21. avgust 2016

Kristalni čas: ko zagorijo vse avtorjeve zvezde in zazevajo vsi njegovi prepadi

Pred dnevi, ko sem obračal zadnje strani Kristalnega časa, sem bržkone po naključju pred oči dobil skenogram iz zapuščine Lojzeta Kovačiča, na katerem se nahaja tipkopis z mnogimi avtorjevimi rokopisnimi korekturami. Delo v NUK ima ta privilegij, da vsake toliko predse prejmem kak podoben biser, za katerega sicer sploh vedel ne bi. Pomembno pa je zato, ker je vsebina tega lista, ki niti cel ni zapolnjen, povsem sovpadala z razmislekom, ki ga je Kovačič ponudil v tem monumentalnem delu Kristalni čas. Takšnega dela namreč nihče nima priložnosti brati prav pogosto. Napiše pa ga redkokdo. In v veselje mi je, da sem se ga končno lotil, v vzpodbudo temu pa je bila ponovna izdaja romana, ki ga je pred tedni oskrbela Beletrina.

A nazaj k skenogramu. Ta ima naslov Nadaljevanje stoletij. Priznam, da Kovačičevega dela ne poznam dovolj, da bi lahko umeščal njegove zapuščinske predmete kamorkoli, in tega niti ne bom poizkušal. Bo pa to, tako kot vedno, zapis o vtisih branja. Z vsemi pritiklinami, ki so me ob tem doletele. In tako je tu tudi Nadaljevanje stoletij. To je kratek avtorjev zapis o literaturi. V njem je Lojze Kovačič pisal (tudi) o tem, kaj je zanj smoter vsega pisanja, kaj on išče v knjigah in literaturi. Pisal je, da ga zanima le, ali si je avtor izpisal srce iz prsi, ali je pustil, da so zagorele vse njegove zvezde, zazevali vsi njegovi prepadi. Te besede sem nato obrnil natanko proti njemu samemu in njegovemu Kristalnemu času.

Odgovor je nepotreben. Kristalni čas je obračun s samim seboj, v katerem je pustil na papirju vse. Z nitjo misli povezane ideje o življenju in tem, kar ga obvladuje, zavite v melanholijo minevanja, v katerem zvezde gorijo še danes.

Poudarjam, govorim o sebi, zmeraj samo o sebi, o svojem počutju, ki bi se ga prav rad znebil, in to govorim v tem nestvarnem času, polnem znamenj, simbolov, parol, obredov, ceremonij, formulacij, gest, ki ga ne obvladam.

Roman je povsem avtobiografsko delo. V njem ni izmišljenih oseb in napisan je v obliki spominov, v katerih avtor obišče vse pomembne postaje svojega življenja. In razmišlja tudi o smrti, Bogu, minevanju. Dela obračun in skuša potegniti črto, pod katero bi zapisal svojo končno opombo. Takšno, ki bi jo lahko zapisal kot končno opombo svojemu ustvarjanju. Nekaj, kamor je prišel in nekaj, s čimer lahko prične zaključevanje. Kristalni čas je svetloba, ki jo usmeriš v kristale, a nikdar ne objameš vseh smeri, kamor se razlomi. In ko se trudiš, da bi ta obup spravil v ogrinjačo presodja, se v trudu počasi zaveš, da je ta svetloba pravzaprav tvoj čas. Zgolj tvoj in od nikogar drugega. To je tvoje učasovanje, ki se lomi pod vsemi koti kristalov, ki jih srečuješ. Težko je to ujeti v besede, skoraj nemogoče, a sedaj, ko sem nekaj misli branju že posvetil, mi počasi postaja jasno, da je Kovačiču to uspelo. Težko bi rekel, da ne. Kot si težko predstavljam, kaj pomeni napisati takšno knjigo. Zato sem napisal, da takšen roman napiše le redkokdo.


vir slike: knjigarna-beletrina.com


Kovačič sam ga je označil kot dokument o duši. Pisal ga je dva meseca, izšel je leta 1990, leto kasneje je zanj prejel kresnika. Ne gre pričakovati lahkotnega branja, a dokaz upiranju temu, da na plažo sodijo le tovrstna čtiva, sem lahko prav jaz, ki sem si za Kristalni čas vzel nekaj več dni, bral pa sem ga tako ob jezeru, na plaži, na vrtu in na hribu, v kavarni in šoping centru. Dopust pač. A Kristalni čas je delo dolgih paragrafov, včasih povsem ohlapno povezanih misli, ki sledijo spominu in asociacijam na življenje nekoga, ki je mnogo doživel. Avtor se dotakne svojega otroštva, piše o svoji mami, očetu, življenju v Baslu; nato o življenju v Ljubljani in obisku v ZDA. Piše o svojih literarnih delavnicah in z izjemno natančnostjo popisuje vse udeležence delavnice, ki so postali pomemben del njegovega razmišljanja. Piše tudi o Bogu in svoji bolezni, predvsem pa veliko piše o najpomembnejših ljudeh svojega življenja. Piše o svojih ljubeznih. O tem, kako so bile različne in kaj vse so mu dale, kako so zaznamovale njegovo vsakodnevje. O tem, kako so ga pretresale različne izkušnje življenja, tako recimo piše o želji po naklonjenosti, ki bi si jo želel od pastorke in jo počasi tudi pridobival. Branje Kristalnega časa je sprehod skozi življenje in razmišljanje Lojzeta Kovačiča, ki je napisal knjigo pronicljivih zapisov, kjer bi stran za stranjo lahko razmišljali z njim. Knjiga, kot sem zapisal, nekoga, ki se ozira na tisto kar je bilo in tisto, kar ostaja. Kar bo po vsem tem, kar je zapisano in izrečeno, lahko obstalo v najpomembnejši končni opombi.

Tole je tudi vse, kar bom pisal o vsebini. Ne veliko torej. Tule se mi ne zdi, da bi še sam posegal in objavljal razpredanja o intimi nekoga, ki je zbral toliko poguma, da je zmogel opredmetiti svoje bivanje in ga napraviti za zgodbo. Kako sploh lahko tako pogumno pišeš o svojem življenju? Vendarle, ali v resnici, kdajkoli sploh pišeš o čem drugem, kot o svojem življenju? Ne vem, nekateri odgovori bodo morali počakati. Življenje prav gotovo ni tarok, v katerem bi bil ti edini igralec, ki bi vsem pokazal svoje karte in upal na zmago. Ali pač zmagaš prav zato, ker nimaš ničesar skriti. Ali pa skrivaš nekaj, česar nihče ne vidi in niti ti ne veš, kaj to je, preden ne prideš do konca? Nekateri odgovori bodo morali počakati.

Če hudič naredi kup, naredi velikega. Ta hudič se mi je zmeraj prikazoval kot debela gospa srednjih let z ruto, zavezano s figo na čelu. Gospa Usoda. Hotela je, da mi živci popustijo in v slepi jezi naredim še kaj narobe, da bi potem izgledalo, da nesreča prihaja samo od mene.

Prav težko si je predstavljati ob katero bralno izkušnjo bi dal Kristalni čas. Krasznahorkai, Proust, Joyce, Knausgaard. Tu nekje se giblje moj spomin. Veliko je stavkov, ob katerih sem nehal brati in tudi takšnih, ki sem jih bral ponovno. Avtobiografija seveda, ampak avtor si je vzel tudi prostor za esejistiko. Kot bi posnemal življenje samo, saj nikdar ne uidemo spominom brez refleksije njihovega ozadja, njihovih pogojev možnosti in njihovih smotrov. Bi se mi zdelo, da so pisatelji tule še toliko bolj pod pritiskom, saj je iskati fikcijo brez resničnosti pred njo, v njej ali zaradi nje, Sizifovo početje.

In zato se mi zdi, da je na koncu pravo vprašanje res vprašanje avtorja. Mi smo le (ne)potrebni sogovorniki. In v tej smeri so povsem na mestu tiste vrstice, ki so jih založniki natisnili na zadnjo stran ovitka Kristalnega časa, v katerem Kovačič na vprašanje zakaj piše, odgovarja s povsem vase usmerjenim, a nujnim odgovorom, da ga zanima, kako bo izgledalo tisto, kar bo napisal, ko bo ubesedil svoje notranje boje. Kot bi želel odpreti to novo fronto: pisatelj nujno potrebuje odmik od sebe kot avtorja; potrebuje sebe kot bralca svojih del. A zato mora biti najprej avtor. Kot eksistenca, ki predhaja esenco in v dotičnem žargonu torej kot svoboda izbire tega, kar si. Pisatelj v trenutku, ko postane bralec svojih del, postane tisto, kar želi biti. Zato, sem mi zdi, je avtobiografska proza nekaj najboljšega, kar lahko prebereš. Zelo redko tako dobro zapisana in morda prav zato. Lojze Kovačič je tukaj mojster te obrti.



vir slike: NUK na facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/


V primeru Kristalnega časa pa je pomembna tudi tista končna opomba, zadnji stavek romana, zadnji dnevniški vnos, ki je postavljen na svojo stran. Ta mi daje vtis, da je tam kot nekaj, k čemur je Kovačič želel priti. Njegov izplen vseh 357 strani. Ta stavek, ki je na naslednji, neoštevilčeni strani, se glasi: Zrelost je vse. Tu pa se lahko vrnem k skenogramu z začetka zapisa, v katerem Kovačič pravi, da bo literatura najbrž zmeraj odvisna od otroštva in mladosti, kakršna so preživeli njihovi avtorji, od idej in vplivov, ki so obvladovali čas njihovega dozorevanja ... Tule se mi je vse skupaj dopolnilo. In odtod tudi avtorju licenca za tako vehementno univerzalno trditev, s katero je napravil zaključek temu, kar je bilo in odpira novo poglavje temu, kar prihaja.

Kristalni čas je poklon pisateljevanju, osebni borbi, spominom in pogumu, da bralcem sporočiš, kakšno je bilo tvoje dozorevanje. Tudi in predvsem avtorju samemu, ki je tukaj pustil, da so zagorele vse njegove zvezde in zazevali vsi njegovi prepadi. Vrhunsko.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

04. avgust 2016

Križišče štirih poti: Onni in tri generacije

Nekatere knjige se zdijo prav tako hladne, kot je hladna okolica, v kateri živijo njeni junaki. Čutiš zmrzal na njenih straneh in začaran opazuješ ivje, ki čmi tam na robu besedila. Vanj si se zagledal, ko te je odpeljala tja daleč na sever. Sever Evrope in sever srca. In nato bereš, razmišljaš, sanjariš, se odpelješ tja daleč skupaj z junakinjami, ki skozi generacije iščejo pot do ljubezni, miru in nekakšno tiho zapovedano, v to isto ivje zamrznjeno ravnovesje, ki se zdi pravilno. Saj malokrat veš, kako je prav. Redkokdaj. In še to kasneje, kot bi bilo treba. Tudi toplina pride kasneje, mnogo kasneje. Leta, desetletja kasneje. Potrebuje svoj čas. Včasih tudi prostor, ampak tokrat ne, tokrat potrebuje le čas. In nekaj besed več, kot jim je bilo namenjeno. Ogromno praznega prostora. Pravi kraterji mišljenja, v katerega mečeš smisle tebi poznanega, da junakinjam do roba pomagaš k sreči, a se zdi, da je melanholija prevelika.

Kar nekaj časa je ležala na tistem delu police, ki je namenjen knjigam, ki čakajo na branje. Sedaj se je zdel pravi trenutek. Tako sem v roke vzel prvenec finskega avtorja Tommija Kinnunena, ki nosi naslov Križišče štirih poti. Izdala ga je Cankarjeva založba lani in vse odtlej sem jo gledal. Nekega dne tudi videl. Izjemno zanimivo branje, ki po idejni plati združuje nekaj različnih problematik, oblikovno pa sledi zgradbi knjige različnih plasti, ki se šele v prepletu svojih medetaž razkrije v tem, kar želi biti.


vir slike: bukla.si


V grobem gre zadeva takole: pred bralcem je relativno počasni časomat, v katerem avtor opisuje dogajanja in odnose v družini v skoraj stoletnem razdobju. Začne tik pred robom dvajsetega stoletja in konča prav tako, tik pred robom enaindvajsetega. Opisuje življenja treh žensk in enega moškega. Najprej je tu Maria, izučena babica, ki se bojuje s predsodki in tradicijo mesteca na Finskem, kjer dela, rešuje ženske in njihove otroke ter moškim s svojo neodvisnostjo zapira usta. Odločna ženska, ki zase in za svoje najdražje ne potrebuje nikogar, da bi ji povedal, kaj je prav in kaj ne; kaj se spodobi in kaj ne. Naslednja je njena hči, Lahja. Dekle, ki ji je mati vcepila gon po nedvisnosti in svojeglavosti, tudi trmi, pod katero pa se skriva mehko srce, ki se trudi doseči najboljše in velikokrat želi biti del tega, česar ni. Lahja se je odločila za poklic, v času rezerviranem le za moške in je fotografinja, dasiravno tega zgodba ne poudarja preveč, a je ta prenos močnega karakterja od mame k hčeri izjemnega pomena. Naslednja v vrsti, ki pripoveduje zgodbo, je Lahjina snaha, Kaarina, pripadnica druge tradicije, drugačnega okolja, drugačne estetike, ki se je poročila z Johannesom, Lahjinim sinom in skupaj z družino in Lahjo živijo v veliki hiši. Navkljub veliki hiši pa je njen prostor mnogokrat premajhen, da bi si vsi ne hodili v napoto. Kaarina prinese željo po spremembi, Johannes jo podpira, Lahja pa se sprememb boji in jih jemlje kot obračanje hrbta preteklosti, do katere čuti malodane krivdo, vsekakor pa neizmerno spoštovanje do svojega pokojnega moža Onnija. Njegova je zadnja zgodba v knjigi. Avtor je naredil zanimivega junaka, ki se do zadnjega bori s svojimi notranjimi željami, v katerih je prepoznati tako neizmerno skrb za tri Lahjine otroke, čeprav sta le dva tudi njegova, kot tudi zahtevo, ko njegovo telo potrebuje druge moške. Njegov boj je, tako sem doživljal branje, v knjigi predstavljen vrhunsko, žalostno, melanholično, temačno in brez prihodnosti, v odpravi samega sebe, a obenem najbolj konsistentno. Onni je izjemen karakter, v katerem se neprestano bojujeta želja po smrti, po končanju nikoli zmožnega prilagojenega dihanja, ki bi bil primeren družbi in želja po najboljšem za tiste, ki jim je oče in skrbnik. Želja po rušenju in želja po gradnji. Tudi to ima več kot zgolj simbolni pomen, saj je Onni tudi gradbenik, ki izdeluje. Napravil je tudi ogromno hišo, največjo v mestu. Ob križišču štirih poti. To pa nima zgolj dobesednega pomena, temveč tudi močno simbolnega. Knjiga je križišče štirih poti, štirih plasti zgodbe, ki se v določeni meri prekrivajo in skupaj sestavljajo časopis, kroniko družine, ki je imela svoje vzpone in padce, predvsem pa mnogo želja, za katere so se borili do zadnjega diha. Kar nekaj je takšnega, česar niso izrekli dovolj; veliko so izrekli preveč, a bralcu se dobro odstirajo bitke, ki jih preživlja družina v razdobju stoletja, v katerem jasno niso na preži le zunanje preizkušnje (vojna), temveč je veliko tudi v odnosih, ki jih ljudje spletamo okoli sebe. Še en generacijski roman torej.
Kaj torej veste o fotografiranju, gospodična?Nič, zato sem tukaj.To ni kraj za ženske.Kdo to pravi? Zmorem prav toliko kot drugi.Vsi drugi so moški.Potem je že čas, da dobite žensko. Ne bom se kar tako vdala.In res se ni. 

Pravega odločilnega dogodka, okoli katerega bi se spletala drama romana, pravzaprav ni. Zato avtorjevo natančno popisovanje okoljstva, občutkov in razmišljanj deluje zaviralno pri iskanju niti romana, ko bralec ne ve ravno natančno, kam ga pelje. A po branju se mi zdi, da je popolnoma jasno, da je tisti bistveni dogodek v romanu nekako jasen. Ta dogodek je pravzaprav Onni sam. Kinnunen namreč spočetka dovolj natančno pripravi teren v katerega pripelje Onnija. Ta je v svoji navezanosti na otroke in dom tako pomenljiv, da Lahji, ki se skozi celotno knjigo zdi osrednji lik, venomer zbuja dvojne občutke: tako žalost, ker ga imajo otroci tako radi, ko mora ona ves čas skrbeti za mati, s katero sta v svoji prigarani neodvisnosti stkali močno vez, a obenem tudi dolg, krivdo in spoštovanje, ne le do trenutka, ko je odšel Onni, temveč do trenutkov, ko je odhajala tudi ona. Onnijeva zgodba je - navkljub vseprisotnosti Lahje v romanu - pravzaprav od vseh najdaljša. In kot že napisano, je to zgodba neverjetnega notranjega boja, ki ga je ta miren in ljubeč gospod, ki ni mogel nikdar odkrito ljubiti, preživljal v svojem življenju. In ob vsem tem je fascinantno obstal kot najbolj pozitiven karakter Križišča štirih poti, če odmislimo Kaarino, ki pa tule deluje kot pomožen element. Kaarina je namreč nekdo, ki nikakor nima slabih namenov, a stkati širše razumevanje Lahje in preteklosti družine ter hiše, v katero je prišla, ji je bilo od vsega začetka pravzaprav odvzeto. Od tod tudi toliko nesoglasij, ki jih imata z Lahjo, ki ob zavedanju vsega prerašča tradicionalno nerazumavanje tašče in snahe, obenem pa ostaja natanko to. Eksplikacija tega, praktično povsem klasičnega nerazumevanja med taščo in snaho, v katerem pa manjka predvsem glas Johanna. Ta je tisti, ki v romanu najbolj manjka. V ozadju pa je kljub vsemu mnogo drugih reči. Za preklop v generacijski razvoj družine, ki je lahko povsem običajna družina, pa to ni, v roke vzemite Križišče štirih poti, večkrat nagrajeno knjigo finskega avtorja Kinnunena.

Misel s sabo prinese občutek sramu. Že spet je izključil Lahjo iz svojih načrtov. Še vedno razmišlja, da je skupaj z nekom, to da v mislih ob njem ni njegova žena, temveč nekdo drug. Vse ostalo je isto: otroci se kopajo, sonce sije in v mraku na verandi poplesavajo plameni petrolejk.

Zgradba in ideja knjige me je najbolj spominjala na dve drugi knjigi. Najprej na Tiho hišo Orhana Pamuka, kjer gre za razumevanje različnih razmišljanj družine, ki si v trenutkih romana delijo streho nad glavo na obisku pri babici, a gre zgodba precej v smer politike. In nato, nemara še toliko bolj v smer McCannovega romana Transatlantik, pri katerem gre prav tako za medgeneracijsko mozaično pripoved o zgodovini neke družine in vlogi žensk v njej. Ob njej sem zapisal, da gre za podobo zgodovine skozi tihe in malo manj tihe boje posameznikov in posameznic, katerih življenja so povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. In natanko to velja tudi za Križišče štirih poti. Tudi ta knjiga se trudi zajeti podobo s širokokotnim objektivom. Neposredna, na trenutke izjemno neprijazna in hladna, obenem pa natančna in z željo po avtentičnosti, ki hodi po tanki meji med pomenom, ki ga ima za občutenje zgodbe vsaka podrobnost in redundanco potegov s čopičem, ki sled rišejo tudi izven platna.


✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Dobre knjige
Mladina 
Dnevnik
Delo
RtvSlo
Goodreads 
Bonnier rights Finland
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...