Preskoči na glavno vsebino

Knjiga o Baltimorskih: o neuničljivih povezavah in o tistem, kar jih uniči

vir slike: bukla.si
Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert. Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih. V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi.

V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcus Goldman. Slavni pisatelj, ki se v okvirni zgodbi preseli na Florido, kupi hišo v mirnem okolišu, kjer bo lahko pisal knjigo. Družbo mu dela predvsem Leo, sosed, ki se neuspešno loteva pisanja knjige in funkcionira predvsem kot Marcusov alter ego, ki ga opominja na napore pisanja, obenem pa tudi kot sogovornik treznega, zdravega uma, ki na vse, kar se dogodi, gleda s stališča zunanjega opazovalca. Na Floridi se zaplete v trenutku, ko spozna, da je pes, ki se k Marcusu zateče, pravzaprav pes njegove nekdanje ljubezni Alexandre. Slavne pevke, ki živi nedaleč proč s svojim hokejskim partnerjem (in psom Dukom). Marcus ob tem začne svojo pripoved o Goldmanih. In to je pripoved in pol. Ki se vije in mota, zapleta in razpleta v neverjetne globine. Celotna knjiga je opis spominov na družino Marcusa Goldmana, ki jih v sunkovitih in premišljenih odmerkih avtor podaja skozi prepletanje s sedanjostjo pisanja novega Marcusovega romana in reševanja odnosa z Alexandro.

"Zame?"
"Ja. Za jutri."
Woody ga je odvil: v njem je bila rumena majica z napisom Prijatelja za vedno.

Slednje kakopak ni najpomembnejši del knjige. Najbrž izrazito manj pomemben, a vse dokler se ne zavedamo, da gre pri reševanju tega odnosa v resnici za odkupnino za preteklost. Za pisanje zgodbe, ki jo bo Marcus poklonil svojemu stricu. Zgodbe, ki ima svoje posebne odtenke, a vseeno tudi pomembne občosti, skozi katere se bodo bralci vanjo zlahka preslikali. Moč Dickerjevega pripovedovanja bo to seveda olajšala.

Preteklost, ki jo Dicker pripoveduje, ima tendenco k enemu dogodku, ki ga od začetka imenuje Drama. O njej pa skrbno pove dovolj malo, da nas počasi vedno bolj naredi željne tega, da izvemo, kaj se je Goldmanom v resnici zgodilo. A do tega bo treba počakati skoraj do konca te povprečno zajetne knjige. Skoraj od začetka pa vemo, da se je Goldmanom zgodilo nekaj groznega, kar je povzročilo popoln razpad sistema, družinsko kataklizmo in potop vsega lepega, kar je obstajalo in bilo lepo pri Goldmanih. A dasiravno je Dicker načrtno usmerjal k Drami, je jasno, da so tu tudi drugi dogodki, ki so morali do nje pripeljati. In bolj, ko se giblje proti prvi, bolj je jasno, da mora obrazložiti in razjasniti tudi druge. Knjiga o Baltimorskih črpa mnogo svoje moči in bralnega užitka v obvladovanju časovnih preskokov, s katerimi avtor, kot je prikazal že v Resnici o aferi Harry Quebert, res nima težav.

Saul je k mojim staršem v Montclair prišel samo dvakrat. To vem, ker se je moja mama zelo dolgo pritoževala, da nikoli ne pride na obisk. Včasih sem jo slišal, kako se zaradi tega znaša nad očetom, predvsem kadar je bil govor o organiziranju družinskih praznikov.

Goldmani so družina, v kateri ima oče Max Goldman, prodajalec medicinskih pripomočkov, uspešno življenje, ki ga živi z ženo in svojima dvema sinovoma. Eden od teh postane inženir, drugi uspešni pravnik. A družinske tradicije, ki so pogosto na delu, tudi tu ne prizanašajo s svojimi spori in tako se zgodi, da slednji, po imenu Saul, dolgih 12 let z očetom ne spregovori. Kasneje se stvari medsebno izboljšajo, a finančno žal ne, saj mešetarjenje z delnicami povzroči, da sta tako oče kot Saulov brat ostala z bistveno manj izkupička kot Saul, ki je z leti postal uspešen odvetnik. In od takrat se Goldmani delijo na Montclairske in Baltimorske. Prve, ki predstavljajo predvsem običajno družino brez presežkov in drugih, Saulovih, ki živijo v razkošju in uspehu. Tu nekje v zgodbo pride tudi Marcus. Ta je sin Montclairskih Goldmanov in ima v Baltimoru bratranca, Saulovega sina Hillela in njegovega prijatelja, ki so ga praktično posvojili, Woodyja. To so bili trije bratranci Goldman. Dva Baltimorska in en Montclairski. Če dodamo še prelepo in glasbeno nadarjeno Alexandro, ki je takrat živela zelo blizu, dobimo nekakšno glavno dogajalno os pripovedi. Vse, kar je res najpomembnejšega, se zgodi med temi štirimi liki, med katerimi je tudi Marcus. Tako spremljamo to Goldmanovo tolpo od srednje šole, od trpičenja, ki ga je moral preživljati šibki in suhi Hillel, do Woodyjevega prestopništva, ki ga je po eni plati pripeljalo v Saulovo hišo in po drugi naredilo za Hillelovega neločljivega prijatelja; spremljamo to, kako so se vsi trije zaljubili v Alexandro, kako so po malem zbolevali od ljubosumja in kako so reševali vse skupaj, da bi ostali neločljivi v svoji tolpi; spremljamo Woodyjev športni vzpon in njegovo obetajočo kariero v nogometu, spremljamo tudi Hillelov ostri um, ki ga nemalokrat spravi v težave; spremljamo njihov odhod na fakulteto in Marcusovo ter Alexandrino ljubezen, ki se je vedno bolj kazala; in na koncu spremljamo tudi Dramo, ki se jim je zgodila. Dramo, ki je za seboj pustila pustošenje in velik nič.

Zakaj pišem? Ker so knjige močnejše kot življenje. So najlepše povračilo. So priča o nedotakljivem zidu našega duha, o neosvojljivi utrdbi našega spomina.
...
Vse je poplačano.

Težko je v nekaj vrsticah zbrati in koherentno opisati vse, kar se zgodi v Knjigi o Baltimorskih. Dicker kot pisatelj se pokaže kot nekdo, ki ima niti v svojih rokah od vsega začetka, vseeno pa ima toliko idej in toliko vsega, kar bi rad povedal, da včasih strani pokajo po šivih. Družinsko kroniko Goldmanov predstavi zelo podrobno in vzročno posledične relacije majhnih povodov, ki na prihodnost vplivajo še zelo dolgo, so tule popolnoma v službi prikaza sage, v kateri je družina na prvem mestu, hkrati pa večkrat tudi na zadnjem. Knjiga vsebuje mnogo junakov, a nihče od teh ni brez greha in vsak od njih je v nekem trenutku tudi antijunak. Težave, ki nastanejo v družini, pričenjajo rušiti razmerja in vodijo v pogubo, so predstavljene predvsem kot tiste, ki se zaključijo pri osebnih frustracijah, namigovanjih, pričakovanjih, nezadoščenostih, nerazsodnostih in predpostavkah. Ideje o najljubših sinovih, najboljših prijateljih, ustrezanju željam drugih in izključevanju iz diskurza zavoljo dobrega namena so tiste, ki so razbile popolno sliko Baltimorskih Goldmanov. In če je bralčeva teza, ki jo dolgo ob Dickerjevi knjigi razvija ta, da ta slika nikdar ni bila popolna in da so zametki Drame obstajali že zelo dolgo, na koncu vendarle občutek ni tak. Drame niso davek zgodovine, v tem primeru bi rekel nasprotno, zgodovina Baltimorskih je davek mnogih dram in ene Drame, ki so jih doživeli. Uganka etične oznake Marcusa Goldmana v dvojni vlogi pripovedovalca in hkrati soudeleženca Zgodbe in Drame pa vseeno strukturno ne povzroča težav: ne on, ne Alexandra, v resnici nista bila Baltimorska Goldmana. Pristavljam pa, da bi se – če bi se znašel v vlogi urednika – poigral tudi z idejo, kako bi vse skupaj delovalo brez sodobne, okvirne zgodbe, ki se v knjigi zdi najšibkejša.

Nad pisanjem Joëla Dickerja sem navdušen. Za odlično bralno izkušnjo pa gre pohvala tudi prevajalcu Iztoku Ilcu. Knjiga o Baltimorskih je pripoved o družini, prijateljstvu, neuničljivih povezavah in predvsem o tistih rečeh, ki te neuničljivosti razbijejo. Izjemno zanimivo branje, ki se bere kot kriminalka, a si vzame dovolj prostora, da do podrobnosti izvrstno zgradi večji del slike, ki jo želi predstaviti. Branje, ki v istem paketu ponudi vpogled v to, kako vzponi in padci v gospodarstvu vplivajo na družinske odnose, kako so lahko zgolj otroci tisto, kar drži družino skupaj in kako je lahko krivda pogonsko gorivo, ki pripelje tako do tragedije kot navsezadnje tudi do nove knjige.

Stavim, da obstaja še kdo, ki bo vesel ponovnega druženja z Marcusom Goldmanom.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez