30. november 2013

Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje.

In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankarjevem domu, je bilo finih knjig letos kar nekaj. Predvsem sem bil vesel, ker sem videl kar nekaj slovenskih avtorjev. Eden takšnih, ki je nedavno izdal nov roman, je Sebastijan Pregelj. Naslov tega zadnjega romana je Pod srečno zvezdo. In ja, Preglja je bilo fino brati. Roman je dober primer tega, kako lepo lahko tudi v slovenščini zveni sodobna zgodba, ki nima linearnega ali premočrtnega poteka, usmerjenega k prikazu enega samega cilja. Pregljev jezik je zrel in tekoč, bralcu nikakor ne more biti dolgčas. Poleg tega uspešno zakoraka v različne žanre in jih smelo, z neko gesto, ki bi jo lahko opisali tudi kot murakamijevsko, v določeni mimobežnosti tudi postavi pod enak kontekst. Zares zgolj mimobežnosti, saj v resnici bralec, ki zlahka krmari v sicer dokaj raznovrstnem poteku pripovedi, to gesto doživi bržkone bolj kot potrditev prebranega. In to, da repatica na nebu, srečna zvezda, ki se usidra nad Trstom, pomeni zasuk predvsem za protagoniste, obenem pa nekoliko manjšega za bralca, je znamenje samo po sebi. Znamenje predvsem tega, kako bralci od zgodbe terjamo nek potek. In tukaj je iztek takšen, kot sem ga želel sam. Zato bi takole, čisto prima vista, rekel, da bi vsakršen drugačen iztek zgodbe – če bi ta ne bil res res nekaj čisto norega (v dobrem smislu) – bil neprijeten. 


(vir slike: sebastijan-pregelj.com)


In kaj se v Pod srečno zvezdo dogaja? Dogaja se veliko, dasiravno roman ne spada med dolgometražne. Sledimo nekaj zgodbam, izsekov iz življenj različnih ljudi v Trstu. Lahko bi bilo tudi kje drugje.Ti ljudje so med seboj povezani, nekateri na dober način, drugi na slabega; nekatere povezave med njimi so družinske, druge kriminalne. Pa preračunljive, naveličane, iščoče, spominjajoče, pričakujoče, strastne, zločinske, izpolnjujoče, skrivajoče in nekatere tudi brezpogojne. Vse to lahko najdemo v Pregljevem romanu. Ta diverziteta tudi ni nekaj, do česar bi se bilo potrebno dokopati,bolj nasprotno. Zdi se, da je bila vključenost različnih življenjskih zgodb in zanimivi načini, kako se lahko prepletejo, vsekakor del osnovnega Pregljevega načrta. In na relativno malo straneh je uspel med sabo povezati kar najbolj različne življenjske zgodbe in osebe s kar najbolj različnimi življenjskimi ozadji, kaj šele cilji in metodami. Če sledimo ideji iz prvega odstavka, bi mogoče lahko poizkusili tudi z vprašanji, ki jih odpira roman; s prostori, ki jih razpira zgodba. V nekaj poizkusih torej:

Kako daleč gre lahko želja po čisto novem življenju?
Si pripravljen, da za vogalom prav mogoče čaka nekdo, ki bo vožnji tvojega življenja napravil nepreklicni konec?
Kako bi lahko reagirali na izjemen naravni pojav, skoraj nadnaravni?
Res misliš, da se igranje z ženskimi čustvi lahko dobro konča?
Ali obstajajo dobri ljudje? Jih lahko srečaš?
Je spomin lahko najmočnejši motor življenja?
Je med avtomehanikom in umetnikom kakšna razlika?
Se ljubezen do mrtve ženske v čem razlikuje od ljubezni do žive ženske?
Kako daleč gre lahko občutek božjega kompleksa?
Kdaj je pravi trenutek, da nespodobnim kolegom odrečeš prijaznost?
Se lahko mrtvi zakon kdaj spremeni v še lepšega, kot je bil na začetku?
Kako majhno je v resnici lahko veliko mesto?

