25. januar 2014

Justice for all: Metallica od Torbena Ulricha do Death Magnetic

V resnici nisem verjel, da se bo še kdaj, a pripetilo se je, da sem se ponovno polotil branja glasbene biografije. A to pot je vseeno drugače. Ta knjiga mi je bila baje namenjena že pred tisto prej. Tako mi je bilo rečeno. A ne glede na vse, če bi se trenutki poravnali vsaj približno na enak način, kot so se sicer, bi to knjigo vsekakor kupil in jo prebral. Poravnali pišem zato, ker sem do nakupa prišel po naključju, med nepričakovanim nekajminutnim čakanjem na neke mimobežne nakupe lepše polovice, ko z otrokom pač zatočišča poiščeš v najbližji knjigarni. Tam sem brskal in odkril biografsko knjigo o Metallici. Navzlic slabim izkušnjam, ki jih v spominu še vedno tenstam tisto skrpucalo, ki naj bi zajelo življenjsko zgodbo Leonarda Cohena (mimogrede, letos v slovenskem jeziku pride, vsaj po kritikih sodeč, precej boljša), sem plačal enajst evrov in se je lotil.

vir slike: musicroom.com

Avtor relativno debelušne pripovedi je Joel McIver in gre za posodobljeno različico knjige z istim naslovom, ki jo je izdal že pred leti: Justice for all: the truth about Metallica. Ta naslov sicer razkriva eno osnovnih pomanjkljivosti dela, a o tem nekaj kasneje. Najprej, gre za popis dosedanjega življenja in dela Metallice. Malo manj življenja, veliko več dela. Čeprav je jasno, da je pri bendu, ki je, seveda s kadrovskimi in mentalnimi menjavami, na odru že več kot trideset let, življenje in delo ločevati. In gre za odličen popis, knjiga ima 400 strani, natisnjena pa je v majhnem tisku in podatkov je, lahko mi verjamete, ogromno. Meni, kot navdušenemu ljubitelju dobre glasbe, ki je ves svoj prihranjeni osnovnošolski in srednješolski denar zapravljal v prodajalnah s kasetami in cdji, so se v resnici marsikatere podobe izpred skoraj dvajsetih let, bliskale pred očmi s takšnim življenjem, da sem moral priznati, da je avtorju zares uspelo na strani priklicati veselje, žalosti in pričakovanja ob vsem, kar se je odvijalo okoli tega velikega benda.

Gre za neavtorizirano biografijo in čeprav se na prvi pogled zdi, da bi avtorji to raje zamolčali, je Joel k temu pristopil popolnoma iskreno. Kot pisec niti za trenutek ne izstopi iz vloge osebnega pogleda navdušenca na Metallico in na mestih, kjer mu vsebina to omogoča, brez zadržkov pove, kaj si misli o tem ali onem. Pravi celo, da najverjetneje avtorizacija takšnemu delu škodi, ker pač v mašineriji Ulrich&Hetfield ne bi dobila zelene luči. Vendarle pa to daje delu neko posebno kredibilnost - ker se mu ni potrebno držati nazaj in je lahko zapisal vse tisto, kar mu je pač ležalo na duši. Kar se mu je zdelo v redu in kaj ne. A s stališčem oboževalca je križ: lahko si deliš mnenje z drugimi oboževalci, lahko si ga pač ne. In zato ima in bo imela ta knjiga seveda bralce, ki bodo prikimavali, vedno tudi tiste, ki bodo zgolj zavijali z očmi.

