29. julij 2015

Resnica o aferi Harry Quebert: o truplu, ki je rešilo vprašanje druge knjige

Nekaj je na tem Ženevskem jezeru.

Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam.

In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 2012. Pravice za prevod so bile prodane za 32 jezikov, zanj je prejel je nagrado Grand Prix du Roman de l’Academie Francaise, nagrado Prix Goncourt des Lycéens, prehitel Brownov Inferno z lestvic najbolj prodajanih del v Evropi in prodal več kot 2 milijona izvodov svoje knjige. Lani je prišel tudi v ZDA, kjer naj bi ga Penguin, tako The New Yorker, izdal v nakladi 125 000 izvodov.

Gre za delo z naslovom La Vérité sur l’Affaire Harry Quebert, v slovenskem prevodu smo dobili Resnico o aferi Harry Quebert.

vir slike:emka.si

Skrivnostna, inteligentna, zasukov polna, neznank obilna, zajetna knjiga, ki na več kot 600 straneh prinaša prvovrstno kriminalko. Takšno, ki vsebuje tako elemente klasičnega who-did-it detektivskega poizvedovanja, twinpeaksovsko temačno občute življenja v preprostem ameriškem kraju, ki je svojo vlogo v romanu dobro odigralo, kot tudi metafikcijsko pripoved o pisateljevanju, dobro vpeto v zgodbo glavnih junakov. Marsikatera druga kriminalka postane otročje preveč enostavna, ko jo daš ob bok Dickerjevemu prvencu. V bistvu težko rečem kaj slabega. Na žanrskem nivoju si Resnica o aferi Harry Quebert zasluži čisto vse, kar je dobrega o njej napisanega. To bo knjiga, ki jo boste prihranili za kako potovanje ali dopust, ker ponuja zelo dobro spisano zgodbo.

In kaj se odvija v knjigi?

Pripoved se giblje okoli uspešnega mladega pisatelja Marcusa, ki po sila uspešni izdaji doživlja ustvarjalno krizo. V tem času obnovi prijateljstvo s starejšim, prav tako slavnim pisateljem Harryem Quebertom, ki je bil pred leti njegov profesor in mentor. Sedaj pa ga v resnici kar nekako prosi za pomoč pri pisanju novega dela, zaradi česar Marcusu za vratom diha tudi pohlepni založnik. Harry živi v mestecu Aurora in ima tam zelo močno prisotnost. Imel jo je že v preteklosti. Marsikaj se je v tem mestecu zgodilo in marsikaj tega ima zvezo prav s Harryem. Vsa stvar se zaplete, ko na vrtu njegove hiše v Aurori odkrijejo zakopano truplo petnajstletnega dekleta, ki ima ob sebi torbo z rokopisom romana Vir zla. To pa je knjiga, s katero je Harry pred več kot 30 leti zaslovel in to je dekle, ki ji je bilo ime Nola in je bila Harryeva fatalna ženska. Ali fatalno dekle. Dekle, s katero sta bila (ne)srečno zaljubljena, s katero sta skupaj sanjarila o skupnem življenju, dekle, ki mu je pretipkavala rokopis, mu kuhala in mu dajala navdih za pisanje, ko ga je potreboval. In na žalost tudi dekle, ki je v izjemno krvavih in, kakopak, skrivnostnih okoliščinah izginilo. Od tu nas zgodba in ritem zasukov povlečeta v brutalno branje, zaradi katerega bomo zares, ne le pregovorno, težko odložili knjigo. Marcus se zaradi pisateljskega dolga čuti poklicanega, da ubrani čast in nedolžnost Harrya, ki je seveda obtožen za umor petnajstletne Nole. Kar pa seveda ni enostavno, ko vsi indici kažejo prav na njegovo krivdo.

In krimič bo rušil mnogo enostavnih stereotipov tega, kaj potrebujemo za dobro kriminalno zgodbo. Ne zadovolji se z enim ali dvema zasukoma, temveč gre dlje. Prava poslastica za vse, ki neumorno berete žanrske zadeve zato, da bi odkrili storilca. Predvsem zato, ker prav do konca ni znano, niti nakazano, v katero smer bi se lahko zgodba odvila. Stran za stranjo se z odkrivanjem preteklosti odkrivajo tudi prave skrivnosti, ki jih že dolgo v sebi skrivajo prebivalci Aurore, njihove medsebojne navezanosti in povezave, ki jih imajo do nesrečne Nole. A v romanu nobena zgodba ni zaman. Zadovoljno obupani boste nekje na treh četrtinah branja odkrili, da se je krog možnih storilcev razširil do mogočnih proporcev. Vsakdo je lahko predmet dvoma. Vsakdo lahko v sebi nosi klico zločina, z vsakim je lahko nekaj narobe. Oziroma je bilo. Pred tridesetimi leti.

Branje nas torej neprestano prestavlja iz leta 2008 v leto 1975 in nazaj. Spremljamo prebivalce Aurore, hkrati pa spremljamo nekakšno dvojno zgodbo pisateljevanja in vseh tegob, povezanih s to poklicanostjo. Brali bomo o pisateljih na višku slave, na robu propada, v iskanju rešitev za krizo, v delovni vnemi, v laganju, v borbi z založniki, mediji, publiko, cenzuro in prevaro; šli po poti iskanja pisateljskih nebes in spoznali, kako se pisatelji lahko spravijo z moralo, se soočajo z resnico in skušajo popravljati krivice na način, kot jih ne more nihče drug. V začetne vrstice poglavja je Dicker vpletel tudi nasvete za pisanje, ki jih je Harry zaupal Marcusu, nemara tudi v teh najdete uporabne napotke, če se sami lotite pisanja. In kakor koli se zdi ta metafikcija spočetka popolnoma odveč, zgolj kot avtorjev izraz potrebe po tem, da bi ne podlegel klasifikaciji v zgolj-še-en-krimič in poskusa ustvarjati presežek žanra, ki je ob takšni zastavitvi zgodbe malodane popolnoma nepotreben, se misel ob branju vendarle razvije nekoliko drugače. Metafikcija je tu z drugim namenom. Z vsakim poglavjem in vsakim Harryevim napotkom lahko opazimo, kako je bilo pravzaprav njegovo mentorstvo odločilno za Marcusa. Ne le, da so ga naredili izvrstnega pisca in raziskovalca, ki je le po sledeh teh napotil lahko napisal knjigo – točno to knjigo, Resnico o aferi Harry Quebert – temveč je vedno bolj jasno, da je tako priklenil Marcusa nase. A ne z negativnim priokusom. Ni šlo le za mentorstvo, šlo je za izgradnjo prijateljstva, kar nam je ob branju knjige tako ali tako hitro jasno. In s tem se odpre še ena razsežnost tega, čemu pisati. Marcus je Resnico o aferi Harry Quebert zapisal iz moralnega dolga do prijatelja, ki so ga vsi zapustili in čeprav ga je na neki točki v tem želel odpisati tudi Harry sam. Kako sebičen si torej lahko v ljubezni do prijatelja? Kako pomembno je odkriti resnico? Ali je mogoče odkritje resnice le stranski produkt sebičnosti, ki pogojuje pisateljsko samoterapijo? Ker točno tako, v tem smislu pisanje kot samoterapija in odprava dolgov do mentorja nastopata vseeno kot učinkovit met, ki ga Dicker vrže preko osrednje žanrske zgodbe. Vso to branje o pisateljevanju lahko povzamem v kratko vprašanje, kjer se obračam proti Joëlu, ki ga sprašujem: Kako pa kaj druga knjiga?

Daleč stran torej od tega, da bi lahko Resnico o aferi Harry Quebert reducirali na klasični detektivski umojeb. Ne glede na to, kako vrhunski je.

Zaradi zgodbe, napetega načina pripovedi, dobrih in mnogih zasukov, kompozicije vsega, kar je na sliki, pisateljske refleksije in ujetje prekletstva, ki ga s seboj tovorijo kraji, v katerih vsi poznajo vse, priznam, o knjigi ne morem imeti slabega mnenja. Zagotovljeno dobro branje.

In ja, obiskati moram Ženevsko jezero. Nekaj mora biti na tem.


✭✭✭✭✭






Obišči:
Nekaj strani za pokušino
Emka
NPR Books
The New yorker
Avtorjeva spletna stran
Joel Dicker na Twitterju
The Guardian
Goodreads

21. julij 2015

Izgubljeni kovčki: Papa. Daddy. Père. Papà.

Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor vam je ljubše.


vir slike: bukla.si


Izgubljeni kovčki vas bodo nedvomno spomnili tudi na Šifrerjevo Uspavanko za Evo. Še posebno na tisti del, v katerem potoži Kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran? ... In nato kot litanije: boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan; množic, ki mahajo s pestmi, šoferjev s klobuki, nabitih na volan. Na to se boste spomnili, ko boste skozi skoraj petsto strani dolgo, eno zadnjih izdaj v zbirki Roman, spoznavali protagonista. Nekakšnega skoraj antijunaka. Sploh če sodimo po libretu Uspavanke, kjer naš Gabriel, kot je ime temu izmuzljivemu objektu iskanja v Izgubljenih kovčkih, ustreza enemu, nekaj časa celo tudi dvema pogojema, ki ga definirata kot tisto, čemur naj se Eva v življenju ogne v širokem loku. A vendarle so na srečo Izgubljeni kovčki precej daljše branje, v katerem dodobra spoznamo, kaj je lahko družina in kako težko je črno-belo slikati tam, kjer so barve. Gabriel je težko antijunak, a ravno tako težko se postavimo na njegovo stran. Vsaj spočetka. A potrebno je imeti to pred očmi: gre zanj, za njegovo življenjsko zgodbo. In Gabriel se zna prikupiti vsem.

Izgubljeni kovčki so od začetka in do konca knjiga o Gabrielu. Vse kar je vmes, so opombe k njegovemu življenju. Njegovih družinah. Ki postanejo njegova družina. Mnoštvo, ki postane eno.

"Tega ne bi znal," mi je odgovarjal. "V sirotišnici so me naučili preživeti takole: sam in obenem obkrožen z ljudmi. Poleg tega pa, če bi se nekega dne odločil, da bi se zares ustalil, katero družino naj bi izbral?"
Ob tem vprašanju me je vedno oblila kurja polt.

Gre za zelo dobro zamišljen roman. Inovativna struktura ga bržkone kar nekajkrat povleče iz skoraj že pustih momentov, ko zapade v pripovedovanje stranskih zgodb ali predzgodb. Te so sicer popolnoma logično točno tam, kjer so, a vendarle občasno zaradi obilice teh trpi ritem. Ne razumite me narobe. Branje ni neprijetno. Prav nič ni posiljenega v slogu in barvi, ki jo s sabo pelje Punti, ko se z Gabrielom in njegovima tovarišema vozi po Evropi, pluje prek Rokavskega preliva ali popisuje dneve v Barceloni. Veliko je dogajanja, veliko je pogovorov, mnogo čustev, pristnih odnosov, prijateljstev, kakršnih danes ne vidiš več, in po drugi strani tudi neizrekljive žalosti, strahu in molka. Zato me je zmotilo le občasno padanje v zastranitve, brez katerih bi verjetno zgodba in tudi ta zmagovit občutek zadoščenja po branju, ne bi trpela. Dobro zamišljen roman takšen občutek prenese. Izgubljeni kovčki govorijo o Gabrielu, čeprav večino romana ne nastopi drugače kot skozi pripovedi enega od štirih bratov. Ti se do nedavnega sploh niso poznali. A Gabriel je izginil in bratje se odločijo, da ga, tako nekako, po detektivsko, poiščejo. Seveda se morajo prej tudi sami spoznati in v tem grmu tiči eden od največjih motivnih adutov romana. Bratje so pravzaprav polbratje. Gabriel se je vse življenje preživljal kot voznik tovornjaka, skupaj z dvema kolegoma je po vsej Evropi izvajal selitve. In tako je sina dobil v Nemčiji, Angliji, Franciji in Španiji. Pravzaprav, če sem prav razumel, v Španiji dva. In vsem je dal imena po lokalni različici Krištofa. Odsihmal govor o Krištofih.

Ko pride, že odhaja. Ko odide, ostane.

S povedanim zgodba v resnici pridobi kar nekaj različnih elementov. Postane nekako satirična pripoved o žalostnem roadtriparskem življenju, ki ga ima Gabriel z druščino; postane tudi žalostna zgodba o iskanju pravega doma, ki ga takšno življenje nima. Prav tako postane pustolovščina v pobalinskem stilu Jeroma Klapke Jeroma, kjer trije prevozniki doživijo marsikaj. Z vsemi podzgodbami boste brali tudi melodramo o življenju delavskega razreda, ki se po svojih močeh pač trudi na poti do sreče, kar jim pomeni. In od tod tudi uspešno sesutje mitologiziranega pojma tovornjakarja, kot nam ga predstavljajo marsikateri momenti v življenju, med drugim tudi zgoraj omenjena Uspavanka za Evo. Senzibilni in iščoči ljubezni, ustvarjalci lepih načrtov za prihodnost in skozi preprostost predstavljeni poštenjakarji.

Z izjemo nekaterih zadevščin. Tule bodo tisti, ki so izgubljene kovčke že prečitali, zaznali obilico sarkazma.

Izgubljeni kovčki seveda niso izgubljeni kovčki. To so kovčki, ki so se izgubili le navidezno, uradno. V resnici so to ukradeni, zaseženi, odtujeni kovči. In z njimi lastnina v njih. To so si trije prevozniki vsakokrat pošteno razdelili, skozi obred, ki je vseboval tako forestgumpovsko gesto življenja-kot-bonboniere (v katerem nikoli ne veš, kaj boš dobil) in tako natanko zaradi tega prizori spominjajo na majhne otroke, ki odpirajo Kinder jajčke. A naj nas vse skupaj ne zavede – ti prispodobi sta tu natanko zato, ker tu morata biti. Obe nosita element naivnega, otroškega in nedolžnega.

To pa je, kot se mi zdi, glavna odlika Izgubljenih kovčkov. Puntiju uspe nekaj povsem neverjetnega. Skozi pobalinskost, nezrelost, varanje, kraje, goljufanje (Gabriel je strasten kvartopirec, seveda tudi goljuf), premišljeno kriminalno popisovanje zločinskih dosežkov, kronično laganje in nesprejemanje odgovornosti bi se nam, seveda povsem nepripravljenim bralcem, Gabriel moral pokazati kot popolnoma nesprejemljiv antijunak. Nekdo, ki ga ne maramo in nekdo, ki mu skorajda moramo, v lepodušniški maniri, privoščiti vso kazen, ki takšnemu nepridipravu pritiče.

A mu ne. Nikakor. Zato pravim, da je Puntiju uspelo nekaj neverjetnega.

Skozi zgodbe, občutke in povsem (na čase tudi preveč) počasno razvitje karakterja, se nam slika Gabriela sestavi v nekaj temu povsem nasprotnega. Vzljubimo ga, želimo mu dobrega in srečnega konca. Demitologizacija je povsem uspela. Kako, vsekakor predlagam branje. In prav zaradi tega se končna poglavja razvijejo v pravo kriminalno detektivsko gonjo, v kateri Krištofi nič več ne rešujejo le podobe očeta, ki je moralno sporno bitje, temveč gre za reševanje njihovega očeta, ki je vmes prav to postal. Njihov skupni oče. In z njimi sedaj tudi mi obračamo strani, upamo na najboljše.

In se z veseljem le še bežno spominjamo napotil, ki jih je mali Evi dal Šifrer v svoji Uspavanki. Gabriel se iz teh skobaca v velikem slogu. Izgubljeni kovčki so velika življenjska zgodba o mali siroti, ki je preživela po naključju, odrasla v sirotišnici, spoznala veliko sveta. Je tudi življenjska zgodba štirih, petih žensk, ki so postale matere njegovim otrokom. In sta življenjski zgodbi njegovih dveh tovarišev iz kabine tovornjaka. Na račun te vseobsežnosti lahko mestoma trpi ritem branja, zanimivo pa je tudi, da se je avtor pri karakternem razločevanju Krištofov odločil, da jih (razen poklicne drugačnosti) pravzaprav niti ne bo razločeval. Bralec tako kljub različnim pripovedovalcem, različnim Krištofom, v resnici ne zazna razlike med njimi. Ali je Punti to storil nalašč ali ne, tega niti ne vem. A ker je v ospredju Gabriel, je nemara tako še bolje.

Knjiga veliko vsebin, veliko zgodb, o družinah in družini, o mnoštvu, ki postane eno. A vendarle zgolj knjiga o šoferju selitvenega servisa.

Tega, ali je nosil klobuk, Punti ne pove. Lahko pa ga vi, ko boste brali Izgubljene kovčke.


✭✭✭







Tudi na:

Bukla
Emka
Mladinska
Goodreads
The Independent
Catalan literature online

07. julij 2015

Bela kot sneg (trilogija Sneguljčica): težave v Pragi

Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se preizkusimo v odkrivanju ugank, je to lahko zelo kratkočasno. In pri tem ima končni pozitivni izid boja med dobrim in zlim nekako nujni vpliv na branje, v katerem vemo, da se kot bralci lahko zmotimo, pa je vseeno nad nami nekdo, ki je uganko pravilno rešil. Avtor seveda. In zato se lahko tudi prepustimo toku dogajanja, grizemo nohte in zavestno pozabimo na pozitiven konec. Uživamo v suspenzu in spregledamo tudi marsikatero napako, ki bi v literarnih krogih najbrž proizvedla grozo. Krimiči so pač za glavo na off in nasiljem, ki je varno spravljeno na papir ali zaslon.



vir slike: emka.si


Vse zgoraj opisano je na delu tudi v drugem delu trilogije Sneguljčica, delu, ki je prineslo slavo mladi finski pisateljici Salli Simukki. Prvi del je nosil naslov Rdeča kot kri in v njem smo spoznali najstniške junake, ki so se na lastno pest, s precejšnjo mero drznosti, predvsem pa sreče, uspešno borili proti kriminalnemu podzemlju, ki je nekajkrat nevarno streglo po življenju predvsem naslovne junakinje, Sneguljčice. Avtorica je vse skupaj zapakirala v mladinsko kriminalko in priznati je treba, da ji je dobro uspelo. Prikazala je tako običajne poteze najstniškega življenja, se ukvarjala s karakternimi potezami mladih in dodala dobršno mero suspenza, v katerem se je Sneguljčica spoprijela z vsem naštetim. Poleg tega je že v prvem delu dobrohotno ponudila uvid v relativno kompleksno zgrajeno osebnost Sneguljčice, ki je s podobami, ki so oddaljeno spominjale na Lisbeth Salander, pričela obetati toliko več. Zato smo na drugi del z zanimanjem čakali.

Jaz predvsem zato, ker me je zanimal razvoj Sneguljčice. Kako bo Salla razvijala njen karakter, kako bodo njeni spomini gradili njeno zgodbo sedanjosti. In tu sem Sallo doživljal kot zrelo in domiselno avtorico, ob čemer sem pomislil tudi na to, kako bi se obneslo njeno pisanje, če bi odvzeli to žanrsko osnovo. A najbrž tega ni dobro početi in bolje je počakati, da kaj takšnega zares prileti v roke.

Srečna je bila zaradi občutka svobode, neodvisnosti in samote. Bila je sama svoj gospodar.

Tokrat je Sneguljčica odšla na Češko. V Prago, kot seveda lahko sklepamo iz naslovnice. Tja je odšla na odklop od sveta iz prejšnje pustolovščine. A težave so prišle za njo. Oziroma so jo tam počakale. V njen vsakdan pride Lenka. Dekle preprostega videza, ki se obnaša nekoliko sumljivo paranoično in samocenzurno, a bolj kot vse drugo Sneguljčico preseneti z novico, da je njena sestra. Sneguljčica je vedela za očetovo češko epizodo, ki je, dasiravno zastrta pod tančico družinskega podpreprogarstva nekolikanj skrivnostna, bila ravno dovolj uspešno seme dvoma, da je pritegnila njeno pozornost. Nato se stvari začenjajo odvijati relativno hitro. Lenka neuspešno želi predstaviti Sneguljčico svoji praški družini in nekje v mestu pripadnik neke verske sekte doživi prometno nesrečo takoj za tistem, ko ga intervjuja vzhajajoča zvezda lokalne komercialne medijske hiše. Stvari se začenjajo hitro povezovati (knjiga ima vendarle le ščep nad dvesto strani) in kmalu se Sneguljčica znajde v godlji z omenjeno sekto, novopečeno sestro Lenko in novinarjem, ki je opravil tisti intervju. In ta godlja je seveda precej nevarne narave. Bralec bo potegnjen v hitro zgodbo, kjer bo štel vsak korak bega pred nevarnostmi, ki prežijo na naslovno junakinjo. In, moram priznati, Simukka je dobra v opisovanju akcijskih kadrov, boljša kot mnogi drugi. Zato bo tudi branje potekalo silovito hitro. Če jo boste vzeli na plažo, kar ni nič napak, vzemite še kaj poleg Bele kot sneg. Ker jo boste hitro prebrali.

Naša vera je bela kot sneg. Je čista in bleščeča. V njej ni prostora za dvom. Naša vera je kot svetloba, ki s svojim sijajem oslepi grešnike. Naša vera jih bo s svojim sijem opekla.

V drugem delu trilogije Sneguljčica je avtorica, tako se mi zdi, naredila nekaj korakov naprej od Rdeče kot kri. Še posebno se mi zdi pomenljiv poskus vstopa v kriminalni žanr kot tak. Če je Rdeča kot kri pomenila nekakšno simbiozo med mladinsko literaturo in kriminalnim romanom, ki je imel velike potenciale v branju karakterja naslovne junakinje, je svet Bele kot sneg nekoliko drugačen. V resnici težko sploh še govorimo o mladinskem romanu, kajti razen naslovne junakinje se noben osrednji segment te zgodbe ne ukvarja z mladostniki, najstniki, njihovimi interakcijami ali konflikti, problemi. Ker mladostniki, izvzemši naslovno junakinjo, v tej knjigi ne nastopajo. In tudi Sneguljčica sama ne počne ničesar takšnega, v čemer bodo mladi iskali identifikacije. No, v tem oziru je bilo podobne že v prvem delu, a vendarle je bilo dovolj drugih oseb, ki so poskrbele za ta pol. Ne, vsega tega tule ni. Sneguljčica je v tujem mestu, na drugem koncu Evrope. In njen nastop želi biti povsem takšen, kot bi bil kakršen koli nastop junakinje v katerem koli kriminalnem romanu. A ta poljubnost je natanko tista, ki v tem primeru prinaša veliko breme. S tem je, kot sem zapisal, Salla napravila nekakšen žanrski premik naprej. Nisem še prepričan, ali ji je to v polnem uspelo, a zagotovo ta premik funkcionira le zato, ker ima za sabo Rdečo kot kri. Oziroma, ker je del širše trilogije.

Sneguljčica je namreč še vedno Sneguljčica. In v tej smeri smo dobili tudi nadaljevanje zgodbe o njeni preteklosti. Ne toliko o trpinčenju, ki ga je bila deležna v šoli (o čemer več v Rdeča kot kri), temveč bolj o njeni intimni zgodbi, njeni ljubezni in njeni žalosti, hrepenenju in poetičnem občutenju sveta, v katerega pogosto rešuje spomine, ki ji povzročajo seveda tudi slabo voljo. Sneguljčica tako v naših očeh postaja vedno bolj kompleksna osebnost (čeprav Salla v opisovanju nikogar ne hodi v kake globine) in tudi vedno bolj zrela, odrasla. A je še vedno to, kar je in kot taka torej kot junakinja tudi dobro učinkuje. Če je šlo v Rdeči kot kri za boj skupine najstnikov proti mafijskem podzemlju, gre tule za boj kriminalcev proti mlademu dekletu, h kateri so težave prišle same. Sneguljčica v relativno nezapleteni zgodbi s svojim razvojem, v katerem počasi odstira plasti svoje osebe, funkcionira s svojo preprostostjo in občutkom za dobro in slabo. Še vedno učinkuje kot dobra junakinja. Tudi, ko zgodba na nekaterih koncih šepa, ostaja samosvoja, vztrajna, nepopustljiva, nekonvencionalna in trmasta. Vzporednice z Lisbeth ne gre več iskati, a je na dobri poti, da se postavi na - sicer žanrsko močno omejen, a vseeno – zanimiv in povsem samosvoj položaj v svetu kriminalnega žanra, iz katere bi bila sčasoma najbrž zanimiva tudi več knjig trajajoča franšiza.

In v tem smislu bom z veseljem odprl tudi tretji del trilogije o Sneguljčici. Do takrat pa ostaja kot fina zadeva za poletno branje; najbolje, da spakirate oba doslej izdana prevedena naslova.


✭✭








Tudi na:
Emka
Bukla
Dobre knjige
Mladinska
Goodreads
Bookarino
spletišče trilogije

01. julij 2015

Lažna mesta: da bo svetloba lahko prišla skozi

Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca prepusti vožnji na drevaku po brzicah čustev, razumskega izenačevanja in rešitev, ki so vedno znova v njem. Mlajši bralci, sklepam, v njem najdejo zaveznika, ki bi jih utegnil štekati, starejši pa so fascinirani nad izbornostjo in artikuliranostjo tega, kar je v njih že nekaj časa spalo v njih. A poanta je ravno ta, da uspešno nagovarja vse. Vedno bolj uspešno. Čeprav je spet govora o skrivnostnem dekletu in pretiranem čustvovanju ter nikoli zaključenih bojev med v redu in ne v redu.

vir slike: mladinska.com

Lažna mesta, Paper towns, je tretji roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili na police. Po Krive so zvezde (zadnjem izdanem Greenovem romanu) in Kdo si, Aljaska?, avtorjevem prvencu iz leta 2005, ki je pri nas izšla lani. V Greenovi bibliografiji se Lažna mesta, z izdajo v 2008, uvrščajo skoraj na sredo med Aljasko in Zvezdami. Če si dovolim kak hip ostati tu, lahko zapišem, da se slogovno in vsebinsko Lažna mesta mnogo bolj nagibajo k Kdo si, Aljaska. Krive so zvezde so pač presežek, ki je silovit na tako brutalen način, da bi bilo povsem napak, da bi želeli, da je vse, kar pride iz računalnika Johna Greena, tako popolno napisano delo. Čeprav branje komentarjev na spletiščih velikokrat podlega prav tem primerjavam. A zgoraj opisana vojska Greenovih privržencev je vedno večja, tako se zdi. In ta vojska poskrbi tudi za – nemalokrat premalo kritičen – protipol iskalcem Krive so zvezde 2. Sam niti ne vem, kam tu spadam. Zavedam se moči Zvezd, verjamem pa tudi, da je John Green izjemen avtor, ravno pravšnji za to dobo. In tako mi povsem ustreza, da v njem najdem zapolnitev vrzeli po nekoliko močnejši realistični mladinski prozi, kot komplementu vsemu drugemu, nasičenemu z fantazijo, čarovniki, vampirji in ostalim.

Sam bi lahko prisegel, da so mi Lažna mesta najboljše Greenovo čtivo. Pa ne morem. Ker Krive so zvezde.

In najbrž ne bom osamljen pri tem mnenju. A vendarle. Lažna mesta so mnogo bolj Kdo si, Aljaska. Avtor nas bo peljal med vrstnike, ki zaključujejo srednjo šolo, pravzaprav v zadnje tedne njihove srednje šole. Med Radarja, Bena, Lacey, še nekaj drugih in hkrati seveda tudi Quentina, ki je naš glavni sogovornik, pripovedovalec. Njihova življenja se nekako v ničemer ne razlikujejo od tega, kar si predstavljamo pod maturante. S hormoni prepolni in ukvarjajoč se s stvarmi, ki v večini le zanje pomenijo vse na tem svetu. Green je poskrbel, da je trojica prijateljev, torej Q, Radar in Ben, s katero se največ ukvarjamo, čisto povprečna. Ne gre za zvezde srednje šole, ne gre za izbrance, posebneže. Bolj so marginalci, ki igrajo video igre, klepetajo po IM in sanjarijo o dekletih, ki so jim nedosegljiva. Skozi roman bodo v svojem statusu nemara celo napredovali, a vseeno je Green z njimi želel povedati, kako močno šteje prijateljstvo. Tudi ali predvsem, ko so na delu velike odpovedi zavoljo kakega posameznika te druščine. In to je izjemno pomembno v tem romanu. Quentin nam namreč že na začetku predstavi Margo. Ta nekako spominja na Aljasko. Posebno, neustrašno, polno domišljije, izstopajočo, razmišljujočo, privlačno, originalno in … seveda ustvarjeno za Quentina. In v tem odnosu, kolikor mu je odmerjeno (pre)malo prostora v romanu, Green ne skopari. Silovitost tega, kaj in kako Quentin čuti do Margo, kako je pozoren na vsak njen gib, je prav zaradi tega majhnega prostora, res močna. Margo Quentina neke noči povabi na divjo in drzno vožnjo, ki je ne bo nikdar pozabil. In čeprav sta oba šla v to noč na različen način, njuna kemija deluje. Eden od dveh vrhuncev knjige. Ali pa pravzaprav edini, kakor vzamete.

Margo je bila od nekdaj navdušena nad skrivnostmi. In ob vsem, kar se je dogajalo pozneje, sem velikokrat pomislil, da so jo morda tako privlačile, da je še sama postala skrivnost.

In potem se vse skupaj obrne na glavo? Margo izgine. Quentin se odloči, da jo poišče. Margo je lahko tudi mrtva, a od doma je pobegnila že večkrat. In tehnično, glede na to, da je že polnoletna, to ni pobeg, temveč avtonomna odločitev. A Quentin je odločen, da jo poišče. In tako skupaj s prijatelji skuša iskati ravnovesje v odnosu do šole, staršev, prijateljev in odnosa do izginule Margo. Iz tega se občasno razvija celo nekakšna detektivka, ki ji sledi napet boj s časom proti koncu knjige. Kje je Margo? Ali jo bo našel? Preberite Lažna mesta.

Roman je poln zanimivih reči in poudarkov je več. Na prvem mestu bi spet lahko govorili o ljubezni. A to se mi to pot ne zdi v ospredju. Bolj kot vse je Quentin zelo fasciniran nad Margo. Ali, kot se je izrazila slednja sama, nad podobo Margo, ki jo ima pred očmi. Ne glede na vse, ta fascinacija je tisto, kar vleče dogajanje v knjigi naprej. Glavni fokus. Navdušeni boste nad močnimi prijateljskimi vezmi; nad načinom, kako spretno je avtor v knjigo vpletel Whitmanovo poezijo; nad pristnim popisom uric, ki jih je druščina preživela v enoprostorcu na 1700 km dolgi poti; nad podobo večkrat naivnih staršev, ki se trudijo po svojih močeh vzgojiti dobrega človeka. In navdušeni, povsem nadnavdušeni boste nad dialogi med Quentinom in Margo. Čeprav jih ni veliko.

Kdaj sva zares videla drug drugega? Šele, ko si ti videla v moje razpoke, jaz pa v tvoje. Pred tem sva gledala le predstavi o drugem, kot bi gledal žaluzije na tvojem oknu, pa nikoli videl v notranjost. Ko pa posoda poči, svetloba lahko vstopi vanjo. In zasije iz nje.

Če se je v Kdo si, Aljaska? ukvarjal s sprejemanjem smrti, je tule v ospredju pobeg od doma. A le v ospredju. Izza te ideje gre za prevpraševanje samolastnosti. V razliki med osebo, kakršna je, in kakršna se kaže. Ali iskanjem podobe in sprejemanjem osebe v njeni ali njegovi takšnosti. O tem, kako si gradimo podobo nekoga, ki pa ni nujno ta nekdo sam. In kakšne posledice ima to lahko za okolico. In zopet je tu Leonard Cohen. Nalašč ali pa le moja sugestija. Nekaj tega, kar je hotel Green povedati v Lažnih mestih, se bere kot podaljšek njegovih vrstic There is a crack, a crack in everything. That's how the light gets in (najbrž ene najbolj genialnih vrstic, kadarkoli napisanih). Tudi naša junaka govorita o razpokah. Takrat se zdi, da govorita o popolnosti, ki je pa ne smeš pripisati drugemu zaradi podobe, ki jo imaš o njem ali o njej. Takšne podobe je potrebno, kot Margo in Q, zakopati, kljub solzam, ki ob tem polzijo po obrazu. Samolastnost pa, po drugi plati, izvira iz poslušnosti samega sebe; sprejemanje sebe in drugega, tudi bližnjega (ali predvsem tega) je prazna puhlica brez razpok, ki se ob tem pokažejo. Kot lažno mesto, ki prebiva zaradi nečesa drugega in ne zaradi sebe. In v tem smislu je Quentinovo iskanje Margo v resnici le iskanje razpoke v njej. Iskanje, ki bo prikazalo pravo Margo. Da bo svetloba lahko prišla skozi.

Lažna mesta prinašajo sproščeno branje, ki se ukvarja tudi z resnimi temami. Roman, v katerem je uravnoteženo vse, kar mora biti. Mladi ga bodo brali, ker bodo tu našli nekaj več od vsakdanjega razmišljanja, starejši, sploh starši pa zato, ker bodo iskali tisto, kar se godi v mladih glavah. Prav gotovo eno mojih najljubših v letošnjem letu, toliko bolj, če ga jemljem v okviru mladinske literature. Z Johnom Greenom in njegovim občutkom za pisanje (o) mladini je slednja marsikaj pridobila. Pa ne le slednja, vsi smo lahko veseli.


✭✭✭✭



Poleti pride na tudi na naša filmska platna. 





Tudi na:

Dobre knjige
Emka
Mladinska knjiga
Avtorjevo spletišče
Wikipedia
Commonsensemedia
Uradna stran filma Paper towns
Goodreads
The Guardian
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...