25. november 2014

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez Aljaske. Aljaska, ki bo ostala skrivnost. Skritost, ki se ne bo pustila razkriti. Ostaja velik nič, ki terja odgovore. Ostaja velik nič, ki nam nalaga, da postavimo pravo vprašanje.

vir slike: siol.net

To je zgodba, ki jo boste prebrali v Kdo si, Aljaska. Gre za prvenec Johna Greena, avtorja, ki me je (in verjetno še marsikoga drugega) lani popolnoma začaral s svojim romanom Krive so zvezde. Zgodba o Aljaski je povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat, povsem enakovredno zastopani. Nepresegljivo zastopani, zagotovo. Kdo si, Aljaska, stilsko ni povsem ob boku Zvezdam, kar ni nič neverjetnega, a tudi Aljaska vseeno odpira svojevrstne pojme, ki so pomemben trn v peti vsakogar. Zgodba posega v življenjski prostor mladih z vpadom smrti. In ta ni nekaj, o čemer je enostavno razpravljati.

Kot opisano zgoraj, Kdo si, Aljaska pripoveduje povsem običajno zgodbo o življenju mladih v internatu, kjer se mladež bori s povsem običajnimi problemi (npr. kako početi nedovoljene reči, ne da bi te dobili), se prepirajo o izvedbi te ali one potegavščine, iščejo potrditve med vrstniki in se obremenjujejo z vsem tistim, s čimer smo se vsi, ko smo bili nekje toliko stari. Zgodbo nam pripoveduje Miles Halter oz. Bajs, kot ga cinično poimenuje cimer (ker je Miles suh kot zobotrebec). Zgodba ima seveda tudi osrednji lik, junakinjo z naslovnice, Aljasko. Odštekano zanimivo dekle, drzno do onemoglosti in v vseh pogledih takšno, da je Miles ne more več spraviti iz glave. Predvsem pa je Aljaska dekle, ki je eno veliko Vprašanje. Takšno, na katerega Miles ne pozna odgovora. Išče poti do nje, želi jo spoznati in spotoma kakopak spozna, da je ona tisto, kar je ves čas potreboval. John Green je v tem delu izjemno uspešno tematiziral ljubezen kot hrepenenje po privlačnosti, ki ji ne poznaš imena. Nedojemljive privlačnosti, za katero ne veš, od kje prihaja in zakaj je tu. In ko nam je vsem jasno, da se bo nekaj zgodilo, se to tudi zgodi. Jasno nam je zato, ker poglavja v Kdo si, Aljaska, niso običajna poglavja. Ta so kot nekakšna časovna bomba zgodbe, ki nam z naslovi "Štirideset dni prej", "Trideset dni prej" in "Štiri dni prej", dajo povsem razločno vedenje o tem, da nekaj se bo zgodilo. Ko se zgodi, kar se je imelo zgoditi, se prične popolnoma druga zgodba.

Še vedno nam pripoveduje Miles. In še vedno se ukvarja le z Aljasko. Še vedno zelo malo ve o njej in še vedno o njej mnogo premišljuje. Problem je le v tem, da Aljaske ni več tu, da bi mu lahko odgovorila na njegova vprašanja. Toliko je to sedaj popolnoma druga zgodba. Aljaska je na prelomu romana doživela hudo prometno nesrečo, a v zgodbi ostaja. Prisotna še bolj kot prej. Tu je kot vprašanje smrti; tu je kot vprašanje življenja; tu je kot vprašanje odločitev, nerazrešenih problemov, lastne identitete, svojega iskanja tega, kar je; tu je kot volja po odgovarjanju na vprašanja onkraj gotovega; tu je kot izgovor profesorja, da lahko svoje dijake povpraša o smislu življenja; in tu je kot način spoprijetja z resničnostjo, kar se seveda zdi vse prej kot enostavna naloga. V končni fazi je Aljaska tu zato, da se Miles (in tudi vsi njegovi prijatelji) nauči pustiti biti.