Sam sem jo prebral z užitkom. Vmes preposlušal mnogo dobre glasbe, ki je nisem že zelo dolgo. In izvedel marsikaj novega. Lahko rečem, da je dobro čtivo. Napisano je z natančnostjo arhivarja in raznoliko pri podajanju gledišč na mejnike, ki so se dogodili Metallici. Prvih sto strani knjige se ukvarja z opisom predzgodbe. S predstavitvijo glavnih članov Metallice in kako so se znašli skupaj. Spoznamo zgodbo Ulrichovih in njihovega potovanja v Kalifornijo. Tega, kako hiperaktiven in željan spoznavanja in ustvarjanja glasbe je bil Lars kot najstnik; kako so prve vaje potekale v njegovi sobi; kako je spoznal Jamesa Hetfielda in kako je ta naučil Rona Mcgovneya igrati bas, ker so pač potrebovali basista; spoznamo malodane očetovsko vlogo slednjega, ki je ostale člane benda vozil na koncerte, zalagal denar za prevoz in prenočišča in bil zato vedno bolj na bojni nogi z njimi, še posebno s problematičnim Mustainom, prvim solo kitaristom Metallice; izvemo, kako mu je vse skupaj postalo preveč in kako je sam stopil ven iz benda; izvemo, kako se je takratna zasedba trudila privabiti Cliffa Burtona medse in se zaradi njega preselila v San Francisco; in o njihovem potovanju v New York, kjer so spoznali prvega menegerja, Zazulo. Knjiga, vsaj tak občutek dobi bralec, popiše vse države in vsa mesta, kjer je Metallica kdaj igrala (ja, nekje je seveda enkrat omenjena tudi Slovenija). Zelo dobro popisuje dogajanja na vseh turnejah, ki so jih nizali z neverjetnim ritmom in nesrečo, v kateri je življenje izgubil Burton. In to, kakšno brazgotino je ta dogodek pustil na vseh ostalih. Predvsem pa se mi zdi zelo dobro, kako je avtor opravil z popisi mnenj o Metallici, njihovih koncertih, albumih, dejanjih, izjavah, karakterjih in o splošnem glasbenem duhu, ki je vsemu temu botroval. Tu je sogovornike iskal tako v starših kot tudi v glasbenikih, popisih v časopisih, novinarjih in še kom, ki je mimobežno prekrižal pota z Metallico. Tudi vsak album popiše z dovolj zornih kotov in zna bobu reči tudi gnil bob, kadar iz njega smrdi. Vpogled je res noro obsežen.

Torej, če ste kdaj samo slutili, da je bil Cliff Burton glasbeni genij, boste v tej knjigi izvedeli, da je bilo temu res tako in tudi zakaj. In če se vam je kdaj zdelo, da je plošča …and justice for all tista, ki ima res slabo produkcijo, ki ji manjka basa, boste tudi izvedeli, da je temu tako (in tudi, da je krivec za to bolj ali manj samo Lars Ulrich). Izvedeli boste, kako je smrt Jamesovega očeta vplivala na njegovo pisanje besedil na Load plošči in kako je v bistvu celoten bend potreboval nekakšen reality šov da se je leta kasneje izvlekel iz krize, v katero je prišel. Ta reality šov si lahko tudi danes ogledate, gre za dokumentarec Some kind of monster. In to, kako še danes ne morejo priznati, da je njihova St.Anger nekaj najslabšega, kar lahko narediš v glasbi ter, zakaj je pesem Nothing else matters povzročila največji razkol med oboževalci Metallice. Konča pa s popisom zadnjega albuma, Death Magnetic, v letu 2009.

V knjigi je veliko podatkov in avtor (in napisal je že kar nekaj takšnih biografij, tule najhitreje pridete do seznama) napravil raziskave o vsem mogočem. In ta nasičenost s podatki je nekaj, kar bi edinole lahko štel v slabo tej biografiji. Zaradi tega bo v knjigi užival le tisti, ki mu ali mu je v nekem obdobju Metallica pomenila ogromno. Motilo me ni toliko to, da je avtor skušal odgovoriti na nekaj mitov, ki se nanašajo na Metallico, bolj to, da je želel dajati vtis, da prinaša resnico o bendu. A sklepam, da je to marketing, ki je za prodajo knjige potreben.

Knjiga je izreden in zelo natančen popis skoraj tridesetletnega dogajanja v Metallici, ki je zaslovela s pomočjo izmenjave slabih posnetkov na kasetah in postala eden najbolj slavnih bendov na svetu, ki se je (predvsem Lars) pred leti na vso moč borila proti spletnemu nelegalnemu pretakanju glasbe, a vseeno znala posegati v nove izzive, marsikdaj s popolnoma osebnim ozadjem. Zadnji od teh je nemara prav sedaj splavljeni film Through the never. Če poznate koga, ki je zrasel z Metallico, je tole nujno darilo.

✩✩✩✩

Spodobi se prilepiti nekaj dobre glasbe. Tole bo pravo:

16. januar 2014

Samogovori: misli, ki jih ne more nihče opraviti namesto tebe

Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži.


(vir slike: emka.si)


Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevoznika Maria, ki je bolan. Zelo. In to je jasno, praktično od prvih listov. In zato, ker je situacija takšna, se je Mario odločil, da bo svojo zadnjo avtoprevozniško potovanje opravil s svojim sinom Litom, ki je na pragu pubertete in katerega življenje se suka bolj ali manj okoli običajnih in mimobežnih nepomembnosti, ki ga v resnici popolnoma ločujejo od realnega sveta, v katerem prebivajo vsi ostali. Torej gre za popolnoma običajnega desetletnika. Oče ga je popeljal na pot, ker mu želi podariti spomin nanj in na njiju, na njuno potovanje s Petrom, kot je poimenoval svojega tovornjaka. Doma za to pot, ki jo morata seveda opraviti sama in ki zaradi Mariove bolezni ni ravno mačji kašelj, pustita ženo in mater, Eleno, ki se ob tem bojuje s svojimi strahovi, zavedajoča se situacije, v kateri se je znašla in pred očitno izjemno, kdo bi ji vendarle zameril, težko preizkušnjo, ki jo bo morala na nek način ponotranjiti ali kanalizirati drugam. Mario in Lito uspešno potujeta, doživita to in ono, ustvarjata spomine. Elena svojo bolečino utaplja v kratki, a izjemno neposredni, skoraj živalski avanturi z zdravnikom svojega moža. In tudi v branju, ki nastopa, kot skoraj vse, kar Elena počne, kot katalizator za to, kar se ji dogaja. Ko oče in sin prispeta domov, se spremeni marsikaj. Za enega, drugega, tudi tretjega in četrtega. V ospredje se seveda postavita Mario in Elena. Ker sta uspela sinu uspešno prikriti očetovo bolezen, ga ravno tako uspešno tudi fizično odstranita iz kadrov, ki bi ga izpostavili k zavesti o tem, da oče odhaja. Elenine avanture je tudi konec. In ostaneta Mario in Elena.

Knjiga je relativno kratka in v njej ni toliko bistvena zgodba. Zato sem tudi veliko lažje pritiskal na tipke in zapisal njen potek. Bistvo tega romana je v načinu naracije. Zgodba romana, kot smo videli recimo tudi v Ob tebi, sestavljajo samogovori. Seveda, saj gre za Samogovore. Trije samogovori, če sem bolj konkreten. In to je tisto, kar naredi knjigo zares zanimivo, berljivo in provokatovno. Zgornjo zgodbo lahko beremo skozi besede vseh treh: Maria, Elene in malega Lita. Torej smo priča zgodbi o tem, kako se trije soočajo z očetovo boleznijo. Ne, seveda ne. Mali Lito ima tu nekoliko drugačno vlogo. Predvsem sta v ospredju, vsaj dozdevno, bolj Mario in Elena. Mario se nam prikaže kot popolnoma razorožen človek, ki ve, kam ga njegova časovnica pelje in zato se trudi po svojih močeh za sina, predvsem zanj. In pripoveduje zgodbo, piše zgodbo tudi svoji Eleni. Svoje spomine na to, kako je videl njuno preteklost, njuno zgodovino. Mario nikakor ni predstavljen kot šibak in bolehen, čeprav prav to je, temveč močan v borbi za to, da se potrudi za ljudi, ki mu nekaj pomenijo. Ki mu v resnici pomenijo vse. In zato so njegovi samogovori predvsem namenjeni njej in v njih ga dodobra spoznamo. Spoznamo tudi njo. Kar je nadvse zanimivo, ker njo spoznavamo sočasno tudi prek njenega samogovora. Njene bolečine, ki priča o tem, kako se v resnici ne moreš pripraviti na to, kar je neizbežno. In ničesar, pa naj bo še tako bizarno, razvratno, drugačno ali neskončno vzburljivo, se ne da napraviti, da se ne počutiš tako prekleto bedno, kot se. In tako spoznamo tudi Eleno. Krhka je, a postaja vedno močnejša. Vedno bolj zna stvari okoli sebe postaviti v nek red. Čeprav se ji potem lahko vse hitro spet sesuje. In tako spremljamo njeno zgodbo, ki je usmerjena predvsem k Mariu. Tudi po tem, ko ga ni več.

Zanimivo je predvsem to, da se njuni samogovori berejo tako, da bralec dobi občutek, kot da sta že prešla fizično bližino in pogovor, ki bi ga lahko medsebojno poslušala. Zato govorita sebi, pri sebi, a za drugega. Se izpovedujeta. Čakata na pokoro in katarzo. A ker med njima ni več potrebne bližine, da bi se lahko slišala in si odgovorila, je resnični cilj njunih samogovorov nekje povsem drugje. V nas. Svoje misli, pravzaprav izpovedi in prošnje po katarzi usmerjata k bralcem. Zdi se mi, da mi nastopamo kot potreben most med njima. In tako rešujeta stvari, predvsem za nazaj. Pogosto gre za vračanje v njuno preteklost in razreševanje kontekstov, ki so se spletli okoli njunega življenja, v preteklosti njunih življenj in tudi v situaciji, v kakršni sta se znašla sedaj. Pa ne zaradi njiju samih.

Tu vstopijo tisti, spočetka nepotrebni, samogovori desetletnega Lita. Njun otrok in njegov svet, njegove misli in tisto kar predstavlja – nedolžno in pravljično življenje, odmaknjeno od realnega nasebja sveta, so prihodnost. Njemu je namenjeno kar nekaj pozornosti obeh, kakopak. Tudi njegov pogled na vse skupaj je zelo pomemben. In brez teh samogovorov zgodba v resnici pade. Nima smisla. Zato je njegov samogovor prav tako eden od temeljev Samogovorov.

Zgodba, ki se tako gradi v Samogovorih, seveda ni enostavna. Polna je čustev in bralca drži v napetosti. V resnici mu ne pusti dihati, ker ne premore kakih neutemeljenih zastranitev v nepomembnosti. In za to, da napišeš (seveda čestitke Andrésu Neumanu, avtorju) takšno knjigo, potrebuješ ogromno empatije. Na trenutke se utaplja v žalosti in obupu, se umirja v upanju, a po drugi strani ponuja močne in hitre preskoke iz enega nasprotja v drugo, tako v slogovnih kot v vsebinskih pogledih. Zakaj? Ker samogovore opravljajo različni ljudje v povsem različnih življenjskih situacijah, vsak s svojimi problemi. In ker je takšno življenje samo. Priporočam.


✭✭✭✭


O Samogovorih tudi na:

09. januar 2014

Sveta knjiga volkodlaka: reposkrumba in ostalo

Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom, bi Pelevin ne bil napačen odgovor.


(vir: emka.si)

Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv. V svetu ljudi si nadane podobo sedemnajstletnice in služi denar, in seveda se pri tem nravno izpopolnjuje. Kot lisica ne more spolno občevati s svojimi strankami, zato je bistveni del njene vloge skrit v njenem repu. Ta deluje kot oddajnik, s katerim uroči stranke in jim podari njihove fantazije. Tako je na koncu, lahko bi rekli lisica sita in človek cel. Zgodba se zaplete, ko se ob naključnem službenem potovanju lisica sreča z ljudmi, ki pa žal niso le ljudje, temveč gre za volkodlake, ki se spreminjajo v volke (tudi pse) in so zelo vestni v službi naslednice KGB. Tu se prava zgodba šele prične in hkrati tudi neha. Večina nadaljnjega dogajanja v knjigi je tako zamejena v pogovore in ostalo, kar se dogaja A Huli in Aleksandru. Oba se spreminjata, oba imata nadnaravne moči. In oba se precej ukvarjata sama s sabo. S pogovorom o tem, kar je in kar naj bi bilo cilj vsega, kar je. Vmes v dogajanje epizodno posežeta tudi obe A Hulini sestri, E Huli in I Huli, ena zgolj prek elektronske pošte, druga se s svojim možem tudi epizodno oglasi na obisku v Moskvi. Vendarle je glavno v dogajanju med A Huli in Aleksandrom. Zgodba vsebuje čisto rahlo stopnjevanje vsebine, takšno, kjer čutiš, da bo avtor vendarle na koncu postregel z nečim, kar bo želel dvakrat podčrtati. In ja, zgodi se marsikaj, odvijajo se različni etični, eksistencalni in tudi religiozni diskurzi, v katerih pa lisica vendarle postaja vedno bolj sama. Najprej iz čisto človeških razlogov (če lahko tako rečemo, nenazadnje gre za volkodlaka), nato iz vedno bolj simbolnih, A Huli ostane sama. K temu je pravzaprav usmerjeno vse od trenutka, ko se začne pogovor o prihodu nadvolkodlaka. To bi bil nekakšen ekvivalent krščanski paruziji. In ugibanju o tem, kaj je nadvolkodlak, kakšno bitje je. Kdaj pride, kako pride. Torej gre za iztek v eksistencialno pogovarjanje lisice, ki kot čarobno bitje išče smisel in svojo izpopolnitev.

Jo najde? Ostane tam tudi kaj za ljudi?

To prepuščam bralnim užitkom. Tudi brezrepe opice, kot A Huli pravi ljudem, bi seveda morale priti do svojega recepta za pobeg iz sveta, ki je vzrok njihovega trpljenja. Kar je problem, ker nimajo repa. A da se.


(Utagawa Kuniyoshi, Prince Hanzoku terrorised by a nine-tailed fox, vir: commons.wikimedia.org)


Ja, vsekakor gre za bizarno pripoved, polno seksa, razmišljanja o filozofiji, grozljivih praks obrednega pridobivanja nafte in obenem začinjeno z veliko čisto legitimnega razglabljanja o biti, mitologijah, religiji, končnem smotru in udejanjanju samega sebe. Vredno prebrati? Seveda. Zakaj?


1. Ker gre v osnovi za dober primer, kako lahko formo pravljice raztegneš v fantazijsko pripoved, ki se steka v družbeno kritiko. Avtor, Viktor Pelevin, je za osnovo vzel japonsko folkloro, kjer je lisica (Kitsune) zelo pogosta. Tako kot v romanu, je tudi v japonski mitološki folklori lisica prestavljena kot inteligentno bitje, ki prebiva med ljudmi in ima nadnaravne sposobnosti, tudi, da se spreminja v človeka. Prav tako je tudi tu izjemnega pomena njen rep.

2. V knjigi izvemo, da gre pravzaprav za religiozno knjigo, ki jo je A Huli napisala, da drugim posreduje svoje vedenje o razsvetljenju. Pričakujete lahko kopico tega, kar ima za povedati o življenju in poti do razsvetljenja.

3. Viktor Pelevin je, če odmislimo izjemno upodobitveno moč ustvarjanja fantazije, očitno tudi dober pripovedovalec. Knjiga se, z nekaj pokašljevanja sicer, bere dobro in hitro.

4. Zgodba se bere tudi, ali predvsem, kot kritika sodobne ruske družbe, njihove aristokracije (upper rat in huj sesajeti) in vladnega aparata, mimogrede navrže še to in ono tolsto o angleški visoki družbi. Prav slednjo je v karikaturi enega človeka spremenil v vic, ki se piše sam. Satira par excellence.

5. Zgodba se bere tudi, čeprav nekoliko manj očitno, kot kritika človekovega duha, ki je zaradi svojih spolnih fantazij najbolj suženjsko bitje na svetu.

