24. november 2015

Eleanor in Park: knjiga o zelo lepih in zelo grdih rečeh

Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena, Nessa, pa do Maxa, Šrámkove, Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell.
Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni adut knjige: v resnici gre za pisarijo, ki je narejena na tako rahločuten način, da se ti zdi, da jo boš zlomil, če jo boš pretrdo držal v roki.


vir slike: emka.si


Eleanor in Park je zgodba o dveh najstnikih, ki sta našla drug drugega. Mogoče bi bilo bolje, da bi se našla nekje drugje, v malce drugačnih okoliščinah, a zgodba teh olepševalnih okoliščin ne pozna. Avtorica jima ne daje popustov in njun odnos bo potreboval veliko energije, medsebojnega spoznavanja in nerodnosti, da bo prišel tja, kamor pride. Park je sin korejske matere in ameriškega vojnega veterana, povsem prilagojen družbi se zdi samo na prvi pogled. Predvsem noče izstopati in se raje kot sprejemanju najstniške igre potrjevanja svojega položaja v druščini, posveča dvema velikima ljubeznima, glasbi in stripu. Vedno bolj, ko vidimo, da je drugačen od ostalih, je jasno, da je drugačen predvsem v tem, da je od mnogih mnogo bolj zrel. Eleanor je povsem druga zgodba. Najstnica, ki ima, povsem nezadovoljna s tem kako izgleda, daleč največjo težavo v družinskih razmerah, v katerih mora odraščati. Tako veliko, da tistih nekaj odvečnih kilogramov, ki ji jih avtorica pripiše, v bralčevih očeh povsem zbledijo. A na žalost v Eleanorinih ne, ker si svoje stapljanje v nevidnost v družbi tako lahko še težje pribori. A bistvo, tako čudovito zajeto v vrstice te knjige, je v tem, da ima lahko dekle, v tem primeru Eleanor, v resnici veliko več problemov, kot jih na njej opazijo drugi, celo tisti, ki so ji zelo blizu. In ne, to niso problemi, ki izvirajo v njeni glavi, temu namreč ne sledi, da ima v resnici manj problemov, kot jih vidi sama. Ne, nikakor. Njeni problemi se v bistvu raztezajo še nekoliko dlje in so del večjih težav, ki jih ima celotna njena družina. In od tod izvira največji konflikt zgodbe, a temu se še vrnem. Bistveno pri Eleanor je to, da je navkljub tragičnosti, ki jo njen lik vsebuje, precej bolj podobna slehernici, ki si želi le svojega prostora, vključenosti v družbo in nekoga, ki jo bo imel rad. Ha, mogoče prav zato vsebuje tragičnost. A vendarle ne, njej je vse troje vzeto na zelo radikalen način.

Prosila ga je, naj ji pojasni nekaj, česar ni znal pojasniti niti sam sebi.
"Nisi mi všeč," je dejal. "Potrebujem te."

Park in Eleanor se srečata. Se spoznata. Niti ne. Onadva se srečujeta in se spoznavata. Od prvega srečanja na avtobusu v šolo naprej se prične njuno počasno premikanje drugega k drugemu. In nič v tej liniji zgodbe ni podvrženo literarni redukciji. Tu, se mi zdi, je branje na meji podoživljanja trenutkov prve ljubezni, medsebojnega spoznavanja in soočanja s obstranskostmi, ki ta dogajanja spremljajo. Park in Eleanor spremljamo v njunih skupnih vožnjah z avtobusom, druženju v šoli, druženju pri Parku doma, v materinem avtomobilu. In avtorica nam zgodbo podaja z dveh vidikov, njegovega in njenega. Kar je še en bonus branja, ki očitno dokaj uspešno meri na to, da bodo knjigo lažje brali tako fantje kot tudi punce, moški in ženske. A njuna vidika zgodbe nista enakovredna. Tudi teža tega, kar v skupno zgodbo prinašata, ni niti približno enaka. To je kmalu povsem jasno. Park kljub vsemu deluje kot običajen fant, čigar problemi v resnici to niti niso. Še posebno, ko v optiko vzamemo Eleanor. Njena mati je namreč socialna talka nemogočega moškega, Eleanorinega očima, ki v resnici celotno družino drži za goltanec, izvaja teror in pooseblja vse tisto, kar ne bi smelo nikdar imeti pravice do družine. Pri vsem tem Eleanorin biološki oče s svojo pojavo in nezrelostjo seveda ne more kaj prida pomagati. Eleanor je enkrat že morala od doma, ker je z očimom prišla navskriž in njena streha nad glavo je nekaj, kar na nitki visi tudi skozi celotno zgodbo v knjigi. Strah, negotovost, nesamozavest, skrivanje, pomanjkanje in jeza. To je pušeljc, ki ga v odnos z Parkom prinese Eleanor.

Največji konflikt zgodbe o Eleanor in Parku torej svojo moč črpa natanko v njuni neenakosti. Dasiravno nas zgradba romana skuša ujeti v mišljenje, da gre za enakovreden pogled v genezo njune dvojine, temu nikoli ni tako. Ne v začetku in ne na koncu. Park je tisti, ki bo v tem odnosu vedno vlekel poteze naprej; tisti, ki bo vedno vodil ples in si drznil korak dlje od nje. A v resnici bo vedno korak za njo, saj je njen boj nekje drugje. Eleanor bije bitke, ki jih dolgo ne želi biti s Parkom ob strani in dolgo ga na svoje bojišče niti ne povabi. Bralci ne vemo, zakaj tako dolgo odlaša, najbrž se bomo sprijaznili z mišljenjem, da želi obvarovati tako njega kot ostale, ki so ji dragi. In edina protiutež tej bedni neizogibnosti, s katero se vsakodnevno sooča Eleanor, je tisto kar imata s Parkom. Vsak dan znova, vsak dan, vsak trenutek nekaj več tega. In drobtinice tega nekaj več, se včasih zdi, da je mogoče prešteti na roke, tako pazljivo, pozorno in previdno se spuščata k sebi. Brez te trdne vezi, ki nastaja dolgo - kar je v času instantnih hitrosti malodane vsega takšna redkost - zgodba mogoče ne bi imela takšnega zaključka kot ga ima.

Samo en on obstaja, je pomislila, in zdaj je tukaj.Ve, kateri komad mi bo všeč, še preden ga slišim. Smeji se, preden sploh povem šalo do konca. Na njegovih prsih, tik pod grlom, je mesto, zaradi katerega si mu želim pustiti, da mi odpira vrata.Samo en on obstaja.

In kakšen je ta zaključek? Dober konec, slab konec? O tem bom molčal. Ustvarite si svojo sodbo. Knjiga je več kot vredna branja. Poleg tega avtorica čisto zadnje pike ne postavi sama. O tistih nezapisanih dveh, treh besedah bo bralsko občestvo verjetno še dolgo ugibalo. Dodatnega olja na ta ogenj pristavlja avtorica sama s tem, da ovrže najbolj očitne zapolnitve tega praznega prostora. A nič ne de: bistvo te zgodbe tako ali tako ni v zaključku. Glavni angažma te zgodbe je, kot sem že napisal, v počasnem razreševanju mogočnega konflikta med tistim, kar neusmiljeno in zanesljivo uničuje Eleanor in tistem, kar jo vedno bolj in nezmotljivo iz tega vleče ven, torej Park. Na eni strani imamo torej dispozicijo vsega lepega, kar prinaša uničevalne družinske odnose s posledicami, ki jih to prinaša mlademu dekletu (in česar tisti, ki povzročajo takšne odnose, običajno ne vidijo), in po drugi strani neizmerljivo veličino varnosti, pripadnosti, želje po življenju in neopisljivih navezanosti na osebo, ki je tam takrat in na takšen način, kot ga mlado dekle potrebuje.

Rainbow Rowell je napisala zgodbo in jo povedala na čisto poseben način. Takšen, ki jo umešča, po mojem mnenju, brez pretiravanj, tja nekje zraven knjig, kot sta Krive so zvezde ali Sedem minut čez polnoč. Te so bile namreč tiste, ki jih je v odličnost poleg dobre zgodbe prikoval izjemen avtorjev slog, ki se kljub pastem klišejske patetike vanje ne ujamejo in ne padejo v občutku, da se na straneh pred tabo dogaja nekaj veličastnega. Eleanor in Park je knjiga, ki tem merilom ustreza v čisto vseh pogledih. Odlično.

Tako se piše zgodbe o boju med dobrim in zlim.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Wikipedia
Spletno mesto avtorice
Goodreads
The Guardian

15. november 2015

David in Goljat: razmislek o tem, kako navkljub postane zaradi tega


Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone drži za lase. In kaže zbledel obraz na odrobljeni glavi, z odprtimi usti, svežo rano sredi čela in prav na rahlo priprte oči. Groteskna podoba nekoga, ki je umrl, ko tega ni pričakoval. Obraz smrti, ki se ne bi smela zgoditi.

Takole bi opisal eno meni najljubših slik. Na začetku 17. stoletja naslikal Michelangelo Merisi da Caravaggio in nosi naslov David z Goljatovo glavo.


vir slike: commons.wikimedia.org 


V resnici je Caravaggio naslikal vsaj dve znani, sila podobni sliki z motivom končanega dvoboja med malim Davidom in velikanom Goljatom. Likovna umetnost seveda ponuja veliko del z motivom tega boja in zanimivo se mi zdi, da veliko, nemara večina teh svoj fokus usmerja v zaključek boja, Davidovo zmago. Ker vsi poznamo zgodbo in vsi vemo, kdo je zakaj tu. Zato takšen fokus niti ni naključje.

Kot tudi ni naključje, da je ta zgodba iz prve Samuelove knjige (1 Sam 17), ki opisuje boj med Filistejci in Savlovimi Izraelci, pristala v ospredju zadnje knjige Malcolma Gladwella David in Goljat, outsiderji, neprilagojenci in umetnost boja z velikani. Knjiga, ki je osnovana v tematizaciji boja navidezno šibkih proti prav tako navidezno močnejšim. Na vso moč zanimiva knjiga, kljub temu, da ima etiketo mednarodne uspešnice številka ena. Knjiga, ki vas bo popeljala nekam v sredino med dikcijo TED govorov, priročniki za samopomoč, družboslovnih analiz in mitologizacije družbenih in osebnih fenomenov, ki vodijo v skorajšnje etične osvetlitve sodobnega zeitgeista.


vir slike: bukla.si


Knjiga ne pogrne na izpitu berljivosti, navzlic temu, da je pisana kot po šabloni. Ta način sestoji iz manjših ali nekoliko bolj obsežnih zgodb, ki jih interpretira tako, da podpirajo njegovo tezo. Torej iz izbranih primerov inducira sklepe, ki bi morali slediti temu, kar želi avtor pokazati. Beremo zgodbe o ekipi košarkaric, ki navkljub pomanjkanju znanja košarke zablesti; beremo o Davidu Boiesu, ki je navkljub disleksiji postal nadvse uspešen odvetnik; ali o Jayu Freireichu, ki je navkljub težkemu otroštvu postal pionir zdravljenja levkemije; ali o Andréju Trocméju, ki je navkljub težki travmi ostal neuničljiv pacifist. In še nekaterih drugih. A Gladwellova dikcija je jasna: medtem, ko mi razmišljamo o vseh teh navkljub, nam on dopoveduje, da bi tu morali zapisati prav zaradi tega.

[…] zaželena težava: nepričakovana svoboda, ki izvira iz tega, da nimaš česa izgubiti. Prebrisanec lahko krši pravila.

Gladwell v interpretaciji včasih seže predaleč. Ali ostane preblizu. Romantizacija zgodbe upora, ki ga je vasica Le Chambon-sur-Lignon v drugi svetovni vojni izpeljala proti zakonom maršala Pétaina v kolaboracijji z nacistično Nemčijo se mi zdi takšen primer, ki bi ga prav lahko izpustil. Njihovo lokalno robinhudovstvo se npr. zdi čisto sprejemljiv in nemoteč kamenček v škornju načrtovanja Tretjega rajha. Kot zgodba funkcionira, kot argument precej manj. Takšna pokašljevanja mečejo nekolikanj slabo luč na avtorjevo šablonsko maniro, seveda, tudi takšne komentarje boste lahko zasledili. A njegova osrednja teza, ki jo strastno brani, je na vso moč zanimiva.

Ta v resnici sestoji iz igre. Družbene igre. Družbenega boja, če hočete. Boja za uspeh v družbi. Za prevlado, za izstopanje, za doseganje parametrov sreče, ki jih ne narekuje nič drugega kot lastna želja ali skrb po uspehu. Tudi boj za obstanek, če želite. In v tej igri gre le za neenakost. Enakosti ni. Če je kdaj koli bila, je bila umetno ustvarjena in kot taka je rezultirala le v neko oddaljeno utopijo, ki razpade ob prvem stiku z realnostjo. A ta neenakost se zdi poljubna, kot rezultat neke naravne ali zgodovinske loterije, pri čemer se ustvarjajo tako neposredne žrtve kot tudi tisti, ki so oddaljeni zgrešenci, torej tisi, ki so iz teh akcidenc narave uspeli oditi kot oboroženi z orožjem nepremagljivega jaza ali samozavedanja, ki jim omogoča premikati gore. To so outsiderji, če jih primerjamo z nasprotniki, a Davidi, če jih prerišemo v pradavno zgodbo. Njihovi problemi niso dojeti kot hibe temveč kot prednost. In kleč te knjige je v tem, da naj bi prav ti ljudje, ki jim je na razvojni poti v oči pogledala kaka stiska in so bili zato primorani razviti določena znanja, spretnosti, v tej igri zmagovalci. Ker so bolj drzni in vztrajni na poti do tega, česar si želijo. Hibe, stiske, neprijetnosti, zaradi katerih se jih drži etiketa outsiderja, so kot pogoj možnosti za njihovo nepremagljivost.

Nauk impresionistov je, da je včasih bolje biti velika riba v majhnem ribniku kot majhna riba v velikem, kadar se izkaže, da navidezna slabost – biti outsider z obrobja – sploh ni slabost.

A vrnimo se za trenutek še nazaj k osnovi. Knjiga je polna primerov iz zgodovine, ki nam kažejo, kako se dojema moč in nemoč. Kako so močni precenjevali svojo moč in kako so bili šibki takšni le zato, ker so svojo moč dojemali v razmerju do drugega, navidezno močnejšega. Da je bila potrebna redefinicija moči kot take. Knjiga je podaljšana interpretacija zgodbe o Davidu in Goljatu. Gladwellov uspeh v tej knjigi je najbrž posledica tega, da te zgodbe izpostavljajo polarizacijo družbe med šibke in močne. Mogoče preveč poenostavljeno, a nagovarja nas k refleksiji vseh pozicij, k redefiniciji moči, ki lahko pripelje k zmagi v igri, kjer je glavni igralec izhodiščna neenakost, cilj pa končni uspeh, bodisi osebna zmaga bodisi zmaga na širši družbeni ravni. Predrugačenje optike razumevanja tega, kaj je prednost in kaj ne. O tem je Gladwell spregovoril tudi v pogovoru z Issie Lapowsky za inc.com. A hkrati poudarja tudi, da pri vsem tem dojemanju ni kake magije, temveč gre predvsem za trud. Trud, ki je glavna pot outsiderjev. Jasno je, da se knjiga David in Goljat spogleduje s slavnim Nietzschejevim 8. aforizmom iz Somraka malikov: kar me ne pokonča, me okrepi. Ga radikalizira. Spimpa.

Zdi se mi, da je Gladwell to knjigo napisal najprej vsem, ki se počutijo, kot da so v nekem neenakem položaju, ko vstopajo v boje za priznanje ali uspeh. Ko se podajajo v bitke z velikani. In vse tiste, ki v takih bitkah ne sodelujemo, jih pa opazujemo in skušamo iz njih nekaj potegniti bodisi zase, ko se bomo v njih znašli ali za svoje otroke, prijatelje in druge, ko se bodo tudi oni. Nagovarja tako nosilce sprememb, Davide, outsiderje in jim prikimava, po drugi strani pa tudi ostale, ki imajo z njimi opravka. O tem priporočam tudi branje odlične analize knjige na blogu The Scholarly Kitchen, avtorja Kenta Andersona.

David je stekel proti Goljatu, gnan s pogumom in vero. Goljat je spregledal njegovo približevanje – takoj za tem pa je bil že na tleh, prevelik in preveč zmeden, da bi razumel, kako se je položaj spremenil. Vsa leta doslej smo te zgodbe pripovedovali narobe.

V sklepu se pridružujem Davidu Runcimanu v The Guardian, ko zapiše, da je glavna lekcija zgodbe o Davidu in Goljatu, temeljnega kamna Gladwellove knjige, v resnici izven nje. Nekako tako, kot je outside the box bistvo rešitve povezovanja tistih devetih točk v pogledu izven kvadrata, ki nam ga te točke ves čas iskanja rešitve vztrajno silijo pred oči. Biblijska zgodba o Davidu in Goljatu ima dolgo brado interpretacij. Gladwell ponudi poseben pogled. Davida prikaže kot outsiderja, ki je izkoristil neenakost položaja sebi v prid. Ta pogled nam pokaže, da je bil Goljat le navidezno v prednosti. In ta pogled nam pokaže Filistejce, ki so kot glavni osmoljenci naredili usodno napako, ko so Goljata, povsem neprimernega za ta boj, tja poslali.

In to, zakaj je bil Goljat v tem boju že vnaprejšnji poraženec, nam slike slikarskih mojstrov, ki rišejo motiv tega legendarnega boja in prikazujejo le končen triumf outsiderja Davida, zamolčijo. Tudi Caravaggieva. Tudi Tizianova in Rubensova. In še od koga drugega. Prav zaradi tega - dasiravno ga je potrebno brati s ščepom soli - Gladwell na tem mestu vstopa kot zelo zelo zanimiv sogovornik.


✭✭✭



Pojdi tudi na:

Avtorjevo spletno mesto

05. november 2015

Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina?


vir slike: sensa.si


Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo.

Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke.

Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje mladosti, dogodek, skrivnost, kot jo imenuje, iz podstrešne sobice duše. Roman je pripoved o tej skrivnosti. V njem spoznamo Oscarja, šolarja, ki prebiva v internatu in se praktično v ničemer ne razlikuje od svojih vrstnikov. Nato bolj kot ne po naključju spozna Marino, dekle podobnih let, ki ga s svojo zanimivostjo, skrivnostnostjo in lepoto povsem prevzame. In ji sledi. Sledil bi ji kamorkoli. Sledil bi ji verjetno tudi do konca sveta, če bi bilo potrebno. Le da bi bil z njo. Spozna tudi njenega očeta Germaina, ostarelega in utrujenega, z bolečimi spomini oblečenega slikarja, ki že dolgo ne slika več. Površje knjige o Marini je torej prav to: Oscarjevo spoznavanje Marine in Germaina, počasno vstopanje v njuno življenje in njune spomine, kamor ga prijazno vabita in toplo sprejemata. Pripoved pa kmalu poseže tudi naprej, kajti Oscar in Marina prifirbcata do nečesa, kar bi bilo najbrž bolje pustiti na miru. Zaplet je tu. Skrivnost, na sledi katere se znajdeta, je očitno dovolj privlačna, da na njej vztrajata. In tako odidemo v fantastične svetove podzemlja Barcelone, v desetletja stare zgodbe o pomembnih možeh in ženah tega mesta; zgodbe, ki imajo neverjetne zaključke, mestoma povsem pravljično odzvanjajo v bralčevih ušesih. Pripoved medtem seže tudi po elementih kriminalke, kajti v vsej tej fantastično temačni mešanici se počasi kristalizirajo tudi prave nevarnosti, v katere se zanesljivo zapleteta tudi Oscar in Marina. Po viharnem in napetem zaključku se vrnemo nazaj V okvir zgodbe, kjer so le Germain, Oscar in Marina. Nato se zaključi tudi ta zgodba. O finišu sem nalašč redkobeseden, tu se vseeno skriva nekaj več.


Carlos Ruiz Zafon
vir slike: commons.wikimedia.org,; Manuel Seco CC BY-SA 3.0


Poudarki in osebna navezanost pripovedovalca na življenje, teža, ki jo bralec čuti, ko ga avtor pelje k Oscarju in Marini in še posebno v luči zadnjega obrata, ki neusmiljeno zareže v doživljanje zgodbe, vse to pelje v svojo smer. Ne gre za to, da bi na koncu čisto vse, kar ste prebrali, doživeli v popolnoma predrugačeni luči, nekaj tega pa vseeno. Občutek teže, ki jo Zafon nameni različnim zgodbam v svoji pripovedi, tako neizbežno in nepovratno pade na zgodbo, ki je njuna. Prav tako tudi različni žanri, ki so na delu v Marini, usmerijo svoj glaven fokus v mladinski problemski roman in bralec dobi vtis, da je ves čas bral skoraj le o tem. Zafon je v Marini opisoval zgodbo o fantu in dekletu; o fantu, ki doživlja prvo pravo ljubezen in o moči, ki ti jo daje želja po bližini dekleta, v Oscarjevem primeru Marina. O fantu, ki je pripravljen premakniti gore, prevračati nagrobne spomenike in se spustiti v kanalizacijske jaške zato, da bi bil z njo. O človeku, ki nekako še ve, da vedeti o ljubezni pomeni ne vedeti nič o njej, marveč zgolj ljubiti. In o dekletu, ki ga zagotovo ljubi nazaj in je prav tako z njim pripravljena iti v boj do konca vsega, pa vendarle nekje obstaja zavora, na katero hočeš nočeš mora stopiti. Zafonova Marina je najprej mladinski roman o ljubezni, ki bo marsikoga skušala ponovno spomniti na dvojni obraz teh občutkov, v katerih si najmočnejši, a obenem tudi najšibkejši. Vse ostalo v tej knjigi postane drugotnega pomena.

Tisto noč sem se kriče prebudil, oblit z mrzlim potom, in nisem vedel, kje sem. V sanjah sem se vrnil v Kolvenikove kanale. Sledil sem Marini, ne da bi jo lahko ujel, dokler je nisem zagledal obdane s tančico črnih metuljev; a ko so vzleteli, za seboj niso pustili nič drugega kot praznino. Hlad. Nobene razlage. Uničevalni demon, ki je obsedal Kolvenika. Nič onkraj poslednje teme.

Zafon je pisal o skrivnosti, ki jo je imel več let spravljeno v podstrešni sobici duše. Navkljub temu, da vas bodo ob branju Marine mnoge bizarnosti in fantastične prikazni, ki iz zgodovinskih pripovedovanj nenadoma oživijo, vse hkrati osrečevale z idejo, da z branjem dobivate ključ do te sobice, se prava skrivnost skriva povsem drugje. Vse to so le poti do Zafona in Oscarja, ki pišeta o Marini.

''Vedno sem si želela imeti lastno katedralo,'' je rekla Marina. ''Kak predlog?''
''Gotsko. Daj mi čas in jaz ti jo bom zgradil.''
Sonce ji je obsijalo obraz in njene oči, uprte vame, so se zalesketale.
''Obljubiš?'' je vprašala in mi ponudila odprto dlan.
Močno sem jo stisnil.
''Obljubim.''

To knjigo je zato težko priporočiti kot dobro srhljivko/kriminalko s primesmi zgodovinske fantastike, ker se v teh mnogih poizkusih bralcu pogosto zazdi, da je Zafon na enem mestu želel povedati preveč. A se mi zdi, da je to le zato, ker je v ozadju neprestano pred očmi imel edina prava junaka te knjige. Če boste hoteli brati o grozljivih prikaznih, ki strašijo na ulicah Barcelone in pod njimi, boste mogoče razočarani nad klišeji, ki se jih je pri tem poslužil; če boste iskali dobro kriminalko ali akcijo, boste mogoče našli le neverjetne posege v prehiter potek zgodbe z zaključki, ki so neverjetni tudi, ko jih damo v žanrski oklepaj. Če pa boste brali o Oscarju, ki želi biti z Marino in o Marini, ki bi želela biti z Oscarjem, boste dobili veliko.

Zafonova Marina je zelo prijetno in tekoče napisana, kot so vsa njegova dela. Kot nalašč za mladino recimo, ki je pripravljena narediti premik k nečemu malo bolj resnemu; ali vsem ostalim, ki vas privlačijo neverjetnosti, ki jih skupaj veže ljubezen. Takšna je namreč Zafonova skrivnost, ki jo je imel spravljeno pod ključem v podstrešni sobici duše. Dve leti kasneje je napisal Senco vetra.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Sensa
Zafonova spletna stran
The Guardian
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...