25. februar 2014

Divja: pustolovščina, cilis in cilj

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed.


vir slike: mladinska.com


Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu.

Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v katerega lahko zabodeš ničkoliko kopij, pa bo še vedno tam. Drugi, tisti pravi sovražnik, tisto ponotranjeno grozodejstvo in gnusna pošast pod posteljo v resnici nima nobenega opravka z Pacifiško gorsko pot. Gre za spomine. Na delček sebe, ki je minil in ne odide. Položiti je morala račune s svojimi spomini, bi se mi mogoče zdelo reči še bolj natančno. In glavno v tem spominu je njena mama. Pa upam, da ne razumete narobe: ne gre za kako grdo razmerje, kjer bi mati zlorabljala hčer in ima slednja zaradi tega kake travme. Nikakor. Cheryl ima svojo družino zelo rada in njeno razrešitev s spomini bi zlahka poimenovali poslavljanje. Zdi se mi, da je Pacifiška gorska pešpot za Cheryl pomenila, najprej in najpomembneje, slovo od svoje matere. V širšem kontekstu bi seveda prav nič napak zatrdili, da gre za slovo od svoje družine in v končnem izdihu tudi svojega preteklega življenja. A slovo, ki nikakor ni neko negativno dejanje, temveč predvsem iskanje možnosti tega, kar si zamišljamo pod pustiti biti.

Nemara bi bilo pametno nekaj besed z začetka vzeti nazaj. V pravkar opisanem kontekstu je delo polno introspekcije. Seveda tudi zato, ker se je avtorica zanjo odločila. Na tem dolgem potovanju je namreč imela veliko priložnosti, ko bi se lahko odločila za družbo drugih pohodnikov. Nekatere je izkoristila, drugi so samoto izbrali sami, kar nekajkrat pa se je za samoto odločila sama. Kar pripomore k učinku groze, ko pomisliš na vse klopotače, medvede in druge nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnika po tej poti. Seveda ne smemo pozabiti na to, da je tudi področje z različnimi vremenskimi situacijami izzivov polno, če sem lahko zelo prizanesljiv z besedami. Bralec vsekakor skozi delo tako razvije simpatijo do Cheryl. Drugače ne gre. Mogoče je komu Cheryl-pred-PGP nadležna in se z njo ne bi strinjal, a Cheryl na PGP je junakinja, za katero stiskaš pesti, čeprav veš, da ji je seveda uspelo (ker sicer knjige ne bi bilo). In Cheryl na PGP ponudi veliko o sebi. Predvsem pa bo bralec navdušen nad njenim optimizmom in odločenostjo. In to je ena glavnih opornih točk, ko boste komu priporočali to knjigo. Na PGP je, zopet, si predstavljam, potrebna strahotna zmožnost vztrajanja in odločitev zanjo mora priti iz najbolj temnih kotičkov pohodnika, kajti sicer jo hitro premaga kakšna skušnjava, ki jih je tu, kakor tudi drugje v življenju, več kot na pretek. In Cheryl je bila glede tega povsem jasna. Ni šla z glavo skozi zid, vsaj večino časa ne, in je znala tudi skreniti s poti, da se je lahko vrnila nanjo. A vse to zaradi odločitve, ki jo je sprejela.

Zgodba Divje je zato le zgodba divje Cheryl. Ni podteksta. Ker v tem kontekstu branja ni potreben. Je zgolj zgodba o peklenskih mukah, ki so potrebne za dosego cilja pohoda po Pacifiški gorski pešpoti. In Cheryl je po tej poti šla zato, da bi se naučila pustiti biti spominom na sebe pred pohodom, predvsem na mamo, simbolizacija Pacifiške gorske poti je že vključena. Metaforično branje Divje ni potrebno. Niti v sicer zelo domiselnem poosebljenju Pošasti, kot je Cheryl imenovala svoj kolosalno težak nahrbtnik, ki ji je od vsega začetka povzročal strahotne bolečine, ko ga dojamemo kot cilis, ki ga izbira sama. Vsakič znova. Ker to tudi je. Brez metafor.

Mimo tega gre za razgibano pripoved, polno pustolovščin in v njej bodo uživali vsi outdoor addicts, ki imajo radi naravo in si znajo predstavljati, kaj pomeni iti na katero od podobnih preizkušenj.Pa tudi taki, ki si tega ne znajo predstavljati. Taki, kot sem jaz. Hitro in nezahtevno branje, kjer zgolj na vsake toliko dobiš občutek, da nagovarja bolj ženske kot moške, te hitro potegne vase. In čez celotno branje se pne nekakšna svežina, ki jo odlikuje usmerjenost na točno določene cilje glavne junakinje, avtorice romana. Bestseller, ki bo skoraj zagotovo zelo bran tudi pri nas.



Predstavitev knjige na YT:





O knjigi tudi na:

Bukla 
Mladinska knjiga
RtvSlo 
Siol
Goodreads
Avtoričino spletno mesto
New York Times
The Guardian 
Avtoričina stran na Facebook 
Na Twitterju jo najdete kot @CherylStrayed

17. februar 2014

Propad velikanov (trilogija Stoletje): izjemno pripovedovanje velike zgodbe

Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja.


(vir slike: emka.si)


A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega zbira tega, kar lahko zgodba prinese. In na katera vprašanja lahko odgovori. In od bralca terja, da vzame napisano in počasi strga plast za plastjo tega, kar se odvija. Zato, da si lahko odgovori na tista bistvena vprašanja, ki se v neki povprečno reflektirajoči glavi pojavijo že mnogo pred branjem tega dela. In v resnici sploh ne terja. To se zdi predvsem skoraj naraven proces branja te izvrstne knjige. In pomislite, to je šele prvi del. Z navdušenostjo se bom lotil še dveh, ki mi ostajata.

Sprva nekaj o plasteh in predzgodbah ter kontekstih, ki so tu na delu. Propad velikanov je, kot pravi zadnja stran knjige, ''najbolj ambiciozno delo Kena Folletta doslej''. V tej trditvi vidim sicer nekaj varnega kritičnega zavetja, ker se mi zdi, da naravno vključuje nekaj skepticizma. Zato naj takoj povem: tole je strastno čtivo, pisarija epskih razsežnosti, neprekosljivo v marsičem. Skoraj sem pomislil, da bi takšno knjigo zlahka napisal Tolkien, če se ne bi podal v svet fantastičnih bitij in vsakodnevne človeške težave preselil tja. Ker nekaj vsekakor drži, Propad velikanov je marsikaj, a nima kaj veliko opravka s fantazijo. Po drugi strani ima veliko opravka s čarobnostjo, z vsem tistim, kar zaganja strast do branja in zmožnost vživetja v neko dobo, do katere si do nedavnega lahko čutil le toliko, kolikor so ti dopuščali suhoparni srednješolski učbeniki, podprti z patetičnimi grožnjami po cveku, ki bo sledil, če se te suhoparnosti ne napiflaš na pamet. Kajti knjiga te popelje v težko obdobje 20. stoletja, obdobje prve svetovne vojne.

To je tista zgornja plast Propada velikanov. Knjiga natančno sledi razvoju dogodkov od 1914 do konca vojne leta 1918 in potegne še nekaj dlje. Te zgodbe se seveda ne da povedati na kratko in knjiga je nesramno debela. V velikem formatu, večjem kot običajno čtivo, ima skoraj 900 strani. A podatek je zanemarljiv. Propad velikanov je zgodba o prvi svetovni vojni. In ta vojna se je odvijala po celem svetu, na mnogih ravneh. In Ken Follett se je trudil to mnogoplastnost doživljanja tega časa prikazati na mnogih ravneh. Zgodba se odvija v Nemčiji, Rusiji, Sibiriji, Ameriki, Angliji in še ponekod. Jasno je, da je Follett s tem delom podal vojno napoved objektivizaciji spomina na velike dogodke in dal jasno vedeti, da se na iste dogodke zlahka gleda le z več zornih kotov. To je bilo doslej jasno, popolnoma jasno le v primeru, ko smo se gibali v varnem zavetju fikcije in pripovedi, ki so jim tudi avtorji sami odvzemali popolnoma vsako namensko ujemanje z fizično realnostjo, ki jo piše zgodovina. Povsem drugače je bilo običajno z velikimi zgodovinskimi temami. O teh se ne razpravlja, o njih se uči. Resnica je bila ali je še vedno samo ena, edino vprašanje je, kako dobro smo dovolj informirani, usposobljeni ali privilegirani, da jo lahko dojamemo. No, v nobenem primeru se tega ne grem. Ker ne spadam ne med prve, ne med druge, še manj med tretje, bom o tej temi pisal le z varne razdalje, ki jo omogoča mnenje o knjigi. In moje mnenje je, da je Follettova knjiga v tem oziru najboljši demanti izjave, da zgodovino pišejo le zmagovalci. In le na en način je to lahko prikazal: tako, da je poskrbel za neizpodbiten preplet svojih glavnih junakov, ki so nosilci teh različnih pogledov na situacijo in med sabo tako socialno, gmotno, kot tudi geografsko in mentalno dovolj narazen, da lahko tvorijo bližino velike zgodbe, ki ji rečemo prva svetovna vojna.

Zgodbo sestavljajo valižanska rudarska delavska družina, britanska aristokratska družina, nemška diplomatska družina, ruska brata z željo po novih priložnostih, ameriška družina ruskih priseljencev, svetovalec predsednika Wilsona in mnogi drugi. Vse te družine imajo svoje bisere in svoje skrite zaklade, vsak od njih živi za svoj pojem boljšega jutri in prav v tem, kako se med seboj na ta način (ne) sprejemajo, je tisto, kar pelje to zgodbo naprej. Zgodbo o Propadu velikanov. Med temi junaki so spletene mnoge vezi in veliko od teh je povsem znanih, na očeh vsem bralcev. Veliko od teh zgodb poganja uresničena ali malo manj uresničena strast med njimi. Veliko je prave ljubezni. A vendar tudi veliko podlosti, nesprejemanja, pokvarjenosti, sovraštva. Pač življenja, ki ga lahko piše obdobje vojne, ali pa obdobje miru. Junaki Propada velikanov so doživeli marsikaj in bralci z njimi vse to doživljamo skupaj. Zgodijo se jim razočaranja, uspehi, otroci, smrti, revolucije, ljubezni, skrivne poroke, odrekanja in strelski jarki. Šele vse te stvari skupaj se povežejo v obdobje zgodovine. Z dostavkom, ki ga prenese fikcija po Follettovo: mnogo bolj smo povezani med sabo, kot bi se nam na prvi pogled lahko zdelo.

Teh plasti je še veliko več. Pozorni bralec ne bo prikrajšan za učno uro iz diplomacije, ki zna vojno spraviti h koncu, vendarle pa bo videl, da jo je pravzaprav tudi sama zakuhala. In nekdo drug bo užival v branju tega, kako (je) funkcionira(la) politika; na sporedu bo tudi geneza ženske volilne pravice. Eden najbolj fascinantnih poglavij ali skupina teh se nanaša na oktobrsko revolucijo v Petrogradu, kjer bralec ob rahločutnem pripovedovanju o dogajanju ob boljševiški vstaji in v katerega je bil vpeljan že mnogo prej, ob različnih priložnostih, dobi en tak zaresen občutek, da je tam. V vsej lepoti in bedi obenem. Ja, povsem noro. Prav tako posebno je tudi branje o skoraj pol leta trajajoči bitki na Somi, velikem nagrobnem spominu, ki je danes lahko le jasen prikaz tega, koliko življenj se lahko izgubi na hiter način. Pozorni bralec bo videl predvsem prepad med starejšo in mlajšo generacijo glavnih akterjev in kam lahko načelnost pripelje. Bralec, ki bo konec povezal z začetkom, pa bo videl tudi, da se marsikaj vrne nazaj. Bumerang, ki ne prinaša nič dobrega. In tudi to ni res, da se vse zgodi zaradi seksa in denarja. Čeprav se marsikaj zgodi natanko zato.

Follettovo delo ima kolosalne kvalitete. O tem nimam pomislekov. Ob kaki uri branja na dan bo to eno najboljših štirinajstdnevnih opravil. In zato se vnaprej veselim tudi drugega dela, ki bo te junake popeljal nekoliko v prihodnost, v naslednjo vojno. Propad velikanov je roman o zgodbi mnogih ljudi in njihovi sočasovanjih. O tem, kako se nam zgodovina nikoli preprosto ne zgodi, temveč je zgodovina zgodba vseh in vsakogar posebej. Brez moraliziranj. Torej v resnici ne gre za roman o prvi svetovni vojni, temveč gre za roman o časovanju. O osebnih bivanjskih zgodbah vseh junakov. In ta časovanja so zelo dobro napisana. To je knjiga o dobi, ko so velike zgodbe še obstajale.

Letos je stota obletnica pričetka prve svetovne vojne. Mogoče je to še dodaten razlog za branje.

✩✩✩✩✩

O Propadu velikanov tudi:


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...