27. marec 2017

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški


Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.

Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.


Najprej je tu zgodba o Žabjem princu. Ta se zdi, da je sodobno prepisana Grimmova pravljica, ki poteka v nasprotno smer njene predhodnice. Ne gre namreč za zgodbo o tem, kako je žabec prelisičil princeso, da se je z njeno pomočjo ponovno preobrazil v očarljivega mladeniča, ampak za zgodbo o sodobnem moškem poslovnežu, ki se je počasi a vztrajno in nezadržno spreminjal v žabca. Meni nemara najljubša od vseh, saj je z vskoki "Pridi, princeska, kupila ti bom presto" na obraz bralca Jacobovih in Wilhelmovih pripovedk prinesla širok nasmeh. Tu je tudi Plašč, v katerem je razpostavila blišč in bedo prekarnega delavca, ki kljub temu, da v resnici ne stori ničesar narobe, potegne kratko. Posebno neprijetnost sem našel v zgodbi Mišelovka, ki neprijetno, a povsem realno poveže smrt in koristoljublje. Po drugi strani pa je povsem drugačna občutja prispevala S pticami si delimo nebo, v zgodbi dekleta, ki je slišala in razumela, o čem se pogovarjajo ptice. Gre za krik vseh tistih, ki v družbi veljajo za neprilagojene, ker so tako ali drugače posebni, a njim samim navkljub nadnaravnim sposobnostim ne prisluhnejo niti najbližji. To je zgodba vseh mladih, ki jim družba ne pusti biti to, kar so. Posebej intenzivno sem bral Kamniti obraz. V zgodbi sem namreč prepoznal stranske žrtve, kolateralno škodo mašinerije, ki poganja svetovne vojne in humanitarne krize. Skozi oči nekoga, ki ne more biti več sproščen iskalec vsakodnevnih neumnosti in si ob življenjskih porazih želi le še negibnih tihožitij. Za te pa je prepozno. Kot tudi za marsikaj drugega. Kamniti obraz je zelo natančno napisana zgodba. In zelo podobno odlična so tudi Praštevila, ki sicer uporabijo znano temo, pa vendar jo narahlo zakrijejo v zgodbo o uspehu. A Štefan, uspešni matematik, piše le zgodbo uničenega in za vedno neprilagodljivega sina ljubeče matere. Matere. In potem je tu zgodba Nič. Kjer se zgodi nekaj, kar bi tradicionalno zavrgli kot oporečno. Nemoralno. A ker ne živimo več tam, živimo tu, kjer se v resnici ne zgodi nič. Fine so te zgodbe, res. Tudi, ko jih v obžalovalnem tonu pripoveduje nekdo, ki je že v krsti in še posebej takrat, ko nam skozi roparjeve oči pove zgodbo o moškem, ki ni stereotipno delikventen in bad guy per se, temveč živi malodane paradigmo sodobnega srednjega sloja in v nekem trenutku spozna, da sreče ne bo imel ter jo je potrebno vzeti v svoje roke. Agata se nato loti tudi portreta Amalije Drevenšek, gospe, ki je samozadostna in popolna v svoji neskončni nečmrnosti. Vsak od nas pozna vsaj eno Amalijo. In vse Amalije se zdijo grozne, zgodba pa svoj presežek išče natanko v sivi coni, v kateri je tudi Amalija lahko tudi žrtev. Zbirko zaključuje zgodba, ki je - navkljub temu, da si je avtorica zanjo vzela nasproti drugim veliko prostora - pravzaprav še ena v nizu prikazov nesrečnih zgodb, ki jih piše sedanjost. Zgodb, v katerih junakinje pristanejo na prodajno ceno za svoje življenje, posvečeno osamljeni skrbi za otroka in čakanja na moža, ki je ženo kupil za bolj ali manj banalno ceno.

V ogledalu je najprej poblisnil odsev ostrine britve. Potegnil je. V belino pene se je primešala rdeča kaplja krvi. Kletvica in košček robčka. Upal je, da se bo rana do večera zacelila.

To so torej zgodbe, ki, če se spominjam svojega zadnjega branja kratke proze (Temni paradiž), ne učinkujejo tako hipno in nimajo toliko šokantnega izraza, a vseeno z želom zbadajo v pomembne trenutke vsakdanje zgodovine. Lahko jih pripišemo zelo pozornemu opazovanju okolice, ščepcu sposobnega moralnega uvida v elemente propada naše družbe, hkrati pa tudi pisateljičini odlični ubeseditveni moči, ki je v resnici nadvse bogata in k ušesom pripelje zven mnogih prijetnih stavčnih zvez ter očitno ljubezen do jezika. Za te zgodbe bi rekel, da niso nastale v enem impulzu, ampak so se medile do svoje polne zrelosti. Zopet, povsem jasno je, da se nekatere berejo bolje kot druge. Prav vsem pa lahko pripišem občutenje popisovanja s kritično distanco. Preobrazbe sodobnega človeka, če smem opozoriti na spremno besedo Irene Štaudohar, ki ob te zgodbe zapiše pronicljivo, da ljudje, v nasprotju z žuželkami in kačami, prevaro izpeljejo najbolje tako, da najprej prevarajo sami sebe. S tem je praktično najbolje povzela rdečo nit Agatinih zgodb.

V življenju nikoli ne bi smel početi ali trpeti stvari, o katerih ne moreš govoriti v frizerskem salonu. In če se ti take stvari začnejo dogajati, se ti mora prižgati alarm.

S zbirkami kratkih zgodb se tule še nisem kaj dosti ukvarjal. Vedno znova pa si rečem, da se bom pogosteje. Ker je to žanr, ki je zelo primeren načinu življenja mnogih. Od bralca ne terja dolge koncentracije in branja v relativno pogostih frekvencah. Zgodbe so dovolj kratke, da jih še tako zaposleni lahko preberejo. Pri teh zgodbah ne gre le za to, kako bo pisatelj prišel od točke A do točke B, temveč se mora vsakič znova potruditi, da najde pravo občutje. Pri tem pa ima različna orodja na voljo. Te tukaj recimo, ne vstopajo tako globoko v fantastiko, kot kake Umetne muhe, a se tudi s tem pogumno spogledujejo. Agatine zgodbe pa so me bolj spomnile na Drag šov, čeprav je Uršuľa Kovalyk središčno vlogo v svojih zgodbah dala ženskam; Agata v objektiv vzela družbo kot celoto, svojim junakom pa je privoščila tudi precej več prostora, precej več kot tudi že omenjena Rosa Liksom. Zato lahko Česar ne moreš povedati frizerki v roke vzamejo ljudje različnih bralnih okusov, političnih preferenc in grehov preteklosti.

Zgodbe Agate Tomažič delujejo kot zelo dobro uglašen album podob iz življenja posameznikov, družin in drugih celic sodobne družbe. Impresije okolja in njih podaljški. Vse te so odličen simptom napak ali vsaj slabih presenečenj, ki so v konstalaciji vsakdanjih pogledov večkrat zakriti. Takšni strukturi in vsebinskim nastavkom ne bi bilo nič v škodo, če bi avtorica spisala še kako nadaljevanje. Pa tudi meni ne. Ker vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo.

✭✭✭

Obišči tudi:

Bukla
Goga
Dobre knjige
Koridor-ku
AirBeletrina
Delo
LUD Literatura
Goodreads

Vir slike: goga.si
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...