Preskoči na glavno vsebino

Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje.

In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankarjevem domu, je bilo finih knjig letos kar nekaj. Predvsem sem bil vesel, ker sem videl kar nekaj slovenskih avtorjev. Eden takšnih, ki je nedavno izdal nov roman, je Sebastijan Pregelj. Naslov tega zadnjega romana je Pod srečno zvezdo. In ja, Preglja je bilo fino brati. Roman je dober primer tega, kako lepo lahko tudi v slovenščini zveni sodobna zgodba, ki nima linearnega ali premočrtnega poteka, usmerjenega k prikazu enega samega cilja. Pregljev jezik je zrel in tekoč, bralcu nikakor ne more biti dolgčas. Poleg tega uspešno zakoraka v različne žanre in jih smelo, z neko gesto, ki bi jo lahko opisali tudi kot murakamijevsko, v določeni mimobežnosti tudi postavi pod enak kontekst. Zares zgolj mimobežnosti, saj v resnici bralec, ki zlahka krmari v sicer dokaj raznovrstnem poteku pripovedi, to gesto doživi bržkone bolj kot potrditev prebranega. In to, da repatica na nebu, srečna zvezda, ki se usidra nad Trstom, pomeni zasuk predvsem za protagoniste, obenem pa nekoliko manjšega za bralca, je znamenje samo po sebi. Znamenje predvsem tega, kako bralci od zgodbe terjamo nek potek. In tukaj je iztek takšen, kot sem ga želel sam. Zato bi takole, čisto prima vista, rekel, da bi vsakršen drugačen iztek zgodbe – če bi ta ne bil res res nekaj čisto norega (v dobrem smislu) – bil neprijeten. 


(vir slike: sebastijan-pregelj.com)


In kaj se v Pod srečno zvezdo dogaja? Dogaja se veliko, dasiravno roman ne spada med dolgometražne. Sledimo nekaj zgodbam, izsekov iz življenj različnih ljudi v Trstu. Lahko bi bilo tudi kje drugje.Ti ljudje so med seboj povezani, nekateri na dober način, drugi na slabega; nekatere povezave med njimi so družinske, druge kriminalne. Pa preračunljive, naveličane, iščoče, spominjajoče, pričakujoče, strastne, zločinske, izpolnjujoče, skrivajoče in nekatere tudi brezpogojne. Vse to lahko najdemo v Pregljevem romanu. Ta diverziteta tudi ni nekaj, do česar bi se bilo potrebno dokopati,bolj nasprotno. Zdi se, da je bila vključenost različnih življenjskih zgodb in zanimivi načini, kako se lahko prepletejo, vsekakor del osnovnega Pregljevega načrta. In na relativno malo straneh je uspel med sabo povezati kar najbolj različne življenjske zgodbe in osebe s kar najbolj različnimi življenjskimi ozadji, kaj šele cilji in metodami. Če sledimo ideji iz prvega odstavka, bi mogoče lahko poizkusili tudi z vprašanji, ki jih odpira roman; s prostori, ki jih razpira zgodba. V nekaj poizkusih torej:

Kako daleč gre lahko želja po čisto novem življenju?
Si pripravljen, da za vogalom prav mogoče čaka nekdo, ki bo vožnji tvojega življenja napravil nepreklicni konec?
Kako bi lahko reagirali na izjemen naravni pojav, skoraj nadnaravni?
Res misliš, da se igranje z ženskimi čustvi lahko dobro konča?
Ali obstajajo dobri ljudje? Jih lahko srečaš?
Je spomin lahko najmočnejši motor življenja?
Je med avtomehanikom in umetnikom kakšna razlika?
Se ljubezen do mrtve ženske v čem razlikuje od ljubezni do žive ženske?
Kako daleč gre lahko občutek božjega kompleksa?
Kdaj je pravi trenutek, da nespodobnim kolegom odrečeš prijaznost?
Se lahko mrtvi zakon kdaj spremeni v še lepšega, kot je bil na začetku?
Kako majhno je v resnici lahko veliko mesto?

In še kakega bi lahko dodali. Pa bodi dovolj. Vsekakor, poizkusi odgovoriti na enega in imaš nekaj minut izgubljenih. Poizkusi odgovoriti na dva in imaš nastavek za zanimive debate ob jutranji kavi. Lahko tudi sam s sabo. Če prideš do odgovarjanja na več naštetih, si že zrel za branje Pod srečno zvezdo. Pa ne zato, ker bi nanje tam našel kake končne odgovore, temveč zato, ker boš na vsako od teh dobil natanko enega. Brez pretenzij po tem, da gre za ultimativno resnico. Bolj gre za to, da so to vprašanja, ki v knjigi razpirajo prostore vsakodnevnih situacij. Recimo tudi takšnih, ki bi se lahko zgodila čisto blizu tebe. Celo takšnih, ki bi se zgodile tebi.

Pregljev roman dodajam na polico priporočenega branja letošnje zime. Človekova zloba včasih lahko pogreje, sploh v trenutkih, ko se kot bumerang vrne nazaj. Ko se in če se. Kar se zgodi vmes med čakanjem nanj, pa je izsek pomembnih dogodkov iz življenj nekaj ljudi, ki so zvečine, če bi fikcijo prenesli v vsakdan, povsem takšni. Vsakdanji. Pod srečno zvezdo ne potrebuje fantazije, zato pa je lahko srečna zvezda del nje. A to sploh ni najpomembnejše. Najbolj štejejo vprašanja, ki jih zgodba rodi. Vedno. In največ.

Pojdi tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez