28. avgust 2015

Tiha hiša: kraj mnogih zgodb

Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala v pozornost, da si sploh začel gledati. Tako, kot se zdijo vse nepomembne zgodbe vsakdanjih mimobežnosti, ki pa so takšne le toliko časa, dokler dobro ne razmislil in ugotoviš, da je takšno življenje samo.

To so prve misli, ki so se mi utrnile ob branju Tihe hiše. In še vedno so tu.



vir slike: sanje.si

Pamukov (drugi) roman je nastajal med leti 1980 in 1983, to sta letnici, ki jih je avtor zapisal prav na koncu knjige. Do tja bralca slovenskega prevoda pelje skoraj natanko tristo strani izvrstne pripovedne moči avtorja, ki je kasneje zasluženo postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Njegove besede drsijo v bralcev glavo povsem mirno, brez nepotrebnega pompa; niti takrat, ko bi zgodba kaj takšnega narekovala s skorajšnjo nujnostjo.

Pravzaprav je imel avtor kar prav, da je roman naslovil s Tiho hišo. Ne da bi se že sedaj spuščal v to, ali gre za tiho, je vsekakor središče romana prav hiša. In v tej hiši živita babica Fatma in Recep, ki je nekako v vlogi njenega skrbnika. In to sta prva naša sogovornika pri branju knjige. Recep nam govori o svojih občutkih do gospe, do svojega položaja, do hiše in časa v katerem poizkuša živeti kar se da normalno življenje. Dasiravno prav to v Turčiji v začetku osemdesetih očitno ni bilo nič lažje, kot je bilo leta poprej in je tudi leta kasneje. Kot pritlikavec je posebej na udaru zaradi svoje zunanjosti in to ga sili k tlom bolj kot vsaka druga stvar. A v resnici gre za najbolj etičnega in prijetnega sogovornika, ki ga bomo imeli. Gre za čisto osebo, vdano tako tradiciji, pravilom podrejeno in sprejemajočo spoštovanje, ki mu ga narekuje kultura. Je praktično povsem neobremenjen s čimerkoli, kar je nepomembno. Je kot nekakšen lakmusov papir za nepomembnosti. Vsi ostali v zgodbi so. Fatma, zelo priletna gospa, ki je praktično ves dan v svoji sobi, na postelji, ves čas premišljuje o preteklosti. o svojem možu in svojem sinu. In o svojih vnukih, ki so prišli na obisk. Povsem sumničava oseba, ki ne zaupa prav nikomur več, neupravičeno niti Recepu, ki jo brezpogojno spoštuje in ji uresniči se skoraj vsako, še tako bizarno željo.

Smejijo se. “Zakaj ves čas brskate po svoji omari?” Smejijo se. Če bi jih vprašala, zakaj se zmerja smejijo, zroč vame, bi se spet smejali, smejali in rekli: “Ne smejimo se, babica,” nato pa spet prasnili v smeh. Morda to počnejo zato, ker sta njihov dedek in oče vse svoje dni pretakal solze. Razžalostila sem se.

Prišleki so trije. V hišo na poletni obisk pridejo trije vnuki, Faruk, Metin in Nilgün. Prvi je zgodovinar, nekoliko starejši, druga dva, njegova brat in sestra, sta mlajša, a vendar oba do turške tradicije ne veže prav veliko več. Še Faruka ne bi, če ne bi bil zgodovinar in bi ne brskal za podatki iz družinske in turške zgodovine. Ob tem pa premišljeval o diaspori, ki je nastala medtem, ko smo vsi mi spali in živeli običajno življenje.Tiha hiša je pripovedovana tudi z njegovega gledišča, tudi z Metinovega, Nilgüninega pač ne. In to je pomenljivo. Še posebno, ko boste prebrali knjigo do konca, boste izvedeli, zakaj. Tule bom tiho kot miška, ker je njena nezapisana zgodba v resnici obenem ena največjih neznank celotne Tihe hiše. Metin je mladi Turek, prežet z idejami o Ameriki, obljubljeni deželi in prav malo mu je mar za marsikatero tozadevščino, ki bremeni prebivalce naselja Cennethisar, v katerega je z bratom in sestro prišel na obisk v tiho hišo svoje babice. Nilgün pa je nekoliko manj obremenjena s politiko, a vseeno v tišini njenih neizrečenosti lahko zaznamo vez med preteklostjo in prihodnostjo, ki je Faruk s svojim alkoholnim problemom nikoli ne bo zmogel živeti. Nilgün se zdi kot utelešenje nekega posebnega duha, zato mi je žal, da nismo spremljali tudi njenih misli. Zato je potrebno utihniti tudi tu.

Spremljamo pa misli Hasana. Hasan je mlad fant, ki prihaja iz bolj ali manj revne družine. Nikoli ni živel v tihi hiši, pa je vendarle kar nekaj mladosti preživel v njej. Recep je namreč njegov stric. In zato je Hasan obenem domačin in obenem tisti, ki pozna, dobro pozna vse do sedaj imenovane protagoniste. Hasan nam služi kot poročevalec stanja v Cennethisarju. In v vse peripatije, ki se dogajajo mladim na pragu vstopa v družbo, ki od njih zahteva, da se postavijo na eno ali drugo stran, politično, aktivistično, družbeno. Prav mogoče je tudi, da vam bo ta lik najbolj zlezel pod kožo, saj se mi zdi, da je Pamuk ogromno časa posvetil prav Hasanu (ne da bi štel).
Kakšen nesmisel! Zgodovina je za sužnje, zgodbe za lenobneže in pravljice za neumne otroke; zgodovina je za bedake, ubožce in bojazljivce!

To je torej Tiha hiša. Roman, ki ga pripoveduje pet pripovedovalcev, vsak ima povsem samosvoj način razmišljanja. Njihove pripovedi se tiho tkejo v celoto povsem bedne stvarnosti, ki jo producira življenje na periferiji turške hoje na meji med deželo, ki želi zreti v prihodnost, a se nikakor ne zmore in niti ne želi odpovedati vsem pritiklinam, ki jo vežejo na njeno totost, to kar je. S tradicijo in običaji prepredeno družbo, za katero se zdi, da bo obstala natanko tam, kjer je. In Pamukova stališča se nagibajo v povsem črnobelo podobo, v kateri brez kančka dvoma ni možnosti kake dialektike. Tu sporazuma ni. Pamuk nam v svoji zgodbi podaja mnenje, da med dvema svetovoma včasih ni povezave. Včasih povezava ni mišljena za dve nepovezljivi stvari. Nekatere stvari ne gredo skupaj, naj si še tako želimo. Zato tudi odgovor na vprašanje po srečnem koncu Tihe hiše mora nujno ostati nedorečen. Pamuk bo zvesto sledil svojemu pripovednemu načrtu, a ta nemara nikakor ne bo šel hkrati vštric s tistim, kar si bomo želeli mi. Zgodba se seveda gradi, ima svojo dramo. Ima svoje zaplete. Ima tudi ljubezenski zaplet, celo dva, mogoče tri. Vendarle pa bomo, seveda v skladu z nujnostjo tega, kamor nas pelje avtor, na koncu obvisi nekje tam, kjer si tega ne želimo. Faruk ne bo nehal piti, Metin ne bo zaživel svojega sanjskega življenja s Ceylan in tudi drugi razpleti ne bodo nujno šli tja, kjer jih naše branje želi imeti. A prav te literarne rešitve so v skladu s tem, kar nam želi sporočiti Pamuk. In v svojem poslanstvu je izjemno uspešen. Naj bo brano in uživano, Tiha hiša je ena od večjih literarnih dobrot, ki jih imamo v tem hipu moč vzeti v roke. Povsem nekje v pogledu, kjer vidimo Khaleda Hosseinija in njegov trud, da nam skozi branje predoči zgodbe, ki jih pripovedujejo življenja na vzhodu, nekaj lučajev proč od tistih, ki so doma v Pamukovih delih.

In poleg Nilgün in njenih neizrečenosti, o katerih lahko le ugibam, je tu še en vrhunec Tihe hiše, ki je super fin. Skozi Fatmine oči je zelo natančno popisana zgodovina njenega življenja, pred mnogimi leti, ko je kot mlado dekle bila zvesta žena svojemu možu. Selâhattin je bil ekscentrični zdravnik, ki je pisal enciklopedijo, svoj življenjski projekt. Projekt, za katerega je bil pripravljen žrtvovati prav vse, spraviti tudi družino na kant. Fatma se je morala zavoljo njega odpovedati mnogim svojim dragocenostim. On pa je bil eden tistih, ki so neutrudno gledal čez čez mejo Turčije in tudi dlje, v razsvetljeno prihodnost, ki jo ponuja zahod, popolnoma zaslepljen od vsega, kar ponuja tradicija Diderota in zgodovina evropske znanosti. In prišel je do črke O, kjer se v turščini nahaja beseda za smrt. Težko je z besedami obnoviti navdušenje, ki ga je doživel človek, ko je odkril tisto, kar meni, da loči zahod in vzhod, kar loči Turčijo od naprednega sveta. Ker razumevanje tega propada pomeni obenem tudi most, ki bo peljal neznanje k znanju. Povsod in za vedno. Ekstatika razmišljanja, s katero v pojmu smrti prepozna razumevanje, smisel tega, kar nekaj loči od naprednega razmišljanja, kar bo zacelilo vse probleme in je pomenilo vrhnjo luč, nepredstavljivo krono človekovega življenjskega poslanstva, je v tistih nekaj paragrafih skoraj nepresegljiva. Čisti biser, vreden vsakršne pozornosti. Portret Selâhattina mi je tako v marsičem v spominu ostal bolje kot politične vsebine, ki jih je v zgodbi mnogo več (beri boja med turškim nacionalizmom in ostalimi).

Se zavedaš, kako zelo pomembno je to odkritje, Fatma? Nocoj sem odkril tisto nevidno mejno črto, ki nas ločuje od njih! Ne, Vzhoda in Zahoda ne razmejujejo oblačila, stroji, hiše, pohištvo, preroki, vlade in tovarne. Vse to je le rezultat, od nas jih namreč ločuje drobna, preprosta resnica, ki se glasi: oni so odkrili ničnost, vodnjak brez dna, imenovan smrt, mi pa se te strašne resnice sploh ne zavedamo. [...]


In zato je menda očitno, da je Tiha hiša vse prej kot tiha, čeprav povsem na koncu čisto utihne. Vse prej pa kriči mnoge zgodbe, politične intrige, pelje v življenje, ki bi nam sicer bilo neznano. Pove, da ljubezen ne premaga vsega in da je preteklost včasih neprimerna sogovornica prihodnosti. Nekateri mostovi niso namenjeni temu, da preko njega koračijo ljudje tega sveta. Ali so si za to sami krivi, prepuščam antropologom, sociologom, zgodovinarjem in psihologom.

Literatura v tem primeru pove svoje. Na izjemen način.

✭✭✭






Tudi na:

Sanje
Emka
The Guardian
Literary Review
Goodreads
NY Times
Dobre knjige

22. avgust 2015

Trije možje se klatijo: o tem, zakaj je potrebno brati Jeroma K. Jeroma


Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo  http://outsider.si/ 


Trije možje se klatijo je eden zadnjih knjižnih naslovov, ki je našel pot v moje roke. Napisal jo je Jerome Klapka Jerome (1859 – 1927). In povsem mešani občutki me navdajajo, ko razmišljam o sodbi.

Povsem mešani. In pri tem nisem edini.

vir slike: bralnaznacka.si


Že dvanajst let mineva, odkar je The Guardian, spletišče, ki ni kar vsevprek zanemarljivo glede pisanja o kulturi in knjigah, objavil lestvico stotih največjih romanov vseh časov. Takšni seznami sicer niso nikakršna redkost, a vseeno je vsake toliko prijetno pogledati nanje. In na tem dotičnem seznamu najdemo tudi Jeromovo delo. Na triintridesetem mestu, za dr. Jackyllom in mr. Hydeom ter pred Dorianom Grayem.

