24. marec 2015

Tirza: pogovoriti se morava o Jörgenu

Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno.

V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisal Arnon Grunberg. Tirza.

vir slike: mladinska.com

Tirza je kompleksna pripoved o, jasno, sodobni družini. Ta družina sicer sestoji iz mame, očeta, starejše in mlajše hčere. A v resnici sestoji le iz očeta in mlajše hčere. Jörgena in Tirze. Mama je nekaj časa nazaj odšla. V iskanje boljših priložnosti, zamujenih priložnosti, spominov, ki ne bodo razočarali. Starejša hči je prav tako odšla, v aktu uresničenega podaljška kljubovanja očetu, ki si je vzel pravico, da v maniri nekega drugega, nesodobnega časa, lahko odloča o ljubezni in predvsem partnerju namesto nje. Čeprav se slednja vseeno vsake toliko vrača. A v resnici sta bržkone le Jörgen in Tirza.

Roman ni enostavno branje. Daleč od tega. Grunberg je kaos, ki je doma pri Hofmeesterhevih skušal prenesti tudi v način pripovedovanja zgodbe. To se skozi tretjeosebno naracijo vedno nekako drži nekoliko proč od poosebljenja pisca s tem, kar se dogaja. In vztrajanje na tej poziciji lahko dojamemo kot neko moralno držo, ki bi nam na nek način že lahko sporočala, kaj je prav in kaj ne. A seveda nam ne, ker je to mnogo premalo. Grunberg je, kot zapisano, napravil kompleksen roman, ki dolgo časa ostaja v večeru, ko ima Tirza zabavo, ki ji jo Jörgen organizira za njeno maturo. Neko zadnjo takšno zabavo. Nekakšno slovo od mladosti. Slovo od Tirze. Ta večer dodobra opiše Jörgena kot očeta in njegovo vlogo v življenju mlade Tirze. Grunberg pa v ta večer in dogodke - pred dnevi se je vrnila mama in na zabavo je dospela tudi starejša hči - vplete tudi praktično vso bistveno, kar beroči potrebujemo iz zgodovine Hofmeesterjevih. In izvemo, da Tirza odhaja v Afriko. S svojim izbrancem. Ker si želi v Afriko in svobodnega potovanja, raziskovanja, okušanja življenja, kot si ga želi marsikateri mladostnik, mogoče tudi tisti, ki živi pri vaših sosedih. Zgodbo tega potovanja beremo tudi v nadaljevanju, ko spremljamo Jörgena in Tirzo s fantom, ko se peljejo na letališče, se za nekaj dni ustavijo na domu Jörgenovih staršev in tam preživijo nekaj časa skupaj. In nato letališče, odhod in Tirza, ki se iz črne celine ne oglasi več. Ter Jörgena, ki bi v svoji absolutni ljubezni do svoje najmlajše hčere storil praktično vse, v zadnjem delu romana, ko se odpravi v Namibijo, da bi Tirzo našel. Vsekakor predlagam, da začnete obračati liste Grunbergovega romana, da boste izvedeli, ali mu jo je uspelo najti. Ta kvarnik naj gre vsekakor mimo mene.

V Tirzi boste izvedeli mnogo več. Prav neverjetna silovitost zgoščenega prikaza vsega, kar nam Gruberg servira v medklicih in opisih razmišljanja Jörgena je tista, ki narekuje ritem te knjige, ki je prejela nagradi Libris in Zlata sova. Počasi, a vztrajno lupi sloj za slojem, dokler ne pride do žolčnega jedra sodobnega človeka, ki je v svoji smeri dospel na rob eksistence in služi le še navideznim demonom, ki jih je sam ustvaril. Tirza ni knjiga o Tirzi. Tirza je knjiga o Jörgenu. O sleherniku, ki ima sleherniško zgolj nasebje. In v tem videzu se kaže predvsem kot lepa duša, ki s prstom rad kaže povsod drugam, le ogledala mu umanjka, da bi doživel prepoznavo samega sebe. Jörgen je šel že predaleč že preden ga spoznamo mi. In vprašanje je, ali je sploh kdaj koli v zgodbi obstajal trenutek, ko bi ta aha erlebnis prišel tudi zanj. Osnovna tragedija, ki spremlja branje romana, in to je pozornemu bralcu vsaj po mojem mnenju jasno relativno kmalu, je ta, da za Jörgena nikoli ne bo odrešitve, ne katarze, ne kesanja. Vsaj ne v tem, kako se bo pokazal navzven, drugim; v tistem pogledu, ki je bil njemu samemu vedno zelo pomemben. In tako bralcu pod črto ostaneta dve vprašanji, na katero bo terjal odgovora. Najprej postane pomembno to, kolikšno škodo lahko Jörgen napravi in nato, kako bo lahko to škodo prevzel nase, ko mu, lepi duši, zmanjka lutk naokoli, na katere bi lahko pokazal s prstom. Odgovora sta.

