Preskoči na glavno vsebino

Sedma funkcija jezika: Binetov poklon Ecu in drugo

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja, ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabavna.

Za kaj gre?

Prepričan sem, da se je Binet pri pisanju imel izjemno dobro. V knjigi se je, podobno kot Pižama naših nedotakljivih literarnih klasikov, dotaknil ekscentričnih življenj slavnih teoretikov. V knjigi najdemo Sollersa, Kristevo, Lacana, Althusserja, Jakobsona, Foucaulta, Deleuza, Searla, Judith Butler, tudi Umberta Eca, kakopak. In Barthesa. Slednji je nekakšno sidrišče romana, saj se zgodba prične s tem, da ga po kosilu, ki ga je imel z Mitterandom, skorajšnjim kandidatom za predsednika Francije, na cesti zbije dostavni avto. Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi Barthesu ob tem izginili vsi dokumenti, vključno s skrivnostnim zapisom na dveh straneh, ki je bil očitno izjemno strateškega pomena za francosko politiko in še koga drugega. Sveti gral, Gollumov my precious. In tako se zgodba hipoma spremeni v kriminalko, v kateri imamo nergaškega kriminalista Bayarda (ki nerga predvsem nad levičarji in vsej tej intelektualni svobodi, zaradi katere se vse skupaj spreminja v razvrat) in mladega doktoranda Simona Herzoga, ki s policijo vsekakor nima nič. Simon se je v zgodbi znašel zato, ker je Bayard takoj spoznal, da se svet, v katerem živijo Barthes, Kristeva, Foucault in drugi, precej razlikuje od sveta običajnih ljudi. In da za funkcioniranje v tem svetu potrebuje predvsem prevajalca, ki mu bo znal v jeziku običajnih ljudi razložiti marsovščino, ki jo ti filozofi, lingvisti, komparativisti in semiotiki govorijo.

Magična ali zaklinjajoča funkcija? Zanemarljiva kurioziteta. Drobna, mimogrede omenjena traparija, vsekakor nič takega, zaradi česar bi bilo treba ubijati.

In ta svet je svet teorije, večnih provokacij in tudi resnih sovraštev, ki so se razrasla iz pisane besede. Povsem jasno je, da v tem svetu beseda je pomembna, hkrati pa nikoli ni zgolj beseda. Je denotacija, ki s sabo vedno nosi tudi tudi konotacijo, ki na prvi parazitira. Takole po Barthesovo: nikoli ni le to, kar piše. V tem svetu, ali vsaj v Binetovi verziji, pomembno vogo odigra tudi nekaj žigolov, s katerimi sta se pečala tako Foucault kot tudi Barthes (in še kdo). In na sled enega od teh pri iskanju ukradenega dokumenta prideta tudi Bayard in Simon. Stvari se pričnejo odvijati hitro. Iskanje dokumenta, umori, zasledovanja, bolgarski agenti, hčere ruskih odposlancev v Parizu in sledi, ki so zelo meglene in hkrati zelo zanimive. Pot ju pelje tudi Bologno, v Ameriko, v Benetke, nazaj v Pariz, Neapelj. Na tej sledi sčasoma izvesta, da je dokument vseboval zapis sedme funkcije jezika, ki naj bi sledila, tako je Bayardu pojasnil Simon, tistim šestim, ki jih je postavil pionir strukturalne lingvistike, Roman Jakobson. In ta skrivnostna sedma funkcija jezika je mamljiva predvsem zato, ker se v njej odkriva skrivnost performativne funkcije jezika. Performativi so, tako jih poznamo, tiste besede, ki ustvarjajo dejanje že s tem, ko jih izrekamo. Recimo: obsojam te, ali pa obljubljam. Skrivnost performativne funkcije je natanko v tem, da omogočajo, da izrekanju damo moč onkraj izrekanja. In ta moč je tista, ki iskanemu dokumentu hkrati daje draž tako teoretikom kot tudi politikom. In zato so zbili Barthesa, zato je v filozofskem in lingvističnem podzemlju leta 1980, ko se roman dogaja, tako burno. Zaradi te moči je burno tudi med politiki in skrivnimi agenti ne le Francije, ampak tudi drugje.

In da je mera polna, obstaja tudi prepis, lažni dokument, ki ga je spesnil nihče drug kot Derrida.

Od tu naprej gre za iskanje dokumenta in Bayardovo privajanje na življenje tega teorijskega podzemlja. V njem skozi razuzdano karikaturo lahko spoznavamo vse lepote resničnega verjetja v diskurz teorije. Kot češnja na vrhu torte tega občasno nepovezanega dela pa so izjemno navdušujoči dogodki v klubu Logos. Ta je nekakšen skrivnostni klub, v katerem se, na različnih lokacijah in v slogu prepovedanih pasjih borb, odvijajo dvoboji teoretikov. To so krvavi debatni dvoboji, v katerih se srečajo različno rangirani diskutanti, kjer poraženec bodisi izgubi status v klubu bodisi prst (ali kaj dragocenejšega). Navdušujoče je brati to sicer grobo karikaturo, v katerem predvsem najrazličnejši humanisti pridobivajo privlačen status prepovedanih junakov podzemlja, ki zgolj s svojo retoriko in znanjem krojijo svojo usodo, status in število ohranjenih delov telesa. In tudi za dvobojevalce tega kluba bi bil dokument, ki bi vseboval navodila za rabo magične, performativne, sedme funkcije jezika, zelo zanimiv. In Simon, ta spočetka zadržan profesor semiologije, sčasoma prav v tem klubu doživi izjemno in nevarno slavo.

Simon se prime za glavo in zastoka.
Mislim, da sem ujet v kurčevem romanu.
What?
I think I'm trapped in a novel.
Študent, kateremu je to povedal, leže vznak, pihne cigaretni dim proti nebu, gleda zvezde v etru, popije požirek piva iz steklenice, se nasloni na komolec, pusti dolg premolk v ameriški noči in reče: Sounds cool, man. Enjoy the trip.

Binet v svojem romanu tako s kombinacijo skrivnosti, kriminala, satire in navezave na resnične osebe ustvarja izjemno zanimivo klimo, ki bralca zanimivo pelje do samega konca romana. Zato užitkom branja povsem prepuščam razvitje njegove pripovedi. Kaj se je zgodilo z dokumentom, ki sta v resnici dva? Oziroma trije, vštevši tisto kopijo, ki si jo je nekdo naredil na kaseti. In kaj je v resnici s to performativno funkcijo? Je mit ali v resnici deluje? Je to knjiga o umoru, knjiga o manipulativni funkciji jezika, knjiga o romanu, ki je predvsem igra ali poklon velikim imenom teorije 20. stoletja?

V resnici vse skupaj.

Predvsem slednjega se je lotil zelo na horuk. In občasno funkcionira zelo zmedeno. Sem spadajo dialogi, ki jih misleci med sabo pletejo med večerjami, občasimi mimobežnimi pogovori in dvoboji v Logosu. Tu je Binet stavil na tiste, ki so kakorkoli brali in se s temi imeni tudi ukvarjali. A navzlic velikim imenom gre za nišno področje, ki bo bralno izkušnjo nekaterim napravil intrigantno, drugim pa nekoliko manj. Mnogo več bralcev bo pridobil s tem, da je pravzaprav na nek način skušal ponoviti tisto, kar je Umberto Eco napravil v Ime rože. Tudi tam smo v skrivnostnem okolju priča nepojasnjenim smrtim menihov, kjer se vse izteče v kardinalno vlogo, ki jo pri vsem nosi izgubljeni Aristotelov spis in roke, ki so se stegovale po njem. In roke, ki so ga skrivale. Knjiga, ki je poskrbela za navdih in navdušenje nad knjigami, knjižnicami, prepisovalci in skrivnostmi, ki jih lahko nosijo listi papirja. Eco je svojo mojstrovino napisal leta 1980, v času, v katerega je tudi Binet postavil dogajanje svojega romana. Binet je napisal svojo Ime rože. V njej so umori, v njej so skrivnosti. In te se ne razkrijejo vsakomur. V njej so ljudje, ki se skušajo do njih dokopati in ljudje, ki jih skušajo le še bolj zakriti. V vlogi nebogljenega Adsona se znajde kriminalist Bayard, Simon pa je tisti, ki ga po vergilovsko kot Viljem iz Baskervila vodi skozi dispute in diskurz vzporednega sveta, ki mu doslej ni bil prav nič poznan. In v tem ga ravno ta obremenitev z mnoštvom nastopajočih pomenljivih posameznikov žal še najbolj zmede. A nič ne de.

Sedme funkcije jezika nisem bral kot poizkusa ponovitve Imena rože, mnogo bolj pa kot poklon tej mojstrovini in poklon semiologiji in lingvistiki, filozofiji. Poklon Umbertu Ecu. Poklon modernemu romanu. Binet s prvima stavkoma (Življenje ni roman. Vsaj to bi si radi domišljali.) prične natanko tam, kjer iz strukturalistične revolucije dvajsetega stoletja, v kateri vse izhaja iz narave znaka, izhaja, da je tudi subjekt izven govorice le fikcija (večna hvala profesorju Dolarju). In ta rdeča nit je prepredena skozi celotno delo. To, kar so drugje noži in puške, so tu besede in stavki. Semiotika in retorika. Na nivoju romanopisca in nastopajočih. Ring je anatomsko gledališče. Do samega konca in Simonovih besed, da bi mu moral odrezati jezik (ne pa roke). Sedma funkcija jezika je dober roman. V bistvu odličen.

✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Emka
The Guardian
Financial times
Partisan
Goodreads
The Spectator
Standard.co
WorldLiteratureToday

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez