[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe. In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih.
V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije, ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na to, ali gre za prevod ali izvirno delo) kot tudi k temu, kako smo knjižničarji in kako naše knjižnice dojete s strani obiskovalcev, gostov, uporabnikov in strank.
Prvo takšno delo, ki nam je dospelo v naročje, je lanskoletni prevod Knjižničar – Monodrama, avtorja Rainerja Strzolke ( Rainer Strzolka, Knjižničar – Monodrama: Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet?, Berlin, Ljubljana: Simon Verlag für Bibliothekswissen, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009, prevod Ivan Kanič). V slovenščino nam je delo prevedel Ivan Kanič. Gre za kratko, a izredno pronicljivo delo, ki nam na prvo žogo prinaša nekaj zelo humornih krokijev o vsakdanjih peripetijah. Te bodo s ciničnim nasmeškom opremile vsakega knjižničarja, ki ima kaj opraviti z ljudmi in njihovimi željami, s katerimi se odpravijo v knjižnico. Knjižničar – Monodrama prinaša tragikomične situacije, zbrane v petih dejanjih. Njihova skupna lastnost je referenčni pogovor. Neuspešen seveda. Tako lahko prebiramo dialoge med uporabniki, ki ne znajo uporabljati knjižničnih katalogov (čeprav to ne zmanjša njihove samozavesti), se ne razumejo najbolje s sistemom postavitve gradiva na podlagi signature, ne vedo najbolje, kaj bi sploh radi vedeli ali pa vedo, kaj bi radi in knjižničarje dojemajo kot osebne postreščke, nazadnje pa tudi tiste, ki na splošno pogovor s knjižničarjem dojemajo kot mentalne steroide za napihovanje svojega poznavalskega ega.
In medtem, ko je večina teh situacij knjižničarjem v splošnem dobro poznana ter jim predstavlja le še občasen nasmeha vreden spomin, je drugo branje dela nekaj povsem drugega. Po streznitvi namreč bralec postane pozoren tudi na drugo plat medalje, ki pa ni prijetna za knjižničarje. Opazi namreč, da knjižničarji na svojem delovnem mestu vse prevečkrat za samoumevno jemljemo tisto, kar večina drugih ne (npr. poznavanje pravil iskanja po knjižničnem katalogu). Ali pa, da večkrat propademo na tem, da uporabnikom enostavno ne znamo ali nočemo na pravi način razložiti sistema delovanja knjižnice. Spet dostikrat je problem v tem, da sicer znamo zadostiti informacijskim potrebam naših strank, pa vendarle tega ne znamo izpeljati na učinkovit način, ki ne bi povzročal dodatne zmede. Ali pa smo v končni fazi le premalo prilagodljivi trenutku in razmeram, ki od nas terjajo za odtenek večjo fleksibilnost.
In mislim, da je avtor vsaj v enem od svojih momentov želel povedati ravno to. Namreč, da za vse neprijetne in tragikomične situacije v knjižnici vendarle niso krivi le uporabniki . Zelo pogosto namreč svoj lonček k temu pristavijo tudi knjižničarji sami. Zato se lahko Strzolko v tem kontekstu beremo na več načinov. Če se odločimo za površno branje , si bomo pridelali nekaj nasmeškov. Malce bolj poglobljeno branje nas postavlja pred ogledalo. In tisto tretje, sintetično branje , nam prinese dragocene učbeniške nasvete v izogib raznoraznim neprijetnostim. Kakorkoli se odločite, delo je dovolj kratkočasno in obenem dovolj večplastno, da vam ga lahko priporočim v čtivo.
Nadalje se lahko na kratko zaustavimo še pri literarni publikaciji, ki jo izdaja ZBDS, Sekcija za splošne knjižnice. Gre za serijo z naslovom Zgodbe iz knjižnice in do sedaj izdani dve deli – Knjižnica kot moj tretji prostor (Zgodbe iz knjižnice: Knjižnica kot moj tretji prostor, ur. Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Bojan Režonja, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2008) in Kako diši moja knjižnica (Zgodbe iz knjižnice: Kako diši moja knjižnica, ur.Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Maja Razboršek, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2009) – nastopata kot krona natečaja, na katerem so splošne knjižnice povabile vse uporabnike k ustvarjalnosti in deljenju izkušenj, doživetij in razmišljanj o knjižnicah. V teh dveh knjižicah je namreč v branje ponujena kompilacija izbranih zgodb, ki so dospele na omenjena razpisa. In v branju teh pripovedi, ki niso žanrsko ali kako drugače vsebinsko omejene, lahko resnično uživamo. Zgodbe so napisane na berljiv način in ne trpijo za sindromom želje po prodaji; zgodbe nam predstavijo videnje knjižnic na način, ki ga knjižničarji preprosto ne moremo opaziti; te zgodbe na laž postavljajo vse slabo osnovane trditve o nepotrebnih knjižničarjih ali kulturi; zgodbe, ki skupaj sestavljajo pravo pravcato postmoderno izkušnjo, torej izkušnjo brez temelja in izkušnjo, v kateri svoj delček prispeva vsak avtor posebej in vsak bralec posebej. Prva izdaja Zgodb iz knjižnice je podnaslovljena z »Knjižnica kot moj tretji prostor«, torej knjižnica kot prostor, postavljen ob bok vsem tistim prostorom, kjer ljudje v resnici živijo (se družijo, tvorijo skupnost…). Tako lahko v triintridesetih zgodbah najdemo najrazličnejša dojemanja knjižnic z najrazličnejšimi besedami. Nekaj kratkih o avtorjih teh zgodb pa najdete na koncu knjižice. Nalašč se ne bom spustil v kako analizo del, ker tu ni potrebna. Zgodbe so privlačne, zanimive, raznolike in barvite . Zato menim, da bo branje tudi takšno. Dodajte na svoj seznam.
In natanko isto priporočam tudi za drugi literarni zvezek Zgodb iz knjižnice. Objavljenih je osemindvajset prispevkov, ki se ukvarjajo s temo Kako diši moja knjižnica. Tudi to zbirko zgodb lahko opišem na podoben način kot sem to storil za prejšnjo. Nemara gre tukaj še za odtenek bolj privlačne zgodbe, a mislim, da je pri tem na delu tudi osebni okus bralca. V resnici bo najbolje, da v roke vzamete obe deli in presodite sami. Zanimiv, celo provokativen pridih pa ima predvsem ta, drugi zvezek. Eden prvih in še danes večkrat slišan argument vseh nasprotnikov elektronskih bralnikov in elektronskih knjig je namreč prav ta, da pri branju s teh napravic izostane en zelo pomemben del rokovanja s klasično knjigo – vonj. In tudi tu vas prepuščam k razmisleku o tem, ali ta argument drži vodo ali ne. Pri odločitvi pa vam bodo v pomoč tudi zgodbe, ki na različne načine osmišljajo vonj v knjižnici.
Literarna dela, ki se nanašajo na knjižnice, pa imajo še eno prijetno lastnost, ki jih loči od vseh strokovnih del. Povečini imajo univerzalen karakter in jih lahko berejo vsi knjižničarji (in seveda tudi ostali). Vse prevode in izvirna avtorska dela, ki se literarno in z ustvarjalno močjo človekovega duha ukvarjajo s knjižnicami, zato lahko spoštujemo, cenimo in priporočamo drugim. Še posebno to velja za tiste bisere, ki so v slovenskem jeziku .
Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe. In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih.
V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije, ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na to, ali gre za prevod ali izvirno delo) kot tudi k temu, kako smo knjižničarji in kako naše knjižnice dojete s strani obiskovalcev, gostov, uporabnikov in strank.
Prvo takšno delo, ki nam je dospelo v naročje, je lanskoletni prevod Knjižničar – Monodrama, avtorja Rainerja Strzolke ( Rainer Strzolka, Knjižničar – Monodrama: Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet?, Berlin, Ljubljana: Simon Verlag für Bibliothekswissen, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009, prevod Ivan Kanič). V slovenščino nam je delo prevedel Ivan Kanič. Gre za kratko, a izredno pronicljivo delo, ki nam na prvo žogo prinaša nekaj zelo humornih krokijev o vsakdanjih peripetijah. Te bodo s ciničnim nasmeškom opremile vsakega knjižničarja, ki ima kaj opraviti z ljudmi in njihovimi željami, s katerimi se odpravijo v knjižnico. Knjižničar – Monodrama prinaša tragikomične situacije, zbrane v petih dejanjih. Njihova skupna lastnost je referenčni pogovor. Neuspešen seveda. Tako lahko prebiramo dialoge med uporabniki, ki ne znajo uporabljati knjižničnih katalogov (čeprav to ne zmanjša njihove samozavesti), se ne razumejo najbolje s sistemom postavitve gradiva na podlagi signature, ne vedo najbolje, kaj bi sploh radi vedeli ali pa vedo, kaj bi radi in knjižničarje dojemajo kot osebne postreščke, nazadnje pa tudi tiste, ki na splošno pogovor s knjižničarjem dojemajo kot mentalne steroide za napihovanje svojega poznavalskega ega.
In medtem, ko je večina teh situacij knjižničarjem v splošnem dobro poznana ter jim predstavlja le še občasen nasmeha vreden spomin, je drugo branje dela nekaj povsem drugega. Po streznitvi namreč bralec postane pozoren tudi na drugo plat medalje, ki pa ni prijetna za knjižničarje. Opazi namreč, da knjižničarji na svojem delovnem mestu vse prevečkrat za samoumevno jemljemo tisto, kar večina drugih ne (npr. poznavanje pravil iskanja po knjižničnem katalogu). Ali pa, da večkrat propademo na tem, da uporabnikom enostavno ne znamo ali nočemo na pravi način razložiti sistema delovanja knjižnice. Spet dostikrat je problem v tem, da sicer znamo zadostiti informacijskim potrebam naših strank, pa vendarle tega ne znamo izpeljati na učinkovit način, ki ne bi povzročal dodatne zmede. Ali pa smo v končni fazi le premalo prilagodljivi trenutku in razmeram, ki od nas terjajo za odtenek večjo fleksibilnost.
In mislim, da je avtor vsaj v enem od svojih momentov želel povedati ravno to. Namreč, da za vse neprijetne in tragikomične situacije v knjižnici vendarle niso krivi le uporabniki . Zelo pogosto namreč svoj lonček k temu pristavijo tudi knjižničarji sami. Zato se lahko Strzolko v tem kontekstu beremo na več načinov. Če se odločimo za površno branje , si bomo pridelali nekaj nasmeškov. Malce bolj poglobljeno branje nas postavlja pred ogledalo. In tisto tretje, sintetično branje , nam prinese dragocene učbeniške nasvete v izogib raznoraznim neprijetnostim. Kakorkoli se odločite, delo je dovolj kratkočasno in obenem dovolj večplastno, da vam ga lahko priporočim v čtivo.
Nadalje se lahko na kratko zaustavimo še pri literarni publikaciji, ki jo izdaja ZBDS, Sekcija za splošne knjižnice. Gre za serijo z naslovom Zgodbe iz knjižnice in do sedaj izdani dve deli – Knjižnica kot moj tretji prostor (Zgodbe iz knjižnice: Knjižnica kot moj tretji prostor, ur. Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Bojan Režonja, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2008) in Kako diši moja knjižnica (Zgodbe iz knjižnice: Kako diši moja knjižnica, ur.Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Maja Razboršek, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2009) – nastopata kot krona natečaja, na katerem so splošne knjižnice povabile vse uporabnike k ustvarjalnosti in deljenju izkušenj, doživetij in razmišljanj o knjižnicah. V teh dveh knjižicah je namreč v branje ponujena kompilacija izbranih zgodb, ki so dospele na omenjena razpisa. In v branju teh pripovedi, ki niso žanrsko ali kako drugače vsebinsko omejene, lahko resnično uživamo. Zgodbe so napisane na berljiv način in ne trpijo za sindromom želje po prodaji; zgodbe nam predstavijo videnje knjižnic na način, ki ga knjižničarji preprosto ne moremo opaziti; te zgodbe na laž postavljajo vse slabo osnovane trditve o nepotrebnih knjižničarjih ali kulturi; zgodbe, ki skupaj sestavljajo pravo pravcato postmoderno izkušnjo, torej izkušnjo brez temelja in izkušnjo, v kateri svoj delček prispeva vsak avtor posebej in vsak bralec posebej. Prva izdaja Zgodb iz knjižnice je podnaslovljena z »Knjižnica kot moj tretji prostor«, torej knjižnica kot prostor, postavljen ob bok vsem tistim prostorom, kjer ljudje v resnici živijo (se družijo, tvorijo skupnost…). Tako lahko v triintridesetih zgodbah najdemo najrazličnejša dojemanja knjižnic z najrazličnejšimi besedami. Nekaj kratkih o avtorjih teh zgodb pa najdete na koncu knjižice. Nalašč se ne bom spustil v kako analizo del, ker tu ni potrebna. Zgodbe so privlačne, zanimive, raznolike in barvite . Zato menim, da bo branje tudi takšno. Dodajte na svoj seznam.
In natanko isto priporočam tudi za drugi literarni zvezek Zgodb iz knjižnice. Objavljenih je osemindvajset prispevkov, ki se ukvarjajo s temo Kako diši moja knjižnica. Tudi to zbirko zgodb lahko opišem na podoben način kot sem to storil za prejšnjo. Nemara gre tukaj še za odtenek bolj privlačne zgodbe, a mislim, da je pri tem na delu tudi osebni okus bralca. V resnici bo najbolje, da v roke vzamete obe deli in presodite sami. Zanimiv, celo provokativen pridih pa ima predvsem ta, drugi zvezek. Eden prvih in še danes večkrat slišan argument vseh nasprotnikov elektronskih bralnikov in elektronskih knjig je namreč prav ta, da pri branju s teh napravic izostane en zelo pomemben del rokovanja s klasično knjigo – vonj. In tudi tu vas prepuščam k razmisleku o tem, ali ta argument drži vodo ali ne. Pri odločitvi pa vam bodo v pomoč tudi zgodbe, ki na različne načine osmišljajo vonj v knjižnici.
Literarna dela, ki se nanašajo na knjižnice, pa imajo še eno prijetno lastnost, ki jih loči od vseh strokovnih del. Povečini imajo univerzalen karakter in jih lahko berejo vsi knjižničarji (in seveda tudi ostali). Vse prevode in izvirna avtorska dela, ki se literarno in z ustvarjalno močjo človekovega duha ukvarjajo s knjižnicami, zato lahko spoštujemo, cenimo in priporočamo drugim. Še posebno to velja za tiste bisere, ki so v slovenskem jeziku .
Komentarji
Objavite komentar