20. maj 2017

Sijaj: dvojina in ednina

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

vir slike: emka.si

Sijaj je čudovita in rahločutna zgodba, ki bo v mojstrsko izpiljenem tonu, ritmu in podobah k vam prišla izpod tipkovnice Margaret Mazzantini. Slovenskemu občinstvu se je že pred leti predstavila z Novorojen in nekaj kasneje z Ne premikaj se. Z obema knjigama je, vsaj tak je občutek, navdušila. Pri meni je, pepel že stresam z jopice, Sijaj njen prvi roman. In potrjujem pred časom zapisano, da je nekaj na teh italijanskih avtorjih in avtoricah, kar me nadvse navdušuje.

Je bilo kaj zbliževanj, občutkov, slutenj? Ničesar se ne morem natančno spomniti. Piskanje me je oddaljevalo do sveta, taval sem v intimnem, bolečem prostoru.

Sijaj ni enostavno delo. V teh nekaj sto strani je zapakiranih marsikaj, s čimer se lahko povežemo. Kar prepoznamo kot simptom razbolene družbe, ki je iskrenost pometla pod najstarejšo preprogo najtemnejše čumnate v bajti, ki jo bodo zdaj zdaj podrli. A Mazzantini k temi ne pristopi na esejski način. Ne razlaga in ne utemeljuje. Bolj kot to se zdi, da joče in se smeje hkrati, strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Teh pa se, kot se za tragedijo spodobi, drži melanholija samocenzure, kjer ni prostora za počitek. Ko je ljubezen iskrena, je lahko ostalo še kaj drugega kot laž? In če je življenje le približek želji, ali lahko iz neskončnosti hrepenenja povlečeš kaj drugega kot solze?

V ospredju romana je Guido, ki ga spremljamo skozi leta odraščanja in kasnejšega življenja v Londonu, ko se vrača tudi nazaj v Italijo. Guido je otroštvo preživel v večstanovanjski hiši, v kateri je živel tudi Constantino, hišnikov sin. Njuno prijateljstvo je na začetku tudi v znamenju statusnih razlik, a te zvodenijo, kajti avtorica v Guidovo razmišljanje relativno hitro v zgodbo podtakne tudi čustva, ki bodo vedno bolj vrela v Guidu. Čustva, za katera se zdi, da jih tudi hitro posvoji in tudi Constantino se jim ne upre. Začne se torej življenje v dvojini, v katerem slišimo predvsem Guidovo plat, njegova hrepenenja, želje in srečo. A obenem se začne tudi tista zgoraj omenjena ednina, v kateri je Guido bolj ko ne sam, prevprašujoč, zatirajoč, zastirajoč, melanholičen in še vedno željan. Dvojina Constantina in Guida, prepletena z občasno in preredko nebrzdano strastjo, ki se zdi toliko bolj želena tudi zaradi skrivnostnosti, ki njuno razmerje ves čas prepreda in ednina Guidovega razočaranja, ko drugi ni toliko drugi, da bi postal dovolj bližnji. Zato se njun odnos prestavi v mirovanje, dojeto hkrati kot zaključek in kot z neizbrisnimi spomini prekrito spanje, ki se bo moralo slej ko prej končati. Guido v Londonu naredi kariero, spozna nekaj ljudi, spozna ženo in spozna pastorko. Constantino ostane doma, prav tako ustvari družino. A njuni prepleti se pojavijo. Tu in tam. Spanca in mirovanja bo slej ko prej konec. Če je bilo to doslej jasno le avtorici, je odsihmal vse skupaj počasi razločno na obzorju tudi Guidu, in po tej poti tudi nam. Prepletov je vedno več. Constantino pride tudi v London. Guido se vsemu skupaj sploh ne trudi več upirati. Čeprav ima doma prijetno družino, v kateri je ljubljen in ljubezen tudi daje naprej. In tako pride do usodnega izleta v Italijo, na katerem se skupaj znajdejo Guido s pastorko in Constantino s svojim sinom. Skupaj preživijo odlične trenutke, v katerih oba očeta še vedno nadvse pazita, kako se obnašata, da ravnovesja ne bi porušila. A tudi ta moment pride. V podaljšanem dopustu, ki ga preživita sama, brez otrok, sta opažena in doživita hud napad. Skupina jeznih mladeničev ju brutalno pretepe, vse skupaj komaj preživita.

Uživam v tej rahli oddaljenosti, ki mi ga vrača v miru, celovitega. Novo odkrito sliko. In znova začutim žalost za materjo, svečo na koncu svojega življenja. Kajti Constantino je bil moja mati, ko me je tistega dne vzel in mi rekel: Ne glej v temo, glej mene, glej ta sijaj.

Razkritje. Zasebno in intimno postane javno in vsem na očeh. Miru ni več. V ednino in dvojino vstopi tudi množina. Tisto, kar sta toliko let uspešno skrivala in vsaj na videz uspela tudi vplesti v svoje dosedajšnje javno življenje, je sedaj postalo vsem jasno. To je seveda prelomnica romana, po kateri se zdi da je možno vse, čisto vse. Kako bosta Guido in Constantino vse skupaj preživela, kako bosta nova spoznanja prenesli njuni ženi, bo Guido obdržal izjemno dober odnos, ki ga je doslej imel s svojo pastorko? Vsekakor velja prebrati, kajti zgodba proti koncu pokaže tudi svoje ostre zobe in avtorica postreže s prelomom, ki ga do takrat ne bi niti v sanjah pričakovali.

Glej, na tej umazani kovinski mizi koprni najina ljubezen in na tem tihem morju, očaranem, kot sva midva, je ves najin sijaj.

Margaret nam s svojim pisanjem pričara izkušnjo zelo intimnega branja, v katerem nam dovoli iti v najgloblja čustva in borbe, ki jih njeni junaki preživljajo v vojnah, ki si jih ne izbirajo sami. Ljubezen, ki ni imela lahke naloge, se trudi preživeti in strast, ki jo spremlja, ji po vsem prebranem, očitno hodi v veliko napoto. A trik razumevanja tistega, kar poganja zgodbo Sijaja je v premisi, da nas nekatere stvari v življenju preprosto doletijo in povsem nobenega načina ni, da jih zanikamo. Stoično prenašanje udarcev usode je možno le do neke mere. In to je odlično prikazano na treh ravneh romana: množina pokaže nerazumevanje in izpolni zle slutnje junakov, nanjo se ne da vplivati; dvojina se bori in upira, zanika, a se spominja in ne more nikdar popolnoma ugasniti ognja; ednina pa je prostor neprestanega iskanja in razumevanja kompromisov, ki jih sklepa. Le ta slednja je tista, ki prinaša moč. Ta slednja je tista, ki je zmožna največ. Ta slednja ima v Sijaju tudi največ besede. Guido je v resnici edini pravi tragični junak romana, ki ga Mazzantini ves čas pravzaprav pošilja na preizkušnje z njegovo dvojino in množino. In tu je največja vrednost Sijaja. Če bi v romanu spregovoril tudi Constantino, ali kdo drug, bi bil učinek povsem drugačen.

In zaradi slednjega roman ni strukturiran esejsko ali mnenjsko. O problemskih temah, ki se pojavijo, avtorica ne podaja rešitev. Zdi se, da se zateka v moč zgodbe same. Strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Sijaj je izjemno hitro berljiv roman o ljubezni, ki ima neprijeten predznak in pošilja bralca na potovanje, v katerem spremlja preživetje glavnega junaka z nečim, kar se v veliko trenutkih zdi breme, ki ga nič, prav nič ne more zmanjšati. Moč tega potovanja pa je silovita prav zato, ker je glavni junak bralcu tako zelo blizu. Ko bi le ne bil tako daleč od sebe.

✭✭✭


Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...