18. julij 2014

Neobstoječi vitez: tisti, ki ga ni in tisti, ki je vse in še nekaj drugih

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik, ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje, mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zaokrožitev, zapelje v zanko in napravi vozel pri koncu, ustvari neke čudne sorte popoln občutek umetniškega dela. Čeprav to vedno stori avtor sam. Če ni povsem jasno, o čem pišem, le vzemite zgoraj omenjeno delo Če neke zimske noči popotnik. Ko ga boste prebrali, bo vse jasno. Všeč so mi ta dela, kjer je vse skupaj zelo interaktivno. Tudi meni vsake toliko na ramo prileti palček požiralček, ki mi meša štrene in požira vsako četrto besedo in nato     njih na koncu      besedila doda svojega,       da bi požiralček      , kako      se zadevi najbolje ustreglo. Kot bi mojega najbolje iz-vedel. Italo je eden tistih avtorjev, ki bo takšne požiralčke aktivno vključil in pod vprašaj s tem postavil sebe. In tudi tebe, ki ga boš bral.


vir slike: delo.si

Neobstoječi vitez je relativno kratka pripoved, ki deluje na mnogo načinov. Dogaja se v času Karla Velikega in njegovih vojnih pohodov. Pa ni on glavni junak. Tu je predvsem vitez Agilulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in Surski, vitez Selimpie Citeriore in Feza. Kot pravi knjiga, gotovo vzor vojaka; ampak vsem je bil zoprn. Ta vitez predvsem in najprej ne obstaja. Če ne bi imel oklepa, ga v resnici nihče ne bi opazil. Pa tudi on ni čisto sam glavni junak. Tu je tudi Gurdulu, Agulilfov oproda, ki je popolno nasprotje svojemu vitezu: je nekdo, ki je le tisto, kar je vsakokrat ob njem. Torej ga za sebe ni. In k tema dvema lahko dodamo še nekaj drugih vojščakov, viteza, ki je prelepa ženska in nuno v samostanu, ki zgodbo pripoveduje (zakaj hudiča bi vso to zgodbo pripovedovala prav nuna v samostanu?). To je nekakšna setlista oseb v Neobstoječem vitezu. In dogajanje, ki sledi pogovorom ter prigodam na bojnem polju, za mizo, z vladarjem in na potovanjih, kjer iščoči iščejo svoje odgovore. In na koncu je občutek dober. Tako za večino junakov kot tudi za bralca.

Calvino je v Neobstoječem vitezu precej več energije vložil v samo formo zgodbe in v razvoj zanimivih likov, kot pa v neko zelo zanimivo zgodbo, ki bi vlekla k branju zaradi razpleta samega. Tako se zdi. Tudi to, da je praktično vse stavil na izjemnost in privlačnost situacij, v katerih se ti – sila nenavadni, praktično fantazijski liki – srečujejo. Vse je v teh nenavadnostih, ki največkrat padejo v sfero komičnosti, vendar, kar je zanimivo, ne banalizirajo fantazije, iz katere prihajajo. Ja, v resnici se zdi Neobstoječi vitez nekakšna žanrska enolončnica, ki je hkrati fantazija, pripovedka, pustolovščina, komedija, avtobiografija, ljubezenski roman in satira. Calvino je bil eden najbolj zvestih montypythonovcev pred Monty Pythoni. Res bi lahko zagovarjal tezo, da se je Calvino precej bolj ukvarjal z igro teh formalnih okvirjev kot s samo zgodbo. Zato bo na svoj račun prišel vsak pozorni bralec, ki bo vrhunce Neobstoječega viteza iskal v teh majhnih podrobnostih, stilskih preskokih in žoganjem med različnimi poudarki, ki nikoli ne najdejo korenin, da bi ostali prisotni dlje. Zato tudi način, kako se v zaključku zgodbe zgodi mali spin, zasuk, ki ima vpliv na razumevanje celotne zgodbe, nima kakega ''ahaaaa'' učinka, temveč bolj deluje kot logični zaključek vseh čudaštev, ki so del Neobstoječega viteza. Ali nelogični, niti ni pomembno.

Neobstoječi vitez je igra. Takšna, kot si jo lahko privošči vrhunski pisatelj, ki je sit klasičnih vzorcev in jasno postavljenih karakterjev, situacij, v katere se zapletejo in moralk, ki morajo na koncu priti na plano. V to igro je uspešno napletel tudi zelo resno kritiko gospostva, aristokratskega obnašanja in vojne, predstavil ljubezen kot gonilo napredka in nečesa, kar je onkraj delitve na božje in človeško. V to igro je sila zabavno vpletel tudi probleme samozavedanja, povsem fenomenološke načine dojemanja dvojice zasebstva/nasebstva, ki sta, vsaj v okvirih, ki sem jih imel v preteklosti sam srečo spoznati, prebivala večidel zgolj v zelo zoprni filozofski literaturi. Kdor bi šel v to smer, mu seveda z veseljem priporočim Heglovo Fenomenologijo duha, najlepšo od vseh. Agilulfo je prikaz absolutnega zasebstva, ki se zaveda samega sebe, nasebstva kot takega pa nima (čeprav je to reducirano na fizično pojavnost); Gurdulu pa ravno obratno – njegova pojavnost je utemeljena na pojavnosti konteksta, kjer se nahaja, vendarle pa se sam tega nikakor ne zaveda, nima nikakršnega samozavedanja, torej ga za sebe ni. In izredno pomenljivo je tudi to, da je Calvino v Agilulfa položil osebo, ki je poosebljen služabnik reda, brezkompromisni izvrševalec nalog svojega vladarja in najbolj pravični(ški) med enakimi, utemeljitelj vesti perfomativne vrednosti besed, vladarsko vglasovanih. Brez greha in odklona. Vladarjeva besedna izjava ima takojšnjo veljavnost ukaza (str. 31). Gre za mojstrsko postavljene like, ki lahko funkcionirajo kot simboli, alegorije za svet zunaj literature; lahko pa funkcionirajo le kot liki v literarni igri, ki je ne vežejo nobene spone več. In zopet smo pri meni, tebi; najboljši del tega je bralec, ki nadaljuje to svobodo in uživa v branju v obeh smereh.

Zaradi vsega tega je Neobstoječi vitez (del trilogije Naši predniki) pravzaprav super branje za oddih in sprostitev. Ne gre za knjigo, ki bi na kakih 500 straneh ponujala epsko zgodbo o tej ali oni dinastiji. Tudi ne takšna, ki bi se vrgla na idejo kake etične dileme in na koncu ponudila kako očiščenje. Gre za kratko in zabavno eksperimentalno igro žanrov, motivov, ki delujejo čisto kratkočasno. Ne obremenjujejo. A, kot rečeno, ničesar ne banalizirajo. Dajte si duška. Tole bo branje za naprej. Branje, ki bo ponudilo veliko prostora za dobre pogovore.

Še to, tudi v Neobstoječem vitezu sem našel besedo, ki je doslej še nisem zasledil: razmenišiti (poudarek na prvem i). O tem, kaj pomeni, boste, jasno, prebrali sami.

Pino Zac je leta 1970 po knjižni predlogi posnel film Il Cavaliere Inesistente.

✭✭✭✭✩


O Neobstoječem vitezu tudi:















11. julij 2014

Klic kukavice: o psevdonimu in dobri asketski kriminalki

To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko zelo težko. In zato, povsem verjamem tudi lagodju, ki ga prinaša lažno ime. Ime, za katerim se lahko skrijem. Povsem verjamem lagodju psevdonima, ki marsikdaj, tudi v tem zadnjem primeru, ki sem ga in ga bom navajal, pomeni institut ohranjanja avtorja v njegovi avtorskosti. V tem kar je in zna pisati. Čeprav se mora za prikaz tega na neki simbolni ravni ločiti od samega sebe. kot kaže, je vredno. Poleg tega se prav lahko tudi zgodi, da se nekje kasneje ta lagodje odpravi, pa tudi ni kakšne večje katastrofe. In v končni fazi, lahko to slednje s prenovljeno sporočilnostjo prinese celo večji uspeh, kot bi ga, če bi ta psevdonim nikdar psevdonim ne postal. Avtorjevo ali avtoričino delo pa še vedno govori svojo zgodbo. In ta je lahko, ne glede na ves govor o psevdonimih, odlična. Le da brez psevdonima nemara ne bi bila tako odlična.

Gornje besede so namenjene predvsem J. K. Rowling in njeni kriminalki Klic kukavice. Izdala jo je pod moškim psevdonimom Robert Galbraith.

vir slike: mkk.si

V tem primeru se zdi psevdonim skoraj nujen. Ne le, da se je lotila pisanja nečesa drugega kot je Harry Potter, temveč tudi to, da je v tej neharrypotterskosti šla še mnogo dlje. In če je hotela, da ji v tem njenem poskusu kdorkoli verjame, se vse to zdi nujen cirkus. Toliko bolj, če je želela, da jo kdo jemlje resno. In ta razmak je v tem primeru mnogo bolj pomemben, kot se zdi na prvi pogled. Ko je pisala Harryja, je namreč želela doseči to, da ji čim več bralcev verjame, ji pritegne z njo v svet Bradavičarke in čarovniških palic; njen naslednji podvig pa je šel v smer, da jo je potrebno jemati resno. Ker sicer kriminalke ne držijo vode. In zato sem mnenja, da je bilo psevdonimiziranje še kako potrebno, vsaj v začetni fazi. Da se zagotovi osnovnim pogojem za obstoj kredibilnosti žanrskih zahtev. Kriminalke temeljijo na običajnih družbenih normah. Oziroma predvsem kršenju teh norm. Ko predpostavljeni bralec naleti na rop, krajo, umor, posilstvo, goljufijo, je seveda jasno, da ga nemudoma zanima kdo, kako in zakaj je prekršil normo? In večina čara dobre kriminalke je v tem, kako naracija, pripoved zgodbe o teh treh vprašanjih priteče skozi besede knjige. In pri tem je zelo pomembno ravnotežje informacij, osnovni izbiri sintakse in sintagme ter zelo premišljena časovnica izpusta pomembnejših informacij. Robert, oziroma Rowlingova, je po mojem mnenju vse to vzpostavila na zelo dober način.

Kot velik ljubitelj skandinavskega kriminalnega žanra sem v osnovi večji pristaš samega konteksta, ki se nabira v zgodbi okoli razreševanja omenjenih treh osnovnih vprašanj kriminalke. To pomeni, da mi je zelo pomembno, kako je reševanje vseh zapletov in gibanje tako protagonistov kot antagonistov vezano na kulturo in družbo, socialni pedigre in psihologijo posameznika. Tako so mi zelo ljuba dela Sigurðardóttirjeve, tudi Nesba. Ker na način, kot pišeta onadva, žanr ni več le zaprt v osnovna pravila, temveč se s slikanjem družbe in folklore časovnoprostorskega konteksta nujno dotakneta tudi videnja tega, kar je. Kar v resnici obstaja. Zato je po mojem mnenju v skandinavski kriminalki mnogo fantastike; v obliki ekspresije, ki pa vendarle ni lokalizirana na Skandinavijo.

Zaradi tega bi pričakoval, da mi Klic kukavice ne bo všeč.

Pa mi je. Rowlingova je šla po mojem mnenju večinoma povsem drugo pot. Klic kukavice je izjemno minimalistični krimič. Nekako spominja na zgodbe o Herculu Poirotu. Vse skupaj je osredotočeno na moč dialogov. Nobene velike akcije, nobenega skandinavskega suspenza. V resnici nihče v tej knjigi ni življenjsko ogrožen. Kar je seveda čisto nekaj drugega, kot je na delu pri kakem Nesbu. A vendarle s tem, zanimivo, zgodba ne utrpi pomanjkanja napetosti, ki jo imamo tako radi in jo tudi terjamo, ko kupimo ali si izposodimo takšno žanrsko literaturo. Klic kukavice je napisan asketsko in tu ni nobenega poudarka na času ali prostoru, kjer se trenutno zgodba odvija. Poudarek je na počasni izgradnji celotnega prepleta, ki se odvija pred očmi tako detektivu kot tudi bralcu. In tu je Rowlingova pomislila na vse: vpletla je tako različne osebe, različne karakterje, z različnimi motivi in različnimi možnostmi, da bralec v resnici do konca ne ve, kako se bo vse skupaj razpletlo. Zato konec zgodbe – prav tako kot vse tiste s Poirotom – na dober način utemelji vse za nazaj. Vse ostalo, kar se tišči skupaj k tej asketski formi detektiva, ki preiskuje dogodek in sestavlja sestavljanko, je le balast, ki je v nekaterih primerih nujen, v drugih malce manj. Tako verjamem, da je bilo potrebno v zgodbo dodati nekaj strani, ki se nanašajo zgolj na detektiva Cormorana Strikea, čeprav večinoma z reševanjem primera nimajo nič skupnega. A to je predvsem pokazatelj, da bo Rowlingova napisala vsaj še nekaj del, ki jih bo reševal Cormoran Strike, kar pa tudi ni tako slabo. Po drugi strani se zdi npr. končni fizični spopad Strikea z antagonistom (seveda ne povem, kdo je to), nekaj povsem odvečnega. Celo nekaj, kar dela škodo. Do takrat je Strike namreč ohranil poirotsko dostojanstvo, ki pritiče dobri inteligenci in je zmožna reševati zapletene primere. Šlo bi tudi brez tega. A nič ne de, zgodbi verjamem. Pa še Cormoran Strike (skupaj s karakterno odlično zamišljeno tajnico Robin) mi je mnogo bolj simpatičen kot Adler-Olsnov Carl Mørck, ki se mi zdi najbolj šibka točka serije Oddelka Q.

Klic kukavice je torej super žanrsko čtivo, ki ga bodo v roke vzeli ljubitelji kriminalk. Tisti, ki imajo radi Agatho Christie, bodo uživali tudi tu. Ta knjiga ne moralizira in se ne trudi spreminjati svet v kako teorijo globalne zarote, pa tudi ne sili bralca v sledenje mnogim protagonistom ter njihovim izletom skozi čas in prostor. Branje bo sledilo tistemu, čemur kriminalka mora: predvsem razvoju vedenja tega, kdo je to storil in kako je to storil (precej manj o tem, zakaj je to storil). V razvoju tega vedenja pa je Rowlingova očitna mojstrica. Leta pisanja so seveda naredila svoje in ja, knjiga se zelo dobro bere. Na nobeni točki se knjiga ne vleče, razgibana je v ponudbi možnosti razpleta, slednji pa na koncu zares odlično zaključi celotno zgodbo.

Klic kukavice je nekaj, kar bi priporočil vsem ljubiteljem predvsem klasične kriminalke. Pa tudi ljubiteljem prevladujoče skandinavske žanrske sekcije. Mogoče bi jo lahko pogumno dojeli tudi kot resno napoved konca natanko tej prevladi.

✭✭✭✭✩


O Klicu kukavice tudi na:

Avtoričino spletno mesto

03. julij 2014

Poletno branje 2014

Letos nekoliko kasneje, a vendar: moje čtivo poletnega branja 2014. Čeprav vem, da smo že krepko v poletju in da marsikdo že ve kaj bo bral v tem obdobju, ko mu že folklora prišepetava litanije upravičenosti te aktivnosti. Moje branje bodo letos sestavljale zvečine krajše knjige, iz povsem objektivnih razlogov. Vseeno pa mislim, da bo šlo za sila fine knjige.


Najprej je tu Klic kukavice, v katerem se J. K. Rowling spopade z izzivom žanrskega pisanja in stopi v svet napete kriminalke. Vsekakor tu veljajo drugačna pravila, kot v fantaziji, a kritike so knjigi naklonjene, zato tole zagotovo ne bo brca v temo. V kupčku je tudi Slovo od Berlina Christoperja Isherwooda. Preprosto zato, ker imam z zbirko Moderni klasiki zelo dober odnos. Vedno znova mi ponudi nekaj več od običajnih romanov in nekaj mi pravi, da tokrat ne bo nič drugače. Sicer pa gre za zgodbe, ki so postavljene v Berlin v začetku 1930ih, ki je v tistem času (baje) ponujal dekadenco in vznikajoči nacizem v isti sapi. V izbor sem dal tudi Paasilinno, Na lovu za spomini. In to preprosto zato, ker ga še nisem bral. In to ni prav. Italo Calvino je pri meni zelo dobro zapisan že vse od takrat, ko sem prebral Če neke zimske noči popotnik. Tega je že kar nekaj časa nazaj, a mi je v svoji izvirnosti ostalo vedno nekje zadaj v glavi, vsake toliko pa pride na plano. Z njim tudi Calvino, tokrat z Neobstoječim vitezom. In na koncu je tu še Lilin s svojim Prostim padom. Tudi povsem zato, ker me je navdušil s svojim prejšnjim delom, Sibirsko vzgojo. Nikolaj Lilin je zelo zanimiv gospod, ki se je pred časom oglasil tudi v Sloveniji. In zelo dobro piše. Ne glede na kontroverznosti v zvezi z resničnostjo, ki naj bi bila ali ne bila v ozadju njegovega dela, gre za avtorja z izjemnim občutkom za naracijo. Zato gre predvsem za uživanje. Kar je tako ali tako pomembno bistvo poletnega branja.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...