24. december 2016

Časokljunov dosje (IV): bralno leto 2016

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje. Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Reading by the light of a suspended candle, illuminate Italian manuscript, c. 1460-1480, 
vir slike: pinterest.com

Tudi četrta izdaja dosjeja je bila odlična, bralne zmage z njegovega seznama pa prav tako. Naj se glas o njihovi odličnosti širi naprej.

Marcantonio Bassetti: St Antony Reading
vir slike: commons.wikimedia.org

V leto 2016 sem vstopil še s spominom na Pratchettova Dobra znamenja, ki naslavljajo zagotovo eno najbolj kultnih knjig, ki jih lahko vzamete v roke. O branju ste lahko brali tudi na spletišču Outsiderja. Nato v nekoliko lahkotnejših vzgibih in z mešanimi občutki prečital knjigo, o kateri se je pred meseci ogromno govorilo: šlo je za Paulo Hawkins in njeno Dekle na vlaku. Proti temu, s povsem jasnim navdušenjem in čudenjem pa sem nadaljeval s čudovitim Čudom in Vodolazkinovim Laurusom. Popolnoma različni knjigi, pisani na različna načina in za drugačno publiko, a obe čarobni. Februarja je svoj pohod začel tudi Pižama s svojimi sLOLvenskimi klasiki 1. Knjiga, za katero sem še danes prepričan, da je ne bi mogel napisati nihče drug. Če je kdaj obstajal stand up v obliki monografije, je to to. Vesel sem in privoščim mu, da je skozi leto (p)ostala najbolj prodajana knjiga pri nas. Odlično in v pričakovanju nadaljevanja. Bralno leto sem nato nadaljeval z mlado finsko pisateljico Sallo Simukko in njeno trilogijo Sneguljčica, v kateri je spojila mladinski in kriminalni žanr, nadalje pa se šel zopet povsem drugačne izkušnje z Modianom in njegovo Nočno nezgodo. Tako drugačno je bilo tudi branje Thoreauja, njegove ekspozicije življenja, družbe, ekonomije in filozofije v Waldnu. Leto 2016 so vsake toliko zelo pozitivno udarili Slovenci. Tako sem tu nekje, na dvorišču pomladi bral tudi Isteničevega Pitona na kolesu in zelo užival. Nato sem odšel povsem na sever in se prepustil Sjónu, ob njem pa z lahkoto pozabil na ločnice med poezijo in prozo. Zelo navdihujoče.

James McNeill Whistler: Reading by Lamplight
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je prinesla Tunel, prvenec Tine Batista Napotnik, nato pa sem bil naprošen za recenzijo strokovnega čtiva kolega Gorazda Vodeba, ki je pisal o Informacijskem vedenju na slovenskem podeželju. V nadaljevanju sem z veseljem prebral Doerrjevo čudovito zgodbo Vsa ta nevidna svetloba, ki je še dolgo odzvanjala v spominu. Takoj zatem pa sem imel priložnost prebrati Vojnovićevo zadnje delo, roman Figa. Tega, brez zadržkov in težav, tudi po več kot polletnem premisleku uvrščam med najresnejše kandidate za kresnika 2017. Če ga še niste brali, je več kot obvezno. Maj je ponudil nekaj resnega branja s Šehićevo Knjigo o Uni, nič manj resnega, a precej lažje spisane Nikoli ne reci, da te je strah ter zbirko odličnih kratkih zgodb Uršul'e Kovalyk, Drag šov. Pomlad je prihajala h koncu in ob postopnem prepuščanju prostora poletju sem za junijsko tedensko bivanje v Zadru s seboj odnesel Murakamija. Kafka na obali nikakor ni razočaral. Murakami ima posebno mesto v mojih bralnih spominih in prav je tako.


Fragonard: The Reader
vir slike: en.wikipedia.org

Poleti sem bral zadnji izdani slovenski prevod Johna Greena, ki je pred leti presunil s svojo Krive so zvezde, tokrat sem s Katherine, Katherine ostal nekoliko zadržan. Nadaljeval z absolutno klasiko Če ubiješ oponašalca, ker je to knjiga, ki jo je pač potrebno prebrati. In ker sem se pripravljal tudi na Pojdi, postavi stražarja, zelo slavnim nadaljevanjem Oponašalca, ki pa to niti ni. Julija je na spored prišel tudi novi prevod Murakamija, čeprav priznam, da prigode Tsukuruja Tazakija niso imele primerljivega učinka, kot pred tedni njegov Kafka. Nadalje sem se lotil hladnega Križišča štirih poti, družinske generacijske sage Finca Tommija Kinnunena, nekoliko več časa pa sem si vzel za Lojzeta Kovačiča in njegov briljantni Kristalni čas. To je v marsičem posebna knjiga, intimna in izpovedna, avtor se nedvomno izkaže kot velik umetnik besede. Potem je sledila kriminalka Danska zanka, ki se dogaja (tudi) v Sloveniji in se z nekega drugega zornega kota dotakne tudi begunske problematike. Zmagovalna izkušnja septembrskih branj pa je prav gotovo prevod Donne Tartt. V Modernih klasikih je namreč izšla njena Skrivna zgodovina. Povsem sem bil navdušen in prijetno obupan ob ideji, da sem zopet prebral točno takšen roman, kot bi ga želel napisati sam. Vrhunsko.



Detail of "The Garden of Earthly Delights" by Hieronymus Bosch, 
vir slike: commons.wikimedia.org

V jesen sem odšel z Zadnjim pobegom in čudovitim Otokom nenavadnih otrok. Adaptacijo slednje sem si ogledal tudi v kinu, pa sem znova odkril, da gre za različna svetova. Nato sem se s Primerom Meursault spominjal Camusa in njegovega Tujca, vmes poizkusil tudi Mariasa in zvečine užival tudi v Poslednji Alexandre Olive. Ta je postregla z razburljivim branjem o resničnostnem šovu, ki se mu pravzaprav zgodi resničnostni šov. Po tem me je pričakal zadnji prevod Galbraitha in njegove prigode Cormorana Strikea, v knjigi Po poti zla. Kriminalk letos res nisem imel v obilici na sporedu, zato je ta šla še toliko bolj v slast. Sledila je avtobiografska pripoved o življenju Damirja Zlatarja Freyja, Kristalni kardinal, ki bralcev zagotovo ne bo pustila ravnodušnih. 

Ishibashi Kazunori: Lady Reading Poetry
vir slike: commons.wikimedia.org

In zadnji del, kar je pravzaprav slabo, stripa Meksikajnarji, Queretaro (Pušavec, Smiljanić). V zadnjih izdihljajih tega leta pa je bil tu krajši roman Pavla Sanayeva, Pokopljite me za šprajc. Če doslej niste imeli občutka, da so babice lahko zlobne, vam ta knjiga to servira v maniri bogate zakladnice neprijetnega in temnega. Iz natanko te zakladnice pa je svoj navdih jemala tudi Rosa Liksom, ko je pisala svoje (res) kratke zgodbe, izdane pod naslovom Temni paradiž. Človeku se res ne piše dobro.

 
Gérôme: Mufti Reading in his prayer stool
vir slike: commons.wikimedia.org

Če se v tem seznamu ne znajdete, z veseljem poudarjam in postavljam v ospredje naslednje (v naključnem vrstnem redu): Čudo, Laurus, sLOLvenski klasiki 1, Vsa ta nevidna svetloba, Figa, Kristalni čas, Otok nenavadnih otrok, Skrivna zgodovina in Queretaro (Meksikajnarji #5). Tisto najboljše - tisto, ki bo ostalo.

Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

14. december 2016

Temni paradiž: v gnev in zadovoljstvo

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom.

Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu.


vir slike: emka.si

Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešitev v happily-ever-after; dobro pa predvsem v prikazu iztrganih polpoglavij brezglavih bitij, ki delujejo tako, kot da so se odločila za temno stran, a v resnici nikdar niso bila drugje, kar za pisanje, si predstavljam ni nič enostavnega. A deluje, hudo deluje. V najrazličnejših kontekstih, lahko bi recimo Temni paradiž vseskozi brali z mislijo na slavne uvodne stavke Aristotelove Nikomahove etike. Poizkusite. Ali pa v luči Sartrove Za zaprtimi vrati. Poizkusite tudi to.

Knjigo Temni paradiž sestavlja, če sem prav štel 44 kratkih zgodb. Nekatere se mi zdijo boljše, nekatere slabše. Razdeljene so v tri razdelke: domače, tuje, gospodarstvo in šport. Zgodbe same so brez naslovov. In zato sem za vsako od teh zgodb napravil zaznamek, ki mi odsihmal izvrstno služi kot križanec med naslovom, ki ga zgodba nikdar ni dobila in njeno anotacijo, ki jo lahko stlačim v tvit. Če bi torej skušal s pomočjo teh zaznamkov opisati kratke zgodbe v prvem delu, bi zapisal (neupoštevajoč vrstni red zgodb): gre za poročilo o dnevu ženske s psom, o življenju s sladkarijami, ki so lahko tudi center vsega; tudi o dekadentnem življenju poročenega moškega in skupinskem samomoru; o ženski, ki dela obračun s svojim življenjem pred smrtjo in bivši zapornici, ki si uredi življenje po tem, ko je odsedela kazen zaradi umora moža; o obsedenosti s čistočo in štampiljko, zarotniškem sovraštvu do žensk in nestrpnem pričakovanju vojne, vojakov in bližajočega povojnega razcveta; tu je še ena o dekletu, ki po očetovi želji goji željo po tem, da postane svetla zvezda na nebu finske vojaške zgodovine in ena z motivom Hitchcockovega Psiha, ki nam nazorno opiše navezanost na mater, ki je že onkraj; največ pa se jih nanaša na smrt, tako na pričakovanje na smrt v hiši, smrt moža, ki vodi v zapuščenost od volje do življenja, na željo po izgubi vsega, ki rezultira v umor sina, na posttravmatski sindrom po smrti moža, semkaj pa spada tudi dvoglasno zapeta zgodba o smrti moža, ki so prečijo zvoki glodanja mastnega piščančjega bedra.

Ženska zbere obglodane kosti v velik kup na robu mize in glasno rigne.

O drugem razdelku bi zapisal takole: tu gre za sizifovski dan v pristanišču s smrdljivim mesom in gosto krvjo; neuspelo posilstvo, ki spreminja kriminalni akt v erektilno disfunkcijo enega od dveh zakoncev; predvojno bizarko s priklenjeno žensko, ki jo še zadnjič obišče moški in ji pripravi tablete; tu so tudi tegobe samskega življenja kot tegobe odločitve za svobodo in zgodba o neuspeli fotografiji, ki je vendarle uspela ter dve zgodbi, ki deželo vzdigneta v metaforo časa; tu sta meniha, ki popivata in fetišistični škof, ki kontemplira z vinom, prav tako bi v ta sklop umestil tudi zaris sodobnega pasijona, ki vrhunec doživi s čokoladnim jajcem in zgodbo ženske, ki uteho neuspešno išče v cerkvi, desakralizacija duhovništva se še nadaljuje še naprej; ob vsem tem avtorica ostaja tudi tu zvesta umoru in samomorom, doda pa še migrantsko zgodbo o neuspešnem iskanju zaposlitve. Končno je tu še zgodba o ženski, ki se ponoči odpravi v mesto iskat Nicka Cavea, najde pa nekoga drugega in ko v mimobežnosti najdenega seksa trenutek mine, le še prihajajoča ogaba na koncu spremlja njen umor.

Slekla sem ga, mu dolgo in splošno razlagala o ljubezni, zvezdah, gravitacijski sili Zemlje. Poslušal me je s svojimi velikimi ušesi in se smehljal z nedolžnim, bebastim nasmeškom.

Tretji del je krajši, tu boste brali zgodbe o dveh prijateljih, o umoru prodajalca pijače, ker je uničil lep trenutek in o nagradi za zasluženo življenje popolnega nemoralneža; brali boste o mazohistu, ki sanja o umoru žene in sadistki, ki iz Narcisovih vzgibov zapelje moškega in ga zapusti razočaranega in o strahu, ki pozitivno učinkuje na samozadovoljevanje; brali boste o službenem potovanju z rutinskim dodatkom, o dekletu, ki jo je nekdo kupil, da ji je predaval o taoizmu in o še enem vikendu pred povratkom v zapor, za konec pa zgodbi o kompromisih v seksualnem življenju in še enem ženinem umoru moža, ki ji sledi nekoliko skesan, a vseeno povsem hladen izraz skrbi za prihodnost.

On se je samo režal in rekel, naj držim gobec, jaz pa sem vzela puško za lose s stene in pritisnila na petelina, da se je mrtev zgrudil na tla.

S tem ste dobili majhen občutek, o čem govori Temni paradiž. Gre za povsem neposredno, surovo in eksplicitno kompilacijo temnih plati sodobne družbe. Kot taka je vir pronicljivih uvidov v posamezna poglavja sodobne deviantnosti, ki zaradi strukture izjemno kratkih zgodb, ki praviloma nimajo nikakršnega kesanja ali katarze, učinkujejo toliko bolj silovito. Zgodbe bodo dale misliti. Nekatere so pri tem bolj učinkovite, druge, seveda, nekoliko manj. Spominja na temne in hladne atmosfere skandinavskih kriminalk. Vsekakor za tiste z dobrimi živci, še bolje pa jo bodo odnesli tisti, ki premorete obilico smisla za črni humor. Temni paradiž je spoj različnih modusov zločina. Vprašanje je le, kateri se bolj dotakne sodobnega bralca. In toliko bolj, katerega bo ta bralec lahko prenesel.

✭✭✭



Pri iskanju najprimernejše glasbene spremljave za branje se nisem dolgo mudil.

vir: youtube.com


Obišči tudi:

07. december 2016

Pokopljite me za šprajc: babica

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo.

vir slike: emka.si

Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali.

Prosil bom mamo, naj me pokopljedoma za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa jo bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

Pokopljite me za šprajc je zelo kratek avtobiografski roman, ki pripoveduje o življenju osemletnika skozi njegove oči. Te oči se trudijo videti predvsem tisto, kar običajno želijo videti takšne oči. Beremo torej o otroku, ki je na pragu pubertete in ki išče nekakšno ravnovesje med igro, enakopravnem druženju z vrstniki, kljubovanju avtoriteti in iskanju varnosti v tem, kar pozna kot družina. A v njegovem svetu je družina pravzaprav sestavljena bolj ali manj le iz babice in dedka, ki sta prevzela vlogo staršev ob odsotnosti njegove mame, njune hčerke. Še bolj natančno, njegovo življenje sestavlja pravzaprav le babica. In težko je opisati ta lik. Bizarno bitje, ki štedi s prijaznostmi do bližnjih ter jo nadomešča z obilico domiselnih in groteskno poetičnih jezikovnih domislic s katerimi obklada praktično vse, ki jih ima v širši in bližnji okolici. Njeno agendo je spočetka tudi zelo težko dojeti, ker si jo bralec predstavlja le kot psihično povsem iztirjeno žensko, ki jo je zapustila vsaka volja po naklonjenosti ljudi in žali čisto vse vprek, ob čemer so te žalitve pravzaprav tako vrhunske, da se jim od srca lahko tudi nasmejemo. Ta babica je prevzela skrb za otroka, ki več kot očitno ni pri najboljšem zdravju, a hitro dobimo občutek, da bi bil lahko tudi nekoliko manj bolan, če babica v njem ne bi videla čisto vseh bolezni, ki obstajajo. Najbolj bolna od vsega, kar vidi, je seveda v resnici le njena skrb za Sašo, ki mora pod majico nositi prtiček, ki bo pokazal, ali je upošteval prepovedi in se ni spotil. Babica je izjemno neprijeten lik, ki je svojega vnuka dojela kot projekt. In zato je v resnici zanimivo brati zgodbo, ki jo pripoveduje prav ta fant. In tu notri pride tisto spekulativno pisanje o odnosih, o katerem sem pisal na začetku. Ta fant razmišlja o svoji mami, razmišlja o dedku in razmišlja tudi o sebi, svojem vsakdanu in o tem, kako bi najbolje prejadral skozi tisto, kar meni, da je otroštvo. A od tega ga loči marsikaj. Najprej je tu že omenjena psihopatologija njegove babice, nato sumljiva nedoločenost in apatičnost njegovega dedka, še posebno pa odnos njegove mame. Zato se branje prve polovice knjige predvsem spopada s fascinacijo nad likom babice in načini, kako je mladi Saša to kompenziral, mimo tega pa se z vedno bolj naraščajočo bizarnostjo tudi mi vse večkrat vprašamo, čemu.

Babica in dedek nikoli nista kršila vzpostavljenega ravnotežja stvari, in če je bilo kaj pospravljeno v predal ali je ostalo neodpakirano, smo se čez nekaj dni na to navadili in ni bilo dvoma, da tega nikoli nihče ne bo uporabljal.

V drugi polovici knjige liki počasi začenjajo dobivati ozadje. Ko se v takšni knjigi to začne dogajati, seveda najprej pomislim na to, da so vse te predzgodbe v funkciji opravičevanja, odpuščanja. Nečesa, kar moramo vzeti v ozir tako mi, ki smo pravkar priča sistematični fizični in duševni zlorabi, za katero se le še čudimo, kako je mogoče, da fant še ni popolnoma zlomljen. In vedeti, da je so to tudi informacije, ki jih je kasneje izvedel naš avtor, takratni osemletni deček. Kar je zopet nekako v funkciji opravičevanja, ublažitve šoka podobe stare hudičevke. A če ta besedilni angažma deluje na liku dedka, ki v tem drugem delu res dobi povsem nove dimenzije in bi si s svojo moralno držo zaslužil nekaj več obravnave, tega zagotovo ne morem trditi za babico. Ne glede na vse, kar ona pove o svoji preteklosti, o poti, ki jo je prehodila in bolečini, ki jo je preživela doslej, nič ne more omiliti podobe, ki jo odsihmal zarisuje s svojim vedenjem. Pa priznam, v tej točki objektivnost odpove in presojanje stopi v luč posameznikove tolerance in okusa. Četudi se o toleranci in okusih, tako verjamem, da razpravljati, je lik babice v Pokopljite me za šprajc tako absolutno dograjen, da me bo v moralno relativnost njenih odločitev težko prestaviti.

vir: Rusko-slovenski slovar, dr. Janko Pretnar, Ljubljana: DZS, 1973

Zgradba romana, ki deluje na princip najprej ustreli, pojasnjuj kasneje, je zato pomembna. Ker je bralec tisti, ki je prisiljen v presojanje. Pravo vprašanje na koncu knjige je presojevalno vprašanje, ki cilja na odpuščanje, legitimizacijo dejanj zgolj enega lika, torej babice. Ker dedkova uspe z informacijami, materina pa z dejanjem. V primeru babice bomo to morali storiti sami. Nemara je ta otroška ambivalenca izražena prav z naslovom, ki je pravzaprav želja Saše, ki jo izreče babici in na koncu ponovi tudi materi: Pokopljite me za šprajc - mogoče ne gre le za strah pred pokopališčem, temveč tudi za vzdrževanje ravnotežja stvari v stanovanju, ki ga je bil deček navajen (beri na strani 174). Čeprav se mora kot lik zaradi tega degradirati na stvar. Za to pa je učinkovito poskrbela že babica.

Pokopljite me za šprajc je miniaturna vaja v morali, kjer nas avtor povleče v sivo nevsakdanjost svoje otroške realnosti in pogleda na neobičajno nasilno situacijo, v katero je pahnjen. Osemletni otrok je lahko zelo nezanesljiv pripovedovalec in njegova stališča nam vse do konca ne bodo v pomoč. A trik te knjige je ravno v tem, da sploh ne gre za knjigo o osemletnem otroku, temveč o njegovi babici. In dedku. In materi. Ko v branju premagamo to strukturno oviro, potem postane vse skupaj zanimivo, hitro prebavljivo, fascinantno, resnično grozljivo, tudi zabavno in smešno. Situacijska drama življenja torej, ki – četudi (pre)kratka – osvetljuje razmislek onkraj branja na prvo žogo.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Literarna lekarna
Booktrack
Po knjigi so posneli tudi film
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...