Preskoči na glavno vsebino

Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.

Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela.

vir slike: emka.si

V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način,
polni neprijaznih metod, kako profitirati na račun nesreče drugih. Anders je slabo vzgojeni morilec, ki je večino življenja preživel v zaporu, preživlja pa se s tem, da je plačani morilec, ki sprejema denar za to, da škodi drugim. Per Persson je receptor v hotelu, kjer ima Anders sobo. Kot receptor dela, ker boljšega načina, kako z malo truda zaslužiti čim več denarja, a v življenju ga vodi predvsem motto, da bistven del sreče sestavlja najbolj to, da je pomembno več prejemati kot dajati. Nekega dne tako naleti na nesojeno duhovnico Johanno, ki so jo zaradi neprimernega obnašanja vrgli ven iz njene cerkve, kjer je še posebno uživala v pridigah, ki jih je – tako kot večino svojega poklica – priredila predvsem v prid svojim interesom. Ti se pa, seveda po čistem naključju, popolnoma pokrivajo s tistim, kar smo nekaj vrstic nazaj dejali za receptorja. Dva nepridiprava se tako povežeta v skupnih načrtih, kako bosta udejanjila svojo srečo v presežku prejemanja nad dajanjem. V tem se znajde Morilec Anders, s katerim se tako dogovorita za posel, kjer bosta skrbela za marketing, finance in dogovarjanja, Anders pa bi zgolj izvajal naročila. Za prvi zasuk v knjigi poskrbi Anders, saj ga je duhovnica nehote navdušila nad Biblijo in ta postane kmalu poduhovljeni gospod, ki je, malo s pomočjo partnerjevih manipulacij, malo tudi zaradi svoje kratke pameti, postal odločen, da ne bo več moril, temveč le lomil kosti. Posel je zaradi tega na nitki, a iznajdljivost duhovnice in receptorja naredi svoje. Vsi trije z veliko vplačanih naročil pobegnejo in ustanovijo cerkev, v kateri svoj načrt uspešno nadaljujejo naprej. Takrat ne le na račun švedskega mafijskega podzemlja, ki so - skregani tudi med sabo – že pošteno besni, temveč tudi na račun naivnih ljudi, ki so z malo alkohola in obljub po zveličanju pripravljeni od sebe vreči velike količine denarja. Kako in koliko časa jim bo to uspevalo, ali bodo uspeli pobegniti opeharjenim kriminalcem in konec koncev tudi državi, ki bo prav tako začela vohljati po neverjetnih prihodkih Cerkve pastorja Andersa, je najbolje, da preverite sami. Najbrž vas bo presenetila domišljija, s katero bo proti koncu knjige Jonasson v zgodbo vključil tudi staro ribiško hišo, majhno deklico Hozano in Božička, ki je ravno prišel iz zapora.

"Johanna Kjellander, mislim, da se ti bom za nekaj časa pridružil," je sam pri sebi rekel Per Persson. "Ja, res tako mislim. Kajti dišiš po denarju. In denar ne smrdi."

V tej knjigi v vsakem pogledu nastopa več negativcev. Pri tem, da Morilec Anders izvzemši začetek zgodbe, v resnici večino časa pravzaprav niti ne ve, kaj vse se godi v ozadju, ki ga kujeta duhovnica in receptor. A avtor tudi k njima ne pristopi na način, da bi njuna dejanja sodil kritično. Njuno zgodbo predstavi tako, da se bralcu zlahka skoraj prikupita, saj zagovarjata načela, ki se ne zdijo tako vesoljska, da jih ne bi razumeli. Problem so sredstva, s katerimi se namenita, da jih bosta uresničila. Avtor se je od začetka torej namenil v satiro, kjer s pametno mešanico lukenj v sodobnih vrednotah, klasičnih ikonografijah duhovniške in kriminalne podobe v družbi ter lepodušništva naivnega ljudstva naredil komedijo zmešnjav, ki na trenutke preide v akcijsko pripoved o begu pred kriminalci, a od osnovnega situacijskega humorja nikdar ne ubeži.

Andersova cerkev
Večja sreča je dajati kako prejemati

Dobra objava, si je mislil sam pri sebi. In poleg fotografija Morilca Andersa, obsijanega z nebeško svetlobo, z Biblijo in iPadom v roki.

V tej absurdnosti in neverjetnosti, v kateri je Jonasson sledil ustaljenim šablonam iz Stoletnika in Analfabetke, pa vendarle najdemo kritiko družbe, ki se zdi, da popolnoma prepoceni prodaja navdihe za tovrstne zgodbe. Če jih ne bi, potem bi tudi Jonassonove zgodbe bile bolj preslišane in manj brane. Spominja me na epizode Černega gada. Tam, ko sem se ob nasmehu, ki je postajal vedno bolj grenak, počasi zavedal, da gre za šalo o meni in mojih svetovih. Tako je tudi z Jonassonom. Te kvalitete mu, navkljub temu, da mu sape tudi zmanjkuje, ne smem odreči. Načelo, ki vodi pravzaprav vse, ali pa vsaj vse ključne osebe v Morilcu Andersu, ki je hotel v nebesa, je eno od tistih, s katerimi je prežet dokaj večinski del sodobne družbe. To, da sreča počiva v uresničevanju pravila - bolje prejemati kot dajati - sta duhovnica in receptor udejanjala ves čas. Uspešnost tega uresničevanja pa je premo sorazmerna s tem, da ostale prepričata, da velja ravno obratno. Najprej rahlo prismojenega Morilca Andersa, nato praktično vso Stockholmsko podzemlje in nato, kot smo že dejali, tudi širše zainteresirano ljudstvo. Pod črto torej, gre za črno komedijo o manipulaciji. Ki ne izključuje srečnega konca za širše zainteresirano ljudstvo. In zabave za bralca.

Ljudje so po naravi precej različni. Na primer škrti, egocentrični, ljubosumni, nevedni, neumni in plašni. Seveda pa tudi prijazni, pametni, prijetni, spravljivi, pozorni - in radodarni.

V zahvali, ki jo je Jonas Jonasson zapisal ob koncu Morilca Andersa, ki je hotel v nebesa, je skesano poudaril, da je za potrebe te zgodbe izrabil predvsem Boga. In dodal, da je to storil zato, da bi vsi skupaj postali malo bolj prijazni drug do drugega in se več smejali, hkrati pa postavlja vprašanje, ali mar glede tega zahteva preveč. V odgovor lahko zapišem: seveda ne. A dejstvo je, da humor Jonasa Jonassona zahteva nekaj kritične distance do ustaljenih družbenih praks in morale. In če nas je v Stoletniku avtor v to vpeljal povsem sproščeno in uspešno, je v nadaljevanju potrebno nekaj dodatnih gramov truda. Nato pride tudi zabava. To je veljalo za Analfabetko in velja tudi za Morilca, ki je hotel v nebesa.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez