31. avgust 2014

Slovo od Berlina: ko zgodbo pove priročna ventrilokvistova lutka

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki, našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement.

vir slike: bukla.si

Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nastajala v tridesetih letih preteklega stoletja. Nastajala je v Berlinu. In to sta že dve informaciji, ki sami na sebi nista nič posebnega, ko pa ju namažemo na isto stran kruha, je zadeva popolnoma drugačna. Berlin je bil v začetku tridesetih let izjemno zanimiv, sploh, ko ga pogledamo z današnjimi očmi. Današnji bralci vemo, da so se takrat lomile mnoge slike, postavljene pred leti na ruševinah prve svetovne vojne. Lomila se je politična podoba Nemčije in na oblast je z odločnimi koraki stopal Adolf s svojo nacionalsocialistično stranko; lomila se je ekonomska podoba, v kateri ljudje niso več imeli služb, veliko je bilo revščine in strahu pred tem, kaj bo prineslo naslednje jutro (v strahu pa je najbrž najlažje prodati marsikatero bučko, čeprav so nekatere pustile mnogo prehude posledice, ki se vlečejo še danes); lomila pa se je tudi kulturna podoba, v kateri so, v navezi s tistim, kar je prinašala ekonomska kriza, najkrajšo nekaj let kasneje potegnili prav Židi. Ti so bili, kot je moč razbrati tudi iz Isherwoodovih besed, zelo pomemben del kulture nemškega naroda. Pa ne le oni. Življenje na berlinskih ulicah, podeželju in urbanih središčih nočnega življenja je bilo polno ekstravagance, vsega tistega, kar je bilo pred vrati prepada in bližajoče se vojne neverjetnih razsežnosti.

In tu se znajdejo zgodbe Christopherja Isherwooda, ali Gospoda Išervuja (kot ga je ljubkovalno klicala ena od njegovih landlordk). Gre za zbirko šestih krajših zgodb, ki skupaj ne premorejo dvesto strani. V vseh tiči na čase že zelo nadležen pogled prvoosebnega pripovedovalca, ki mu z izredno doslednostjo uspeva dogajanje zapisati na povsem učilniški način. Na način, kot gleda stroj na nekoga, ki se skuša z njim pogovarjati, pa od njega ne dobi prav veliko nazaj, čeprav tako zanimiv stroj, da se k njem z veseljem vračajo mnogi. To je pogled dokumentarca. Nekoga, ki bo s svojim globokim učenim glasom odzvanjal objektivno resničnost pripovedi, in bo v svoje objeme ravno zato uspešno vabil mnoge. Ti pa bodo prihajali s posluhom, ki bo iskal enakega navdiha, kot ga je Isherwood, ko je hodil in se le stežka odcepil od Berlina samega. To je tisto, kar je avtor sam zapisal na samem začetku, in sicer "Christopher Isherwood je priročna ventrilokvistova lutka in nič več" in nato nekaj kasneje, na samem začetku Berlinskega dnevnika (to je bil citat, ki ga je najbolj posvojil Štefančič) samoreflektivno "Jaz sem kamera, z odprtim zaklepom, povsem pasiven, snemam, ne razmišljam. Snemam moškega, ki se brije v oknu nasproti, in žensko v kimonu, ki si umiva lase. Nekega dne bo treba vse to razviti, pazljivo natisniti, fiksirati." Natanko zato, kar je v teh besedah zapisano, gre za nadležni pogled. Ker natanko zgolj in samo to tudi je. Kamera. Stroj. Nekdo, ki je nekaj. Popolnoma brez življenja. Avtor brez diha v svojih zgodbah. Nekdo, ki je le pod pretvezo del teh zgodb. Pasivna neudeleženost v svoji največji odličnosti. Isherwood piše v prvi osebi, kot Christopher, in vse se odvija v povezavi z njim. Vse zgodbe so skoraj neposredni dokument različnih razsežnosti njegovega bivanja v Berlinu. Zato je toliko bolj neverjetno, ali nadležno, kot sem zapisal, da v vseh teh zgodbah tako zelo malo izvemo o njem, o njegovih strahovih, ljubeznih, čustvih nasploh, čemerkoli nasploh. A potem se bralec spomni, da gre za ventrilokvistovo lutko in kamero. In nič več.

Zanimivejša plat teh zgodb so seveda situacije, ki jih slikajo srečanja in pogovori, ki jih ima Christopher s svojimi soigralci. Tu so zgodbe, ki jih je napletlo življenje v večstanovanjski stavbi, v katerem so vsi vedeli vse o vseh in vsi so skušali najti tisto nekaj, kar jim bo pomagalo v življenju; spoznamo tudi Nowakove, kamor je kasneje prišel živet, v nekoliko revnejšo četrt, kjer je dobro ujel vso bedo srednjega razreda Nemcev, ki niso imeli prav nobenega viška sredstev, da bi pomagali predvsem sami sebi. Premaknemo pa se tudi v zgodbo Landauerjev, ki so živeli povsem drugo življenje. Pripadniki višjega sloja, ki so seveda imeli svoj nabor problemov. V vseh teh zgodbah torej dodobra spoznamo nemško družbo iz tridesetih let 20. stoletja. Mogoče tudi nekaj povsem rahlih namigov, kako je prišlo do nacizma in kakšen odnos so do nacistov gojili pripadniki različnih slojev takratne Nemčije. Iz tega razloga je ena od dveh najbolj zanimivih oseb, ki jih je Isherwood naslikal, prav Bernhard Landauer, poslovnež židovske družine, s katerim je preživel kar nekaj časa. Nedvomno pa boste vsi, ki se boste lotili branja, najbolj uživali v portertiranju ''božansko dekadentne'' Sally Bowles, neulovljive fatalne ženske, ki živi le za trenutek in je pripravljena storiti prav vse, da bi ji uspelo kot igralki. S svojim prepadniškim življenjem na robu vsega sprejemljivega, je edina, ki je v Slovo od Berlina uspela v resnici razvneti sicer homoseksualno srce Christopherja Isherwooda. Če se je po komu stožilo srce, ko se je poslavljal od mesta, kamor je šel po navdih za pisanje knjig, je bila to Sally. No, morda je bil tu nekje tudi Bernhard, a povsem iz drugih vzgibov.

Zaradi vseh teh posameznih portretov, ki tvorijo Slovo od Berlina in slike družbe, ki je na prelomu s samo sabo, je Isherwoodovo delo popolna klasika. Mimo tega zgodbe nimajo kake posebne oblike romana, niti ne izpostavljajo kakega posebnega problema in niti ne tematizirajo posebnih vsebin v kaki obširnejši gesti, čeprav bi bralec to morda pričakoval. Vse je zapisano v povsem dokumentarnem slogu, v katerem pripovedovalec ne bo za nobeno ceno priznal, da je del tega, o čemer govori. Tudi če to na trenutke stori, zgodbe niso zapisane na način, da bi avtor imel kakršen koli vpliv na njihov potek. To je ta nadležna dokumentarna objektivnost kamere, ki je Isherwood.

In zato tu nastopi Marcel Štefančič jr. Nujno. S svojim zapisom poskrbi za tisto, kar je prej umanjkalo. Pove kar nekaj o Isherwoodu in o njegovem kamera-stilu. Doda prepotreben kontekst, ki smo ga prej pogrešali in Isherwoodu - če sledimo prav Štefančičevi formulaciji - odvzame Isherwooda. To, kar ostane, je avtor avtobiografskih zgodb, ki z neko smrtonostno lahkotnostjo opisuje vse pore družbe Nemčije pred vrati druge svetovne vojne. S spremno besedo Slovo od Berlina postane avtobiografsko delo. V vsakem primeru dovolj zanimiv izlet v čas, ki ga ni več in ga ne bo več nazaj.

Zanimiva je tudi zgodovina odrskih in filmskih adaptacij Isherwoodovih del. Najbrž se bomo vsi najbolj spomnili filma Cabaret iz 1972, v katerem je Liza Minnelli prav za vlogo Sally Bowles dobila Oskarja.


✭✭✭✩


Slovo od Berlina je tudi na:




11. avgust 2014

Prosti pad: kjer se nadaljuje sibirska vzgoja

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira.

Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče (ali božje milosti, odvisno koga vprašate). Oba prosta pada imata skupno kar nekaj zadev. V nekaj besedah so to nemoč, prepustitev, sublimnost, vrženost in nekakšna onstranskost od dobrega in zlega. To so tudi glavni motivi, v katere vas bo v pripovedovanju zapeljeval Lilin v Prostem padu.

vir slike: bukla.si

In to je definitivno hardcore knjiga mojega letošnjega poletja. Nekaj, kar vas bo definitivno zbudilo iz poletno pregovorno opevane počitniške brezskrbnosti. To ni knjiga, ki bi vas pustila hladne in to ni knjiga, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa knjiga, kjer boste v neprestanem boju med skrbjo za glavnim junakom, ki vam je že prek Sibirske vzgoje prirasel k srcu in med skrbjo za lastno moralno neoporečnostjo, ker boste ob vsem tem, kar se v knjigi zgodi, morali držati odprte oči. Kot jih je moral Kolima, še posebno, ko je zrl skozi daljnogled svoje ostrostrelne puške.

In po čem je ta Prosti pad?

Roman je povsem logično nadaljevanje Sibirske vzgoje, zgodbe o odraščajočem otroku, ki se skuša zaslužiti svoje mesto v hudodelski združbi, ki ima svoje zakone in svojo folkloro. Sibirska vzgoja se konča pri naboru, v katerem je mladi junak dodeljen v najbolj izpostavljeno brigado, kar jih premore ruska vojska. In točno tu se Prosti pad prične. Kolima se proti nesvobodi in prisilni mobilizaciji v nesmiselno podrejanje avtoriteti, ki jo je doslej iz dna srca sovražil, seveda bori z vsemi štirimi. A počasi se prikaže spoštovanje na obeh straneh: tako tistega, ki Kolimo spozna kot tudi tistega, kar spozna Kolima sam. Tako je tudi občutek te borbe proti avtoriteti praktično izničen. No, nemara je ta borba vedno tu ostala, kar se je zgradilo, pa sta spoštovanje in zaupanje, ki sta prišla v času, ko je Kolima vsekakor potreboval nekaj, na kar se lahko opre. V času tega zlobnega prostega pada. Kolima je poslan v Čečenijo. Tam se pridruži gverilski skupini saboterjev, za katere ne veljajo enaki zakoni, kot za ostale pripadnike ruske vojske. Prav tako jih obkroža povsem druga morala. Njihovo poslanstvo je zelo neprijetno. Tu so zato, da na čim bolj učinkovit način čim hitreje opravijo svoje misije, ki so - logično v skladu s prej omenjeno neprijetnostjo - največkrat označene z uničevanjem. In tu se prične krvavo branje in potovanje v najbolj zlobne, najbolj temne, najbolj od vseh bogov zapuščene kotičke človekove duše. Branje, ki je preizkušnja dobrega želodca in mirnih živcev. Toliko hudega, kolikor boste prebrali v teh nekaj sto straneh, boste malokje. A to je ta prosti pad: vrženost v neusmiljeno vojno, kjer je vsaka odločitev reducirana na ti ali jaz, prepustitev v tok, v katerem so moralne odločitve skoraj drugotnega pomena, a so vendarle vedno tu; sublimnost občutja, ki ga racionalni um ob vsem, kar se dogaja, enostavno ne zmore presoditi in tudi neprestan občutek onstranstva - občutek, da se to v resnici sploh ne dogaja. Da je to zagotovo le film, zgodba v glavi tistega, ki si izmišlja pripoved. A ne, pri tem zadnjem v igro vstopi bralec. Ki je nekdo, ki mu besede Sirija, Gaza, Čečenija pač nekaj povedo. Kolima doživi svoje služenje vojaškega roka na zelo grozen način. A se z njega vrne. Takrat se prične hrepenenje po mirnosti in zaupanju, ki ju je pogrešal v preteklih poglavjih. In zato je tudi nekako pričakovano, da se knjiga konča na poti tja, kjer se zdi, da je bil Kolima do sedaj najbolj srečen. On vendarle je nekdo, ki preživi.

Kdor si je ogledal film The Crow, mu zagotovo ni pobegnil tisti  You know, my daddy used to say, every man's got a devil inside. In ta stavek v marsičem zajema vse tisto, o čemer boste brali v Prostem padu. Vsakdo ima v sebi hudiča, le priložnost mora biti prava, da ta stopi na plano. Kar sledi, pač ne more biti prijetno očesu, ne ušesom, toliko manj razumu. In vendarle, kdor bo prebral knjigo do konca, bo videl, da neštete bitke na življenje in smrt, pravzaprav niso najbolj pogost način, kako hudič udari ven. Običajne pojavnosti so mnogo manj pompozne in na prvi pogled tudi manj boleče. In čeprav lahko Lilinovo izvajanje v zadnjem delu knjige razumemo kot relativizacijo vsega gorja, ki ga je njegov Kolima izvajal na prejšnjih straneh, je na tem lahko tudi nekaj več. Mogoče bi na tem mestu lahko sam tudi utihnil in počakal na njegovo naslednjo knjigo.

Lilin je v Prostem padu vzel McCarthyjev Krvavi poldnevnik in njegov kontekst prestavil v drugo okolje, mu dodal druge motive in druga sredstva. Vsa moralna vprašanja o smislu in upravičenosti čečenskih spopadov so prikazana z gledišča povsem eksistencialnega boja glavnega junaka. Pripovedovalska moč, ki jo je pokazal v Sibirski vzgoji, se tu nadaljuje. Branje vas bo prestavilo na prvo gverilsko fronto ene najbolj krvavih bojnih polj v zadnjem času. Potrebno se je le vprašati, ali si tja želite. Gre za surovi tornado, ki ponudi fikcijo, da bi nekoliko lažje razumeli mnoge neumnosti človeškega razvoja. Če pa že tega ne, pa gre za radikalen obračun z glavno premiso Aristotelove Nikomahove etike, ki že več kot 2000 let trdi, da vse teži k nečemu dobremu.

Branje, ob katerem zagotovo ne boste zaprli oči.

✭✭✭✭


O Prostem padu tudi na:




02. avgust 2014

Na lovu za spomini: za prgišče Paasilinnove resnosti

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini.

vir slike: emka.si

In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino?

Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena, starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnici ukvarja. Velika resnost reči. Zato bo tudi tale zapis zoprn, ker se bo natanko s temi tudi ukvarjal. A samo za prgišče.

Prvič, Taavetti je zbolel za demenco in za svojo bližnjo preteklost ne ve ravno najbolje. Ima pa dovolj gotovine pri sebi, da lahko sledi svojim ciljem. Seveda, ker ima demenco, ne ve ravno najbolje, kaj ti cilji so. A tu se začne resnost Paasilinnovega pisanja: v resnici sploh ni pomembno, kaj ti cilji so. Ker so očitno cilji samo stvar spomina, ki je lahko hudičevo začasna reč.

Drugič, Seppo Sorjonen je čisto običajen taksist, ki ima službo, dekle, s katerim se ima poročiti in začeti življenje popolnoma običajnih zakoncev. S Taavettijem je na začetku bil v odnosu stranka-prodajalec in utemeljenost tega odnosa se zlahka meri s količino šelestečih finskih mark (Finci so euro dobili 2002). Zato nič spornega. A vendarle se Seppo relativno zlahka pusti prepričati, da vse to nekako pusti za sabo in se posveti le druženju s Taavettijem. Ker je skrb za nekoga drugega lahko v resnici mnogo bolj pomembna kot skrb zase.

Tretjič, Paasilinna se loti tudi odnosa med sinom in očetom. Ta je v tej knjigi vsej prej kot briljanten in vendarle se pisatelj absolutno postavi na stran očeta. To lahko razumemo kot pasus, v katerem pisatelj preprosto zagrabi priložnost, da preko neke druge zgodbe predstavi enega od glavnih junakov zgodbe, lahko pa ga razumemo tudi kot moralno obsodbo vseh tistih sinov, ki se v trenutkih, ko jih očetje v neprijetnem stanju zares potrebujejo, obrnejo v drugo smer. Odlična stran Paasilinne je ta, da je prav mogoče uporabiti oba branja in pod vtisom prvega nekako v ozadje potlačimo drugega. Prevedeno: knjiga je lahko hkrati tudi ležerna in odlična moralka. To je eden od vzrokov, zakaj je Na lovu za spomini celokupno odlična knjiga.

Četrtič, avtor je izvrstno tematiziral tudi spontanost (kar je praktično osnovni moto knjige), v kateri je seveda nujno šel predaleč, da bi to lahko spregledala bralčeva glava, nevajena teh hipnih momentov, ki te ločijo od vsega, kar te obdaja. Ta čarobnost je sveta stvar in tisti, ki jo še premorejo - kot si jo je pač mogoče privoščiti - bodo vedeli, zakaj se gre, ko bodo končali s prizorom, v katerem se v mestnem mokrišču znajde Taaveti z nogometno žogo. Ta prizor in vse, kar mu je predhodilo, je nekaj izjemnega.

Petič, prijateljstvo je pomembno. Mogoče celo bolj kot karkoli drugega. Nekdo, s komer si deliš preteklost, ki se je spominjaš, je vreden več kot marsikaj drugega. In zato zlahka svoje ne-cilje zamenjaš z njegovimi cilji. Tako cilj nekoga drugega postane tudi tvoj cilj in ta cilj je zato skupen. Skupen cilj je eden od temeljev, na katerih je zgrajena družba. In čeprav se zdi, da je to slednje vsem jasno, se vse skupaj pričenja z napačnega konca. Namreč, cilj brez so-biti, brez drugega, ki je, če si lahko za hipec izposodim Levinasa, bližnji, je šibak cilj. Paasilinna je s prikazom še tako absurdnega kameradovstva pokazal natanko to: da je cilj nekaj drugotnega glede na ljudi, ki si ga delijo. Ta točka se seveda v tem kratkem seznamu nerazdružno navezuje na prvo.

In lahko bi bilo še šestič, sedmič, osmič. Vsega tega je veliko. Bogastvo dobrega čtiva se ni nikoli merilo glede na količino lepih besed, niti ne po količini izzvanega smeha, nasploh po ničemer, kar avtor napravi zgolj v veselje bralcu. Bogastvo dobrega čtiva je v vseh teh pomembnih sporočilih, ki se v besedilih nahajajo; toliko bolj, če so zamaskirana pod krinko nečesa, kar zabava. Vendarle zopet, nikakor me ne gre narobe razumeti. Na lovu za spomini vam zabave nikakor ne bo odtegnila. Knjiga je fantastičen preplet skoraj popolnoma absurdnih in nenavadnih situacij, ob katerih vam ne bo žal niti urice, ki ji jo boste namenili, v zameno pa ponudila ogromno uživancije. Ne bo vam težila toliko, kot sem vam jaz. To - da jaz Paasilinno vidim kot enega najboljših zamaskirancev, ki z literaturo počne vse tisto, kar je potrebno početi - je nekaj, s čimer se vam ni potrebno strinjati. A mislim, da se boste strinjali, da vse to počne na zelo zabaven, nevsiljiv, sproščujoč in lahkoten način. Takšno je namreč branje Na lovu za spomini.

Pa še eno ali dve se boste naučili o tankih.

✭✭✭✭✩

Na lovu za spomini tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...