Tirza je ljubezenska zgodba. Pripeljana do ekstrema, v katerem se znajdemo globoko nekje, od koder ni poti nazaj. Tirza je delo, ki je napisano s filigransko natančnostjo in gre mnogo dlje od preprostega dajanja nauka o tem, kako se ne smemo odločati. Tirza kot roman ne moralizira. Niti enkrat. To je delo, ki je divje v svoji hladnokrvnosti izpovedovanja podrobnosti nekega življenja, ki se je nekoč postavilo v vlogo ljubečega očeta in v njej obstalo nekoliko predolgo. A to ni prepovedana ljubezen. To je ljubezen, ki obstaja. To ni ljubezen, ki bi v maniri francoskega psihoanalitika zavoljo nečesa v tebi tebe pohabila. To je ljubezen, ki bi takšne pohabe ne dovolila in je ne dovoli. Kot ljubezenska zgodba, ki ima dramsko strukturo, ima tudi čudovit vrhunec, v katerem Grunbergov antijunak za hip tudi doživi svoj aha erlebnis, a je na nek način že prepozno. Tirza je roman o nekem padcu.

Ta nihilizem, ki se vije kot izvirni greh zgodbe, naj vseeno ne odvrne od branja. Pripoved prime bralca za goltanec zaradi mnogih privlačnosti. V njej ni momenta, ki ga ne bi kupili in se počutili opeharjene. V zgodbi ni nič neverjetnega. Če vendarle že, jo skušamo postaviti pod dežnik opravičljivosti. In tako vse do konca, ko na plano pride tisto, česar zaradi verjetnosti, ki jo prepoznamo v prebranem, ne zmoremo opravičiti več. Nikoli več.

Kljub vsemu ali prav zaradi vsega tega me je Grunberg prepričal v to, da je onkraj ljubezni vendarle nekaj je. In to nam preprečuje, da ne izginemo v nič.


✭✭✭✭


Po knjigi je posnet tudi film.




Obišči tudi:


11. marec 2015

Adamova zapuščina: s kakšno neskončnostjo meriti pisanje?

Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi, da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve sebe v svoje delo? Ali celo, da ozaljša svoje delo v zgodovinskem kontekstu poslanstva literature in fikcije kot take? Odgovora ne poznam. A ne glede na to - če parafriziram Leibnizovo temeljno vprašanje metafizike - odgovarjanje na Zakaj sploh je pisanje in ne raje nič?, bom to vprašanje vedno dojemal kot nujno. V fikciji v obče.

Roman Adamova zapuščina spada med tiste odličnosti, ki odgovarjajo na to vprašanje.

vir slike: emka.si

Adamova zapuščina je izjemno bogato delo, ki svojo vsebino razprostre na mnoge konce. V njem najdemo kritiko sodobne družine in družbe, umeščenost v sistem in zgodovinskost nekega naroda, veliko hrepenenja, človeškosti, neskončne moči ljubezni, boja za preživetje in prepleta dogajalnega časa, ki prične globoko v drugi polovici 20. stoletja in ga popiše do začetkov 21., svoj glavni del potegne nazaj v začetke vzpona nacistične Nemčije in se konča nekje sredi druge svetovne vojne, na koncu romana pa se vrne v sedanjost. Torej je s tega vidika dogajanje res razgibano, saj v seštevku, ko prištejemo tudi nekaj odstavkov, namenjenih obdobju velike vojne, praktično govorimo o času, ki ga piše celotno 20. stoletje. In še malo čezenj. Bolj ali manj vse skozi optiko pogleda na eno družino, židovsko družino Cohenovih, ki so živeli v Berlinu.

Vse se prične in tudi konča pri dečku z imenom Eddie Cohen, preko katerega spoznamo njegovo družino. Zgodba nas pelje na pot njegovega odraščanja, kjer, kot boste brali, veliko vlogo v sicer zelo togi sliki Eddiejevega družinskega pedigreja, odigra prihod Kralja. Nekoga, ki stopi na mesto njegovega očeta. Vloga je pomembna predvsem v tem, da v tisto togo ozadje Cohenovih Kralj pripelje nekaj deviantnega, pogumnega, življenjskega in s tem bržkone tudi Eddiju nekako pomaga pri sestavljanju življenja svoje prihodnosti. Ves čas pa nam avtorica skoraj skrivnostno podaja informacijo, kako je Eddie izrezan Adam. Adam je bil Mojzesov mlajši brat. A razen občasnih pogledov na podobnost med Eddiem in Adamom s strani babice, o Adamu ne izvemo ničesar. Pot nas rajši pelje v Eddijeva študentska leta, nam predstavi njegove prijatelje, z vsem potrebnim glede tega, kako se je življenje obrnilo zanj v Berlinu. V Berlinu se po teh mnogih letih od otroštva Eddie odloči obiskati nekdanje stanovanje in na podstrešju najde knjigo, ki jo je napisal Adam, natanko tisti, katerega ime je že tolikokrat slišal v svojem življenju.

"To tukaj je moja zgodba in Adamova zgodba. Na tem podstrešju sta se prepletli."

Adamova zgodba, ki jo lahko skupaj z Eddijem preberemo, je v resnici zelo žalostna zgodba. A vendarle gre za eno tistih zgodb, ki ohranjajo vero v lepoto in sila preprosto človekovo vero v to, da se je za nekatere stvari vredno boriti. Četudi to pomeni, da je potrebno igrati piščanca, ki se poda v lisičji brlog, med same lačne lisice. Avtorica nas v Adamovi zgodbi skuša prepričati, da je tudi v najbolj radikalnih situacijah vredno obdržati voljo po tistem, v kar verjamemo in hrepenenje po tistem česar si želimo najbolj od vsega. Adamova zgodba je ljubezenska zgodba s koncem, ki je v resnici zelo tragična, a je Astrid uspela vse skupaj zapakirati tako, da tragedije kot take nisem občutil premočno.

Adama spoznamo ravno tako kot Eddija, kot otroka. Iz židovske družine, ki prebiva v Berlinu. V času in prostoru, ki je bil za židovske družine daleč najmanj ugoden. Na oder namreč prihaja Adolf oz. August, kot ga imenuje Adam. V zgodovinski situaciji, ki mnogim ni prizanesla, je seveda vsakdo skušal rešiti vse, kar se je dalo. Šlo je za preživetje. In ta vrtinec je pograbil tudi Cohenove in njihovo družinsko šefinjo, babico Eddo, s katero je bil Adam še posebej povezan. In Anno. Adamovo veliko ljubezen. Predvsem je deportacija Anne na Poljsko spremenila potek Adamove usode. Edda in stari zaveznik, sedaj Heydrichov vojak v Adolfovi armiji, sta poskrbela, da je Adam spremenil identiteto in se odpravil najprej v Krakov, nato v Varšavo. Da bi našel Anno. Vse, da bi našel Anno. In na koncu jo tudi najde. Njeno reševanje pa je terjalo skoraj vse. Ostala je le knjiga. Adamova zgodba, ki jo je Adam napisal za Anno. Seveda se je vmes zgodilo še marsikaj, a to ostaja za sladokusce, ki se bodo lotili branja. O knjigi pa že vemo, do kam je prispela in kdo jo ima sedaj v rokah.

Pisati ne nameravam o tem, kako se je knjiga končala. Kako je Adamova knjiga prešla v Adamovo zapuščino. V bistvu lahko brez kvarnikov zapišem, da se odgovor na vprašanje po tem, kaj imenuje Adamova zapuščina, kaže v smeri odgovora na mnogo bolj obče zastavljeno vprašanje, ki sem ga pogumno zastavil na začetku tega zapisa. Adamova zapuščina je poslanstvo pisanja, kot ga je zapustil Eddiju. Čeprav ga nikoli ni spoznal in ga nikoli ne bo. Čeprav tudi knjiga ni bila nikoli namenjena Eddiju. A natanko Eddie je v tej knjigi ključna oseba za razplet zgodbe, ki je Adamova. Adamova zgodba je zapuščina, ki bi lahko bila le knjiga o Adamu; vendarle Astrid cilja višje. Takole odgovarja: Mar začneš pisati zato, ker poznaš nekoga, ki bi mu rad vse povedal? Začneš pisati zato, ker ne preneseš misli, da bi vse izginilo?

In ja, opazil sem, da je Astrid tu postavila vprašanji.

Verjetno je jasno, da je roman Astrid Rosenfeld, poln mnogih dogodkov, nesporazumov, zamolčanosti, bojev, prijateljstev, nepričakovanih prijateljstev, žrtev, ki si jih ne znamo niti predstavljati, iskanja ljubezni, groze in strahu, pa tudi odločnosti, avantgarde, neracionalnosti in naključij. Vsega je mnogo preveč, da bi - tudi če bi želel - uspel vse popisati na tem mestu. Pod črto lahko zaključim, da gre za izjemno delo. Vesel sem, da sem po HHhH, ki se v nekaj pomembnih točkah močno vsebinsko sklada tudi z Adamovo zapuščino, v roke dobil še eno delo, ki ga bom z veseljem priporočal večini, voljni prisluhniti nasvetu.

Kompleksno delo, ki ga vodi super občutek za pripoved. Zgodba, za katero se zdi, da je pisana z mnogimi nameni in osvojeni bralci, ki najbrž po večini na koncu čutijo, da so te namene ujeli. Neverjetna lahkost, s katero je intimna tragedija položena v neko obče tragično zgodovinsko preizkušnjo. In zgodba o dveh protagonistih. O prvem, ki je v celotni zgodbi vedel največ, a mu je najpomembnejše ostalo prikrito. In o drugem, ki živi v povsem drugem svetu, a ne brez preizkušenj in predvsem pred branjem, ki bo naredilo spremembo.

Vsak s svojo neskončnostjo, s katero meri pisanje.

✭✭✭✭

Obišči tudi:


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...