26. junij 2015

Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol: ker ste si vedno želeli slišati zgodbo o Noetu, kot jo pove lesni črv z njegove barke

Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol izdal že pred z brado ozaljšanimi šestindvajsetimi leti. A leta tej knjigi očitno dobro denejo in ostrina njegovih sestavkov je najbrž danes še nekoliko bolj opazna. Zgodovina sveta je, takole na prvi pogled, knjiga z jajci. Knjiga, ki si drzne pomisliti drugače; ki je zmožna pogledati alternative tega, kako se je zgodilo. Knjiga, ki sicer vzame v zakup zgodovinsko priznane dogodke, a jih osvetli na povsem drugačen način, z drugačnimi očmi, drugačnimi besedami in tudi drugačnimi slikami. Nekakšna antizgodovina, če s tem mislimo borbo proti ustaljenim, priučenim in sprejetim pogledom na reči, ki so se dogodile. A to je nekoliko preveč. Gre za podvrženost zgodbam moči, ki jih vsebujejo one same, na literarizirani ravni. Kaj želim reči? Ni štos v temu, kaj se je zgodilo, štos je v tem, kako se je zgodilo in kako je o tem mogoče povedati zgodbo. Zgodovine brez zgodb ni, zgodbe pa čisto brez težave režejo svoje povezave z historičnimi prepoznavnostmi. Zato, se zdi, je Barnes želel predvsem postaviti zgodovino v oklepaj, v tisto, kar povemo mimogrede, v vrinjenem stavku. A ne zgodovino kot nabir tega, kaj se je pripetilo, temveč kot nabir zgodb o tem, kako se je to pripetilo. V oklepaj tu pomeni natanko to, da pustiš možnost tudi drugemu pogledu, ki je lahko drugačen. V oklepaj tu pomeni natanko z železnega prestola vreči primat enemu pogledu, dodati, da je vedno nekje pogled lahko drugačen.

vir slike: emka.si

Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da je vrinjeni stavek, oklepaji, mimobežnost, v resnici naslov tistega polpoglavja iz Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Ta pol tu je: Parenteza. Zakaj? Ker je to edini non-fiction del knjige. Knjiga, ki sama simbolizira vrinjeni stavek zgodovinskega samozavedanja človeštva, je v tem polpoglavju negirala samo sebe. Kolikor so bistvo ostalih zgodb literarizirani pogledi na zgodovino in potek človekovega razvoja, jim lahko rečemo fikcija. In natanko toliko jim lahko pogojno rečemo tudi laži. Tudi negacija. In Parenteza v svoji alternativnosti ostalim delom knjige, je negacija tej negaciji. Sinteza, v kateri se, po neki heglovski logiki skriva vrhunec Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Barnes v tem delu spiše esej.

In ja, to polpoglavje se ukvarja z ljubeznijo. Ljubezen kot neko stičišče prave, ustaljene, sprejete in zaresne zgodovine in takšne, o kateri je Barnes napisal roman.

A vse skupaj se začne drugje. Ne sicer tam, kjer je bila le beseda. Tudi ne še, ko je ta beseda meso postala. Predvsem tam, ko je to meso začelo grešiti in ko je Stvarnik zaukazal vesoljni potop. Takrat se je rodila tudi Noetova zgodba. In prvo poglavje, ki ga je napisal Barnes, je prav ponovno branje Noetove zgodbe o svetovni povodnji in podvigu, ki naj bi bil eden od začetkov svetovne zoološke diverzitete in prvega večjega čiščenja nemoralnih klic v Stvarnikovem peskovniku. Pa v resnici poglavje sploh ni zanimivo zaradi tega. Zgodbo bolj ali manj vsi poznamo. Pomemben je literarni POV, ki ga Barnes tu z nemajhno mero sarkazma prestavi na lesnega črva. Ta je pripovedovalec zgodbe o velikem Noetu, ki pa vseeno, na podlagi pričevanja tega črva, ni bil ravno moralni vzor človeštvu. Kot zapisano, si je nalogo pridobil zato, ker je bil najboljši med najslabšimi, dasiravno to ne pomeni, da je bil dovolj dober. In na tej premisi počiva ta zanimiva zgodba. A to je šele prvo poglavje Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Sledijo tudi druge. Nikakor v kakem kronološkem zaporedju. Brali boste zgodbo o tem, kako ekstremisti ugrabijo neko dopustniško križarko; brali boste tudi sodne zapise o tem, kako so v butalski maniri prebivalci francoskega zaselka skušali s tožbo pregnati/izgnati/uničiti črve, ki so uničevali cerkveno leseno imovino; brali boste blodnje ženske, ki je v čolnu pobegnila pred nuklearno katastrofo; tudi o potovanju in koncu Meduze (ladje) ter analizi konteksta Gericaulteve slike Splav meduze (ta slika je v barvni reprodukciji tudi vključena v knjigo); brali boste tudi o romanju na goro Ararat; o Židih, ki leta 1939 skušajo pobegniti Hitlerjevi Nemčiji; sledila bo tudi zgodba v pismih, ki jih igralec s snemanja v Južni Ameriki pošilja svoji izbranki; po omenjeni Parentezi sledi še ena zgodba o ekspediciji na Ararat, tokrat si jo je zadal upokojeni astronavt, ki je na Luni zaslišal božji klic, ki mu je naročil, da mora poiskati Noetovo barko. In na koncu boste brali še eno najbolj zanimivih zgodb, o nebesih.

Ja, res je, je mogoče, lahko prestrašimo zgodovino.

Kot rečeno, zgodbe si nikakor ne sledijo v kronološkem zaporedju. Pozorni bralec bo, če si bo tega želel, našel veliko povezav med samimi zgodbami. Tule je potrebno izpostaviti izvrsten tekst Briana Finneya, A Worm's Eye View of History, ki vse te povezave natančno razgradi in analizira. Za vse tiste, ki boste iz Barnesa želeli izkopati kar največ. Kar pravzaprav niti ni tako enostavno. Barnes je odličen stilist, ki spretno manevrira med različnimi pripovedovalci in se poigrava z besedilnimi zvrstmi in žanri, kjer za trenutek lahko pomislimo, da beremo srednješolski učbenik, v naslednjem družbeno satiro, pravne arhivske dokumente, futuristično kratko zgodbo ali pa v nekem lynchevskem momentu uživamo v ontološki nedorečenosti neke resničnosti, za katero še sami ne vemo, ali je plod naših sanj in je tako vsaj nekoliko izven ustvarjalnih moči naše volje, ali smo si jo vendarle izmislili v budnem stanju. O tem slednjem priča genialna Barnesova gesta, na katero bi pozoren ne bi postal, priznam, brez Finneyevega besedila. Prvi in zadnji stavek zadnjega poglavja Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol se glasi: Sanjalo se mi je, da sem se zbudil.To so najstarejše sanje, in pravkar sem jih imel.

In čeprav vse zgodbe niso enako bralno blesteče, vsaka nekako učinkuje na čisto svoj način. Vsaka se ukvarja z nekim poglavjem človekove zgodovine. Barnes ga prepiše po svoje, mu nekaj doda in nekaj odvzame. In čeprav se mestoma bralec prešerno krohota, ne gre za branje, ki bi bilo komično na prvo žogo. Gre bolj za pogled nekoga, ki nekaj ve o svetu in si je vzel dovolj časa, da razvije kritičen pogled na zgodovino, zapovedovalce paradigmatičnega mišljenja, do vsega zavzel dokaj resno ironično stališče, ga spletel v kritiko religije, znanosti, prava, moralnega mišljenja, zdravega mišljenja, človekove nepotešene želje in objavil svoj pogled na zgodovino, ki mestoma spominja tudi na montypythonovski angažma. Kolikor jih seveda ne reduciramo zgolj na komedijo. V tem smislu Zgodovina sveta ni toliko branje o zgodovini kot je branje o tukaj in zdaj. In, glede na četrtstoletno starost Barnesove pisarije, v luči aktualnosti teh vsebin, tudi branje o jutri in jutrišnjem svetu.