6. Zgodba se bere tudi, čeprav še manj očitno, kot avtobiografija magičnega bitja, ki je doživelo že marsikaj. V Stoletnikovi maniri se je imela priložnost srečati z marsikaterim pomembnim gospodom iz literarne, seveda ruske, zgodovine. Zato so njeni (samo)govori lahko tudi zabavni.

7. Če bi bilo potrebno to delo umestiti v glasbeni žanr, bi jo nedvomno vrgel v punk. Ker je kritika najpomembnejša obstranska rdeča nit A Hulinih razmišljanj.

8. Glavna junaka, torej oba volkodlaka (oba sta zmožna spreminjanja), se veliko pogovarjata o religijah in filozofijah. Sprehodita se od škofa Berkeleya do Bude in skandinavskega Ragnaroka.

9. Naučiš se popolnoma nove besede: reposkrumba. Nam, ki smo jo spoznali, je nekoliko težje najti načine smotrne uporabe tega neologizma, a vendarle to sploh ne šteje.


Tu je torej devet razlogov, zakaj se mi zdi knjiga zelo fino branje. Ponavljam, ne za vsakogar. Že res, da, če imaš v glavi nekaj zgoraj omenjenih kontekstov, bizarnost osnovne forme in dogajanja v Pelevinovi knjigi, nekoliko omiliš; a nemara to ne uspe vedno. Zato se mi zdi ta knjiga takšna, da ne bo dopustila mlačnih mnenj. Bralec bo bodisi zadevo prebral z zanimanjem do konca, ali pa jo bo nekje na polovici odložil. Jaz bi šel na seznam prvih. Pripoved, ki jo A Huli splete o sebi, družbi, zgodovini in svoji umeščenosti vanjo, je polna miselnih izzivov, ki pozornemu bralcu ne uidejo. To, da je knjiga avtobiografska pripoved mističnega bitja, ki ima opravka z drugimi mističnimi bitji in počne dokaj nenavadne reči na nenavadne načine, zgodbo lahko naredi le še malce bolj sočno.

In vem tudi, da mi bo odslej ob priimku Bulgakov spomin postregel tudi s priimkom Pelevin (hvala, Ursula LeGuin, glej Guardianov prispevek na dnu).



V bralni soundtrack ponujam Kataleno, z Lisico kakopak:


02. januar 2014

Izginotje: geneza zla po Adler-Olsnovo

Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna, Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo.


(vir slike: emka.si)

Slika, ki jo Izginotje naslika, ima sila preproste poteze. Vzporedno potekajo zgodbe, ki se dotikajo dobrega polja, torej polja glavnega kriminalista, Carla, ki vodi Oddelek Q. Ta oddelek ima še vedno svoje probleme, še vedno ga sestavlja ista ekipa, a z nekaterimi dodatnimi priboljški, ki se jih je tudi Adler-Olsen očitno odločil servirati v vsakem delu nekaj več. Kar je dobro, ker s tem razvija tudi osebnosti na nekoliko višjem nivoju, kot je to v navadi za ta žanr. Ker, roko na srce, to večkrat niti ni potrebno. A na koncu verjetno največ šteje le bitka med dobrim in zlim. In če je dobro razvit karakter glavnega good guya, se bo bralec toliko lažje z njim poistovetil in opravil z željo po tem, da se na koncu lov obrne v tisto smer, ki si jo je zastavil pisatelj. In to Adler-Olsnu uspeva zelo dobro. Druga zgodba je seveda zgodba groznega iztirjenca, ki že leta seje umore, izterjevanja, nasilje in druge nesmisle. Njegova zgodba je prav zgodba zla, ki si v svoji potrebi po izvajanju nerazumnih dejanj prilašča zelo domiselne metode in Carl bo seveda potreboval debelih 500 strani, da ga najde in ujame.

Natanko to. In tu ni možen kvarnik. Nobena umetnost ni v tem, da dojamemo, kdo je morilec in izsiljevalec. To ni zgodba izpod peresa Agathe Christie, kjer skupaj z Poirotom do konca ugibamo, kdo je tisti, ki je storil ta in ta zločin. Tu zgodbo morilca spremljamo ves čas. Ves čas vemo, kaj počne in kako počne, kaj si misli in kaj ima v načrtu za naprej. Predvsem - in tu se mi zdi, da je šel ta krimič izven svojih žanrskih okvirjev - pa dobimo edinstveni vpogled v to, kaj je (v tem primeru) zlo rodilo. Izjemna zgodba o malem fantku, s sestro in neverjetno versko blaznimi starši. Če sem pred časom gledal We need to talk about Kevin in si rekel, da je to odlična zgodba o tem, kakšen izplen (sic!) lahko spodbujanje otroške spretnosti prinese, ko ta otrok doraste, je tu fin primer, kam lahko pripelje drastično zastavljena vzgoja, ki temelji na izključevanju in ekstremni ljubezni do višjih ciljev, ki si zna za pot do njih izbrati tudi nezanemarljiv delež preštevanj zadnje plati z usnjenim očetovim pasom.

Tisto, kar pri kriminalki v Nesbu dobimo z vpogledom v življenje policista, ne le njegovega dela; tisti višek, ki ga dobimo v temnem vzdušju Islandije, ko podobno žanrske zgodbe spremljamo izpod peresa Yrse Sigurdardottir. Ta bonus je pri Adler-Olsnu v izjemno dodelani zgodbi zla, ki mu sledimo pot od malih nog do hudičevih rogov. Isto se je dogajalo v Fazanarjih, ko je trop mladičev svoje krvave pohode začelo že v mladih letih, a čas jim kaj prida ni pomagal, natanko tako tudi v Izginotju, ko je mladi Charlie Chaplin, kot se v svoji projekciji poimenuje zlikovec sam, naredil prvo nepravo in jih nato nanizal še mnogo. In kot je v Fazanarjih v resnici šlo pri teh temnih angelih usode (vsaka podobnost z motivi iz istoimenskega filma je nalašč) za to, da je bil zločin le stranski produkt nečesa, kar tli zakopano in neodtujljivo v njihovih pokvarjenih duhovih, imam na sumu, da je v Izginotju Adler-Olsen želel iti natanko v to smer: zločini, četudi so dobre konstrukcije in so zato naravnost briljantno izpeljani, se zdijo le stranski produkt Chaplinovega globokega sovraštva do vseh, ki so (pre)močno vpeti v religiozno izkušnjo, čez katero ne vidijo niti svojega nosu, kaj šele bližnjega. In, dasiravno se vse skupaj sliši bizarno, se mi zdi, da Chaplinov konstrukt, kakršen je, tako na svoji nalogi ni le koristoljuben in dobičkarski – čeprav se bo vedno spravil le na bogataške družine – in nima le retribucijskega, nikolidokončanega modela sovraštva – čeprav se bo vedno spravil le nad verske fanatike, preko katerih bo maščevanje svojemu očetu takšno šele dobilo svoj moralni obstoj; vedno je nekje prisoten tudi moment, da s svojimi dejanji v resnici rešuje otroke pred usodo, ki jo je doživel sam. Ali, da v to čisto preresno verjame prav Chaplin sam. Čeprav je to slednje najbrž skrito globoko v moji prepogumni interpretaciji.

Ja, gre za dober in strasten krimič. Rokenrol od prve do zadnje strani. Zastranitve z nekim povsem irelevantnim (za zgodbo) primerom, s katerim se ukvarja Karlov pomočnik, sicer knjigi ne gre očitati. Pospravim jo k tistemu razvijanju karakterjev Oddelka Q, kjer gre za franšizo, ki si je Adler-Olsen očitne še ne bo tako hitro naveličal. Super zadeva za začetek 2014. Kriminalka, ki je primer najbolj finega, kar lahko prihaja iz Skandinavije. Slednja se z Jussijem zdi popolnoma nepremagljiva.



O Izginotju tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...