In še kakega bi lahko dodali. Pa bodi dovolj. Vsekakor, poizkusi odgovoriti na enega in imaš nekaj minut izgubljenih. Poizkusi odgovoriti na dva in imaš nastavek za zanimive debate ob jutranji kavi. Lahko tudi sam s sabo. Če prideš do odgovarjanja na več naštetih, si že zrel za branje Pod srečno zvezdo. Pa ne zato, ker bi nanje tam našel kake končne odgovore, temveč zato, ker boš na vsako od teh dobil natanko enega. Brez pretenzij po tem, da gre za ultimativno resnico. Bolj gre za to, da so to vprašanja, ki v knjigi razpirajo prostore vsakodnevnih situacij. Recimo tudi takšnih, ki bi se lahko zgodila čisto blizu tebe. Celo takšnih, ki bi se zgodile tebi.

Pregljev roman dodajam na polico priporočenega branja letošnje zime. Človekova zloba včasih lahko pogreje, sploh v trenutkih, ko se kot bumerang vrne nazaj. Ko se in če se. Kar se zgodi vmes med čakanjem nanj, pa je izsek pomembnih dogodkov iz življenj nekaj ljudi, ki so zvečine, če bi fikcijo prenesli v vsakdan, povsem takšni. Vsakdanji. Pod srečno zvezdo ne potrebuje fantazije, zato pa je lahko srečna zvezda del nje. A to sploh ni najpomembnejše. Najbolj štejejo vprašanja, ki jih zgodba rodi. Vedno. In največ.

Pojdi tudi na:

18. november 2013

Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj, da svoje junake pošlje na to potovanje. 

Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem?


(vir slike: mladinska.com)


Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi jo pripisal prav njemu. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi vedel, da jo je napisal Eco. Vzel je življenjske zgodbe Simoneja Simoninija, ki se odvijajo na različnih prizoriščih Evrope v 19. stoletju. Z znanimi in malo manj znanimi soigralci. Vic Ecove zgodbe je v tem, da so vsa prizorišča in dogodki, kot tudi nastopajoče osebe, zgodovinsko zares tudi živele. In počele natanko to, kar počnejo v Praškem pokopališču. Kar je Eco dodal, je Simonini. Iznajdljivi ponarejevalec listin, ki skozi knjigo splete zanimive izkušnje in nepozabne dogodivščine. Simonini je plod Ecove domišljije in nastopa kot nekdo, ki se znajde na pomembnih mejnikih zgodovine Evrope. Sam pa je glavni akter pravzaprav le okvirne zgodbe, kjer ustvarja dnevniške zapise svojega življenja, da jih mi, bralci, lahko zaužijemo skozi knjigo. Da je branje te okvirne zgodbe, zgodbe okvirja, res zanimivo, Eco Simoniniju na začetku podari izgubo spomina, zato marsikaj k njemu prihaja postopoma, tudi odnos do Dalla Picole, skrivnostnega opata, ki je zbujen ravno takrat, ko Simonini ni, živi pa v neposredni bližini njegovega stanovanja. A odnos med njima naj ostane zakrit.

In v zgodbi se zgodi ogromno stvari, poje ogromno dobre hrane, sprehaja po neskončno mnogo zanimivih ulicah, ubije kar nekaj ljudi in ponaredi tudi nemalo dokumentov. Predvsem pa se dogaja eskalacija antisemitizma in manifest vsesplošne miselnosti, da so torej Judje krivi za marsikaj, kar se godi. Torej, kar se je godilo v Evropi 19. stoletja. Simonini se je s tem srečal že zelo zgodaj, preko svojega deda in če ima ta knjiga kakšno rdečo nit, je to to. Sicer boste ob branju prisluhnili tudi satanistom, prostozidarjem, pisatelju Dumasu in drugim. Prav prednost Umberta Eca se v takšnem primeru zdi njegovo breme. Zato, ker so vse (pod)zgodbe, ki smo jim priča v tej relativno obsežni knjigi (skoraj 600 strani v slovenskem prevodu), napisane na podlagi Ecovega dobrega poznavanja kulturne in tudi druge zgodovine. To pa pomeni, da je vse popisano s filigransko natančnostjo. Detajli, ki se v brk režijo nepripravljenemu bralcu, ga zelo hitro napadejo z mnoštvom dogodkov, receptur in občutij, ki občasno delujejo zastrašujoče in utrudljivo. Verjetno pomaga, če veš kaj več o osebah, ki v Praškem pokopališču nastopajo, nevednemu pa, kot bi mu sekira padla med zarjavele vijake. A to, se mi zdi, je nekaj, kar bi zmogli redki. Eco ni bralni fastfood. Niti približno ni takšno Praško pokopališče. V tem oziru bi lahko rekli, da je napisal neko svojo verzijo Jonassonovega Stoletnika, ki se je natanko tako znašel ravno tam in napravil ravno to. V Ecovi različici. S tem, da ima Jonasson v svojih mislih čisto drugačne bralce, kot jih ima Eco. In o tem govorim, ko govorim o odmeri ravno pravšnje svobode pri pisanju.

A najgloblja draž, ki v rit sune še tako brezosebnega bralca Praškega pokopališča, je prav čustvo, ki se vleče čez celo knjigo in počez vleče osebnostno portretiranje našega ponarejevalca in (tudi) kuharja Simoninija: sovraštvo. Sovraštvo do Židov. V knjigi najdemo pravzaprav največja nasprotja, ki lahko soobstajajo hkrati. Po eni strani namreč vse buči in kriči od zgodovinsko preverljivih dejstev, tako tudi tekst, ki ga je Simonini (kot vse ostale) ponaredil. Tekst z naslovom Praško pokopališče. Prav ta tekst, ki ga je – med drugim – Simonini tako oblikoval zaradi spomina na deda in njegovo sovraštvo do Židov, je Eco obarval kot resnični izvor slavnega antisemitskega propagandnega besedila Protokoli Sionskih modrecev. Taistega, ki ga je v 1930ih Hitler predpisal kot šolsko čtivo. Taistega, ki je šolski primer propagandne laži, v svet spuščene s ciljem zanetiti sovraštvo. Uspešnost te propagande seveda ni pod vprašajem. In natanko s tovrstnimi lažmi, ki lahko spremenijo zgodovinske resničnosti, se igra Eco v Praškem pokopališču. Sovraštvo do Židov je raziskovano do obisti, prav tako način, kako so v različnih delih Evrope gradili svoj odnos do njih. In nekje vmes Eco skrije oz. razkrije tudi 'resnico'. To igračkanje z različnimi dojemanji tega, kaj je res, kaj ni; kaj je fabula in kaj življenje izven nje; in v končni fazi, kaj je zgodovina in kaj je zgodba – kdaj se ena konča in druga prične … je obrt, ki jo Umberto Eco odlično obvlada.

V tem branju je potrebno, da bralec aktivno postavlja oklepaje. Pred seboj ima obsežno zgodbo, za katero se zdi, da ima nekaj različnih ciljev. Povleči bralca v osredje političnih spletk devetnajstega stoletja; razorožiti etično nedotakljivost družinske dediščine; miselno izenačenje vseh mogočih teorij zarot, ki jim jasno predstavi eno; prikazati, kako je ta ena laž v resnici laž, fikcija; pritlehno pokazati, kako uporaben, v čisto zgodovinskem kontekstu, je poklic ponarejevalca; ponuditi uvid v pisateljevo izjemno širino, v kateri še tako majhna podrobnost ne ostane izven igrišča. Le slednje mu to pot lahko štejem v minus, dasiravno je vsega zelo veliko in bralec se v vsem tem dogajanju in razmišljanju, podeljevanju kontekstov, zlahka izgubi. A tudi to je nekaj, kar v resnici več pove o meni-bralcu kot o knjigi. Eco je čisto svojevrsten pisatelj. Nekje v ozadju imam občutek, da ničesar ne zapiše vnemar.

Da se vrnem na začetek, v resnici je količina svobode, ki si jo jemlje pisatelj, vedno omejena. Omejen si s šablono, ki si jo sam ustvariš, sliko uokviriš na način, ki si ga izbereš sam. A to je velika omejitev. Za veliko ustvarjalcev. Umberto Eco med slednje pač ne spada. Iz njegovih del običajno vije veliko informacij in znanja, sinteza vsega pa je običajno narejena na vrhunskem nivoju, kjer v resnici lahko uživamo vsak stavek tako, kot uživamo v vsakem požirku izvrstnega vina. Praško pokopališče ima le zelo širok okvir, ki odgovarja na dve glavni vprašanji, na kakšen način se dogaja Evropa in kakšno vlogo pri tem dogajanju ima fikcija.

Fikcija je ponaredek. Fikcija je laž. Laž je zakrivanje resnice. Resnica je odkritost stvarnosti. Odkritost stvarnost se nam daje kot fikcija. Praško pokopališče je roman, je fikcija. Praško pokopališče je ponaredek, je laž. Laž, ki razkrije stvarnost. Laž, bolj resnična od resnice.

''Oh, quelle histoire!''



O Praškem pokopališču tudi:

09. november 2013

Inferno: turistični triler

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti občutka, da se gremo nek popolnoma neumen literarni elitizem. Brez zamere, ampak bralec, ki ne zna pogledati skozi okno svojega hotela Dostojevski, trdnjave Joyce ali tanka edicije Goethe, je zame natanko tako prednastavljena in nesvobodna monada kot tisti, ki svoje knjižne potrebe zadovoljuje na podlagi tega, kar je v svetu v tem trenutku popularno. Literarni elitizem nima opravka z nobeno argumentirano debato okoli tega, kaj je dobro branje. In ni v redu.

(vir slike: emka.si)

In kako sem bral novega Browna? Najprej, bral sem ga precej dlje, kot sem bral vse, kar je napisal do sedaj. Pa ne, da bi bila kaj prida daljša. Očitno so bile okoliščine nekoliko drugačne in nemara gre nekaj tega pripisati tudi vtisu prejšnjih branj. Inferno je knjiga, ki je nisem prebral na dušek. Če bi jo primerjal s prejšnji mi Brownovimi deli, bi rekel, da je vsekakor bolj zanimiva kot Izgubljeni simbol, a nekaj manj kot Šifra. Kar se mi vedno bolj dozdeva, je to, da je Dan Brown začel živeti svojo prodajno nišo tudi zavestno in žal je to tudi vedno bolj opazno na njegovih delih. Če se veliko trilerjev (kar recimo Inferno je) zadovolji z neko osnovno formulo, v kateri zle sile išče/zatira/preganja/uničuje/zapira par strokovnjak – policaj, v katerem gre dostikrat tudi za kombinacijo moški – ženska, je pri Brownu seveda na delu – poleg te dvojice - tudi to, da boste v vsakem njegovem trilerju prebrali veliko o umetnosti, zgodovini, spomenikih in simbolih. In občutek imam, da je bilo pri Angelih in demonih ali Šifri to relativno dobro skrito v zgodbo, ki se je odvijala, medtem ko je tu, v Infernu, vse skupaj skorajda popolnoma ločeno. Dante, ki naj bi z Božansko komedijo poskrbel za vezivo, ne deluje najbolje. Predvsem, moralo bi ga biti več. Način, kako se bere Inferno, pa nam zlahka omogoča, da ločeno naslovimo tisto, kako je Brown govoril o umetnosti in tisto, kako je gradil pripoved svoje zgodbe.

In ja, prvi del funkcionira. Izjemno dobro. Prisili te, da greš googlat Botticellija, Firence, Benetke, Carigrad. Zanima te, ali so zadeve ravno tako veličastne, kot se zdijo. In večkrat prideš do spoznanja, da so v resnici še veliko bolj veličastne. Za Browna sem dobil občutek, da se seveda temeljito pripravi na lokacije in tamzadevno umetnost, ki jo bo vpletel v svojo knjigo. Na žalost mogoče tudi na račun manj temeljite zgodbe oz. še bolje, na račun toliko slabših dialogov, razmišljanj in dovršenosti oseb, ki v zgodbi nastopajo. Kar pa je na tem dobrega, je to, da je Inferno pravzaprav eden od najboljših primerov nekega skoraj popolnoma svojega žanra. Lahko bi mu rekel turistični triler (kar so super opisali v Mladini, link je spodaj). Gre za turistični vodič, ki upošteva smernice sodobnega informacijskega vedenja ljudi. Kaj imam v mislih? Predvsem to, da se pred našimi očmi dogaja zaton klasičnih enciklopedij in iskanja faktičnih informacij. Na mesto tega pa stopa znanje, ki ga naberemo spotoma, ko počnemo kaj drugega. Ko brskamo po spletu, ko všečkamo na Facebooku in ko se pogovarjamo na Twitterju. In ko beremo trilerje in romane. Trdno stojim za trditvijo, da bo za Botticellijevo sliko Dantejevega Inferna in grobnico Enrica Dandola več ljudi vedelo, ko bo prebralo Brownov Inferno. Ko bodo v tem romanu šli na turistični obhod. Koliko teh, izvzemši seveda tiste, ki po poklicni ali prostočasni aktivnosti to tako ali tako že počnejo, bo do teh artefaktov in njih opisov prišlo po naključju. Torej, to, natanko to se mi zdi velika vrednost tipa knjige, kakšna je Inferno. In ker gre za mainstream, toliko bolj. To pomeni, da bo nekdo, ki v roke vzame le pet knjig na leto in bo mogoče ravno zato ena od teh Inferno, na ta način šel na zanimivo potovanje skozi prostor in čas, se na ta način dotaknil nekaterih izjemnih stvaritev človeške zgodovine. 

Sandro Botticelli, Mappa dell’Inferno (vir slike: commons.wikimedia.org)

Ne morem pa tudi mimo drugega dela. Zgodbe in načina pripovedi, ki je okvir vsega dogajanja v Infernu. Ideja sama je zanimiva. Brown tudi tokrat poseže po vseobsežni katastrofi, ki jo lahko reši le Chuck.. pardon Steven…pardon Robert Langdon. A ta grožnja, to, proti čemur se ta dobri borijo, ni tako fantastična in tako neverjetna, da za njeno temeljno premiso ne ni tudi malce bolj učeni vsaj nekoliko zastrigli z ušesi. Na delu ni kakšna zarota ali kakšna sekta ali kakšno združenje znotraj združenja. Predvsem gre za boj z enim človekom, ki tudi ni tako samoumevno na strani prekletstva zgodovine. A mimo tega sem v Infernu velikokrat stisnil zobe. Mimo Langdona, ki ga poznamo že od prej, so ostale osebe, nastopajoče v zgodbi, čisto preveč nedovršene in napravijo marsikaj, kar pozornemu bralcu privzdigne eno do dve obrvi. Tipičen primer tega je direktorica Svetovne zdravstvene organizacije, ki v trenutku, enemu najbolj napetih, živčnih in stresnih, prične razmišljati o tem, kako je Langdon privlačen. Ne gre skozi, žal. Ne v tem trenutku. Kot je povsem nepotrebno tudi supermansko oz. superwomansko čaščenje Langdonove kolegice Sienne, če ta namesto svojega intelekta raje uporablja borilne veščine. In če popijem vse to, se nikakor nisem mogel navaditi na Brownovo podcenjevanje bralca. Poznate tisto, ko se Rdeča kapica sreča z volkom, se z njim pogovarja in ji ta reče, naj nabere rož za svojo babico. Nato pa Rdeča kapica pri sebi pomisli: ravnokar sem se srečala z volkom in rekel je, naj naberem rož za babico. No, to. Ne razumem, odkod ta potreba po konstantnem pojasnjevanju tega, kaj se v resnici dogaja. Popolnoma odveč, g. Brown. V resnici. A bodi dovolj.

Ja, veliko vas bo prebralo novega Dana Browna. Krog bralcev, ki jih doseže, je izjemno velik. Sam bi v neki celokupni oceni ostal zadržan. Medtem, ko je dogajanje v veliki meri predvidljivo in prevečkrat poseže po naključno prisotnih rešitvah, je vseeno zanimivo potovati v Firence, preučevati Dantejevo posmrtno masko, si predstavljati Trg Sv. Marka in iskati tiste štiri konje. Ostajam pri oznaki, da gre za spodoben turistični triler. Kot takega ga je najbolje brati. In preberite ga, nedvomno boste na nekaterih mestih v knjigi uživali. Tako, kot boste na drugih vzdihovali. Branje je hitro, zlikovec zanimiv, zasukov je tudi dovolj in še cel kup finega opravljanja zgodovine je zraven.


O knjigi tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...