake posebne zgodbe, nima niti osnovnega mnoštva protagonistov z razdelanimi osebnostmi in dogajanje nima kakih hudih zapletov. A to še ne pomeni, da ni roman. Dejstvo. Kot natanko tako tudi ne pomeni, da ni zanimivo branje.

Jaz bi veliko varneje temu rekel esej. Poizkus. Ker gre za miselni podvig, ki na trenutke meji na znanstveno (v humanističnem smislu) poročilo o tem, kaj poganja bitje sodobnega sveta skozi vsakodnevno brezdanjost. In ker po temi, ki se je lotil in jo obdeluje, sklepam, da se avtor vsaj odlično pretvarja pri soočanju svojega junaka z izzivi, ki si jih postavlja. In pri načinu, kako piše, je spreten. V svojem ciničnem pristopu tudi nemalokrat zelo smešen. A to je tako ali tako luksuz za povrh. Ker vsem cinizmom se ne nasmihamo vsi in še takrat, ko se, ne pomeni, da bo smešen ponovno tudi naslednjič.

Kakorkoli že, v osnovi mi je šlo za zabavno kratko branje. Bralna enodnovnica, katere namen sem dojel malo po svoje, vendar mislim, da ni toliko oddaljen od osnovnega namena tega pisanja samega. Avtor je skozi oči glavnega junaka Antoina večino knjige posvetil izpuščanju intelektualnega in, kot rečeno, izpuščal gnev nad eksistencialno logiko sodobnega človeškega družbenega bitja. Na koncu, čisto na koncu pa nam je skušal na nekaj straneh povedati rešitev za vse, ki bi se nemara kdaj znašli na podobnem precepu, kot se je Antoine.

Za kakšen precep gre? Čisto preprosto je. Formula Antoinovega trpljenja se začne in konča z inteligenco. Ko sem za trenutek pomislil na to, da bi imel priložnost v resnici srečati takšnega človeka, ki bi goreče zagovarjal Antoinov manifest proti inteligenci, bi samo škrtnil z zobmi in se moral na vso moč zadrževati, da takšne arogance ne prekinem z dobro odmerjeno naokoliušesno pripeljanko (kot bi dejal Pižama). Ne prebavljam nikakršnih arogantnežev in tudi oni ne prebavljajo mene (no, v resnici ne prebavljajo nikogar, še njihova samoprebava je vprašljiva). In to je arogantna, močno vzvišena poza, ki jo je zavzel Antoine. Njegov problem je v tem, da ga inteligenca, inteligentno razmišljanje, motrenje, skepsa, refleksija, sklepanje in umovanje v kakršni koli obliki spravlja v obup. Zato je sklenil, da bo skrenil na stranpot te človeške umne podjetnosti in od sebe odgnal vse, kar bi lahko preprečilo njegovo pot k neumnosti. Prepričan je namreč, da ga bo prav neumnost – kot nasprotje pametnosti – bolj uspešno pripeljala k temu, čemur so stoiki rekli ataraksija. K dušnemu miru. In tu se začne zabavna pot, ki je pot želje po biti neumen. Antoine se na tej poti neumnosti želi približati tako, da postane pijanec, da napravi samomor, da mu dolgoletni zdravnik napravi lobotomijo in se prizkusil v poklicu, ki mu je prinesel denar, slednji pa mu je omogočil tudi življenje zapravljanja denarja brez kakega racionalnega namena. Seveda mu ne uspe, nekaj zaradi telesnih omejitev, drugo zaradi tega, ker njegove želje tako toplo niso bile sprejete pri drugih, vsekakor pa se ob kocu te umetniške kalvarije v kateri naj bi ven prišel nov Antoine, bolj poln in manj obremenjen z zadevami inteligence, vsemu temu zgodi konec. Antoine zopet pristane na točki, kjer je bil na začetku (čeprav je avtor ravno takšen izzid, skozi Antoinove pisarije, označil za groznega). A nato sledi poglavje, ki vse skupaj malo postavi na glavo in v katerem verjamem, da je želel avtor povedati svojo resnico glede tega, kaj vodi k polnemu bitju. Zato je lahko ta esej zelo pomenljiv. Ker sem že sedaj kvarnikov navedel preveč, naj to poglavje prebere vsak sam. Če ga bo še kdo bral, kot sem ga sam, potem bo vedel, o čem pišem.

Kako sem postal neumen ima kar nekaj dvomljivih gest. Če se bralec že v osnovi strinja z Antoinovo tezo o inteligenci, recimo da se, gre težko mimo tega, da zelo strogo enači neumnost z alkoholizmom ali še huje, s poizkusi samomora. Prav tako se, čeprav sam verjetno življenjskega sloga borznega posrednika ne bi mogel živeti, težko strinjam, da za to delo ne potrebuješ inteligence, kar po svoje namiguje knjiga. Po drugi strani mi je blazno simpatična ideja veseliuma, tablete, ki mu jo je podtaknil zdravnik kot kompenzacijo za neopravljeno lobotomijo. A na povsem bralni ravni: sprejetje tega placebota postane gesta, ki že sama na sebi jasno pokaže, da junaka inteligenca niti ne more več zapustiti. Očitno je že šla. Brez slovesa.

Ne glede na te kikse, ki jih je potrebno pogoltniti, je knjiga zabavna. In čéz čez vse avtorjeve tendence, da bi nagovoril širši kontekst diskurza življenjskih slogov in poti do sreče. Konec koncev gre tu res za stare filozofske teme, ki svoje razrešitve še ne vidijo kaj kmalu. In v naslovu še nevarno koketira s poglavji Nietzschejevega Ecce Homo. Z glavnim junakom se kot bralec lahko razumem, do neke mere. Potem postane tudi njegovo razmišljanje neumno. Razmišljanje, ki teži k postati neumno, res na čase postane neumno. Kaj pa vem, mogoče je bil to tudi avtorjev namen. Če je bil, vse čestitke. Branje pa je predvsem sproščeno in zabavno. Bi ga spakiral s seboj na dopust.

Izbor povezav o knjigi

Sanje
Wikipedia
Mladina
Odlomek knjige na Zofijini ljubimci
Siol
Bukla
Bookslut
Goodreads
Avtorjeva stran
Complete Review 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez