[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
V tej številki Knjižničarskih novic lahko predstavim izjemno dobrodošel prispevek šolskemu knjižničarstvu, ki z zelo zgovornim naslovom – Posodobitve pouka v gimnazijski praksi – Knjižnično informacijsko znanje (Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Knjižnično informacijsko znanje, uredila mag. Majda Steinbuch, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010) – že na prvi pogled razveseljuje.
Pravzaprav zborniku, ki se na 300 straneh razpiše o teoriji in praksi knjižničarskih vsebin v šolski knjižnici, delam krivico, saj ne gre zgolj prispevek šolskemu knjižničarstvu. Šolske knjižnice se, kot vemo, poleg vseh svojih posebnosti, od ostalih ločijo po še bolj izraziti odgovornosti. Po mojem prepričanju so namreč prav knjižničarji v osnovnih in srednjih šolah tisti, ki bodo poskrbeli za varen, premišljen in navdihujoč prvi korak med knjižnimi policami. In s tem pripravljajo teren vsem ostalim knjižnicam. Seveda pa pri tem ne gre le za romantično navduševanje nad bogatimi pustolovščinami Starih grških bajk, prva srečanja z očalonosnim Harryjem Potterjem, razsojanje med upravičenci za naslednji izvod Gospodarja prstanov, bodrenje ob težkih poglavjih slovenskega realizma in ponujanje vsakovrstne pomoči neutrudnim mladim iskalcem. Knjižnice so namreč dober odraz sprememb, ki se dogajajo na področju tiska, medijev, tehnologije, spleta idr. Knjižnice morajo iti v korak s časom s temi spremembami. In ena od zelo pomembnih, a hkrati nadležnih tovrstnih sprememb je naraščajoča kompleksnost informacijske pismenosti. Virov je na voljo vedno več, vsebine na teh virih so vedno lažje in hitreje dostopne, pasti in polena, ki se nam zaganjajo v noge pa premo sorazmerno s tem pridobivajo na svoji moči. Tako je knjižničar že dolgo nekaj povsem drugega kot zgolj podajalec knjig. Šolske knjižnice imajo v tem kontekstu naporno nalogo, da pričnejo, pokažejo in naučijo osnove informacijske pismenosti. Slednja je ena redkih sodobnih zagotovosti, katere znanj ni nikoli dovolj. In le od informacijske pismenosti je – če za trenutek odmislimo težko mentorsko vlogo pedagogov – v končni fazi odvisna kvaliteta izobraževanja. In tako tudi kvaliteta znanja, ki bo v prihodnosti pomenilo neko paradigmo življenja, katere posledice bomo vonjali prav vsi. In vse to je le drobec razlogov, zakaj menim, da so šolske knjižnice življenjskega pomena.
Knjiga je razdeljena na dva glavna dela, ki se medsebojno podpirata. Prvi del je posvečen teoriji in drugi praksi. Urednica, mag. Majda Steinbuch, v uvodnem prispevku spregovori natanko o zgoraj omenjeni pomembnosti šolskih knjižnic. Seveda ne gre mimo težav slednjih v zvezi z donedavno nepopolno vključenostjo šolskih knjižnic v proces vzgoje in izobraževanja v slovenskih šolah. Prenove učnih procesov so temu napravile konec. Tako se predstavi sodobna vloga šolskih knjižnic, ki se razteza od vloge učnega prostora, nosilke bibliopedagoških dejavnosti … in seveda tudi kot posrednice knjižnično informacijskega znanja kot pogoja za uspešno potešeno uka žejo in vseživljenjskega učenja. Teksti so v svojem neposrednem nagovoru zelo zanimivi. Tako je tudi s prispevkom, ki osmišlja pedagoško-psihološke prvine poučevanja knjižnično informacijskega znanja. Gre za posebnosti, ki se na kontekst knjižnično informacijskih znanj obračajo zaradi svoje narave, ki bi morale biti jasne obema poloma: učiteljem in knjižničarjem. V tem prvem delu ne moremo niti mimo dobrodošlega prispevka dr. Silve Novljan, ki razmišlja o sodobnem načinu življenja med informacijskimi viri. Predstavi dramatis personae, osnovne pojme pričujočega zbornika. In to je eden izmed elementov, ki to delo med bralce pošiljajo kot izvrstni osnovni priročnik z vsemi temeljnimi pojmi, s katerimi se ukvarjajo knjižnično informacijska znanja. Vlasta Zabukovec pa se v svojem prispevku ukvarja s štirimi vsebinami/metodami pedagoško-psihološke stroke in z njimi osvetli vlogo bibliotekarja v tem procesu. Gre za učenje učenja, sodelovalno učenje, timsko poučevanje in e-učenje in v celoti nekako sporoča, kako velika je prednost poučevanja knjižnično informacijskega znanja natanko zaradi fleksibilnosti snovi ter njene uporabnosti pri praktično vseh medpredmetnih povezovanjih. Posebej zanimivo, interesa vredno in s korakom v informacijsko sedanjost je tisti del, ki se nanaša na e-učenje: tu je bilo storjeno ogromno in niti pojmovna nedoločenost tega, kaj naj bi e-učenje bilo, ne skazi napredka na tem področju. Predvsem zanimiva se mi zdi preglednica, v kateri sta si nasproti postavljena klasično in e-učenje. Zaradi tega, ker gre za neprecenljiv prispevek k detabuiziranju e-učenja in pokazu, da vsa stvar ni le v tehnologiji, temveč predvsem v celotni prenovi konteksta. Zopet poudarjam tudi podprtost vsakega prispevka v zborniku z viri za nadaljnje raziskave.
Drugi del je, kot rečeno, poln zanimivih opisov praktičnih izpeljav vsebin knjižničnega informacijskega znanja. V njih najdemo medpredmetne povezave z najrazličnejšimi področji, skozi katere se v resnici informacijsko pismenost predstavi v pravilni konkretnosti. Vloga knjižničarja je pri vsem tem, po pregledu teh praktičnih primerov, popolnoma nedvoumna. Praksa razkrije odgovornosti tudi na nivoju dobrega sodelovalnega odnosa do učiteljev, jasno pa tudi do dijakov. Izvedbam programov knjižnično informacijskega znanja je formalno namenjenih petnajst ur, h katerim se pridaja tudi delo v knjižnici. Vseeno to ni veliko. Tudi zato je branje primerov iz prakse zanimivo. Kaj predstaviti, na kakšen način, s katero metodo in s katerimi viri.
Na nivoju celote smo s tem zbornikom po mojem mnenju dobili izvrstno monografijo, ki bo služila svojemu namenu: informirati bibliotekarje, ki delajo v šolskih knjižnicah in učitelje, ki bodo skozi medpredmetno povezovanje s temi bibliotekarji sodelovali. In ne le informirati, temveč predvsem omogočati lažje in učinkovitejše procese informacijskega opismenjevanja. To se zdi glavni namen knjige, ki pa gre v nadaljevanju tudi do vseh ostalih. Veselo torej po njej zgrabite vsi, ki se kakor koli ukvarjate z informacijskim opismenjevanjem. Priročnik bo koristil prav vsem. In kot dostavek: Če je temeljna predstavitev uspela (kar je!), vidim v vsem tem tudi možnost nadgradnje. Predvsem možnost dodatnih, prihodnjih primerov dobrih praktičnih izkušenj, ki bi bili v knjižni ali e-obliki iztrgani dostopnosti zgolj običajno majhnemu krogu ljudi, bi bili za večino knjižničarjev, ki na tem delajo, verjetno zelo uporabni. Medtem pa priporočam v branje in razmislek Knjižnično informacijsko znanje.
V tej številki Knjižničarskih novic lahko predstavim izjemno dobrodošel prispevek šolskemu knjižničarstvu, ki z zelo zgovornim naslovom – Posodobitve pouka v gimnazijski praksi – Knjižnično informacijsko znanje (Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Knjižnično informacijsko znanje, uredila mag. Majda Steinbuch, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010) – že na prvi pogled razveseljuje.
Pravzaprav zborniku, ki se na 300 straneh razpiše o teoriji in praksi knjižničarskih vsebin v šolski knjižnici, delam krivico, saj ne gre zgolj prispevek šolskemu knjižničarstvu. Šolske knjižnice se, kot vemo, poleg vseh svojih posebnosti, od ostalih ločijo po še bolj izraziti odgovornosti. Po mojem prepričanju so namreč prav knjižničarji v osnovnih in srednjih šolah tisti, ki bodo poskrbeli za varen, premišljen in navdihujoč prvi korak med knjižnimi policami. In s tem pripravljajo teren vsem ostalim knjižnicam. Seveda pa pri tem ne gre le za romantično navduševanje nad bogatimi pustolovščinami Starih grških bajk, prva srečanja z očalonosnim Harryjem Potterjem, razsojanje med upravičenci za naslednji izvod Gospodarja prstanov, bodrenje ob težkih poglavjih slovenskega realizma in ponujanje vsakovrstne pomoči neutrudnim mladim iskalcem. Knjižnice so namreč dober odraz sprememb, ki se dogajajo na področju tiska, medijev, tehnologije, spleta idr. Knjižnice morajo iti v korak s časom s temi spremembami. In ena od zelo pomembnih, a hkrati nadležnih tovrstnih sprememb je naraščajoča kompleksnost informacijske pismenosti. Virov je na voljo vedno več, vsebine na teh virih so vedno lažje in hitreje dostopne, pasti in polena, ki se nam zaganjajo v noge pa premo sorazmerno s tem pridobivajo na svoji moči. Tako je knjižničar že dolgo nekaj povsem drugega kot zgolj podajalec knjig. Šolske knjižnice imajo v tem kontekstu naporno nalogo, da pričnejo, pokažejo in naučijo osnove informacijske pismenosti. Slednja je ena redkih sodobnih zagotovosti, katere znanj ni nikoli dovolj. In le od informacijske pismenosti je – če za trenutek odmislimo težko mentorsko vlogo pedagogov – v končni fazi odvisna kvaliteta izobraževanja. In tako tudi kvaliteta znanja, ki bo v prihodnosti pomenilo neko paradigmo življenja, katere posledice bomo vonjali prav vsi. In vse to je le drobec razlogov, zakaj menim, da so šolske knjižnice življenjskega pomena.
Knjiga je razdeljena na dva glavna dela, ki se medsebojno podpirata. Prvi del je posvečen teoriji in drugi praksi. Urednica, mag. Majda Steinbuch, v uvodnem prispevku spregovori natanko o zgoraj omenjeni pomembnosti šolskih knjižnic. Seveda ne gre mimo težav slednjih v zvezi z donedavno nepopolno vključenostjo šolskih knjižnic v proces vzgoje in izobraževanja v slovenskih šolah. Prenove učnih procesov so temu napravile konec. Tako se predstavi sodobna vloga šolskih knjižnic, ki se razteza od vloge učnega prostora, nosilke bibliopedagoških dejavnosti … in seveda tudi kot posrednice knjižnično informacijskega znanja kot pogoja za uspešno potešeno uka žejo in vseživljenjskega učenja. Teksti so v svojem neposrednem nagovoru zelo zanimivi. Tako je tudi s prispevkom, ki osmišlja pedagoško-psihološke prvine poučevanja knjižnično informacijskega znanja. Gre za posebnosti, ki se na kontekst knjižnično informacijskih znanj obračajo zaradi svoje narave, ki bi morale biti jasne obema poloma: učiteljem in knjižničarjem. V tem prvem delu ne moremo niti mimo dobrodošlega prispevka dr. Silve Novljan, ki razmišlja o sodobnem načinu življenja med informacijskimi viri. Predstavi dramatis personae, osnovne pojme pričujočega zbornika. In to je eden izmed elementov, ki to delo med bralce pošiljajo kot izvrstni osnovni priročnik z vsemi temeljnimi pojmi, s katerimi se ukvarjajo knjižnično informacijska znanja. Vlasta Zabukovec pa se v svojem prispevku ukvarja s štirimi vsebinami/metodami pedagoško-psihološke stroke in z njimi osvetli vlogo bibliotekarja v tem procesu. Gre za učenje učenja, sodelovalno učenje, timsko poučevanje in e-učenje in v celoti nekako sporoča, kako velika je prednost poučevanja knjižnično informacijskega znanja natanko zaradi fleksibilnosti snovi ter njene uporabnosti pri praktično vseh medpredmetnih povezovanjih. Posebej zanimivo, interesa vredno in s korakom v informacijsko sedanjost je tisti del, ki se nanaša na e-učenje: tu je bilo storjeno ogromno in niti pojmovna nedoločenost tega, kaj naj bi e-učenje bilo, ne skazi napredka na tem področju. Predvsem zanimiva se mi zdi preglednica, v kateri sta si nasproti postavljena klasično in e-učenje. Zaradi tega, ker gre za neprecenljiv prispevek k detabuiziranju e-učenja in pokazu, da vsa stvar ni le v tehnologiji, temveč predvsem v celotni prenovi konteksta. Zopet poudarjam tudi podprtost vsakega prispevka v zborniku z viri za nadaljnje raziskave.
Drugi del je, kot rečeno, poln zanimivih opisov praktičnih izpeljav vsebin knjižničnega informacijskega znanja. V njih najdemo medpredmetne povezave z najrazličnejšimi področji, skozi katere se v resnici informacijsko pismenost predstavi v pravilni konkretnosti. Vloga knjižničarja je pri vsem tem, po pregledu teh praktičnih primerov, popolnoma nedvoumna. Praksa razkrije odgovornosti tudi na nivoju dobrega sodelovalnega odnosa do učiteljev, jasno pa tudi do dijakov. Izvedbam programov knjižnično informacijskega znanja je formalno namenjenih petnajst ur, h katerim se pridaja tudi delo v knjižnici. Vseeno to ni veliko. Tudi zato je branje primerov iz prakse zanimivo. Kaj predstaviti, na kakšen način, s katero metodo in s katerimi viri.
Na nivoju celote smo s tem zbornikom po mojem mnenju dobili izvrstno monografijo, ki bo služila svojemu namenu: informirati bibliotekarje, ki delajo v šolskih knjižnicah in učitelje, ki bodo skozi medpredmetno povezovanje s temi bibliotekarji sodelovali. In ne le informirati, temveč predvsem omogočati lažje in učinkovitejše procese informacijskega opismenjevanja. To se zdi glavni namen knjige, ki pa gre v nadaljevanju tudi do vseh ostalih. Veselo torej po njej zgrabite vsi, ki se kakor koli ukvarjate z informacijskim opismenjevanjem. Priročnik bo koristil prav vsem. In kot dostavek: Če je temeljna predstavitev uspela (kar je!), vidim v vsem tem tudi možnost nadgradnje. Predvsem možnost dodatnih, prihodnjih primerov dobrih praktičnih izkušenj, ki bi bili v knjižni ali e-obliki iztrgani dostopnosti zgolj običajno majhnemu krogu ljudi, bi bili za večino knjižničarjev, ki na tem delajo, verjetno zelo uporabni. Medtem pa priporočam v branje in razmislek Knjižnično informacijsko znanje.
Komentarji
Objavite komentar