Vse to se mi zdi je tisto, kar je želel Green povedati v svojem prvem romanu, Kdo si, Aljaska. Želel nas je (predvsem mlade) sprva postaviti v povsem običajno okolje, takšno, ki je domače, kot zapisano, predvsem mladim. Te situacije, ti pogovori in ti problemi so nam znani že iz branja Beatlov ali Zgodovine pornografije. Zanimivo je predvsem to, da Green te setliste ni uporabil tudi v Krive so zvezde (mimogrede, to po mojem mnenju le še bolj priča o drznosti in zasluženemu uspehu, ki so ga Zvezde doživele po svetu). V Kdo si, Aljaska, je ta setlista povsem učbeniška, nakar nam avtor postreže s šokom, ki pretrese nas, bralce in vse naše junake, ki so nam že močno prirasli k srcu. In tu ni kakega dodatnega dvoma. John Green je želel prikazati vse odtenke odgovora na vprašanje, kako se mladi soočijo z minljivostjo in iskanjem smisla skozi vedenje, da nekatere zadeve ne bodo nikdar odkrite, temveč bodo ostale skrivnostno neodgovorjene. V klasičnem smislu. Končni cilj avtorja sem videl natanko v tem, da je odgovor nujno najprej posluh in situacija, ki ne premore odgovorov, pač pa terja preoblikovanje vprašanja. Odgovor je najprej odgovornost temu, kar je in kot je in kot se nam daje.

Kdo si, Aljaska je najprej mladinsko čtivo. S svojim berljivim slogom, ki nevpadljivo in brez kakih nesprejemljivih situacij slika podobe, ki jih na vrhuncu branja pretrga šok. Bralec bo želel, da mladi junaki pokrpajo te podobe na način, ki ga bodo zmogli in avtor jih k temu tudi pripelje. Če Kdo si, Aljaska točno ta šolska premosorazmernost avtorjevega namena loči od Krive so zvezde, naj bo tako. A v vsakem primeru je John Green tudi v Kdo si, Aljaska pokazal, da zna pisati odlične knjige, obvlada pripovedovanje zgodb, predvsem pa je zelo pogumen, ko mlade junake v svojih delih (in bralce) sooča z največjimi vprašanji, kar jih je. Tudi Kdo si, Aljaska se bo mnogo brala.

Pa še na zaslone in platna pride. Mogoče tokrat celo v slovenske kinodvorane.


✭✭✭



O Kdo si, Aljaska tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige 
Mladinska knjiga
Siol
Wikipedia
Avtorjevo spletno mesto
Goodreads
Guardian  

20. november 2014

V najtemnejšem kotu: ko točno veš, kaj se bo zgodilo

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič.

V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivnih kritik, da bi bil presenečen, če bi me pustila hladnega, čeprav običajno ne potrebujem veliko, da slabo branje odložim. Kar je tudi razlog za odsotnost slabših ocen na tem blogu.


 (vir slike: bukla.si)


V najtemnejšem kotu je prva knjiga Elizabeth Haynes, analitičarke pri policijskih obveščevalcih. Knjiga je izvirno izšla 2011, pri nas smo jo dobili leto kasneje. Napeta zgodba ima kar nekaj dobrih lastnosti, zaradi katerih ni dvoma, zakaj je prejela toliko pohval. Najprej, v njej ni neverjetnih dogodkov. Jasno je, če želi nek triler ali kriminalka postati dobro branje, je fino, če se vsaj z delom zgodbe lahko poistovetijo bralci. V tej knjigi se ne zgodi nič takšnega, kar se ne bi moglo dogajati za vašim vogalom, pri sosedih ali še kje bližje. Kar sicer ni voda na mlin opisovanju sodoben družbe kot neke v dobro usmerjene celote, pa vendarle. Zgodba govori o mladi Cathy Bailey, ki je doživela ekstremno zoprno izkušnjo, v kateri je skoraj izgubila življenje, zato je jasno, da ji je ta izkušnja pustila ogromne posledice na njenem zdravju. In ravno, ko se Cathy, v svoji nekoliko preobraženi, močnejši obliki, pričenja prebujati nazaj v življenje, ko se začno zadeve vsaj malo sestavljati nazaj, se seveda zgodi najslabše, kajti vse kaže, da se približuje ponovitev zoprne izkušnje, v kateri je skoraj izgubila življenje. Zgodba V Najtemnejšem kotu se ukvarja z nasiljem v družini, med štirimi stenami, z pretiranim ljubosumjem in potrebo po nadzoru. Ukvarja se z vprašanjem, kam lahko privede nekoliko naivna lahkomiselnost sodobnega svobodnega življenjskega sloga. In ukvarja se z vprašanjem, kako prepoznati, da nasilje in nadzor nista le pretirana ljubezen in skrb, temveč grozno dejstvo, ki mu je potrebno ubežati na najhitrejši način. Zgodba zelo dobro prikaže vsakdanji profil nekoga, ki trpi za obsesivno kompulzivno motnjo, ki jo spremlja posttravmatska tesnoba. Ne le to, v tej zgodbi se tesnoba piše z veliko začetnico. Prikaže pa tudi vse težave, ki lahko spremljajo nekoga, ki si želi ob vseh teh problemih sestaviti svoje življenje v normalno sliko.

In kako lahko vse to knjiga zapakira v eno samo smiselno celoto, ki je po vrhu še tako prekleto napeta, da jo bralec požre v kakem poldrugem dnevu? Na to vprašanje imam le en odgovor: ritem. Podajanje zgodbe ima svoj ritem, ki vas vpne vase že po prvih straneh. Zgodba z vsemi pritiklinami, ki sem jih omenil zgoraj, namreč poteka v dveh vzporednih tokovih. Ena zgodba linearno sledi razvoju dogodkov, ki so pripeljali do tiste grozne izkušnje, ki je Cathy zaznamovala za vedno; druga zgodba, nič manj linearna, pa nas pelje v čas nekaj let po vsem tem, kar je doživela. Le bralec je tisti, na katerega ima ta struktura lahko neverjeten učinek. Način naracije se torej zdi na nek način izpeljan po modelu, v katerem je pisateljica že vnaprej računala s prisotnostjo in pozornostjo, ki jo bo prispeval bralec njenega romana. Brez tega računa se njena enačba ne bi izšla in če bi ne uspela zagotoviti te prisotnosti že od vsega začetka, bi izgubila pozornega bralca in izgubila bi tudi knjigo kot tako. Vsaj v tako uspešnem obsegu ji gotovo ne bi uspelo. Ne gre za klasičen triler, ki bi na začetku zgodbe postregel z nekim zelo krvavim ali drugače strašljivim prizorom, v katerem bi pisatelj razgrnil svoje karte in podaril bralcu popotnico za naprej. Tu se vse skupaj zelo počasi, a zanesljivo gradi v celotno sliko, ki si jo bralec sam skozi dve vzporedni zgodbi sestavi v relativno grozno celoto. Ena zgodba sama na sebi dolgo ne kaže na nič takšnega, kar bi lahko bilo moteče. A ko bralec zraven tega dobi še informacije iz druge zgodbe, ki so pravzaprav informacije o prvi zgodbi, potem je učinek zagotovljen. Gre za izjemno demonstracijo retrogradnega določanja pomena. Zgodbe tako običajno delujejo po principu razvoja, v katerem bereš in sestavljaš sliko za nazaj, obenem pa skušaš predvideti, kam bo zapeljana in bodisi si pri tem uspešen bodisi ne; tu tega razkošja predvidevanja nimaš, ker natančno veš, kako grozen je rezultat. V najtemnejšem kotu večino časa suspenz ne deluje zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker točno veš, kaj se je/bo zgodilo. In ko k vsemu temu pridaš še poglavja proti koncu, kjer pa zgodba vendarle preide v klasični triler, v katerem si grizeš prste, ker ne veš, kako se bo izšlo, je jasno, da v rokah držiš žanrski vrhunec.

V najtemnejšem kotu je neverjetno napeto čtivo, ki bralca vešče potopi v branje z domiselnim načinom pripovedovanja. Brez elementa presenečenja in kakih silnih preobratov; z dovolj minimalistično zasnovo prostora in časa, da se bralec nikakor ne obremenjuje z nepomembnimi rečmi in hkrati tudi ne pretirava z nesmiselnim mnoštvom oseb, ki so prisotne v zgodbi. Nima obstranskih dogodkov, tudi nima kakih pretiranih predahov. Je pač izvrstno žanrsko branje.

Če je popularna Ni je več pred časom na tem mestu razburljivo odpirala vprašanja nezdravih odnosov v razmerju, je V najtemnejšem kotu njena grozljiva nadgradnja. Vsekakor ena boljših tovrstnih zadev v moji letošnji bralni beri. 


✭✭✭✭✭


 O V najtemnejšem kotu tudi:




10. november 2014

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen način v tem primeru tudi zelo učinkovit in hkrati tudi dovolj obetajoč. Sam seveda predlagam knjige. Literatura, ki na dosegljiv in narativen način pred bralca pripelje življenje znanstvenika z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, ki tej ali temu pridejo naproti, je lahko tudi tisti tlakovec, ki lahko vodi v pravo smer.

vir slike:emka.si

Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?

Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je hči dveh nemalo čudaških staršev, od katerih se nam zelo dobro predstavi oče Henry in malo manj mati Beatrix. Henry je izjemno iznajdljiv in uspešen podjetnik, ki je s pomočjo znanja in nekaj izjemnih idej v življenju uspel zgraditi botanični imperij svetovnih razsežnosti in dobro kariero tudi v farmaciji. A Henry je tudi oseba popolnoma brez vsake morale. Vse, kar počne, počne pod vidikom osebne koristi. Nad njim ni nikogar, v njem, se zdi, ravno tako ni ničesar. Z Beatrix sta Almo in nato tudi (posvojeno) sestro Prudence vzgojila v neverjetno strogem duhu, ki jima ni ponudil posvetnosti. Vse kar je bilo, je bila šola in uvajanje v družbo, ki je ponudila le enostransko doživljanje sveta. Vse, kar se Almi dogaja dolgo časa, je bilo delo na posestvu, preučevanje rastlinja in občasna srečanja s kom iz zunanjega sveta. Zasnova romana je obsežna pripoved o zaprtem svetu, ki ga je živela hči izjemno bogatih staršev, ki so sicer v marsičem nadzirali vse, kar je počela, vseeno pa je bralec lahko prepričan, da je Alma v vsem tem neizmerno uživala. Ljubezen do živega rastlinja in goreče zasledovanje znanja je nekaj, kar se kot svetla pesem dviga nad sicer turobno scengrafijo Alminega otroštva. Kot zgodba o znanosti je Pečat stvarjenja predvsem zgodba o tem, kaj znanstvenik v prvi fazi potrebuje, da to postane. Pa ne mislim toliko strogih in sebičnih staršev kot predvsem neko malodane neizrekljivo ljubezen do znanja. In, ker se drugega ne da pridobiti le s prvim, kar je več kot očitno Gilbertova skušala prikazati z vpeljavo Prudence, tudi iskrico genija, ki je tam in tam tudi ostaja za zmeraj.

Pečat stvarjenja je tudi zgodba o osamljeni ženski, ki hrepeni po tistem, kar je zunaj knjig, ki jo obdajajo. Telo je lahko velika tegoba, navkljub drugotnemu pomenu pri iskanju artikulacije večnih resnic nekega naravnega sistema, ki je polno materialnega. Duhovna pot intelekta je lahko težka. In nihče ni povsem imun. Niti Alma ne. Mogočen del knjige zajemajo poskusi dajanja telesnosti v oklepaj, vendarle pa je nedvomno prav ta tista, ki je poskrbela za enega od vrhuncev romana. Alma najde nekoga. Se poroči. Ambrose, če je kdaj v literaturi obstajal homme fatal, je to on, je zgodba zase. Zgodba v zgodbi. Zgodba pečata stvarjenja. In natanko tisto, česar Ambrose Almi ne ponudi, je telo. Njegova fatalnost je v tistem, česar ne ponuja. Zato je Pečat stvarjenja tudi zgodba o nasprotjih, kjer lahko govorimo o telesu in duhu ali o znanosti in mistiki. In o dajanju v oklepaj tega, česar tja ne gre dajati.

Pečat stvarjenja je tudi knjiga, ki bo bralcu ponudila eksotična popotovanja, razburljive avanture poti, ki so vodile raziskovalce v 18. in 19. stoletju po svetu. Ponudila bo tudi pogled v misijon na Tahitiju, tudi to, kako so bila potovanja, iznajdljivost in pogum pomembne prednosti tistih, ki si želijo uspeti, tako v ekonomiji (Henry) kot tudi v iskanju nečesa, kar so izgubili (Alma). Nekajkrat sem v zgodbi našel tudi apologijo teh krščanskih misijonov, kar je zanimivo predvsem s stališča tega, da je taista zgodba v resnici pripoved o življenju znanstvenice, ki bo svoje življenjsko delo ukvarjanja z mahom v končni fazi kronala z lastno teorijo o naravni selekciji.

Pečat stvarjenja je knjiga, ki se po mnogih straneh popisovanja Alminega življenja seveda slej ko prej vrne tudi nazaj k temu, kar počne. K njenemu delu in strasti, ki je že na prvih deseterih straneh opisana s tako oprijemljivostjo, da bi jo lahko zgrabil. A pravi poudarki pridejo proti koncu, kjer Alma naredi nekakšno sintezo svojih življenjskih spoznanj in tistega, kar je pripeljal svet k njej. Alma se v poznejših letih preseli na Nizozemsko. V tem zadnjem delu knjige se avtorica precej ukvarja z Darwinom in Wallacom. Življenje ji je do takrat ponudilo mnoge odgovore na njena iskanja. In z njimi je zadovoljna. Kot bralci, ki dihamo z njo že dolgo časa, ji to privoščimo. A zaključkov ne more potegniti, ker njena življenjska teorija (ki je predstavljena ob bok Darwinovi) nima odgovora na eno vprašanje. In če je kje knjiga, ki se trudi biti nadvse konsistentna, nekoliko neprepričljiva, je to to. Prudence in tisto, kar naj bi napravila za Almo. In kar nato Almo zaznamuje do konca. Tule me je avtorica vseeno malo izgubila.

In končno, Pečat stvarjenja je knjiga, ki v ospredje postavlja žensko. Žensko kot odraščajočo v družbi moških sogovornikov; kot vodjo ogromnega posestva in posla; kot znanstvenico, ki se bori za objave v znanstvenih revijah; popotnico, ki je ni strah novih izzivov in kot samozavestno borko za svoj prav. Moški v tej knjigi so skoraj vsi zelo stranske stranske osebe.

Roman Elizabeth Gilbert bo branje, ki bo navdušilo mnoge. Odlikuje ga predvsem razgiban slog pisanja, ki odpre mnoge teme, tudi takšne, ki jih tu nisem omenjal. Nekaj prehitrih preskokov v zgodbi se kompenzira z bogatim vpogledom v dušo nekoga, ki si želi resnice tega, kar jo obdaja in se je zavoljo tega pripravljena odpovedati marsičemu. Pustolovska, družboslovna, življenjska zgodba o preučevalki mahov, ki gre tudi onkraj fizike in botanike. Fino branje, ki bo peljalo v prvo polovico 19. stoletja, v družbo samostojne, inteligentne, tudi osamljene, a vsekakor neustrašne Alme Whittaker. Velja ji nameniti pozornost.

✭✭✭✭


O Pečatu stvarjenja tudi:


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...