28. november 2016

Kristalni kardinal: paleta emocij

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika.

vir slike: mladinska.com

Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen.

Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen.

Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih prodal kaj neprecenljivega, da bi lahko za nekaj trenutkov živel z vsemi temi zmožnostmi ubeseditve, nekajkrat v romanu zgolj zastrmi ob tem, kam vse ga avtor pelje, ko se prvi odloči, da se usede na njegov vlak. Kristalni kardinal pripoveduje o avtorjevem otroštvu, ki ga zaznamujeta najprej mati in oče, predvsem slednji, ker se je nanj tako ali drugače navezal, kar je izjemno travmatsko popisal v tistem prizoru, ko ga je ta pripeljal v dom, kjer je preživljal srednjo šolo. Izjemno natančno popisuje življenje pri pobožni teti in njeni mami, kamor ga je pripeljal oče kot majhnega, da bi bolje poskrbeli zanj. A ta pobožnost je bila ekstremna, v takratni družbeni ureditvi tudi ne tako zelo zaželena, predvsem pa je vodila v prav tako ekstremne želje te tete po enakem življenju za svojega varovanca. In v tej želji, ki jo je vodila slepota plašnic pobožnosti, malega predstavi prečastitemu Negovanu, ki bo poskrbel, da bo mali postal ministrant. To, da je nato v resnici ministrant postal, je pravzaprav le stranski učinek tega, kaj je tisto glavno, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati (in tudi na prostem). Prečastiti si je vzel veliko več, kot je pričakovati. A avtor o tem piše povsem brez zadržkov in olepšav, tudi brez obtoževanja. In vsem tistim, ki pri tem zmajujejo z glavo, pošilja medklic, ki ga najdete, če se prav spomnim, na strani 216. Pripoved je presunljiva. Vsekakor pa je težko precizirati, kaj natančno, ali sama desadovska tehnika literarizacije ali nedojemljivost tega, kar opisuje ali oboje skupaj, je tisto, kar vam bo vzelo sapo. A dejstvo je, da vam jo bo. Zgodba gre naprej, Freyevo življenje tudi. Ustavi se pri oznaki domskega otroka, ki ga je precej zaznamovala, posebej veliko časa nameni Kölnski epizodi, kamor je šel na šolanje in kjer je s težavo preživel brez denarja in hrane. Tu je doživel tudi težko izgubo prijatelja, ker, kot je pred kakima dvema letoma v pogovoru z Denisom Derkom izpostavil, Ako me velečasni pokrenuo na fizički način, ovaj me prijatelj pokrenuo emocionalno. Kasneje spremljamo tudi njegovo bivanje v Sloveniji, kjer ga ljubitelji kulture dobro poznajo. Piše o Ljubljani kot Ljubljenem mestu, piše tudi o težavah, ki jih je imel z nekaterimi in o težavah, ki jih je imel zaradi tega, kar je. Piše še o marsičem, kar bi bilo nesmiselno obnavljati na tem mestu, saj pri Freyevem pisanju absolutno ne gre le za nizanje dejstev ali faktično rekonstrukcijo spominov.

Grabi me in me ne izpusti. Moram se mu dobesedno iztrgati iz rok, tako kot se ob slovesu trudimo iztrgati iz sebe prave besede.

Poetični stil s katerim je napisan Kristalni kardinal, bo najbrž bolj znan tistim, ki Freya poznajo po njegovem delu v gledališču. Sam ga ne, ker teatra, sramotno priznam, ne obiskujem tako pogosto, kot bi ga moral. A vseeno verjamem, da je ta stil nekaj svojskega. Knjiga ne daje vtisa, da je že pred nastankom imela svoj načrt. Avtor je pravzaprav popolnoma neposredno razkril pečate na svojem duhu, ki so ga pripeljali do sem. In ko beremo, kako se pri opisovanju teh pečatov zateka k besednim zatočiščem, na način, kot smo ga vajeni pri pesnikih, imamo občutek, da beremo psihološko biografijo, spomine, ki so bolj kot zapis dogodkov v resnici poizkus zapisa občutkov, čustev, nemoči, lepote, bolečine, ki mu v večini primerov, roko na srce, zelo dobro uspe. V celotnem loku, od prvih popisov doživljanj svoje matere in očeta do svoje smrti v Benetkah; v svojih poizkusih zapisov občutij na straneh Kristalnega kardinala avtor ne skriva, da išče primernih besed zanje. Besede ne jemlje kot orodje, temveč se zdi, da besede jemljejo njega. V tem kot bralec vidim predvsem iskrenost, kar vsekakor cenim in spoštujem.

Marsikaj sem izumil, nisem pa si izmislil znakov, s katerimi bi označil točko, ko življenje postane smrt.

Branje romana bo nekaj posebnega. V to sem prepričan, čeprav ne vem, če bi lahko izpostavili le eno, odločilno. Mogoče slog, mogoče neposrednost, mogoče poetika. Mogoče pa vendarle večplastnost vsega tega. Roman bo vsekakor vzbudil široko paleto emocij. In na koncu tudi to, skupaj z vsem omenjenim, tvori izjemno delo.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

18. november 2016

Po poti zla: navdih najdeš pri kultu modre ostrige

Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz.

Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin, ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in prepričan sem, da bo prav tako kot mene, zadovoljila tudi mnoge druge ljubitelje kriminalk. Skorajda ravno pravšnja mešanica zlikovcev in prizorov, ki jih pogojujejo vse karakterne posebnosti glavnih junakov, bo dosegla visoke standarde, ki jih dandanašnji bralec postavlja za kriminalni žanr.

vir slike: emka.si

Detektivu Cormoranu Striku, bivšemu vojaškemu preiskovalcu, ki je v eksploziji izgubil nogo, tokrat v pisarno nekdo pošlje nogo. Pravzaprav je ne pošlje njemu, temveč njegovi sodelavki, tajnici, pomočnici, družabnici - ko boste prebrali knjigo, boste vedeli zakaj toliko opredelitev - Robin. Oba poznamo že iz prejšnjih edicij Roberta Galbraitha. Robin je od ženske, ki je zgolj sledila želji po detektivskem delu in tako prišla do dela v Strikovi pisarni, preko različnega usposabljanja in rezultatov, ki jih je prikazala, malo pa tudi zaradi Strikove naklonjenosti, prišla do skoraj njemu enakovrednega položaja v pisarni zasebnega detektiva. Tako si sedaj že spodobno razdelita zadolžitve pri rutinskih opravilih za tisto peščico naročnikov, da pokrijeta svoje stroške. V ta opravila pa kot strela z jasnega trešči tista prej omenjena noga, ki jo je nekdo odrezal neki ženski in jo poslal Robin v pisarno. Strike seveda stopi v akcijo, vključi tudi policijo, a zaradi vseh okoliščin, še posebno besedil kultnih Blue Öyster Cult mu je od vsega začetka jasno, da gre za osebno stvar. Tako noga kot tudi izbor glasbene reference povezujeta pošiljatelja neposredno s Strikom in njegovo preteklostjo. Ta vse skupaj sešteje at-the-speed-of-google in Robin (torej tudi nam) navrže tri imena, ki bi lahko bila kriva za takšno nespodobno, grozljivo, grozečo in morilsko darilo. Tako spremljamo lov na storilca, ki občasno tudi sam v knjigi dobi svoj glas, a je vse do konca povsem nejasno, kdo bi lahko to bil. Strike in Robin ves čas krmarita med preiskovanjem potencialnih zlikovcev, z vsako obrnjeno stranjo pa je vedno bolj jasno, da pošiljatelj noge ne bo izbiral sredstev, da Striku pošteno zagreni življenje. Preko Robin, ki je tokrat še toliko bolj na udaru. Pa ne le zato, ker je Strike toliko bolj zaščitniški do nje kot tudi zato, ker je velik del knjige posvečen tudi razvoju karakterjev Strika in Robin samih, njunega odnosa in ostalih, ki so vpleteni v njuno življenje. To pot se zdi, da bo njun primer res močno posegel še posebno v njeno življenje. Življenje, ki ga usmerja želja. Pa ne le želja po poroki z Matthewom in ustaljenemu življenju, temveč tudi želja po tem, da se po robu postavi morilcu, svojim duhovom iz preteklosti in da pokaže Striku, iz kakšnega testa v resnici je. Kako in do kolikšne mere ji je to slednje uspelo, pa je vredno prebrati. Seveda povsem nujno za tiste, ki ste katero zgodbo o Striku že imeli v rokah.

Sam med trofejami se je počutil izpolnjenega. Bile so dokaz o njegovi premoči, osupljivi sposobnosti, da se dvigne nad bebave policiste in črede ljudi ter si kot polbog jemlje, kar mu srce poželi.

Po poti zla je pravzaprav klasična kriminalka, v kateri je protagonist nujno tudi osebno vpleten v reševanje uganke. Ker se toliko ukvarja s Strikovo preteklostjo, bo najbrž bolje, da to ni prvi Galbraithov roman, ki bi ga vzeli v roke. Tule pa z veseljem omenjam še nekaj poudarkov, ki so pomembni gradniki te mojstrsko napisane detektivske zgodbe: prvič, avtorica pozna bralce kriminalk in tako nas povsem načrtno zmede s tremi možnimi osumljenci, kajti logika tule je podobna kot če bi bili vratarji, ki bi morali ubraniti enajstmetrovko in bi nam napadalec povedal, kam bo streljal, mi pa vemo, da je potrebno pozornost ohraniti tudi drugje; drugič, nemara povsem nevede, ampak vsekakor zelo nazorno prikaže položaj majhnega zasebnika, ki ima kljub preteklim uspehom lahko težave pri pridobivanju naročnikov, s čimer avtorica vsemu skupaj nekajkrat skozi knjigo doda to opombo sodobne družbene prekarske realnosti; tretjič, všeč mi je, kako nedorečenega pravzaprav ohranja odnos med Strikom in Robin – odnos, ki prav neprestano potuje med trudim-se-biti-profesionalen do v-resnici-sem-malo-zagledan-vate in nazaj, vsekakor nekaj, kar ji bo še prišlo prav v prihodnje; četrtič, gre za še eno kriminalko, ki uspešno povzroči, da se toliko bolj sprašuješ, kdo vse te obkroža; in petič, navkljub občasno malo razpotegnjeni pripovedi je avtorica z dosedajšnjim razvojem karakterjev poskrbela, da v knjigi ničesar ne pogrešamo preveč. Z drugimi besedami, dokončno smo vzljubili Cormorana Strika in Robin; prav zares nas zanima, kaj se bo z njima še zgodilo. Rowlingova je ustvarila svojega Harrya Hola, svojega Hercula Poirota. Kljub temu, da je pozornost v tej knjigi namenila predvsem Robin. To pa pomeni le, da bomo precej z odprtimi rokami sprejeli tudi naslednjo knjigo v seriji.

Tistega dne, ko jo je policija našla, je hotel biti sam in uživati v poročanju o umoru.

Po poti zla je torej čistokrvna in napeta kriminalka, ki ima na eni strani ostudno bolnega in nevarnega morilca, ki pohaja po ulicah Londona kot sodobni Jack Razparač; na drugi strani pa detektiva Cormorana Strika, ki v svojem slogu in s pomočjo Robin mora zagristi v to zgodbo, saj sta oba vanjo močno vpletena. J. K. Rowling je zopet pokazala, kako dobra pripovedovalka je. Pa ne le to, izvrsten je tudi njen okus za glasbo. Blue Öyster Cult so lahko tudi navdih za knjigo.

✭✭✭



vir: youtube.com



Obišči tudi:

Bukla 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...