29. januar 2015

Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica): o nekem dekletu

Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.

S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri.

vir slike: emka.si

Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje dogodivščine, tudi v boju proti zlu. Pet mladih nadebudnih prijateljev, ki se je igralo detektive in pilo ingverjevo pivo. Sicer ne. Pomislim pa na Johna Greena ali koga drugega v tej smeri. Kakor koli že, ta knjiga je zaradi vsega tega že pred branjem postala zanimiva.

Zgodba knjige nas pelje v dva svetova, prvi je svet srednje šole, kjer na svoj poseben način najstniki bijejo svoj boj za obstanek. Tako, kot to počnejo že vrsto let in najbrž bo tako tudi naprej. Spoznamo Sneguljčico, našo glavno junakinjo, naslovno osebo trilogije, ki jo je napisala Salla. In spoznamo tudi vse ostale. A to spoznavanje nima počasnega ritma. Avtorica se je odločila, da nam ne ponudi kakega uvajalnega procesa, ki bi nam postopoma približal osebe v zgodbi. Slednja je namreč od prve strani naprej neločljivo zvezana z zgodbo, ki se odvija v kriminalnem podzemlju Tampereja, v krutem svetu izsiljevanja in koristoljubnega prijateljevanja, umorov in krvavega denarja (sic). Naši mladi junaki pravzaprav po svoji krivdi pristanejo v tej zgodbe. Med njimi še posebno in logično glavni status uživa Sneguljčica. Ti junaki v nekaj relativno kratkih pisateljskih zamahih tako globoko padejo v svet, da poti nazaj skorajda ni več. Roman tako z izredno hitrim tempom pripoveduje zgodbo tega, kako so se najstniki lotili iskanja resnice tam, kjer nimajo česa iskati. Čeprav boj za resnico in pravico nima starostne omejitve. To ve tudi vsak bralec Nodija.

A v Rdeči kot kri bi bila ta zgodba na sebi povsem premalo, da bi si knjiga zaslužila pozitivno oceno. Vsebuje nekaj več. Mnogo bolj, kot imamo tu opraviti z nekim mladinskim kriminalnim romanom, beremo pravzaprav zelo zelo dobro spisano mladinsko delo, ki bolj kot o čem drugem, govori o dekletu, ki se bori zase; ki je doživelo svojo porcijo medvrstniškega nasilja in je junakinja, samostojna, torej takšna, ki lahko nastopa kot naslovna junakinja trilogije, v kateri rešuje pomembne zadeve. Če bi dodal moralno nemadeževanost, bi verjetno pretiraval. A kar me je najbolj fasciniralo, je tok zavesti, ki ga opisuje Salla, ko opisuje njene pogovore same s seboj; njene notranje boje in odločanje; njeno neprestano iskanje samozavesti in smisla tega, kaj se okoli nje dogaja. Tu so stvari zares postale zanimive. Tu je Sneguljčica postala karkater in junakinja, kakrkšno smo brali v Larssonovi Lisbeth Salander. Posebna, a dovolj pogumna in na pravi strani, da smo jo posvojili. Nedvomno je imela Salla v mislih Dekle z zmajskim tatujem, ki se je igralo z ognjem in je dregnilo v osje gnezdo, ko je iskala navdih za svojo Sneguljčico. Vendarle ne gre iskati popolne literarne dvojčice, a občutek gradnje samosvojega, vztrajnega, nepopustljivega in posebnega karakterja je vztrajno budilo spomine.

In to bo smer, v kateri bom tudi jaz z navdušenjem spremljal izid prevodov ostalih dveh delov Sneguljčice. V omenjenem oziru je namreč Rdeča kot kri mnogo prekratka. Knjiga ima manj kot tristo strani, kar samo po sebi ni problematično. Problem, če ga lahko tako naslovim, je v tem, da knjigo odlikuje zelo hiter tempo, ki glavno akcijo dogajanja naredi tako hitro, da v resnici niti ne veš, kako hitro je vsega konec. Predvsem zato, ker ni konec. To je prvi del trilogije in kot tak deluje kot predjed. Prava predjed, ki ve, da mora predvsem poskrbeti za dober tek za tisto, kar prihaja.

Rdeča kot kri ni krimič, ki bi ga kupili in bili povsem navdušeni zaradi suspenza ali akcije. V kontekstu te zgodbe je veliko momentov, kjer se vprašam, ali zgodba premore dovolj utemeljitve in ali odločitve avtorice res pijejo vodo. A ta kriminalna zgodba je le portal, skozi katerega bo na plano priletela zgodba o Sneguljčici. In tu bom, kot sem pri Larssonu iskal najpoprej zgodbo o Lisbeth, z veseljem čakal tudi nadaljevanja zgodbe o Sneguljčici. Knjiga bo zaradi večkrat omenjenega širokega žanrskega spektra našla bralce marsikje: nemara prepriča nepregledne horde ljubiteljev Somraka, da poizkusijo tudi kaj drugačnega in zagotovo bo pripravila ljubitelje kriminalk, da vstopijo tudi v svet adolescentne refleksije. Ker je v marsičem veliko več kot le to.

✭✭✭

Pojdi tudi na:

21. januar 2015

Ljubi moj sputnik: o ljubezni in izgubi

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca. Kot je Kant izdal Prolegomeno, v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma. Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri.

vir slike: brightbooks.co.uk

In vseeno je občutek sveta, ki je na delu v Ljubi moj sputnik, zelo podoben tistemu v Kroniki ptiča navijalca. Izginotje ljubljene osebe in iskanje načina, kako jo najti, kje je, zakaj je ni več in kakšne posledice to prinaša s seboj, vse to smo lahko že brali. Na precej bolj kompleksen način se je tega lotil v Kroniki. Ljubi moj sputnik je predvsem mnogo krajše delo. V njem beremo o življenju v Tokiu, predvsem o življenju, kot ga vidi pripovedovalec zgodbe. Ta nikakor ni tako eksistencialno nedorečen in neprilagojen, kot bi lahko trdili za tistega v Kroniki ptiča navijalca, temveč gre za dobro situiranega mladega profesorja, ki se - navkljub temačni nevednosti, za katero vemo le mi, ki nam pripoveduje svoje misli – v knjigi zdi kot eden redkih trenutkov, v katerih prepoznamo racionalnost. Tisto nekaj, na kar se opira neznano v knjigi, da dobi svoje logično mesto. In beremo o Sumire, hčeri znanega zobozdravnika in pisateljici, ki se to trudi šele postati. Sumire je velika ljubezen našega pripovedovalca. In vendar je bilo na Sumire nekaj privlačnega. Težko je razložiti, kaj je to bilo, toda ko si se ji zagledal v oči, si to vedno našel; zrcalilo se je globoko v notranjosti. A sama ga dojema kot zelo dobrega prijatelja, pravzaprav skoraj kot nekakšnega mentorja. Nekoga, ki ve. Sumire je tisti zbegani moment Sputnika, ki na vsak način potrebuje nekoga kot je naš prvoosebni pripovedovalec, a na žalost ne na način, ki bi se skladal z njegovim. Pogumno branje bi morda našlo tudi nekaj pisateljsko avtobiografskega na portretu Sumire. In obstaja tudi tretja oseba. Miu, poslovna ženska in pianistka, ki jo Sumire spozna in se vanjo v trenutku na smrt zaljubi. Od tod naprej se odvija zanimiva zgodba o tem, kako se je Sumire spremenila zaradi Miu in kaj je bila pripravljena storiti za to, da bo čim dlje lahko ostala v njeni bližini. Miu je Sumire naklonjena, a ne na način, ki bi se povsem skladal z njenim. Miu je ves čas nekako ovita v nekaj skrivnosti, ki se proti koncu knjige seveda nekoliko odstrejo. Skupaj s Sumire odpotujeta v Evropo. In tam, na samem vrhuncu knjige, Sumire na lepem izgine. Miu našega pripovedovalca pokliče na pomoč, ta odide v Grčijo in zgodba pričenja dobivati komentarje tam, kjer jih na nek način potrebujemo. Zgodba se tudi razplete. Mogoče tudi ne povsem tako, kot bi želeli. In knjiga se zaključi. Dobro je. Oba gledava isto luno, na istem svetu. Koliko temačnosti na koncu še ostane in koliko tiste izjemne Murakamijeve čarobnosti vsebuje, tega vam nočem in ne zmorem popisati. 

Ljubi moj sputnik se zdi kot zgodba o ljubezenskem trikotniku. A ne o tistem klasičnem trikotniku, v katerem bi naš pripovedovalec ljubil Sumire, ta bi ljubila Miu, in Miu nazaj našega pripovedovalca. A Miu je zgodba sama na sebi. V pripovedi izvemo za skrivnostni dogodek, ki se ji je pripetil; dogodek, ki je za vedno spremenil njen način življenja, tako tistega, ki so ga na njej opazili drugi kot tudi tistega, ki je vladal njenemu notranjemu občutju. In praznina, ki jo je s tem prejela, ji posihdob onemogoča, da bi, če lahko tako zapišem, bila udeležena v kakršnem koli ljubezenskem trikotniku. V čemer koli, kar nosi predpono ljubezenskega. Je pa vseeno ljubezen tisto gonilo Sputnika, njegov motor. Dokler je v zgodbi prisotna ljubezen, toliko časa ima zgodba motor. Ko izgine objekt afekcije, je izginila tudi afekcija in z njo tudi življenjska sila, ki je drži pripovedovalca v samozavesti in nastopu. Ljubi moj sputnik je še ena zgodba o ljubezni. O hrepenenju. Mogoče predvsem o izgubi ljubezni. V knjigi namreč nastopajo vsaj tri takšne izgube, od teh sta vsaj dve takšni, ki izgubo sublimirata v upanje in vsaj eno takšno, ki je to upanje pogumno pospremilo s potjo onstran.

Pod črto gre za izjemno delo o pisateljici, ki si želi pisati, sreča muzo, v katero se zaljubi, a ji ta ostaja telesno nedostopna. Katero mejo se ta pisateljica odloči prestopiti in kako vse to doživlja nekdo tretji, ki je iz te odločitve izključen, dasiravno do nje čuti vse, kar se lahko čuti do ljubljene osebe, a mu tako ostaja telesno nedostopna.

Roman ni epopeja v smislu 1q84, ki jo je spisal kasneje, tudi ni Kronika ptiča navijalca, ki jo je napisal poprej, a vendarle bo Ljubi moj sputnik lepo sedel v srce vsakogar, ki ima rad Harukija Murakamija. Čeravno se v tej murakamijevskosti zdi nekoliko zadržan, bo vsakdo nezmotljivo v njem našel tiste reči, ki mu vedno služijo v snovi za pisanje. In ta zadržanost lahko služi tudi v dobro izhodišče za nekoga, ki avtorja še ne pozna, pa bi rad preizkusil. V Sputniku bo našel delček tega, o čem Murakami piše, ko piše o ljubezni, navezanosti, želji in o ceni, ki jo je nekdo pripravljen plačati, da dobi to, kar si želi. Prednost branja Murakamijevih protagonistov pa je gotovo v tem, da gre za načeloma dobre ljudi, ki v sebi nimajo zla. Povsem moje razmišljanje, poudarjam. Lahkost, s katero te Murakami popelje čez vodo na drugo stran, od nečesa, kar se nahaja v tvoji okolici do nečesa, kar je le v avtorjevi glavi – onstran tega, v kar ti ni treba verjeti – je v resnici zavidljiva. Če bi si morda želel, da bi Ljubi moj sputnik bil nekoliko obširnejši, je slogovno še vedno in kot vedno vrhunski.

Že enajst let je tega, kar je Ljubi moj sputnik izšel tudi v slovenščini. Murakami tudi po tem branju ostaja eden mojih najljubših.

✭✭✭


Tudi na:

14. januar 2015

Pravi moški zate: knjiga o Leonardu Cohenu

Po nekaj več kot enem letu sem se opogumil in dal priložnost še enemu biografu, ki je poizkusil v besede ujeti življenje in delo velikana sodobnega literarnega, glasbenega in tudi popularnega sveta, Leonarda Cohena. Po tisti neprijetni izkušnji, po kateri še danes občasno čutim pekoč občutek v želodcu, je tole prišlo kot naročeno. In gre za biografinjo, Sylvie Simmons, ki je v knjigi z naslovom Pravi moški zate, življenje Leonarda Cohena, naredila vse tisto, kar mora pisec kronologije nekega ustvarjanja storiti. 


vir slike: emka.si

O Leonardu Cohenu vemo ogromno. Zato tule niti ne bom ponavljal teh podatkov. Čez čez vseenosti faktografije je vendarle nujno zapisati, da gre za živečo legendo. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca, kantavtorja, izvajalca, igralca, velikega ljubitelja žensk, religioznega človeka, zenovskega meniha, (vsaj v nekaj delih njegovega življenja) strastnega odjemalca pomirjeval, ljubitelja meditacije, prefekcionista, nekoga, ki ga vodi izjemna skromnost in Avtorja. To slednje je potrebno zapisati z veliko začetnico. Malokdo v kulturni dediščini velja za nosilca tako bogate zapuščine, kot je Leonard Cohen. In, kar je še najbolj zanimivo od vsega, natanko takšen bi bil tudi, če bi svojo kariero zaključil že pred dvajsetimi leti. Ali celo tridesetimi. Leonardovo poezijo, predvsem tisto, ki jo je uglasbil in posnel, poznajo tudi tisti, ki ne vedo, da jo je napisal Leonard.

Zaradi tega se je Sylvie Simmons znašla pred izjemno težavno nalogo. Vsak biograf, ki piše kronologijo nekoga, ki je poznan v takšnih razsežnostih, se znajde pred izjemno težavno nalogo. Tu ne gre za esej o življenju, a vseeno gre za neke vrste interpetacijo, ki meji na natanko takšen esej; tudi ne gre za umetniški tekst per se, vendarle je nemogoče dihati zgolj suhoparno kroniko, ki bi se omejevala na naštevanje, ustvarjanje seznamov in se prav po ecovsko končala v enem velikem dolgočasnem seznamu tudi sama, zato je tudi takšno delo skoraj primorano v nekakšno dramsko strukturo, ki se trudi bralca očarati. Ne, pisanje biografij ni nič kaj enostavnega. Če želiš seveda narediti nekaj dobrega.

Simmonseva je v večini zgoraj povedanega uspela zelo dobro. Pravi moški zate je zelo natančno napisan roman o življenju Leonarda Cohena. Naredila je obsežno domačo nalogo in opravila ogromno število intervjujev in pogovorov, ki so, poleg Leonardovega dela, služili za izčrpen biografski popis vsake ne le večje, temveč tudi malo manj pomembne postaje Cohenovega življenja. Vsako poglavje ob koncu spremlja navedba ljudi, ki so služili kot vir za zgodbo, poleg tega je vsak navedek ustrezno citiran, kar še dodatno poskrbi za občutek, da beremo zgodbo, ki nima življenja le na papirju. In tako gladko teče ta zgodba Leonarda Cohena. V slovenskem prevodu obsega zavidljivih 600 strani. Prične s podrobnim popisom Cohenove družine v Montrealu, nadaljuje z njegovimi šolskimi dnevi, prvo selitvijo v New York, London, na otok Hidro, Los Angeles, v samostan k Roshiju, Kubo, Indijo in povsod drugam. Opiše tudi koncertne izkušnje, neuspele in uspešne. Bralec bo do vseh podrobnosti prebral, kako so nastajale njegovi albumi. Seveda je posebna pozornost namenjena vsem najbolj znanim skladbam. Veliko je tega, kar je mogoče izvedeti o Leonardovem življenju, njegovim rutinam, občutkom, hrepenenjih, muzah, ženskah, prijateljih in vsem, kar ga je naredilo takšnega, kot je in po čemer danes najbolj slovi.



In kaj se nahaja pod končno črto? Kaj se zdi, da je Sylvie želela, da prepoznamo v pojmu Leonarda Cohena? Vsekakor je o njem napisano dovolj, da se dotaknemo veličine tega, kar imenujemo Pesništvo. Spoznamo, da pesniško prebivanje na zemlji svoj izvir v nečem, kar je občasno izrekljivo, a večino časa popolnoma neoprijemljivo polzi izpred naše zmožnosti dojemanja. Cohen je človek neizrekljivega hrepenenja, ki spoznava lepoto tudi v najbolj plastičnih oblikah življenja, jo iztrga iz ruševja in v njej poveličuje enost ideje lepega. Do te se je skorajda nemogoče približati z besedami, a če je komu to uspelo, je čast pripadla Leonardu Cohenu. Ko piše o ljubezni ali bogu, o sebi ali kateri od deklet, je njegov vir v neprestani nezmožnosti, da bi v tem, kar ga obkroža, ne videl lepote. To, da je to zelo nalezljivo, bodo zlahka potrdili vsi, ki so kdaj prisostvovali njegovemu hipnotičnemu nastopu, manifestu spoštovanja in ponižnosti. Tudi takrat, ko je polno žalosti in teme. Svet Leonarda Cohena je svet Lepote, kot se ji do skrajnosti lahko približa človek z besedami in za to je temu navdihu neskončno hvaležen. Njegovi poslušalci pa hvaležni z njim.

Pravi moški zate bodo v roke vzeli predvsem tisti, ki vedo, kdo je Leonard. V nezahtevnem branju, ki se nemalokrat močno odvrne od dokumentaristike, bodo nemara našli marsikako informacijo, ki je niso poznali. Biografija Leonarda Cohena Sylvie Simmons je bilo super branje, ki ponudi premišljen uvid v silovito moč ustvarjanja, ki se z odmori razteza že preko 70 let, kajti Leonardu ni bilo še šestnajst let, ko je usodno odprl Izbrane pesmi Federica Garcie Lorce.

To je knjiga, ki opisuje odgovarjanje tem pesmim. In to počne odlično.

✭✭✭✭✭



Tudi na:

Bukla
Emka
Sensa
NY Times
The Guardian
Goodreads


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...