Časokljun, tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo prihodnosti – vedel, da ima pri sebi pravo stvar.
Kot je prava stvar vsekakor bila tudi tale dosje. Seznam bralnih zmag 2014 se je izkazal za pravega.
Navkljub precej večji stiski s časom, ki je bila na delu v letu 2014, sem uspel obrniti kar nekaj strani dobrega, pravzaprav odličnega čtiva. Vedno hitreje odložim vse, kar mi ne ustreza in jasno vedno težje najdem tisto, kar zares navduši. Zato sem januarsko branje pričel z vnaprej dobljeno stavo: Jussi Adler-Olsen je super žanrski pisatelj in franšiza Oddelek Q je ravno tako super branje. Izginotje je krimič, ki ga še vedno priporočam vsem. Nato sem šel v popolnoma druge vode, saj Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina ni nekaj, kar bi lahko stlačil v kak enoten žanr. Branje, ki ni za vsakogar, a s kančkom bizarne želje po vedenju, kaj je reposkrumba. Nekaj boljšega. Popolnoma druga zgodba so Samogovori Andresa Neumana: zgodba, polna čustev, napetosti in empatičnega napora. Ne more pustiti hladnega. Po takšnem branju sem potreboval popolnoma drug svet in detajlna biografska pripoved o Metallici, skupini, ki je mnogim pomenila marsikaj (in jim še), je bila kot nalašč za takšen odklop. Naslednji vrhunec je sledil v prvem delu trilogije Stoletje, avtorja Kena Folleta, naslovljen z Propad velikanov. Mogočna in obsežna epopeja o prvi svetovni vojni, ki dokaže, da lahko tudi fikcija o zgodovinskih dogodkih doseže epskost kake fantastične Pesmi ledu in ognja. Komaj čakam, da na vrsto pride drugi del. Nujno branje. Naslednja knjiga v mojih rokah je bila Divja, v kateri se je Cheryl Strayed podala na dolgo Pacifiško gorsko pešpot, kjer je premagovala različne ovire, najbolj tiste, ki ne odidejjo, ko zapreš oči. V Beneških očeh sem se podal nekaj stoletij nazaj, na trgovske ladje v Sredozemlju 16. stoletja. Fina veduta o neusahljivem gonilu ljubezni v težkem življenju. In tudi v naslednji se nisem še ločil od morja. Brodolom Charlotte Rogan je ponovitev Sartrove Za zaprtimi vrati: srhljivka s pravo mero tesnobe. Žanrsko nekaj povsem drugega pa je bilo potovanje Zgodovine pornografije, v katerem je Goran Tribuson poskrbel za super zgodovinsko uro o odraščanju v rajnki Jugoslaviji. Še ena velika bralna zmaga 2014.
Pomlad se je nadaljevala v podobnem slogu. Beatli Larsa Saabyea Christensena prav tako pripovedujejo o odraščanju, a to pot v čisto drugem okolju. Inteligentno branje, o katerem nimam slabih besed. Precej manj zahtevno, predvsem sproščujoče in zabavno je bilo branje Projekta Rosie (Graeme Simsion). Prava literarna bomba pa je prišla s strani Neila Gaimana. Za enega vrhuncev bralnega leta 2014 so zame poskrbeli njegovi Ameriški bogovi, v katerih je genialno vtkal skupaj neverjetno moč pripovedništva, mitologije in mojstrskega sukanja besed (ob Pižaminem genialnem prevajanju). No. Ra. Knji. Ga. Nato sem prečital še eno super zadevo, Lilinovo Sibirsko vzgojo, popolnoma drugačno zgodbo o odraščanju. Tokrat med Urkami v Pridnestrju. Kolosalen zalogaj branja v vseh pogledih je bil Bolañovo delo 2666. Pet knjig v dveh zvezkih, ki so izšli v Modernih klasikih. Težko branje, ki nagradi in je nekaj posebnega. Prav tako eden vrhuncev letošnjega branja. Sledila je dvojica antiutopičnega čtiva, Silos in Ko zacvetijo lilije. Obe pripovedujeta zgodbo o družbi nadzora in zastiranja, proti kateri se je vredno boriti, s čimer se strinjajo tudi glavni junaki v zgodbah samih.
Poletno branje 2014 je prispevalo žanrsko raznolikost, čeravno ni bilo tako obsežno, kot bi si želel. Klic kukavice, kriminalko J. K. Rowlingove (oz. Roberta Gilbraitha), ki me je prijetno presenetila in v asketskem slogu Agathe Christie dokazala, da v času prevlade skandinavskih kriminalnih zgodb lahko ustvari dober krimič tudi na drugačen način. Italo Calvino me je v Neobstoječem vitezu dobro zabaval v eksperimentalni igro žanrov in motivov. Prav tako me je zabaval Arto Paasilinna z Na lovu za spomini, čeprav na povsem drugačen način. Poleti sem precej bral tudi Šalamunov Molusk, h kateremu sem se vsled neprijetnosti pred dnevi zopet vrnil. Avgusta je bilo na sporedu branje Lilinovega Prostega pada, nekakšnega ultra brutalnega nadaljevanja Sibirske vzgoje. Ni za tiste s slabim želodcem. Za pomiritev sem utehe iskal v Isherwoodovem Slovesu od Berlina, popolni klasiki iz tridesetih let 20. stoletja.
Jesen je poskrbela najprej za nekaj obveznega službenega čtiva o knjižničarski etiki, začinila nekaj dni z najdbo Valvasorjeve Theatrum mortis human in se uspešno na plano prebila z Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca. Obvezno branje za vsakega murakamijevca, nekakšna ponovitev branja stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki, na čisto poseben način. Super stvar. Nato sem bral tudi o Dunku in Eggu, v Martinovem Vitezu iz sedmih kraljestev in bil prijetno navdušen tudi nad Elizabeth Gilbert in njenim Pečatom stvarjenja, epski pripovedi o samotnem, asketskem in navdihujočem delu botaničarke. Ko sem potreboval žanrski odklop, sem posegel po nečem, kar sem imel že nekajkrat namen vzeti v roke. V najtemnejšem kotu Elizabeth Heynes je nekaj, česar ne boste mogli odložili, dokler ne pridete do konca. Vesel sem bil tudi nekaj kasneje, ko sem odprl drugi prevod Johna Greena v slovenščino, Kdo si, Aljaska?. V tem delu gre zopet za tematiko odraščanja in soočanja z nekolikanj neprijetnimi vprašanji, a John Green vse to obvlada in dasiravno ne dosega učinka Krive so zvezde, ni nič manj presunljivo delo, polno pravih učinkov, ki jih literatura lahko posreduje. Julie Otsuka je v naslednjem branju poskrbela za čisto drugačen odklop. Njen Buda na podstrešju je zelo drugačna knjiga, ki govori o japonskih priseljenkah v ZDA. Presunljiva zadeva in super branje. Za konec pa sem si privoščil še eno zabavno reč. Jonas Jonasson, ki je lani navduševal s Stoletnikom, je dospel v prevodu Analfabetke, ki je obvladala računstvo. Zanimivo in lahko branje z močno kritiko družbe in oblasti, ne le v ozadju, marsikdaj tudi čisto spredaj.
In ker takšen seznam ne bi bil v funkciji izbornega cvetobera branja, ki ga nikakor ne smete zgrešiti, iz gornjega izpostavljam šest takšnih, ki jih ne gre zamuditi. Preverjeno odlično branje, ki vam bo za vedno sedlo v dušo: Sveta knjiga volkodlaka, Propad velikanov, Zgodovina pornografije, Ameriški bogovi, Kronika ptiča navijalca in V najtemnejšem kotu.
Časokljun, sláinte!
Kot je prava stvar vsekakor bila tudi tale dosje. Seznam bralnih zmag 2014 se je izkazal za pravega.
 |
| Dirk van Hoogstraten, Lezende man met baard en bril (vir slike: commons.wikimedia.org/) |
Pomlad se je nadaljevala v podobnem slogu. Beatli Larsa Saabyea Christensena prav tako pripovedujejo o odraščanju, a to pot v čisto drugem okolju. Inteligentno branje, o katerem nimam slabih besed. Precej manj zahtevno, predvsem sproščujoče in zabavno je bilo branje Projekta Rosie (Graeme Simsion). Prava literarna bomba pa je prišla s strani Neila Gaimana. Za enega vrhuncev bralnega leta 2014 so zame poskrbeli njegovi Ameriški bogovi, v katerih je genialno vtkal skupaj neverjetno moč pripovedništva, mitologije in mojstrskega sukanja besed (ob Pižaminem genialnem prevajanju). No. Ra. Knji. Ga. Nato sem prečital še eno super zadevo, Lilinovo Sibirsko vzgojo, popolnoma drugačno zgodbo o odraščanju. Tokrat med Urkami v Pridnestrju. Kolosalen zalogaj branja v vseh pogledih je bil Bolañovo delo 2666. Pet knjig v dveh zvezkih, ki so izšli v Modernih klasikih. Težko branje, ki nagradi in je nekaj posebnega. Prav tako eden vrhuncev letošnjega branja. Sledila je dvojica antiutopičnega čtiva, Silos in Ko zacvetijo lilije. Obe pripovedujeta zgodbo o družbi nadzora in zastiranja, proti kateri se je vredno boriti, s čimer se strinjajo tudi glavni junaki v zgodbah samih.
Edouard Manet, Le Lecteur (vir slike: fr.wikipedia.org/)
A. Canella, Le Liseur (vir slike: fr.wikipedia.org/)
Jesen je poskrbela najprej za nekaj obveznega službenega čtiva o knjižničarski etiki, začinila nekaj dni z najdbo Valvasorjeve Theatrum mortis human in se uspešno na plano prebila z Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca. Obvezno branje za vsakega murakamijevca, nekakšna ponovitev branja stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki, na čisto poseben način. Super stvar. Nato sem bral tudi o Dunku in Eggu, v Martinovem Vitezu iz sedmih kraljestev in bil prijetno navdušen tudi nad Elizabeth Gilbert in njenim Pečatom stvarjenja, epski pripovedi o samotnem, asketskem in navdihujočem delu botaničarke. Ko sem potreboval žanrski odklop, sem posegel po nečem, kar sem imel že nekajkrat namen vzeti v roke. V najtemnejšem kotu Elizabeth Heynes je nekaj, česar ne boste mogli odložili, dokler ne pridete do konca. Vesel sem bil tudi nekaj kasneje, ko sem odprl drugi prevod Johna Greena v slovenščino, Kdo si, Aljaska?. V tem delu gre zopet za tematiko odraščanja in soočanja z nekolikanj neprijetnimi vprašanji, a John Green vse to obvlada in dasiravno ne dosega učinka Krive so zvezde, ni nič manj presunljivo delo, polno pravih učinkov, ki jih literatura lahko posreduje. Julie Otsuka je v naslednjem branju poskrbela za čisto drugačen odklop. Njen Buda na podstrešju je zelo drugačna knjiga, ki govori o japonskih priseljenkah v ZDA. Presunljiva zadeva in super branje. Za konec pa sem si privoščil še eno zabavno reč. Jonas Jonasson, ki je lani navduševal s Stoletnikom, je dospel v prevodu Analfabetke, ki je obvladala računstvo. Zanimivo in lahko branje z močno kritiko družbe in oblasti, ne le v ozadju, marsikdaj tudi čisto spredaj.
In ker takšen seznam ne bi bil v funkciji izbornega cvetobera branja, ki ga nikakor ne smete zgrešiti, iz gornjega izpostavljam šest takšnih, ki jih ne gre zamuditi. Preverjeno odlično branje, ki vam bo za vedno sedlo v dušo: Sveta knjiga volkodlaka, Propad velikanov, Zgodovina pornografije, Ameriški bogovi, Kronika ptiča navijalca in V najtemnejšem kotu.
Časokljun, sláinte!
Komentarji
Objavite komentar