30. april 2016

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem? 

In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović v svojem najnovejšem delu Figa. In v njem povedal, kar se o tem povedati da. Kot, da so bili Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela le priprava na to, da prihaja čas za delo, ki bo v pravem poetičnem smislu iskalo ravnotežje med osebno etiko posameznika in družbeno pogojenostjo vsega, kar tega posameznika obdaja. Iskanje meja vpliva družbe na trdnost tega, kar človek je. Vse to skozi različne moduse odhajanja, krvavo bolečo rdečo nit romana Figa. Odlično pisanje, ki še enkrat znova dokazuje, kako imamo Slovenci izjemne pisatelje, ki so dojeli, da so velike zgodbe utemeljene na pomenu, ki ga v njih kažejo majhni ljudje z majhnimi zgodbami, ki prav lahko sploh ne obstajajo. A dovolj je senca dvoma na njihov neobstoj, pa je literatura svoje opravila.

vir slike: knjigarna-beletrina.com


Veliko se dogaja v romanu Figa. Zgodba sledi ekspoziciji družinske geografije in v besede ujame tri, malodane štiri generacije družine in se suče v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja do danes. Mnogo dogajanja je povzetega v spominih in pripovedih, a v resnici je Figa strnjena v nekaj dni po smrti Jadranovega dedka Aleksandra. Zgodba, ki linearno od tu naprej teče svoj tek, nam v širokih lokih v preteklost predstavi Aleksandra in Jano, kako sta prišla v Momljan, v istrsko mesto, kjer sta si zgradila hišo, imela dve hčeri Majo in Vesno; tu sta tudi Dane in Safet, moža Maje in Vesne, pa tudi nekaj drugih oseb. In predvsem sta tu Jadran in Anja. Jadran je Vesnin sin, torej vnuk Alekdandra in Jane. In naš pripovedovalec, ki nam pove mnogo zgodb. Pove nam, kako je Aleksandar mnogo let nazaj dobil odlok za začasno selitev v Egipt in kako je to vplivalo na Jano; Jadran nam pripoveduje tudi o svojem očetu Safetu, ki je po sili političnih razmer odšel domov v Bosno, ko se je pripravljala slovenska osamosvojitev in kako je vse to vplivalo na Vesno. Vse skupaj pa je še najbolj zabeljeno z dejstvom, da je tudi Jadran ostal brez Anje, ki ga je - njega in njunega majhnega sina Marka - zapustila zgolj z domnevami glede tega, zakaj je šla. V zgodbi je zajeto dolgo časovno obdobje in predvsem mnogo čustev, razočaranj in pričakovanj; pa tudi veselja, sreče in zanosa k boljšemu jutri. Avtor nam zrelo predstavi zgodovinski razrez neke družbe, na katero ima politični razvoj silno pomemben vpliv, a to pot, za razliko od prejšnjega romana, to nikakor ni v ospredju. Silovito se nam razteza predvsem pot, ki jo Jadran prehodi na poti do samega sebe, skozi, tako se mi zdi, povsem univerzalno ekspozicijo banalnih in nebanalnih, torej vseh modusov odhajanja, ki so in vplivajo na njegovo totost, tisto, kar ga dela njega. Do njegove zapovedi k odhodu drugega, ki deluje kot gesta njegovega lastnega odhoda. Tu je na delu popolnost nekega kroga, a njegov ris prepuščam bralcu. Kakšne so usode Jane, Aleksandra, Vesne in Safeta, Jadrana in Anje, bo potrebno prebrati v knjigi. Figa je izvrstno delo, branje pa nagrajeno z mnogimi užitki, v spomin mi je priklical tudi McCannov Transatlantik, nekaj tudi Pamukove Tihe hiše in še česa drugega. Greh bi bilo povedati kaj več.

Na koncu me niso premagali spomini nanj. Oni bodo po njegovi smrti enaki, kot so bili. Premagale so me v misli priklicane podobe prihodnjih dni, ki so nama bili odvzeti. In premagala me je otožna podoba drevesa, ki osamljeno stoji pred prazno dedkovo hišo in gleda v njena zaprta vrata.

In, kot so služile uvodne besede tistemu prvemu nemiru, ki ga povzroči branje Vojnovićevega romana, na koncu sledi tudi nekakšen zaključek. Jadran na koncu poskrbi predvsem zase, tako kot je potrebno. Našega junaka odlikujejo predvsem raznovrstni slovesi, ki jim je priča sam (Safet, Aleksandar, Anja) ali pa so ga zaznamovali posredno drugi, ki so odhajali (zopet Aleksandar, Jana, zopet Safet). Pri odhajanju pa je težko govoriti o enem pogledu. In to je najbolj življenjski del tega, kar razberemo med vrsticami in v tehniki Vojnovićevega pisanja. Iz duha tragedije se rojevajo lepe glasbe in čudovita besedila. O odhajanju pa ni moč spregovoriti sub specie aeternitatis. In avtor tega niti ne poiskuša. On ima Jadranove oči, mi imamo Jadranove oči. In te v svoji prizadetosti iščejo kompenzacije, brez katerih se okviri realnosti porušijo. V tem prepoznamo tudi pomembno metafikcijsko gesto, s katero nam pripovedovalec proti koncu romana prizna svojo nemoč, a v enosti s pisateljem tudi pretrga vzročno-posledično zanesljivost dogodkov, ki smo jim bili v širni celokupnosti ravnokar priča. Odhajanje pusti posledice, težko ga je ubesediti, težko je najti težo pravih povedi, s katerimi bi pomiril duha, ki ga prizadane. A vmes se zgodi življenje, vmes se zgodi mnogo življenj. Ti pa z rožami teiste prizadetosti v zobeh smeje prihajajo v lepoti vsakdana in njega majhnih malenkosti. S slednjimi je pa tako, da jih nekateri vidijo, nekateri pač ne. Tako kot z junaki v Vojnovićevi Figi.

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."
"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni."

Moja pesem o odhajanjih, če bi znal pesniti, bi najbrž bila bolj žalostna. In vprašanje je, če bi njen junak zmogel iti čez čez vse vseenosti, ki ga doletijo na poti do svojega ukaza k odhodu. Ker brez slednjega bi ta poezija ostala žalostna in njen junak poraz. Figa pa je izkaz tega, kako vzeti mnoštvo življenjskih izkušenj, ki jih v koordinatah družine povezuje manko, junaka na robu tega sveta pa popeljati v priznanje in prelom, po katerem vidi prihodnost vredno borbe. Letošnje leto bo pri meni očitno v znamenju branj odličnih slovenskih del in med njimi je na posebnem mestu tudi Goran Vojnović s svojo Figo. Ta roman je ponovni praznik slovenske literature.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

18. april 2016

Vsa ta nevidna svetloba: o temini sveta

Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo, ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freudove pisarije, se mi je vtisnil v spomin in vedel sem, da bi bilo mogoče napisati mnogo širšo in globljo pripoved, ki bo v osnovi stavila na to temo. Sedaj, po kar nekaj letih, sem jo vendarle dočakal. In kako super je.

Gre za roman Anthonya Doerrja, Vsa ta nevidna svetloba. Kot vse odlične knjige, ima tudi ta veliko število vhodnih vrat, veliko načinov branja in mnogo plasti, ki odkrivajo nove in nove poglede na to, kar je bilo in to kar je. A navkljub mnoštvu vsega se ni potrebno bati, da bi izgubili rdečo nit. Od branja ne boste pobegnili, posrkalo vas bo vase. Doerrjeva Vsa ta nevidna svetloba je knjiga, na katero se boste spomnili, ko vas bodo vprašali, zakaj radi berete.

vir slike: bukla.si

V osnovi gre za v zgodovino vpet roman, ki na prvi vtis želi predvsem osvetliti občutenje druge svetovne vojne. Gre torej za zgodovinski roman, ob katerem bi se - če imamo pred očmi zanimiva dela, ki so v zadnjem času prispela na naše police in so položena v podoben časovni okvir - lahko vprašali, kaj novega ima povedati. A takšna vprašanja so odveč, kot je tudi odveč poudarjati, da je zgodovinsko obdobje, v katero je vpet roman, predvsem kulisa, ki je sicer nepogrešljiva za zgodbo, vse skupaj pa pelje mnogo globlje. Zgodba romana se vrti okoli dveh najstnikov (spočetka niti to nista), ki živita v povsem različnih svetovih. Marie-Laure je dekle, ki živi v Parizu z očetom, ključarjem v muzeju, ki bi zanjo naredil čisto vse, še posebno, odkar je oslepela. Z nepresegljivo predanostjo ji izdeluje makete, kamor ji ob rojstnih dnevih skriva drobne pozornosti. Werner Pfennig živi v Nemčiji, v sirotišnici s sestro Jutto, kjer iz malega zvedavega dečka, ki ima rad tehniko, postane velik ljubitelj in v resnici strokovnjak za popravila radijskih sprejemnikov. Želje po širnih svetovih znanja in vsemu, kar se skriva onkraj znanih zidov, si s sestro tešita ob poslušanju radijskega oddajanja iz Francije, kjer nekdo oddaja poljudnoznanstvene vsebine, namenjene otrokom. Oba, tako Marie-Laure kot Werner, pa hitro spoznavata posledice zgodovinskih dogodkov, ki proti koncu tridesetih let začnejo vladati Evropi. Vsak na svoj način, a nobeden od njiju brez vprašanj, žalosti, veselja in svojega prediva, s katerim sta si skušala sešiti čim boljšo usodo. Marie-Luise z očetom pobegne v Saint-Malo, k očetovemu stricu v veliko hišo ob morju, kjer preživi do konca druge svetovne vojne. Vmes se zgodi marsikaj. Ta stric ima namreč nekaj zanimivega na podstrešju, na obali spozna nekaj, s čimer se bo vsaj posredno ukvarjala še dolgo, sodeluje tudi v odporniškem gibanju. In nekoga bo spoznala. Werner pa prav po zaslugi svojega obvladovanja radia in veselja do učenja, genialnosti uma pride v šolo za mlade wehrmachtovce, ki mu prav tako zapečati usodo do konca druge svetovne vojne. Vmes se zgodi marsikaj. Predvsem spozna Fredericka in bodočega nadrejenega nekoliko starejšega in predvsem mnogo večjega Volkheimerja, potuje po Evropi in odkriva nedovoljena oddajanja odporniških gibanj. In nekoga bo spoznal. Zgodba sama se z drugo svetovno vojno ne konča, konča se z vmesnim postankom pred 40 leti v današnjem času, z ostarelo Marie-Laure na sprehodu z vnukom, v drugem času, a v družbi nevidne svetlobe, s katero je živela skoraj vse življenje.

Koščena Smrt jezdi po ulicah spodaj, kdaj pa kdaj razjaše in pokuka skoz okno. Na glavi ima goreče roge, dim puha iz nosnic, v koščeni roki drži seznam novih naslovov. Najprej se zazre v skupino častnikov, ki izstopajo iz limuzin v Château.
Potem v osvetljene sobe parfumarja Clauda Levitta.
Potem v temno, visoko hišo Etienna LeBlanca.
Odjezdi mimo, Smrt. Odjezdi mimo te hiše.

Zdi se mi, da je celoten roman zares nekakšna poetizacija tega, kar sem nekoliko višje citiral iz Freudovih Predavanj. Osnovna tema romana je pravzaprav premisa, da takrat, ko nekdo govori, uničuje temino sveta. Reducira nevednost na problem. A tema, skritost, se kaže na več nivojih. Najprej skozi slepoto Marie-Laure, pri katerim nam mojstrstvo avtorja nikoli zares ne dopusti, da pozabimo, kako je odvisna predvsem od vonja, dotika, okusa in zlasti od sluha. Njeno iskanje svetlobe, dasiravno nevidne, je iskanje domačnosti v svetu, ki je neznan in poln nevarnosti. Gre za življenje v temi, kjer glas nekoga lahko pomeni tisto malo, kar potrebujemo, da se ne sesedemo vase. Nato skozi slepoto usode Wernerja, ki je z Jutto iskal življenja onstran svoje sirotišnice, si širil obzorja s tem, da je s svojo iznajdljivostjo uspel najti glas, ki je prinesel nevidno svetlobo in svetil na otroške sanje, ki so močnejše od vsakega jekla. Gre za glas, ki sta ga Werner in njegov orjaški kolega poslušala ob koncu vojne v temi bombardiranih poslopij, ki je dal moč, da sta iz tega prišla. In je na koncu koncev tudi glas, ki govori skozi cel roman, da osvetljuje temačnost druge svetovne vojne in prežene strahove, ki izvirajo onstran fizične slepote posameznika in tudi časa, v katerem živi.

Iskalo drži kolikor le more pri miru. Signal je tako šibek, da ne sliši nobenega glasu, čeprav ima slušalko komaj petnajst centimetrov stran. Vendar gleda sestrin obraz, čisto pri miru, samo veke ji drhtijo, v kuhinji pa frau Elena vzdigne mokaste roke v zrak, nagne glavo in pogleda Wernerja, v sobo planeta dva starejša fanta in se ustavita, ker začutita spremembo v zraku, mali radio s štirimi postajami in žičnato anteno pa negibno stoji na tleh med njimi kot čudež.

Vsa ta nevidna svetloba je čudovit roman o temi in nevidni svetlobi, ki preganja strah. Je tudi roman o človečnosti, boju, majhnosti sveta, tehnološkem fenomenu radia ter otroških sanjah. Zavitih v zgodbe Julesa Verna ali pripovedovane preko slabe radijske povezave z oddaljenim francoskim mestom. Roman o sanjah, o tistem otroškem hrepenenju, v katerega je Cankar v daljnem 1904 položil resnico in življenje. Napisano je v izjemno kratkih poglavjih, nekateri res niso daljši od strani. Skoraj simetrično se izmenjujeta zgodbi o Marie-Laure in Wernerju, bralec je tako razpet na dva konca, preko katerih leti in leti od enega do drugega. Nekaj čarobnega je v moči pripovedi te knjige, v kateri sile doživljanja nemalokrat terjajo zatekanje k sublimni poetičnosti, a ta nikdar ne deluje prisiljeno ali outsidersko, temveč je neverjetno narahlo vpeta v celoto. Uživali boste v branju, zagotovo.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Peripatije
Emka
Dobre knjige
avtorjevo spletno mesto
Goodreads
The Guardian
The New York Times
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...