Težava, ki jo ima tu knjiga Trije možje se klatijo, je predvsem, da je na tem seznamu ni. The Guardian je na seznam dodal predhodno Jeromovo knjigo, Trije možje v čolnu. Trije možje se klatijo pa je nadaljevanje dogajanja, ki je predstavljeno v Treh možev v čolnu, kjer se Jerome z dvema prijateljema poda na avanturo po reki Temzi. Marsikateri seznam, seveda še posebno tisti, ki se ukvarjajo s komedijami, ne bo pozabil na to vrhunsko zabavno čtivo. Trije možje se klatijo pa želi biti natanko tako uspešna, zabavna, pronicljiva, satirična, tragikomična, polna uvidov, pred svojim časom in kratkočasna ter v svoji siceršnji larpurlartistični neuporabnosti dodajati literarno patino situacijam, ki so sicer lahko povsem mimobežne. Trije možje v čolnu prinesejo vse našteto. In v malodane vseh delih Jeromu to uspe tudi v Trije možje se klatijo. Kar je večidel vzrok mojih zgoraj omenjenih mešanih občutkov, je predvsem to, da pri slednji s seštevanjem posameznih delov ne pridemo do celote. Knjiga ni nikakršen presežek v literarnem smislu, to ni nobena skrivnost, vendarle pa bi bilo vse drugače, če bi Trije možje se klatijo imeli jasno rdečo nit. Kar jim manjka v primerjavi s predhodnico, je pravzaprav reka Temza. Zato je branje malce manj prijetno kot bi lahko bilo. A ob ostrini in cinizmu, ki ga najdemo – V tej knjigi ne bo nikakega koristnega znanja – je na mestu vprašanje, ali ni Jerome tega nemara storil nalašč.

A vsled teh negativnosti se lahko k Trije možje se klatijo pripeljemo povsem z druge strani. In najdemo nekaj zares mojstrskih, naravnost briljantnih momentov, na katere naletimo ob branju.

O teh torej.

Gre za potopisno pripoved o Harrisu, Georgeu in Jeromu, ki se odločijo, da bodo naredili spremembo in se odpravijo na celino, v prvi vrsti v Nemčijo. In prva zanimivost je ta, da delo, objavljeno v 1900, svojo aktualnost še ali zopet danes kaže v tem, da ponuja tudi branje o kolesih, kolesarjenju in kolesarski opremi. Kot ob izidu, je tudi danes kolesarjenje eno glavnih rekreacijskih sredstev večine ljudi (srednjega razreda, pravijo). To, kako se naši trije junaki pripravljajo na pot, mimogrede pospremijo s filozofijo ergonomsko oblikovanih sedežev in to, čemu so namenjeni. V tem pogledu je Jeromov način čista klasika, ki trpko nastavlja ogledalo kolesarskemu modus vivendi. Sproščeno v svoji sto let stari sodobnosti. 

In ko se človek prebija po mnogih zgodbah, pripetljajih in spominih te trojke, nekje vmes Jerome postreže s sestavkom, za katerega se zdi, da ga je šele nekje po tretjini napisanega dojel kot nujnega. Tudi ta del je genialen. Ne gre namreč za klasično potopisno knjigo o potovanju treh moških po srednji Evropi, in v izogib takšni rabi spiše nujen ovinek. Tu se strogo ogradi od vseh uporabnosti, ki bi lahko sledile iz vsebine te knjige. Nič praktičnega ni v njej. Jerome povzame, da bi o Schwarzwaldu sicer lahko lepo in podrobno pisal, ga opisal, a bi s tem bralcu ne napravil nikakršne usluge. Takšen opis, pravi, bi ne dosegel več, kakor da bi vam posredoval vtis, ki je v preprostih besedah mnogo bolje povzet v skromnem vodniku. In tule, natanko tule v zraku obtiči nezapisana gesta – ta knjiga ni nikakršen skromni vodnik. Zaradi te samozavesti, ki je pri Jeromu kot avtorju prisotna v vsakem stavku, je knjiga super. Ne glede na to, kako vzdihujemo nad slabim slogom, nad zastiranji, ki jih vleče v prevelike globine, da bi znali nazaj na površje in nad nepovezanostjo vsega napisanega, vse skupaj zablesti v takšnih pretencioznih, čeprav nezapisanih gestah. Vicev namreč nikdar niso dobro pripovedovali ljudje s nizko samozavestjo.


vir slike: it.wikipedia.org


In še tretji razlog, zakaj je potrebno Trije možje se klatijo brati: Nemci in Nemčija. Kritika Nemcev in Nemčije. Med situacijsko umeščene bolj ali manj posrečene skeče je Jerome vpletel odličen popis tega, kaj meni o Nemčiji. Potovanje po tuji deželi izzove ta in ona presenečenja, a Jerome s svojim neprikritim občudovanjem napravi izjemno kritiko duha neke dežele. Skozi svoj pogled, pogled drugega. Zunanjega. Povsem nepričakovano se nam odpre kontrast z delom, o katerem sem pisal v prejšnji številki revije, ki jo držite v rokah. Zweig je v Včerajšnjem svetu ponujal insiderske informacije o zeitgeistu, kjer in ko Jerome nastopa kot outsider. A vendarle ne toliko kontrast kot komplement. O Jeromu, ki je odlično pisal o Nemcih, so ob smrti v in memoriam v ljubljanskem Narodnem dnevniku leta 1927 pripisali nestanovitnost in povezali, da samo na ta način je spoznal svet in brez temeljitega poznanja sveta bi kot humorist ne bi bil dosegel nikdar tega, kar je, naslika pomembno podobo. O Nemčiji piše z zavzetostjo navdušenca nad redom, ki je nad vsem. V Nemčiji vdihavaš ljubezen do reda že s samim zrakom, v Nemčiji si dajejo otroci takt z ragljicami in tudi nemška ptica je prišla tako daleč, da rajši prebiva v škatli in z zaničevanjem gleda na neomikane izobčence, ki še vedno gnezdijo po drevesih in živih mejah. Red kot ločitev na prav in narobe. In tu pozornemu branju ne uide Jeromova prerokba, da se bo lepega dne našel nemški državnik, ki bo sestavil določbo in izkoristil podrejenost nemškega naroda postavi svojim nameram. Danes vemo, da je okoli trideset let po izidu Trije možje se klatijo takšen državnik tudi našel pot na politični vrh Nemčije. In potem je tudi vrag odnesel šalo.

A vrnimo se za trenutek nazaj k Jeromovemu redu, kot nastopa v kontekstu knjige. Tu je sila pomemben. A le zaradi reda samega. Pač pa v aplikaciji na nujnost popotniške – ali klateške - izkušnje. Red je nekaj, kar kršimo. Obiskati narod, ki ga red tako močno definira, pa pomeni imeti dobro popotniško izkušnjo. Ker tu zlahka sledimo Jeremyju Nicholasu, ko v označevanju Jeromejevega dela navaja zgodbo Milesa Kingtona. V tej slednji ujame kolega Basila, ki se je ravno vrnil s počitnic, ga vprašal, kako je bilo, in v odgovor dobil: Obupno. Nič ni šlo narobe. Zgolj na ta način je potrebno brati vse, kar Jerome napiše o Nemčiji, brez fige v žepu. In tega je mnogo, mnogo dobrega.

Nemara je največji poklon, ki ga je Jerome dal Nemcem, tako hkrati tudi največji posmeh, ki ga je v brk poslal prav svojim rojakom. Izvorno v naslovu pravi Three man on the bummel. Če odmislimo uporabo v The Pall Mall gazette (1891) je bil Jerome prvi, ki je v angleški literaturi uporabil besedo Bummel. Nemško besedo, neznano in neuporabljeno v angleško govoreči družbi. Nekaj, kar imenuje klatenje in kar ga z nedorečenostjo cilja loči od običajnih popotovanj ali turizma. A kaj je Jerome v resnici želel z uporabo besede Bummel, ostaja uganka: ironija od prve do zadnje strani ali iskreno občudovanje nemškosti, niti ni pomembno. Vsekakor pa poklon klateštvu kot se šika.

✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Didakta
celotno besedilo na Project Gutenberg
Tisa blog
Jerome K. Jerome Society
Goodreads

10. avgust 2015

Večerja: kako bi pa vi ravnali?

Ker poletje navkljub mnogimi indicami ni čas, ko bi bile dovoljene le varne sanje in opazovanje gorja zgolj od daleč, je skrajni čas, da v roke vzamemo udi nekoliko druugačno čivo. Saj v nobenem primeru ni nujno, da ne bomo uživali ob branju, nikakor. Je pa povsem mogoče, da nam bo malo nerodno, sploh, če smo vajeni, da v branju nujno posvojimo kakega od protagonistov, ki se nam v svoji čudaški, a vsekakor tudi vsakdanji ničevosti smejijo med vrsticami našega čtiva. Nekaj malo čudaškega in zlobnega je tudi v Večerji, romanu Hermana Kocha, nizozemskega pisatelja, ki je na naše police prispel pred kratkim. Izvrstno čtivo. A tudi izvrstno čtivo je lahko neprijetno. Ne v bralnem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, temveč predvsem v moralnem oziru, vpogledu v svet, ki je po eni strani lahko nam povsem tuj, se nas ne dotika, nočemo z njim nobenega opravka; po drugi pa se takšna prenarejanja lahko izničijo povsem hipno. Nekaj popolnoma našega je na Večerji. Nekaj hamletovskega, gnilega do obisti. Pa če nam je to všeč ali ne. In ta dvojnost bo, če se vrnem nazaj, toliko bolj pekla s trenutkom, ko se boste zavedali, da ste v knjigi uživali.

vir slike: sanje.si

Večerja je izšla leta 2009 in je šesti Kochov roman. Gre za nekakšno miniaturko, sestavljeno iz dialogov med štirimi, petimi osebami, velik del branja pa je vpogled v razmišljanja, ki jih ima naš vodič skozi roman, Paul. Poleg njega so tu njegova žena Claire, njegov starejši brat Serge in njegova žena Babette. To je glavna četverica, okoli katere je zbrano skoraj vse dogajanje. Za pravi zaplet, vrelišče celotnega dramskega zapleta pa poskrbita njihova sinova, Rick in Michel, posredno tudi Sergeov posvojenec Beau.

Paul je učitelj zgodovine, ki skozi ves čas zgodbe deluje kot obsedenec s kontrolo, ki pa vendarle vsaj na nek oddaljen način, vsaj tako se zdi, skuša ločiti med dobrim in zlim. Vsaj toliko, kolikor je v vprašanju njegova družina, njegova Claire in njun sin Michel, za katerega rad poudari, da je zadovoljen z njgovim vedenjem, šolo, odnosom do drog in vsem ostalim grešnim pritiklinam sodobnega zeitgeista. Serge je v vlogi starejšega brata in tako ima Paul o njem marsikaj za povedati, marsikaj očitati in tako smo, s Paulovega gledišča, deležni vsega, kar potrebujemo vedeti o Sergeu. S poudarkom seveda, da je to Paulovo gledišče. Serge pa je nekoliko manj malomeščanski, temveč cilja višje. Je znan politik, ki v bližajočih se volitvah cilja na mesto predsednika vlade. Kot takšen ni malenkosten, zaveda se svojega vpliva in moči, ve, da bodo v skoraj vsakem prostoru nekateri, ki se bodo z njim želeli fotografirati. In pri tem jim tudi ustreže. Ker je politik in potrebuje volivce. V zgodbi nas Paul popelje na večerjo. V drago restavracijo, takšno, kjer je potrebno rezervacijo narediti nekaj mesecev vnaprej. A Serge naredi svoje in tako se naši štirje dobijo v tej pregrešno potratni amsterdamski restavraciji in prisostvujemo kratkemu izseku iz njihovega življenja. Ta niti ni tako kratek, ker nas Paul s svojimi mislimi pelje še marsikam drugam, tudi v preteklost, tako da počasi odstiramo karakterje, s katerimi imamo opravka. Vedno bolj imamo tudi opravka z Michelom, predvsem po zaslugi pozabljenega mobilca, ki ga je po nesreči Paul s seboj vzel na večerjo.

"Te smem vprašati nekaj osebnega?" je vprašal. "Pomislil sem, da je mogoče kaj ... Mislim, samo vprašam. Kako je doma, Paul? Je doma vse v redu?" 

In nato pride do spoznanja, kaj je tisto, zaradi česar je prišlo do te večerje, zaradi česar je Babette prišla na večerjo popolnoma objokana, zaradi česar je Paul začel resno razmišljati o tem, kaj se v resnici dogaja v njegovi družini in zaradi česar je ta knjiga tisto, kar je. Michelov mobilni telefon je vseboval nekaj posnetkov, ki so razkrili, kaj Paulov in Clairin sin počne v svojem prostem času in ko Paul sešteje ena plus ena s posnetkom, ki ga je pred časom opazil v miru družinske dnevne sobe na televiziji, na oddaji Nerešeni primeri, ve, da je na delu nekaj hudo hudo slabega. Nekaj je hudo narobe. Njegov sin je v tovarišiji z Rickom storil nekaj zares groznega. To ve sedaj tudi Paul in to vemo tudi mi. Branje zgodbe je tako predvsem sledenje Paulovemu občutku, ki lovi spoznanja, enega za drugim, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kako bo ob tem reagirala družba, ostali svet, volivci, vsi, ki so v tem istem trenutku v isti restavraciji.

Njun sin ni takšen angel, za kakršnega sta ga imela. To je prvo spoznanje, s katerim se Paul sooči. A vendarle je to njun sin. Situacijo bo potrebno sanirati. Bolj ko se večerja bliža koncu, vedno bolj je tudi jasno, da se bo potrebno pogovoriti o rešitvi. Dobra stran te katastrofe, ki se je zgodila, če ji sploh lahko rečemo dobra, je ta, da v resnici še nihče ne ve, da sta zločin (toliko lahko izdam) napravila prav Rick in Michel. A lahko kaj kmalu in brez problemov pride tudi do tega. Zato so zaskrbljeni starši pred težavo, kaj narediti. In tu, v teh trenutkih, ko se tudi roman lomi, spoznamo ves blišč in vso bedo sodobnega starševstva. V ekstremni obliki seveda.

Kaj bi pa vi storili? Bi zaščitili svojega otroka? Bi ne napeli svojih možgančkov in storili vsega, kar je v vaši moči, da obranite svojega otroka? Bi ne razmišljali o tem, da je bil nemara celo zločin upravičen? Bi iskali načine, kako sebe čim manj izpostaviti, da ne bi kdo našel pot do vašega otroka in do greha, ki ga je naredil? Bi ta greh delili z njim? Je to, kar je napravil, v resnici sploh greh? Bi z manjšim zlom opravičili večjega?

Moj sin me je nekaj trenutkov gledal. Mogoče se je počutil prestarega, da bi rekel "ljubi oči", toda v njegovih očeh sem poleg strahu razbral tudi hvaležnost.

Nihče vam ne bo zameril, če boste v teh vrsticah, ki jih boste brali, hkrati uživali, hkrati pa zadrževali bruhanje. A nikar se ne sprenevedajte, družba, v kateri živimo, je polna mehurčkov, v katerih starši za vsako ceno stojijo za svojim otrokom. Globalna pravičnost je postala pozabljen mit, družba pa v imenu svobode, s katero njeni posamezniki le sami legitimno določajo parametre svoje sreče, počiva na zgodbah uspešnih posameznikov, ki so uspeli najbrž večkrat tudi s pomočjo nepravičnih sredstev. Ker je tako treba. Ker je takšno življenje … takole vas v razmišljanje požene tudi Kochova večerja. In čeprav so njeni protagonisti pripadniki višjega sloja, je ravno ta generalizacija problema dovolj očitna, da je avtor zadel žebljico na glavico.

Večerja pride h koncu, Paul, Claire, Babatte pridejo do neke rešitve. Ali je ta rešitev dobra, moteča in upravičena, presodite sami. Zgodba sama pa je še vedno precej odvisna od Paula, našega pripovedovalca. On vsekakor v njej ni nevtralen in ravno toliko, kot je grozno to, kar sta storila Michel in Rick, je grozno tudi to, da so se tega zavedali vsi pred njim. V knjigi izvemo tudi nekaj podrobnosti njegove preteklosti, nekaj tudi takšnih informacij, ki za silo lahko tudi pojasnijo vedenje njunega sina. In predvsem zato bo zaključek knjige zanesljivo pretresljiv.

"Ampak mi jima lahko pri tem pomagamo, Serge. Pri tem pozabljanju. Hočem samo povedati, da se pri takih odločitvah ne smeš prenagliti. Čez nekaj mesecev, čez nekaj tednov bo mogoče že vse drugače. In potem se lahko v miru pogovorimo."

Pretresljiv bo zato, ker bo vsaj malo na glavo postavil vse dosedajšnje dogajanje in predvsem boste znali na pravi način naglasiti Paulovo naracijo in obseg vedenja, ki ga je imel do sedaj. Marsikaj bo postalo mnogo bolj jasno. Način naracije, ki z Paulovim občutkom preganjavice (ali dokazi previdnega zapisovalca misli, ki ga lahko komprimitira tisto, kar bo preveč zapisal), nam doda občutek resničnosti, ki pa lahko ob prepogostem prikimavanju pomeni natanko to, česar se del nas, ki poslušamo njegovo pripoved, najbolj boji. To, da postajamo enaki. Konec knjige pa bo vse skupaj dal v posebno luč. Predvsem bo jasno, da je najbolj ščitimo svoje ljubljene še posebno takrat, kadar se čutimo vsaj posredno krive za to, kar se je zgodilo. In ker boste kot bralci iskali rešilno moralno bilko tudi v tej zgodbi, boste prišli na svoj račun. Kaj takšnega lahko storimo tako, da najdemo junaka, ki si zasluži, da se z njim strinjamo (kar je v tej zgodbi težko, zelo težko), ali pa se eden od slabih izkaže kot najslabši. Le ugibate lahko, kaj bo tule prišlo v poštev.

Večerja je napeta, drzno napisana, dinamična, inteligentna in dobro berljiva provokacija, ki ima na koncu pomemben zasuk. Na enem mestu združuje nezanesljivega pripovedovalca, obsedenega z običajno nepomembnimi detajli, prenarejevalsko druščino višjih družbenih razredov, ki bo storila vse, da bo svoje otroke spravila na isti položaj in s počasnim luščenjem preteklosti, ki posluh glavnega problema romana vodi od površinskega problema do gnile notranjosti, ki leži pod njim. Navkljub neprijetni temi in nestrinjanju, ki ga čutimo ob branju, gre za bralno poslastico. Glavni moto zgodbe je vprašanje, na katerega si boste odgovorili sami. Kar je tudi prav. In ne čudite se, če bodo razmisleki o Paulovi zgodbi še dolgo odmevali v vaših glavah. Roman je upravičeno zelo uspešen. Zgodba pa verjetno odlično deluje tudi na odrskih deskah in na filmskih platnih. V obeh adaptacijah se je že pojavila.

Najboljše pri tej knjigi pa je večna aktualnost moralne drže, po kateri vas lahko s privzdignjeno obrvjo vedno znova povprašam: kako bi pa vi ravnali?

✭✭✭



Wikipedia navaja, da se poleg nizozemske in italijanske filmske adaptacije obeta še tretja, pod režisersko taktirko Cate Blanchett. Tole je trailer za nizozemskega (2013):





Obišči tudi:

Sanje
Guardian
NY Times
intervju z avtorjem na Goodreads
Goodreads
LitLovers
BookSlut 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...