24. september 2013

Fazanarji: ob bok ostalim Skandinavcem

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega.

(vir slike: emka.si)

Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi takšne izkušnje imam.

Tule gre za zelo berljivo knjigo, ki ima zelo malo pomanjkljivosti, ki bi motile. Je napeta, osredotočena, brez prehudih zastranitev, mogoče nekoliko predvidljiva in z na čase motečimi razmišljanji glavnega junaka, ki se nekako ne skladajo s podobo, ki si jo sicer na podlagi zgodbe zgradiš. To slednje je sicer zelo zanimivo in če ne bi nekajkrat zavihal nos, verjetno sploh ne bi opazil, pa vendarle. No, mogoče vseeno vse skupaj zavisi od mogoče Einbildungskraft, ki pa jo tako ali tako vsak bralec uporablja po svoje. Ponavljam, Fazanarji so super čtivo za vsakega ljubitelja kriminalk.

Veliko prednost v formalnem smislu je Olsen storil že s tem, da je osrediščil (vsakokratno) zgodbo na oddelek Q, torej oddelek, ki se ukvarja s primeri, ki so že stvar preteklosti, že razrešeni in bili pospravljeni predal. Tako nima problemov s tem, da mora za pojasnjevanje kakih nujnih zadevščin, hoditi na silo nekam proč od glavne zgodbe. Vse je narejeno sproti in zato zgodba lepo teče. Nima kakih hudih eskalacij bizarnega ali nasilnega, konec zgodbe pa mogoče celo malo predvidljiv. A ne čisto. Ne toliko, da bi škodilo napetemu branju.

Tule je nekaj povsem naključnih iztočnic iz knjige:

1. Prijateljstva v srednjih šolah so lahko zgrajena na prijaznih odnosih, enako pa tudi zločin
2. Brezdomci imajo lahko tudi veliko denarja, kar pomeni, da so zdoma zaradi povsem drugih razlogov.
3. Tisti, ki ima veliko denarja, ima lahko tudi kar nekaj okostnjakov v omari.
4. Včasih se okostnjaki v omari srečajo z drugimi podobnimi okostnjaki v sosednji omari.
5. Ni samo de Sade pisal o zločinih iz strasti.
6. Če ti nekdo poda očiten namig glede neke pretekle zgodbe, se bo hitro našel nekdo, ki bo želel, da jo pozabiš.
7. Ali je kanalizacija neke zelo zlobne občasne manije v redno, samo za odtenek manj zlobno izživljanje, res kanalizacija? Ali ni zgolj menjava sredstva?
8. V sodobno kriminalno zgodbo lahko zelo nazorno vključiš svoj pogled na smetano družbe, kako funkcionirajo strici iz ozadja in kaj je njihova šibka točka.
9. Če ženska k sebi venomer stiska nek zavoj, je v njem lahko precej bolj bizarna stvar, kot si jo lahko zamisliš.
10. Zgodba ima lahko več nivojev zlobe.
11. Če se tvoj šef boji letenja, mu ne rezerviraš leta brez njegove privolitve.
12. V kletki, kjer se nahaja pobesnela hijena, preživiš tako, da se obdržiš na vrhnjih letvicah.
13. Za steklo lisico težko rečemo, da je prijetna, lahko pa je koristna.
14. Še tako nedorečena osebnost, ki ne ve točno, kako naj gleda na svoje sodelavce, je lahko junak zgodbe, kadar je osredotočen na svoj cilj.

Vzemite jo v roke in glavo na off. Tole je super branje za vsakega ljubitelja kriminalk, še posebno tistih s pridihom skandinavske hladnosti, ki ne dopušča prostora za mehkužce. V tej knjigi se nihče ne zlomi, ker se vda usodi. Tiste, ki so šibki, jih drugi karakterji, ki so za ta geografski okoliš kriminalk značilni, enostavno pohrustajo. Silovito in brez kompromisov. Tole bo za vse ljubitelje Nesba, Arnaldurja Indriðasona, Karin Fossum, Larsa Keplerja in ostale tovarišije. Napeta zgodba o odprtih ranah, ki se zlepa ne zacelijo; borbi za oblast in moč, ki pušča grozne posledice in o lovcih, ki postanejo plen. Priporočam.

Seveda k branju sodi tudi izbrana glasba. To pot mi v kontekst sodi le ena. Klasika New Model Army v preobleki Sepulture, The Hunt:



O knjigi tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
SheKnows
Misterious Reviews
CriminalElement
Complete Review
Jussi in Facebook  

17. september 2013

In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi stopil nazaj, da bi prebivajočim v njih zaupal, kaj si videl. Ne gre. Seveda ne gre. Namesto tega greš skozi naslednja vrata. V vsaki sobi tako vidiš več znanega in manj neznanega, več lahko tudi prikaže pogled v bivše sobe, kjer si že bil. In na koncu se vrneš skoraj na začetek. Na nek način tudi se. A seveda prva soba ne bo nikoli več prva. In čeprav imaš občutek, da si sklenil krog, veš, da si se premaknil iz začetne točke. Kam in koliko si se premaknil, to ti je sedaj nepomembno. Veš le, da si doživel nekaj neponovljivega, resničnega. Lahko se zahvališ za tisto, kar si videl. In tečeš vsem pričakovanj polnim glavam prišepniti, v katero sobo naj pokukajo.

Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.

(vir slike: finance.si)

Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.

Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.

In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.

(Znamka s podobo diva, vir slike: en.wikipedia.org)

Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.

A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.

Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.



Zanimivo je tudi spletno mesto http://echoproject.ca/, ki ponuja interaktiven dodatek k branju, ki lahko (ali pa ne) poživi vsako stran romana In v gorah odzvanja. O projektu Echo.


O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live 
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times 
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran

09. september 2013

Kukavičje jajce: branje sage o Strugarjevih

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko.

Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč.

(vir slike: bukla.si)


Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja, ki ga je skubila Druga svetovna vojna; opisuje, kaj je bilo potrebno storiti, če si želel preživeti med Scilo in Karibdo, ko vojna in nje pritikline ne prizanašajo nikomur, ko te dolžnost do lastne vesti vleče v eno smer, dolžnost preživetja pa rine v drugo in poizkušaš pač le preživeti; in greš po poti, ki se nadaljuje tudi v obdobje po vojni, ko družba na svoj način obračunava s preteklostjo ter išče grešne kozle med zaslužnimi ovcami in zaslužne ovce med grešnimi kozli. In nato nadaljuje v pripovedovanja o življenjskih prigodah Strugarjevih treh sinov, ki skozi življenje plovejo po svoje, tudi poti se jim preveč ne križajo. Saga o Strugarjevih, očeta, žene in treh sinov, njihovih žena, ljubic in otrok, sosedov, sodelavcev in drugih nastopajočih so med seboj prepletene. Vendar, kot sem dejal, ta preplet ni moteč. V bistvu skrbi za dinamiko, ki bi jo sicer, če bi zgodba potekala klasično, torej linearno od začetka do konca, verjetno pogrešal.

Tako ima zgodba svoj začetek v resnici ob priložnosti pogreba starega Strugarja. In v pogovoru, ki so si ga privoščili trije sinovi . V tem pogovoru ne bi bilo nič neverjetnega, če ne bi na plano udaril najstarejši sin, ki je naznanil, da se je našla neka ženska, ki trdi, da je njihova sestra. S tem se je dejansko pričel idejni zaplet celotne knjige in na simbolni ravni pričetek vpraševanja po tem, koliko poznamo svojo družino, svoje sorodnike? In koliko lahko sploh sprejmemo nekoga takšnega kot je, če v resnici ne poznamo celotne zgodbe? Kaj pomeni brat, sestra, mož? Kje se bo našel kdo, ki v resnici ni moj brat, čeprav trdi, da je? Kje se bo našel nekdo, ki v resnici je moj brat, čeprav tega ne ve(va)? In tu se prične knjiga. Zgodba, za katero si je Pregl vzel okoli 250 strani, da pojasni, kaj vse se je Strugarjem (že) pripetilo ter pokaže naznake, kako bodo ravnali naprej.

Na nivoju bralca je zadeva pitna. In meni relativno enostavna. Kljub začetnih sodbah, ki jih v moralnem oziru lahko naklepaš proti Strugarjem, ki jih včasih krasijo dvomljive odločitve. Vseeno med Strugarji, tako starimi kot mladimi, ni izrazitih negativcev in zato uspe vsako neprijetnost postaviti v kontekst, ki ga preberemo in vsaj površno se z njim tudi strinjamo. Obsodbe so tako ob koncu v resnici nične. Način, kako je uspelo Preglu pravzaprav vse Strugarje spraviti pod good guyse, je zelo uspešen. Vsaj pri meni je bil.

Nekoliko večji problem se mi zdi na nivoju Strugarjev samih. Okvir zgodbe sedanjost. Obdobje po smrti starega Strugarja, ko se pojavi vprašanje po ''bratrancih in sestričnah in ostalih otrocih'', ki so bili doslej zamolčani. Vprašanje po okostnjakih, ki se skrivajo po omarah druge generacije Strugarjev, ki sedaj družno sedi za pogovorom v oštariji in se trudi položiti načrte za prihodnost s čisto vestjo. Način, kako so na koncu knjige, ko se v ta kontekst in z njim v sodobni čas vrnemo nazaj, s tem zlahka opravili, je bil nekoliko presenetljiv. Ni ga bilo. Nikogar ne zmoti ničesar, nihče ne potrebuje katarze in vsi so zadovoljni s situacijo, kakršna je. Ali pa imajo ne grbi druge skrbi. Ta neznosna lahkost odprave vprašanja z začetka knjige me je nekoliko zmotila, vendar gre na bolje. K temu pripomore tudi zadnje poglavje, v katerem z vprašanjem opravi tretja generacija Strugarjev. Razrešitev je prijetna, spravljiva, enostavna in odgovorna. A vendarle potrebna. Kot bralci smo siti. Nekako. Če bi obstajal le historični kontekst Strugarjev, ki se v okviru celotne knjige lepo poveže v celoto, bi nam bilo jasno, zakaj so se stvari odvile tako kot so se. A manjkala bi razrešitev Strugarjev samih. Ta se na nek, sicer meni nekoliko pocukran način sicer zgodi, a ta idejna plat knjige – seveda v okvirih tega, kako sem jo bral jaz – žal ni primerljiva z pripovedovalsko platjo. V pripovedovanju, tej žlahtni obrti pisateljskega ceha, je Slavko Pregl pač dober. In to odtehta.

Kukavičje jajce je povsem spodobno branje, zanimiv vpogled v delček družinske zgodovine dveh generacij (no tudi malo tretje je zraven). In ima svoj optimistični iztek. To je, glede na kar nekaj žalostnih trenutkov, v katerih se znajdejo Strugarji oziroma jih zgodovina najde zanje, zelo dobrodošlo. Zgodba z lahkoto prenese vprašanje, ali bi šlo lahko tudi za vašo družino in zaključi – čeprav z nekimi nepredvidenimi vložki – v povsem mirnem tonu. Okostnjaki, ki zlezejo iz omare, so okostnjaki le takrat, če in ko jih tako vidiš. Mirno in zanimivo branje.

O knjigi nisem zapisov nisem našel.

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...