In sedaj se lahko čisto na kratko vrnem na polpoglavje, ki vsekakor tako po formi kot vsebini izstopa. Z ljubeznijo in razmislekom o ljubezni je potrebno sila previdno postopati, pravi Barnes. Kot bi bila predmet najdlje trajajoče manipulacije v zgodovini človeštva. Ki še traja. Barnes v eseju razvija tezo, da je ljubezen pravzaprav le dodatek k dnevnemu redu, nepotreben, celo ostuden. A vendarle kot taka pelje vso mašinerijo sveta naprej. Ker deluje na nivoju popolnoma osnovne celice človeštva. Barnes tako navkljub neracionalnosti tega gibala v zaključku tega poglavja pove, zakaj ljubiti, v čem je smisel ljubezni. In jaz vam seveda ne drznem vzeti veselja, da ta del poiščete in preberete sami.

Takole nekako je napolnjena malha Barnesove Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Veliko za malo manj kot štiristo strani. Kompendij kratkih zgodb, ki jih lahko berete povsem ločeno, a s povezavami tudi za tiste, ki jih ne bodo iskali. Barnes je v vse to zapakiral svoj pogled na to, kar ga obdaja. Z moralko vred. Občudujem pa predvsem odločitev izbire literarne zvrsti. Povsem lahko bi napisal knjigo desetih esejev in jih podprl s kako zgodbo. Kar bi bilo glede na teme lažje. Pa se je odločil za obratno: napisal je (več kot) deset zgodb in jih podprl z esejem. Kar je sicer težje, a mu upravičeno zagotovo prinese več publike. Kar je prav. Naj bo brano.

Občudujem in priporočam.


✭✭✭

16. junij 2015

Transatlantik: stoletje neodprtega pisma in še dlje

Transatlantik je širokopotezna zgodba, ki ima mnogo želja in zajema moč upodobitvene moči z zares veliko žlico. Skoraj težko je začeti pisanje o tem romanu, pa ne, ker bi imel težave z iskanjem smisla in učinka, ki ga povzroča Colum McCann s svojim delom na bralca, temveč ravno nasprotno, zato, ker je v resnici zelo poln roman. V mnogih ozirih. Pa to sploh ni naključje. Colum je namreč uveljavljen avtor, ki tudi sam poučuje kreativno pisanje v New Yorku. Izdal je kar nekaj naslovov in prejel prav tako lepo število nagrad za svoje ustvarjanje. Med posebnimi literarnimi častmi je seveda potrebno omeniti tudi nominacijo za nagrado The Man Booker.

Leta 2013 je bil zanjo nominiran prav za Transatlantik.


vir slike: sanje.si


Transatlantik je roman, ki v resnici ni prav obsežen, čeprav se dogajalni čas razpenja čez skoraj 170 let in vključuje 4 generacije. Po številu strani se seveda niti od blizu ne sreča z enormno količino bralnega materiala, ki ga recimo premore Kenneth Martin "Ken" Follett s svojo trilogijo Stoletje (skupaj bodo vsi trije v prevodu nanesli več kot 2000 strani), ki je dogajanje zasnoval nekje v okvirih 20. stoletja in ne gre tako daleč v preteklost kot Transatlantik. A slednji je povsem drugačno čtivo. Navkljub vsem turbulencam, bojem in preizkušnjam, ki jih zgodovina prinese na pladnju za naše junakinje (in junake), iz branja tega dela veje neka neverjetna spokojnost. To je bil prvi občutek, ki sem ga imel ob branju McCanna in, priznam, do konca me ni zapustil. Umirjeno občutenje dogajanja. Povsem drugače kot pri Folletu. A najbrž je to samo velik plus, ki ga lahko pripišemo literaturi in njenim različnim čarovnijam. In zato vse to branje tako zelo radi počnemo.

Vonj prsti, tako osupljivo svež; Brownu se zdi, da bi jo lahko kar pojedel. V ušesih mu utripa. Telo se počuti, kot da še leti. Prvi človek v zgodovini je, pomisli, ki povsem hkrati leti in stoji na mestu. Vojno iz mašine. Vrečko s pošto dvigne v pozdrav. Približujejo se, vojaki, ljudje, rahlo sivo pršenje. 
Irska. 
Čudovita dežela. Do človeka kljub vsemu malce okrutna. 
Irska.

Zgodba v različnih časovnih skokih in s pomočjo različnih poglavij v zgodovini, ki imajo skupno rdečo nit v Irski, pelje bralca na dolgo potovanje. Ta se začne že na sredi 19. stoletja, ko je na Irski gostoval osvobojeni ameriški suženj Frederick Douglass in predaval o kulturnem in civilizacijskem napredku, ki je pomemben za vso človeštvo. Spremljamo njegovo potovanje, občutke, ko spoznava irski vsakdan in njegove notranje zavore, ki ga tako ali drugače spremljajo na poti; še prej sedimo v pilotski kabini z Alcockom in Brownom, pilotoma, ki sta prva v zgodovini preletela Atlantik v neprekinjenem poletu in pristala na Irski, leta 1919; in pelje nas tudi povsem v sodobni čas, nekaj desetletij kasneje, kjer na poti spremljamo ameriškega senatorja Georga Mitchella, ki ga je takratni predsednik Clinton poslal v sodelovanje pri mirovnem procesu Severne Irske. Tri povsem različne zgodbe, ki imajo jasno rdečo nit. In vse te tri zgodbe so zgodovinska dejstva, povezana z Irsko. Kot Colum McCann. Na nek način, se zdi, lahko Transatlantik beremo kot hommage svoji deželi. Nekje v ozadju, a vseeno.


A McCann je te zgodbe uporabil le za del svojega Transatlantika. Kot okvir, oporo, stojalo.


Lily, Emily, Lottie in Hannah pa so glavne junakinje drugega komplementa, ki tvori McCannov roman. Vse hčere. Vse matere. In pripovedovalec nam zgodbe pripoveduje tudi skozi njihove oči. Lily je prva. Douglassov irski obisk jo pripravi do dolge poti onkraj luže, odide v Ameriko, kjer se poroči in skupaj z družino živi od prodaje ledenih kock (takih velikih, izrezanih iz zamrznjenega jezera); doživi marsikaj, tudi neprijetnega. Pripoved nas ustavi tudi pri Emily, njeni hčerki, ki se je trudila slediti svojim sanjam pisanja za časopis in temu, kako je na koncu v tem tudi uspela. Emily je skupaj s svojo hčerko Lottie tako pisala reportažo o pilotih, ki sta se pripravljala na polet čez Atlantik. Obe mnogo kasneje tudi odideta v Evropo, kjer Lottie, fotografinja, ki je navdušena nad tenisom, po spletu naključja tudi ostane in se poroči. Ostarela Lottie, še vedno navdušena nad tenisom, se (skozi njegove oči) pojavi povsem mimobežno v življenju senatorja Mitchella, s katerim spregovori nekaj kratkih, o tenisu kakopak. Sklepni del knjige pa rezerviran za Hannah, ki je Lottijina hči. V obdobju grozljive travmatske izkušnje, ki jo je zaznamovala do konca življenja in v povsem sedanjem času, ko tudi sama skuša potegniti nekatere zaključke pod svojo zgodbo in zgodbo svojih prednic. Mame, babice in prababice. Na straneh Transatlantika je precep vzeto kar nekaj življenj.


Nekoč, za devetimi gorami, je začela. Stala sem pri vratih in poslušala. Ni je zgodbe na tem svetu, ki ne bi bila vsaj deloma naslovljena na preteklost.

McCann piše zelo tekoče branje. Če se komu zdi, da se v zgornjih vrsticah skriva povsem preveč oseb, geografije in kronologije, da bi se to dalo sestaviti v konsistentno zgodbo, potem je to zgolj zaradi moje nesposobnosti opisa tega, o čem vse boste brali v Transatlantiku. McCann je v vsem tem mnogo večji mojster. Uspel je vzeti mnogo različnih zgodb, jih nelinearno povedati skozi različne oči in jih v nekem spokojnem duhu popolnoma nenasilno povezati v eno zgodovinsko bogato pripoved, ki zajema štiri generacije fiktivnih žensk in tri pomembne zgodovinske postaje, ki so tako ali drugače povezane z Irsko. Tako imamo na delu tudi nasprotje branja o nečem, kar je osnovano na resničnih dogodkih in osebah, hkrati pa tudi življenjske zgodbe popolnima fiktivnih žensk. In kaj tu pretehta? Kaj bolj prepriča? Od tu naprej bo potrebno odgovor poiskati v branju. Sam sem že povedal, da name oznaka po-resničnih-dogodkih nima velikega učinka. Laži v fikciji producirajo svoje resnice, ki gredo onkraj zgodovinskega zavedanja, ker prenašajo refleksije humanizma v neko občost. Vsaj nekatere oz. vsaj nekatere si tega želijo. Takoj ko o nečem ali nekom piše literatura, je tega ali njega haecceitas, kot so sholastiki pravili totosti, usmerjena povsem drugam. Izkustvo nekoga kot knjižne osebe ali nečesa kot dogodka v knjigi, je v povsem drugi dimenziji kot izkustvo nekoga ali nečesa v prisotnem času. Nemara mi tudi McCann v tem pritrjuje, ko je rekel, da ga je žena Georga Mitchella (ki je edini glavnih junakov iz Transatlantica, ki je še živ) povabila, da ga spozna, sam pa je povabilo gladko zavrnil.


In na koncu je tu še pismo. Čeprav je tu že skoraj od začetka.


Nit, ki se vleče začetka romana, se vmes nanj pozabi in proti koncu zopet dobiva večjo veljavo, pa je to pismo. Napisala ga je Emily, prepotovalo je atlantski ocean, a ne na svoj cilj. Nato se je vrnilo k pošiljateljici in še kasneje njeni hčeri. Pa nato še njeni vnukinji, pri kateri končata oba, tako pismo kot zgodba. Navkljub temu, da v pismu mimo te simbolne podobe vztrajnosti, stalnosti, spominom, zavezanosti, tudi kljubovanja času, nisem prepoznal drugega – dasiravno imam občutek, da bi si McCann želel nekoliko več – vseeno proti koncu vsaj za hip doda ščepec skrivnostnosti na sicer zelo odkrito spisano zgodbo, v kateri ni znakov, da bi nam avtor stregel z izzivi ugibanj o nezapisanem ali moralno nedorečenimi junaki.

Navkljub temu, da se knjiga mogoče nagiba k tistim bolj melanholičnim platem življenja, bo bralce presenetila izkušnja branja, ki ni moreča. Nikakor. In navkljub temu, da je pisanje v marsičem pogled skozi oči različnih žensk, nimam občutka, da bi avtor silil v kake manifeste boja proti spolni diskriminaciji. Nikakor. Prav brez težav jo priporočam tudi v poletno branje. Gre za kvalitetno sliko, ki odseva zgodovino skozi tihe in malo manj tihe boje posameznikov in posameznic, katerih življenja so povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. Vse skupaj pa je posneto s širokokotnim objektivom. In teh slik običajno ne vidiš le z enim fokusom, temveč si je zanje vredno vzeti nekaj trenutkov več.


✭✭✭









Obišči tudi:

04. junij 2015

Breztežni: vodoraven roman, pripovedovan navpično

Vsake toliko tudi v svetu branja naletim na vtise, ki me silijo v črno-bel svet, iz katerega nekako težko sklepam, da bo čtivo ljudem všeč zaradi tega motiva, takšnega jezika, onega razpleta, medtem, ko jim ne bo všeč glavna oseba, se z njo ne bodo mogli strinjati in bodo težko z njo delili moralne dileme. Tako razgiban se mi zdi običajno skoraj vsak literarni svet, ki ga razpira fikcija. Svet različnih odtenkov. A včasih se mi zdi, da sem v rokah držal knjigo, za katero sem prepričan, da bo izzvala bodisi odobravanje bodisi je ljudje prebrati ne bodo želeli dlje od začetnih strani. Resnica doživljanja fikcije je vseeno na srečo precej onkraj posameznega občutja ugodja in vedno vleče neko sredinsko črto, zato se tudi sam vestno in neutrudno izogibam trivializacijam, ki so vsevprek na delu okoliščin našega bitja, tudi v branju.


vir slike:rtvslo.si


Roman Breztežni sem doživel kot delo, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju, presežku, navdalo z občutkom, da bo bralcem to delo všeč, ali pa ga ne bodo zmogli prebrati in ga bodo prehitro odložili.

V vseh romanih nekaj ali nekdo manjka. V tem romanu ni nikogar. Nikogar razen prikazni, ki sem jo občasno videvala na metroju.

Knjiga je nedvomno izjemno zanimiva. Pravzaprav je navidezna neurejenost dela in fragmentacija popisovanja pripovedi njena največja odlika. V neko učenčevo navodilo nekomu, ki bi od mene terjal navodila za branje Breztežnih, bi mu najbrž podal nemara sila nenavadno priporočilo. Moj svet bi bil, da knjigo podaljša. Medtem, ko razmišljate, kako močno od 1 do Ramsay Bolton je mojo pamet okupirala omejenost, v bistvu ne gre za nepremišljeno potezo. Breztežni nima mnogo konteksta. Roman ne podcenjuje svojega bralca, mnogo prej bi zapisal, da ga precenjuje. Od bralca pričakuje, da bo lahko sledil popisu mišljenja in dogajanja, ki vendarle ni omejeno le na eno osebo in njeno družino, temveč tudi na drugo osebo in njegov doživljajski prostor, vmes pa se prikrade še ta ali ona vrstica, ki sem jo pripisal metafikcijskemu obračunu z bralcem, ki mu to pot zares ni prizaneseno. Dve, tri zgodbe torej, ki se ne razlomijo s pomočjo poglavij, ki jih včasih loči le paragrafska zvezdica, vse ostalo je zapis toka pripovedi in mišljenja po principu iz-misli-na-papir. Zato sem tudi zapisal, da avtorica Valeria Luiselli zagotovo ne štedi z bralčevo pozornostjo. In roko na srce, odpade tudi neka klasična sproščenost branja, ki smo jo kupili tam nekje v slabo premišljenih odločitvah, da nam bodo knjige služile zgolj v kratkočasje in pohitreno minevanje poletnih užitkov na morju. Čeprav bi najbrž tudi branje Breztežnih na kaki obali prav sedlo. Vsekakor pa bodo terjali pozornost. In za lažjo posvetitev vsebini bi nesojenemu nesrečniku, ki je prosil za svet, svetoval podaljšanje knjige. To bi preprosto storil tako, da bi tam nekje okoli petdesete strani roman zaprl in ga ponovno odprl na začetku. Ko se um enkrat privadi takšnemu slogu, je namreč precej lažje uživati v vsebini kot pa ob istočasni borbi z neukročenimi mislimi, ki so predvsem iz drugega čtiva do nas običajno prihajale nekolikanj bolj urejene. Mogoče so nas le razvajale. Mogoče so bile preveč poenostavljene; nemara so bile premalo stvar sama.

Kaj je pod vsem tem?

Gre za pripoved prevajalke, pisateljice, ki nam ponudi uvid v sodobno življenje, vpogled v svojo družino in v vse, kar se ji pripeti v službenem in tudi siceršnjem življenju. Gre za preplet vsega, kar se ji dogaja, kar je občasno lahko zelo humorno, ker se v nekaterih situacijah zlahka znajdemo tudi vsi bralci. A ta neusmiljen tok življenja, opisovanja ljudi s katerimi ima opravka, površinsko spoznavanje mimobežnih neugodnosti ima predvsem melanholičen pridih minevanja. Hitro bežečega življenja, v katerem skoraj ni časa za zajem sape in postavitev sestavljanke v neko konsistentno celoto. Razmisleka, refleksije. Ni časa. Samo tok, v katerem pa imajo tisti pomembni elementi seveda največjo vlogo. In tu ni le družina, tu je tudi avtoričin svet literarne pokrajine. V knjigi odigra večjo ali manjšo vlogo kar nekaj imen svetovne literature. Našli boste tako Federica Garcio Lorco, Ezro Pounda, Louisa Zukofskega, tudi Roberta Bolaña. Posebno mesto pa, v čisto vsebinskem kontekstu zaseda mehiški pesnik Gilberto Owen. Ta nikakor ni zgolj omenjen, kvečjemu on omenja druge. Druga od dveh pripovedi v Breztežnih je prav pripoved Gilberta Owna, njegovih doživetij, razmišljanj in njegovih prikazni. Imamo torej ti dve zgodbi, ki ju povezuje mesto, podzemna, cesta, stanovanje, majhni dogodki in občutja. Tako v Breztežnih hkrati beremo dve življenjski pripovedi, ki sta med seboj ločeni v času nekaj več kot pol stoletja. In pripovedi čisto počasi, ko nekako skoraj ne opaziš, polzita druga v drugo, na skrivnosten način projicirata isto naracijo, skozi katero roman postavlja vprašanja o morali, svetovnem nazoru, družbi, bližnjih, ljubezni, tudi o čisto preprostih rečeh, ki so bržkone v življenju pomembnejše, kot se zdi sprva. Roman, ki na nek način kljubuje prostoru in času.

Vse je fikcija, rečem mojemu možu, a mi ne verjame.
Ali nisi pisala romana o Ownu?
Ja, mu rečem, knjiga o prikazni Gilberta Owna je.

Zelo izzivalno napisan roman, ki ponuja v resnici veliko vsebine. Ne nudi predaha in ne trudi se z orisovanjem tega, kar beremo. Roman (za razliko od kakega drugega) ne razlaga samega sebe. V bistvu gre za avtoričin hommage literarnemu miljeju, družini in družbi, vsemu, kar jo je obkrožalo in jo tudi sedaj. To je njena pripoved. Owen pripoveduje svojo zgodbo. Obe pripoveduje Valeria Luiselli. Branje Breztežnih postavlja mnogo vprašanj. Med njimi se zdijo najboljša tista, ki vprašujejo o prikaznih: Kakšne zgodbe pripovedujejo? So to resnične zgodbe? Imajo kje temelj? Kdaj se tisto, kar mi je všeč in s čimer se ukvarjam, preraste v spremljajočo interpretacijo sveta, brez katere me ni? Koliko je vse skupaj le moja zgodba? Je bila ta pripoved že napisana? Si sploh lahko karkoli izmislim?

In najboljša stvar pri vsem tem je, da Breztežni na ta vprašanja ne odgovarja. Na vprašanje Mine Holland (The Guardian), zakaj roman nima konkretnega zaključka, je Luisellijeva odgovorila, da ne verjame v veliki finale. In da sovraži Wagnerja. Jaz pa sem takšno ustvarjanje praznine v literaturi od nekdaj dojemal kot nekakšno Cohenovsko razpoko, skozi katero pride svetloba, kot vez sveta knjige in mojega sveta. Kot znamenje finega čtiva.


✭✭✭


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...