Preskoči na glavno vsebino

Silos: za tabletko prave barve

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt.

To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna močnih osebnosti, izjemnih dialogov ali nanosov na kulturno zgodovino človekovega rodu. Silos je temu nasproten. Prednost tega dela ni v močnih idejah, ki bi jih imeli sogovorniki situacij v knjigi; bolj do izraza pride fascinacija s situacijo kot tako. A ta literarna nepretencioznost dela ne napravi škode.

(vir slike: emka.si)

Branja, ki gredo v smer iskanja slike človeštva čez toliko in toliko let, niso tako redka. In večkrat te ideje niso tako slabe. V bistvu semkaj štejem vse tisto, ki si drzne domišljijo privesti do te mere, da si lahko zamisliš situacijo, ki je ni in jo narediš verjetno. Zato v ta koš vržem znanstveno fantastiko in fantastiko kot tako. Marsikatero podobnost z nekaterimi iz tega koša, bomo našli tudi v branju Silosa. In tudi privlačno bo to čtivo zaradi podobnih razlogov. Dajte, pokažite mi, kam gremo; zakaj bo človeštvo končalo tam, kjer bo; ali bo dobro, ali bomo trpeli; povejte mi, kdo mi bo odrezal košček sreče tam, kjer si bo na prvem mestu le preživetje; kje se bo vse končalo; se sploh bo? ... Na ta zanimiva vprašanja odgovarja tudi Silos, ki na nek način deluje kot križanec med Matrico in Igrami lakote. Če vam je karkoli tega všeč, ne boste obžalovali; če vam je všeč oboje, je branje nujno.

In gre za nezahtevno branje, ki bo prišlo prav v poletnih dneh; a vendarle takšno, ki nekaj snovi za razmislek - kljub svoji preprostosti, mogoče prav zaradi nje - vseeno ponuja. Nemara ne gre toliko za pameten razmislek o tem, kaj in kako naj se pripravimo na post-apokaliptično družbo, marveč o tem, kako funkcionira družba. Kaj so resnične anomalije družbe in zakaj Silos v tem kontekstu hodi po samem robu sprejemljivih paradigm etike sodobnega civiliziranega sveta. Silos si vendarle vse to lahko privošči: pač ne dogaja se v sodobnem civiliziranem svetu.

Silos se dogaja enkrat v prihodnosti. Svet je le še uničena in zastrupljena pokrajina, v katerem ni preživetja. Edina možnost je silos. Zgradba, ki omogoča življenje. V silosu je ogromno ljudi in vsi imajo svoje mesto, svojo zadolžitev. Svoj način prispevanja k temu, da zadeva funkcionira. Kontrolira se proizvodnja nafte, elektrike, spolni odnosi, hrana in oskrba z živežem. Kontrolira se vse. Poizkuša se kontrolirati vse. Imajo župana, imajo šerifa in imajo tudi namestnike šerifa. Imaoj ogromno stopnišče, ki vse povezuje. In odpadniki od filozofije silosa se strogo kaznujejo z izgonom. Vse gre le v smer, da se zagotovi obstoj silosa. Nato pride Juliette, na mesto šerifa. In njena pamet deluje malce drugače kot pamet drugih vodilnih v silosu. A se zdi, da deluje tako, kot bi delovali vsi mi. Zato smo z njo, še posebno v trenutkih, ko si dogajajo sila neprijetne situacije. Dramatični zapleti so za bralca upravičeni. In branje postane napeto. Zgodi se marsikaj. Tako dobrega kot slabega. Vseh podrobnosti ne gre popisati, vendarle gre za zgodbo, kjer je razplet bistvenega pomena za branje.

Rajši o nečem drugem. Silos je zanimiv način prereza tega, kako deluje ustroj družbe, ki je namenjena, da preživi. Ki ve, da mora preživeti. In katere anomalije so na poti temu preživetju. Rezultati tega eksperimenta so zelo zanimivi. Silos namreč ne prikaže družbe, ki bi bila urejena po modelu naše liberalne enakosti, ki ima najvišji ideal v temu, da vsem zagotovi enake možnosti za doseganje ciljev in srečnosti, ki si jih izbere vsak posameznik sam. Prav tako nima idealov v maksimizaciji osebne svobode, ki ima, kot pravi sodobnost, edino omejitev v svobodi drugega. Ne. In s tem se bralec strinja. Vsi mi. To je bistvena popotnica, s katero stopimo v dialog z vsebino Silosa. Silos je narejen po vzoru komunitarističnih tradicij, kjer se posameznik, seveda bržkone po svoji volji, odpove marsičemu, vezanemu na njegov jaz, zato, da bi obstala družba kot taka. Družba kot taka je vse. Nedeljivi preostanek je posameznik, ki je najnižja oblika biti. Bivanjska entiteta brez pomena. Družba je tista, ki posamezniku pove, kaj je dobro zanj in kako bo do tega dobrega prišel. In to je tisto intrigantno za nas. Vsa ta kontrola in osebnosti, ki manjkajo, so problematične. Zato smo veseli, ko se je v tem sistemu znašel nekdo, ki je vzel vse skupaj nekoliko bolj v svoje roke. Ki si je upal. Držimo pesti, da ji bo uspelo. Večino časa kot bralci vemo več kot osebe, ki v zgodbi nastopajo. In to dela Silos še toliko bolj zanimiv. In na koncu? Sistem se predrugači. Avtor je napravil tako, da zgodba Silosa stopi v nek sprejemljiv objem. Pa vendarle se mi zdi, da je nekje nekaj kislega. Ker se nemara ni spremenilo prav veliko.

Zakaj?

Silos je utemeljen na nečem. To nekaj je ogroženo, ko ga ogroža le en posameznik. Ta posameznik lahko okuži vse ostale. Vsi ostali lahko postanejo aktivna večina. Lahko postanejo Silos. Silos ima sedaj nekoga drugega, ki je v manjšini. Ki ga ogroža. ki ga bo moral izpljuniti. To je to. Glavni problem Silosa je v njegovi večnosti. Večnost potrebe po zatiranju tistega, kar bo znotraj ogrožalo njegov obstanek. Dokler ne bo tista anomalija v sistemu postala pravilo in naredila novo anomalijo. Krog se nikoli ne konča. In v tem krogu je sila zoprno biti na položaju nekoga, ki bo delal moralne sodbe o tem, kdo deluje prav in kdo napak. Tam pa smo mi. Nihče drug.

Silos je zgodba o bojišču, vojni, razsvetljenstvu, politiki, državljanstvu, etiki, prihodnosti, pokorščini, radovednosti, ljubezni, nedolžnosti in resnici. O boju za tabletko prave barve. Bralec bo našel priložnosti za razmislek o vsem tem. Ob vse tem, kar prinaša, seveda od zgodbe ne gre pričakovati literarnih presežkov, a dvomim, da bo večino, ki bo posegla po tej knjigi, to kakor koli odvrnilo od želje po (pre)branju. In zdi se tako prav. Ideje in motivi v knjigi so mnogo preveč aktualni, da bi lahko nehali obračati strani.

Silos je prva knjiga trilogije, sledita ji torej še dve (Shift in Dust). Vse so izšle med 2011 in 2013; naredil se bo tudi film. Eden najmočnejših čarov Silosa pa je, da je bil izdan v samozaložbi. In postal velika uspešnica.

✭✭✭✭✩


O Silosu tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez