Preskoči na glavno vsebino

Julianova zgodba: o tem, kaj te zares določi

vir slike: ocean-si.com
Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo. V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko več razlogov. Med temi je marsikdaj tudi družina. Tudi takrat, ko je treba iskati pot nazaj.

Če je bila Auggijeva zgodba polna empatije in je bralcu ob branju zastajal dih, ko ni vedel, kako se bo zanj vse skupaj končalo, je Julianova zgodba tista, v katero bralec vstopa z vedenjem, da je ta deček zmožen tudi grdih dejanj. Zato v branje prihajamo z iskanjem odgovora predvsem na vprašanje, kaj je tisto, kar bo v naših očeh opravičilo Julianova dejanja. Bo to avtorica poizkusila razjasniti? Je v Auggijevi zgodbi tudi plast, v kateri se nahaja Julian, ki mu lahko odpustimo odnos, ki ga je zavzel do Auggija? V Julianovo zgodbo res ne prihajamo na isti način kot v Čudo. Gre za povsem drugačno zgodbo. In drugačno branje.

"Če želite, ga lahko sprašujete karkoli. Z njim se pogovarjajte običajno. V bistvu je povsem običajen fant z obrazom, ki ..., no, ni tako navaden." Pogledal nas je in globoko vdihnil. "Pišuka, mislim, da ste po vsem tem samo še bolj živčni, kaj?"

Gre za Auggijevo zgodbo, v katero je padel Julian in se nanjo odzval na način, kot bi se najbrž še kateri od vrstnikov. Julianova zgodba v grobem sestoji iz dveh glavnih delov. Kronološka razdelitev, ki si jo je zamislila avtorica, deli knjigo na prej in pozneje. Prej sestoji iz trenutkov, ko je bil Julian skupaj z nekaj drugimi sošolci izbran za Auggijevega prijatelja, ki mu bodo pomagali pri uvajanju v novo šolsko okolje. Tako do potankosti spoznamo grozo, s katero se je soočil, ko je Auggija spoznal. In vsa ostala občutja, ko se je Auggie počasi vpeljal v šolo in spoprijateljil z Jackom. Julian je imel svoje razloge, zaradi katerih je postopoma Auggija zasovražil, ga zbadal in mu še na takšne ter drugačne načine skušal priskutiti bivanje v šoli. In med temi slabimi in pravzaprav zelo nasilnimi poizkusi so bili tudi nesramni in sovražni listki, ki jih je metal v Auggijevo omarico. Dokler ti listki niso prišli do ravnatelja. Takoj so v šolo poklicali tudi njegove starše, s katerimi so po kratkem pogovoru prišli do zaključka, da sicer sprejmejo štirinajstdnevno izključitev iz šole, a ker se ne strinjajo s takšnim ukrepom, Juliana s koncem šolskega leta izpišejo. Nekoliko kasneje je, tudi ker je Jack zaradi njegove nesramnosti, Juliana udaril in jo odnesel brez posledic, njegov oče proti šoli vložil tudi tožbo. V drugačnem slogu, a s pomembno sorodno rdečo nitjo, prenarejevalsko druščino višjih družbenih razredov, ki bo storila vse, da bo ščitila svoje otroke, smo se srečali v intrigantni Večerji.

Trik prvega dela Julianove zgodbe je poudarek v dveh smereh. Pisateljica nam počasi razloži, da je Julianovo obnašanje v neki meri tudi posledica njegove tesnobe, strahu in nočnih mor, ki jih je bil že v preteklosti deležen, ko si je ogledal kako bolj strašljivo zadevo po televiziji. In to, da se je obrnil proti Auggiju, je bil tudi način, kako se je želel boriti proti tem strahovom, ki so ga spremljali že od malega. A to niti ni glavni poudarek. Mnogo bolj pomembno je, da gre za šolski primer, kako so starši lahko nepravično zaslepljeni od skrbi za dobrobit svojih otrok in v njihovi obrambi ne vidijo, da so njhovi otroci pravzaprav tisti, ki izvajajo medvrstniško nasilje. S svojim obnašanjem pa so v resnici tisti, ki ga tolerirajo, opravičujejo in malodane spodbujajo. Tako je ena od glavnih antagonistk polovice Julianove zgodbe prav Julianova mama. Nekoliko manj tudi oče. Mama je nasprotovala Auggijevi vključitvi v šolo, v svojem mišljenju iskala zagovornike tudi v ostalih starših, bila iz sebe, ko jih je Julian skupil od Jacka in naravnost ponorela, ko je bila klicana v pisarno zaradi tistih sovražnih listkov. A v resnici je bila le slepa in nevedna.

Z gnusom sem odvrnil pogled, ko je mami pokazala na mesto na fotografiji - na mesto, kjer je nekoč bil Auggie! Ni ga bilo nikjer na fotografiji.
Nisem mogel verjeti, niti sledu o njem!
Pogledal sem mamo, ki je žarela.
"Čarovnija fotošopa!" je srečno zaploskala. ...

Poleti se je Julian s starši odpravil v Pariz, kjer živi njegova babica. Vstopimo v drugi del Julianove zgodbe. Babica je povsem nov karakter v zgodbi. Avtorica jo je naslikala kot staro gospo z nadvse prefinjenim gosposkim obnašanjem, ki ima svoj stil. Grand-mère, ki si upa po robu postaviti tudi svojemu sinu, Julianovemu očetu, in mu povedati, kar mu gre. Ko ji je Julian v toku dogodkov zaupal, kaj se mu je v preteklem šolskem letu dogajalo, mu je ona povedala svojo zgodbo. Kot majhna punčka je namreč doživela grozote druge svetovne vojne in le majhnemu dečku, ki so ga v šoli zaradi drugačnosti prav tako zasmehovali kot Auggija, se ima zahvaliti, da je preživela. Zato jo je pretreslo, da je Julian prek svojih staršev ostal na piedestalu legitimnega obnašanja, ki je bilo sicer naravnost grozljivo. A Julian je medtem že korenito spremenil svoje razmišljanje, babica pa je tista, ki tako ob koncu poskrbi za najbolj tehtne besede, v katerih mu pove, da je storil napako, a da ga ena napaka še ne bo določila. Postavljena je v vlogo Atticusa Fincha iz Če ubiješ oponašalca, ki vzgaja otroke, brez cenzure, dojema otroke kot pomemben člen družbe in predvsem zagovarja načela sprejemanja drugačnosti, dasiravno grand-mère to počne predvsem zaradi osebne izkušnje.

Ena napaka te še ne določi, Julian. Me razumeš? Samo naslednjič moraš ravnati bolje.

V Julianovi zgodbi tako torej še zdaleč ne beremo le Julianove zgodbe. Beremo tudi zgodbo njegovih staršev in njegove babice. Zdi se pravzaprav, da je Julian sam več časa stranski lik zgodbe. Le prvi del se pravzaprav ukvarja z iskanjem vsaj majhne legitimizacije njegovemu početju, ki jo najde v psiholoških težavah majhnega dečka. A ta ne zdrži veliko vode, saj je jasno, da je prvič, Julian bil povsem zavestno pri svojih odločitvah, kako se bo obnašal do Auggija, in drugič, da bi bilo vse skupaj zares radikalno povsem drugače, če bi se njegovi starši, predvsem mama, obnašali tako, kot bi se v takšnem primeru morali. A vsi so bili v nekakšnem krču. Zaspani. V nekem ideološkem okvirju, mehurčku, ki se ni in ni hotel razbiti. Toliko bolj, okvir se je vedno bolj debelil, krivica je delovala vedno huje. V to tonečo kompozicijo je nato vdrl čas. Ta je v obliki babičinih spominov na Julianovo dogodje in njegovo zavest deloval kot vstopni trenutek, tisti Aha-Erlebnis, ki ga je potreboval bolj kot karkoli drugega. Pogled v ogledalu in spoznanje, da je to on sam. Ni upravičenosti, ni legitimizacije in ni poti nazaj. Čas, ki meri babičin spomin, bo meril tudi Auggijevega. In Julianovega. Meril bo spomin vseh.Ta pretehta in ta je tisti, ki razbije mehurček, sesuje okvir.

Sedemdeset let! Se me bo Auggie čez sedemdeset let še spominjal?

R. J. Palacio oziroma Raquel Jaramillo je ponovno poskrbela za čudovito branje. Julianova zgodba je odličen dodatek Auggijevi zgodbi v Čudo. Pravzaprav nujen dodatek Čudu. Vsaka zgodba ima več plasti in pogled Julianove družine dodaja ter poglablja osnovno zgodbo, v kateri se vprašanje opravičljivosti medvrstniškega nasilja prepleta s starševsko zaslepljeno in povsem zgrešeno vzgojo, v kateri pri vseh manjka predvsem samozavedanja, ki vodi v moralno slepo ulico. Julianova zgodba kaže poti, kako zlahka do tega pride, pa tudi, kaj je tisto, kar pelje ven iz te slepe ulice. Ponovno smo lahko veseli, ker smo na police prejeli izvrstno mladinsko problemsko branje, ki bo, ponovno v izvrstnem prevodu Boštjana Gorenca, ponujalo razmislek in pomembno poglabljalo pogled na svet. 
Odlično! 

Julianova zgodba je nastala leta 2014, dve leti po Čudu. Sledile so druge zgodbe, obeta se tudi film. Vse te skupaj najbrž tvorijo izjemen bralni dogodek zato upam, da se bomo teh zgodb veselili tudi pri nas.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Ocean
Emka
Dobre knjige
Intervju z avtorico na Slate.com
Goodreads


Recenzijski izvod je priskrbela založba Ocean. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez