Preskoči na glavno vsebino

Beneške oči: pravljično branje

Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault. 


vir slike: emka.si

Zgodba nas pelje, kot rečeno, v 16. stoletje, v Benetke, kjer spoznamo družino mojstra zidarja in njegovega sina. Oba živita s svojimi ženami pod isto streho in se trudita za preživetje, predvsem pa sta vajena odrekanja. Za zaplet poskrbi eden od naročnikov gradbenih del, za katerega delata in pri tem, kako sta bila opeharjena, mojster zidar s svojim – za takratno politično elito – predolgim jezikom sebe pahne v nesrečno smrt, sina pa v obtožbo, vsled katere slednji pobegne na galejo in se poda na dolgo pot v Herakleion, na drugo stran Sredozemskega morja. Takrat se tudi zgodba prelomi na dvoje in spremljamo življenjske usode obeh: Micheleja, zidarjevega sina, ki živi kot galjot na obali, doživlja marsikaj, dobrega in tudi slabega; in njegove žene Biance, ki je nevedoča za pota svojega dragega, ostala v Benetkah, sama s svojo taščo in bo odslej izkusila vse, kar se v resnici da doživeti v borbi za preprosto preživetje. Med vsem tem, kar sta doživela, pa ju veže nepretrgana ljubezen, ki jo čutita drug do drugega in ju vedno nekako vodi v naslednji korak. Seveda so preizkušnje, ki ju klofutajo v njuna, v resnici zelo neomadeževana obraza, zelo krute, pa se jima nekako uspeta izogniti, da ju ne poškodujejo preveč. Michele obtiči v Carigradu, Bianca pa pri nadvse prijazni aristokratinji, kot služkinja. Tu se stvari začenjajo po dolgi poti postavljati na svoje mesto in nekaj naključij konec koncev pripelje do tega, da zlobni krivec, ki je Micheleja in njegovega očeta opeharil za zaslužek, konča tam, kjer mora; Michele se vrne v Benetke in z Bianco se v prijetnem zaključku epske zgodbe znajdeta točno tam, kjer zgodovina nujnosti pričakuje dva nepopolna konca ljubezni, da se srečata. Skupaj seveda. Na vrtu enega najlepših mest na svetu, v Benetkah.

Branje knjige je zelo enostavno. Sledimo dvema zgodbama in pri obeh stiskamo pesti, da jima uspe. Če že ne zato, da prideta zopet skupaj, pa vsaj zato, da preživita. Benetke so bile v tistem času očitno izjemno nevaren prostor, kjer so kraljevale predvsem politične intrige in dobra obveščenost, dobre zveze in denar. Ljudje so počeli marsikaj, da so preživeli. A težišče same pripovedi je, kar doda nekaj pozitivnih točk romanu, postavljeno na ladje. Manjše in večje, med galjote, kapitane, sužnje in kaznjence ter ostale, ki so pristali med težaškim veslanjem. Predstava življenja na galeji je izjemno dobro izpeljana. Bralec doživi podobo tistega življenja kot prebivanje v nekem malem mestu, ali, če hočete, kot nekaki državi v državi. S svojimi pravili, vladarji, hierarhijo in navadami. S svojimi nizkimi udarci in svojim načinom življenja. Del knjige, ki prikazuje to življenje, je v resnici noro branje. Nekoliko manj razgibano se zdi Biancino popotovanje od enega Poncija služkinjevanja do drugega Pilata beračenja, a zato nič manj razburljivo. Bralec bo potešen v tem časovnem preskoku in kdorkoli išče knjigo, ki ga bo odpeljala nekaj stoletij nazaj in ki mu bo dala občutek, da je res tam, bo Beneške oči pravo priporočilo.

Kar bi lahko zameril tej zgodbi, v kolikor seveda to smem, je nekaj neuravnoteženosti v samem poudarku zgodbe. Gre za to, da v resnici vsi ves čas vemo, da je to zgodba Micheleja in Biance. Zato imam nekaj težav s tem, zakaj je bilo potrebno kar nekaj strani nameniti povsem nepotrebnim zastranitvam in zgodbam, ki same na sebi v takšnih detajlih niso bistvene za zgodbo glavnih protagonistov, po drugi strani pa tudi same, čeravno so bile dokaj izdatno predstavljene, niso dihale dovolj dolgo, da bi tvorile nek samostojen, dovolj konsistenten drugi vrhunec zgodbe. Kot da se avtor ne more sprijazniti, da je ena zgodba dovolj in se pusti odpeljati v drugo, ki pa je vsled zvestobe prvi seveda ne more dokončati. Ta zamera je sicer lahko popolnoma moja, nekdo drug bo namreč v njej zlahka videl tudi dobropis, ki ga k osnovni zgodbi prinesejo življenjske podrobnosti vsakdana, ki je krojil balkanski in apeninski polotok tistega burnega obdobja.

Ja, Beneške oči je predvsem lepa veduta težkega življenja, ki motive išče v preverjenem gibalnem momentu sveta, ki nikoli ne preneha opravljati tisto, kar počne najbolje: ljubezni, ki je narejena, da združuje. Resnici v brk je seveda potrebno zapisati, da brez sreče in nekaj ravnopravšnjih des ex machina posegov v zgodbo, marsikatera podobna zgodba nujno propade. In to je tisti pravljični moment. Način, kako je Alessandro Barbero, pisatelj, vpletel (nekako preveč prijazno in zavzeto) dobroto Biancine gospodarice, seveda močno presega občutje realnega doživljanja težke usode obsojenega Micheleja in izgubljene Biance, zato sta tako njuna usoda v zgodbi kot tudi naš bralski izplen, popolnoma odvisna od te, malodane magične, geste. In tu stojim za tistim opisom iz prvih vrstic zapisa, da beremo pravljico. Zanimivo in razburljivo branje torej, ki ponudi zgolj eno, v tem primeru popolnoma klasično sporočilo, ki si ga zlahka izposodimo pri Virgilu: Omnia vincit amor.

✩✩✩✩✩
O knjigi tudi:

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z
Beri naprej »

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane
Objavite komentar
Beri naprej »

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i
1 komentar
Beri naprej »

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s
1 komentar
Beri naprej »

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez
1 komentar
Beri naprej »