25. februar 2015

HHhH: o zgodbi in njenem nastajanju

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich, kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich

HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah.

In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba HHhH. In za to preprosto enačbo se skriva roman, ki je nekaj povsem najboljšega, kar sem prebral v zadnjem času. In teh nekaj vrstic izkoriščam za to, da pojasnim, o čem boste v knjigi brali in kaj je tisto, kar roman privleče iz kupa povprečnosti.

vir slike: myfavouritebookshop.co.uk

HHhH je roman, ki se ukvarja najprej z zgodovino. Je zgodovinski roman. Pripoveduje malodane celotno biografsko pripoved o Reinhardu Heydrichu. Kdor tega gospoda ne pozna, naj si poišče informacije na spletu. V resnici sicer kar malo odsvetujem brskanje za dodatnimi vizualnimi reprezentacijami podrobnosti zgodovine, ki jo je pisal Heydrich. Pa ne zato, ker bi skušal zatiskati oči pred nečim, česar nikdar ne bi smeli pozabiti, temveč zato, ker obstajajo podrobnosti, pred katerimi si vseeno lahko dovolimo zatiskanje oči. Brez pozabe. In brez podob, ki lahko dolgo ostanejo v glavi. Heydrich je bil, če zelo poenostavim, pravzaprav ideal arijskega bojevnika in apologeta nacistične ideologije, šef nekaterim najbolj strah vzbujajočim vojaško-policijsko-obveščevalnim odsekom vojske Reicha, visoko umeščen v hierarhiji pod Hitlerjem, upravitelj Češke in zagrizen tvorec vseh možnih in nemožnih idej o reševanju Judovskega vprašanja. Vse ostale podrobnosti iz naslova vseh teh opredelitev boste prebrali v knjigi. Pod črto, če ste kdaj iskali ljudi, ki so najbolj odgovorni za holokavst in sistematični genocid v 2. svetovni vojni, potem je Reinhard Heydrich prav gotovo eden glavnih, ki ste jih našli. In HHhH vam bo predstavila zgodbo o njem. Njegovem vzponu po hierarhični lestvici nacističnega vodstva Nemčije, njegovi poti do šefa obveščevalne in njegovem bivanju v Pragi. Predstavila vam bo tudi zgodbo o tem, kakšen človek je bil izven teh politično vodstvenih okvirjev.

Kot zgodovinski roman vas bo na kratko peljal tudi v druge dežele in razvoj evropske politične poti, ki je privedla ali zgolj spremljala, kako se je pričela druga vojna. Bolj kot drugi akterji, bodo izpostavljeni voditelji, ki so v Londonu, v izgnanstvu, pričeli načrtovati atentat na Heydricha v Pragi. Spoznali boste Jozefa Gabčíka in Jana Kubiša, ki sta s pomočjo nekaj kolegov in praških podpornikov odpora ter kljub kvizlinškim sorojakom uspešno izpeljala Operacijo Antropoid, kot je bilo ime naloge, ki jima je bila dana: ubiti praškega mesarja Heydricha. Čeravno ne neposredno, vendarle uspešno.

Do tu bi lahko roman dojeli zgolj kot še enega v vrsti zgodovinskih biografskih del, ki popisujejo zelo grozljiv in zelo pomemben odsek človekove zgodovine. In kot takšnega bi ga lahko prebirali zgodovinarji in drugačni navdušenci nad zgodovinami, ki se ukvarjajo z najbolj groznimi plastmi človekovega uma.

A HHhH ima še en bistveni del. In ta spremeni celotno strukturo in celoten dojem. Binet je v roman o Heydrichu in njegovem potopu vnesel tudi samega sebe. Brez kakega posebnega pravila ali logičnega razreza imamo v premorih zgodbe, ki nas pelje v trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, priložnost brati avtorjeve samogovore. Ti se dotikajo njegovega raziskovanja gradiva za ta roman, opisovanja njegovega odnosa do teme, Heydricha, nacizma in vsega, o čemer teče zgodba, omembe drugih avtorjev in njihovih del o Heydrichu in/ali atentatu in procesu pisanja knjige, točno te, ki jo beremo. S temi zanimivimi monologi tako povsem klasičen zgodovinski roman združi z metafikcijo in mu s tem prida tudi veliko snovi za razmislek o zgodovinopisju, avtorstvu, delu zbiratelja in odnosu, za katerega bi rad, da ga zavzamemo do zgodovinskega romana o atentatu na Heydricha. Vrhunsko. Ko to dvoje tako beremo skupaj, doživljamo več stvari hkrati.

Najprej se učimo zgodovine. Nato opazujemo, kako poteka razmišljanje nekoga, ki se odloči da bo napisal roman o nekem zgodovinskem mejniku. Vmes nas je groza, ko beremo, kakšno razmišljanje je vodilo ideologijo Heydricha in ostalih. Navijamo za Kubiša in Gabčika. Bolj, ko se približujemo atentatu, bolj smo nestrpni, kako se bo bralo o tem. In sploh nas ne moti, da že vemo, kako je potekalo vse skupaj. Vmes se tudi zabavamo, ko vidimo, kako se ta ali ona prigoda najde v romanu. Toliko bolj, ko nam avtor pove, da si jo je izmislil. In na koncu doživimo nekakšen avtorjev poklon, spoštovanje, ki ga post mortem naklonu Gubčiku in Kubišu za to, kar sta storila. Kar se bere kot izraz hvaležnosti in apologije obstoja romana kot takega. Tekst torej združuje mnogo občutkov, tudi nekaterih takšnih, ki se zdijo nezdružljivi. Rezultat je eklektični mozaik različnih form, časov, ritmov in besedilnih učinkov. Sodobni roman, ki v pobegu v metafikcijo iz statičnega zgodovinskega romana naredi dinamično občutenje vsebine in resnosti teme, s katero se ukvarja.

Edino moje vprašanje je, zakaj? Čemu?

Takšne prepletenosti vsega in učinka, ko vse skupaj stoji zvezano v en knjižni blok, verjamem, se zelo težko vnaprej predvidi. Binetovi posegi v roman, ki je so roman šele napravili, so tu z nekim razlogom. Avtor bi jih namreč lahko objavil posebej, na kakem svojem blogu recimo. Kot nekakšni Kako je nastalo to poglavje... ali Kaj sem si izmislil v tem romanu... način spremljanja pisanja romana. In bi s tem prepustil zgodovinsko fikcijo sami sebi. S pridihom nujne iluzije objektivnosti. Takšne, ki bi jo lahko priporočile učiteljice zgodovine svojim učencem. A tega ni storil. Bistvenemu delu romana je dodal sebe. Tako je jasno dal vedeti, da kaj takega, kot je objektivno pisana zgodovina, ne obstaja. Mogoče je to storil prav v pokaz tega in zaradi tega večkrat napravil parodijo iz svojih odločitev, kaj in kako pisati zgodbo o atentatu. Morda vseeno ne. Morda je vendarle le želel opozoriti na vse tisto, kar se pisatelju ob pisanju takšnega dela plete po glavi in prikazati delček tega tudi vsem nam – v opombo, da je pisanje zgodovine nevzdržno povezano z avtorjevim življenjem. Ali, da nam prikaže vse druge možnosti tega, kako je v resnici vse skupaj potekalo in si na ta način vnaprej zaščiti hrbet pred vsemi kritičnimi napadi zgodovinarjev in druge zainteresirane javnosti. Mnogo je možnosti.

Sam sem vendarle začel verjeti, da gre nekako za mešanico vsega naštetega. Predvsem pa se mi zdi, da je delo s tako čustveno naporno temo terjalo svoj davek. Vseh teh informacij, ki jih je zbiral o Heydrichu, SS, SD in drugem, ne gre pojesti brez posledic. Dajanje sebe v roman je tu funkciji vgradnje nekakšnega avtorskega distančnika. Binet je potreboval nekaj, s čimer bo distanciral od tega, o čemer piše. Sebe spominja na to, da je avtor, ki se ne želi poistovetiti z večino stvari, o katerih piše. In tako ustvari zgodbo povsem ločeno od vsega, kar je predstavljal Heydrich, o čemer je pisal. In deluje. Super deluje.

Torej deluje z obeh strani: avtor je iz zgodovinskih dejstev naredil fikcijo, od katere se je lahko distanciral, dasiravno je ravno tako pokazal na resničnost svojega zapisa; mi kot bralci pa opazujemo avtorjevo metafikcijo kot nekaj, kar je puščobi oddaljene zgodovinske zgodbe pridalo občutek sedanjosti, občutek, da je zgodba še bolj živa, kot sicer. Avtor je s fikcijo napadel zgodovino, da opraviči resničnost druge v prvi; mi pa s pomočjo časovnosti metafikcije toliko bolj verjamemo fikciji v zgodovini in s tem celotni zgodbi kot taki. Kar je najbolj pomembno, če je avtor želel legitimizirati atentat kot tak.

In ja, Binet je v HHhH naredil čisti presežek. Roman je naravnost nujno letošnje branje. Prepričan sem, da bo navdušil mnoge. 

✭✭✭✭


O HHhH tudi:

18. februar 2015

Platforma: Houellebecq in vprašanje turizma

Medtem, ko je Houellebecq pred kratkim v zelo neposrečenem trenutku predstavil svoj zadnji roman, Soumission, sem teh nekaj zadnjih dni izkoristil za druženje z njegovo Platformo. Roman je njegov tretji po vrsti in je izšel že daljnega 2001. Pri nas pri Modernih klasikih le leto kasneje. Občutki po branju pa takšni, da gre za sila zanimivo čtivo, ki se ga lahko bere v mnogih plasteh. Globina sporočilnosti, ki jo nosi s seboj, je najbrž tudi malo kriva tega, da delo ni tako šokantno, ko bi želelo biti, vsaj na prvi pogled. A s temi globinami je bržkone tako, da vsak bralec nekoliko drugače zabrede vanje, zato bo tudi učinek romana deloval nekoliko drugače na vsakega bralca posebej.

vir slike: mladina.si

A to ni roman o bralcu. To je roman o zdolgočasenem Michelu, javnemu uslužbencu francoskega Ministrstva za kulturo, ki priliki razmer pride do priložnosti, da gre na potovanje na Tajsko. Tam spozna nekaj ljudi, o katerih si hitro napravi svoje mnenje, hkrati pa se mu srce ogreje, kot bi lahko zapisal, za Valerie. Ta živi precej drugačno življenje uspešne poslovne ženske, zaposlene v podjetju, ki je organiziralo to potovanje. Nazaj v Parizu njuno življenje poseže po skupnih tirih in Michel Valerie skuša tudi pomagati v njenem poslovnem svetu, kar mu z nekaj dobrimi idejami tudi uspe. V romanu spoznamo tudi Valeriinega nadrejenega, s katerim odpotujejo skupaj na Kubo in na koncu tudi nazaj na Tajsko, kjer se Michel in Valerie odločita, da bosta tu tudi ostala. Nadvse žalostna situacija pa je poskrbela za to, da se je Michel v življenju zopet znašel sam. In takšen bo tudi umrl.

To je okostje Platforme, ki je seveda mnogo premalo povedno. Platforma je polna izjemno dobrih dialogov in razmišljanj, ki počasi a vztrajno gradijo podobo sveta, ki jo skozi prvoosebno naracijo riše Michel Houellebecq. V knjigi, to verjetno veste tudi vsi tisti, ki knjige niste prebrali, je tudi polno seksa. Ne glede na to, kako zdolgočasen in naveličan svoje okolice se zdi Michel, je glede svojih potreb in tega, kako jih bo zadovoljil, bolj ali manj popolnoma jasen. Tajska mu v tej smeri ponuja dovolj. Valerie se zdi, da ne funkcionira na način, ki bi v polnem podpiral seksualni turizem, a po drugi strani do Michela in njegove seksualnosti nima nobenih zadržkov. Ker ga ima rada in bi zanj storila veliko. Zgodba, ki jo spremljamo, se vrti okoli odnosa med Michelom in Valerie. Ter tem, s čimer se ukvarja Valerie v službi. Tako je Houellebecq v resnici mojstrsko nastavil zgodbo tako, da se bo moralo nekaj zgoditi. O čem govorim? Imamo Michela, za katerega se zdi, da če mu je kaj jasno, mu je prav ustroj našega sveta, katerega kolesje poganja potreba po seksu. Pri tem je prepričljiv in nekako postane praktično sestavni del ekipe z Valerie in njenim šefom, ki imata nalogo, da vzpostavita turistični projekt (pred tem obsojen na propad v rdečih številkah). Seksualni turizem je poslovni načrt, ki je na kožo pisan prej omenjenemu kolesju sodobnega sveta. Ljudi k zapravljanju denarja pripraviš le tako, da jim prodajaš nekaj, česar nikoli nimajo dovolj. To so Michelove premise in premise, za katere bi nemara lahko tudi sklepal, da tvorijo jedro Houellebecqove kritike sodobne družbe. A temu ni tako, ker prvoosebni pripovedovalec ni nekdo, ki bi ga Houellebecq gledal od daleč, ga psoval ali ga zaničeval. Predvsem se mi zdi, da je v Platformi prav zaradi te osebne navezanosti Michelovih pripetljajev na eni in njegovih razmišljanj o svetu ter uspehu v poslu na drugi, Houellebecq uspel roman zapeljati na neideološko raven, ki bralca uči moralne neopredeljenosti do seksualnega turizma ali seksa kot takšnega sploh. Ideološko moralno opredeljenost je Houellebecq prihranil za večkrat očitane besede, ki jih je zapisal o rasi in veri, jasno, predvsem o Muslimanih.

Platforma je roman, v katerem Houellebecq v polnem prikaže svoje obvladovanje pisanja. Od tega, kako podrobno se posveti vsem seksualnim prizorom, ki jih je cel kup, a so vendarle tam zato, ker tja sodijo, brez vulgarizacije (kar v resnici ni tako lahka naloga); do neverjetno intimnega zaključka zgodbe, v kateri se Michel neprostovoljno znajde sam in – za razliko od začetka romana – tudi zelo osamljen. Od vseh reči, za katere bi bralec pričakoval, da bodo zdolgočasenega javnega uslužbenca radikalno spremenile in mu ponudile neka nova vrata v razburljivo življenje, sta ravno osamljenost in manko, ki ju Michel občuti ob izgubi Valerie tisto, kar mu najbolj razburka njegovo tubiti. Ob vseh poprejšnjih pripetljajih se zdi, da je držal nit, da se ni izgubil, da je stvari držal pod nekakšno kontrolo, se je tu sesul. In zato lahko Platformo pojasnimo tudi z gledišča tega nasprotja: če nas moralna paradigma sveta sili k razmišljanju, da je seksualni turizem kot tak domena nečesa, kar vodi v razpad družbe, razpad vrednot in razkroj osebne morale, ki nas določa kot kulturna bitja napredka, nam Platforma, in v njej Houellebecq ponudi ravno nasprotno idejo. Namreč to, da je prav seksualni turizem tisto, kar ljudi povezuje in jih na nek način emancipira od lastnega propada. V pokaz temu Houellebecq ponudi zgodbo Michela, ki se s pomočjo seksualnega turizma sestavi skupaj in zaživi lepo življenje z Valerie. In prav ljubezen do nje je na koncu tista, ki je pri njem eksemplarično in v nasprotju z moralno paradigmo sveta poskrbela za njegov propad, razkroj vsega. In povratek v bednost eksistence, brez Valerie in brez ljubezni. Brez vsega.

Houellebecq me torej na njegov značilen ciničen in zoprn, a vseeno čudovito mojstrski način skuša prepričati v neke osnovne poteze tega, kaj skupaj drži svet in kaj ne. V tem, kako ploska in nič kaj razgibana je pokrajina človeških želja; kako preprosto je včasih vse skupaj. Platforma je lahko ljubezenski roman, čeprav to noče biti. Lahko je tudi družbena kritika, pa bolj kupim oznako 'posnetek stanja'. Bolj kot družbena kritika je satira poslovnega sveta, v katerem javni uslužbenec pokaže poslovnim uspešnežem, kako je potrebno speljati posel. Mimogrede, Michel pravo rešitev ponudi v sadomazohizmu, kar Platfofrmo ob vsem tem vsesplošnem odtenčnosivem navdušenju lahko ponovi v konkretno bralno ponudbo tega trenutka. Nezanemarljivo vlogo v knjigi odigrata tudi denar in smrt. Vsekakor pa velja: bolj kot pornografsko čtivo je to roman, ki pokaže, kje se moč seksa konča.

Platforma je izvrstno branje, v katerega bo, kot rečeno, vsakdo zabredel nekoliko drugače. Verjamem v to, da so se in se še bodo našle lepe duše, ki bodo odklanjale Houellebecqov filigransko natančen, malodane pornografski stil opisovanja spolnih užitkarjenj ter zavoljo tega ne našle ničesar drugega. Ostali bodo zagotovo vsaj v določeni meri zagotovo pritrdili mnenju o njeni odličnosti.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Mladina
The Oxonian Review
Goodreads
The Guardian
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...