Preskoči na glavno vsebino

Onkraj navade je le smrt: Jelloun - Domov

Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe (v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful. Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj poredko, a je tam. Preži na nedolžne še bolj redke, ki so pripravljeni spustiti se v boj.


 (vir slike: emka.si)


Domov je drugačno delo. Nekaj krajše in nikakor ne tako močno. Vprašanje je tudi, ali si je želelo biti takšno. Sam imam mogoče celo težave, ker ne vem ravno najbolje, kam bi delo umestil. Gre za roman? Novelo? Esej? Vsekakor je dogajanja tako malo, da v resnici tisti marketinški sinopsis, ki je na voljo na ovoju knjige, niti ni marketinški sinopsis, ki bi zgolj uvajal in vabil bodoče bralce. Pač pa je v resnici vse dogajanje, ki se zgodi v Domov. Zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki izve, da se bo upokojil in se vrnil domov. Mohamed pa s tem nič kaj preveč ni zadovoljen, saj tega ni zmožen prebaviti. Pozna svoje življenje, čeprav bi težko rekel, da uživa v njem. Navajen je vsakodnevne rutine in kar ga bo iz te iztirilo, to ga bo hkrati tudi uničilo. Sprememba je smrt. In to ne velja le za mikrokozmos njegove trenutne življenjske situacije, temveč tudi za kontekst družbe in časa, ki Mohameda obkrožata. Tako dobimo poleg preprostega razmišljanja o njem in njegovi usodi v upokojitvi, tudi ogromno premislekov o življenju kot takem, o islamu, o spreminjajočem se svetu, priseljencih in podobnem. A navkljub temu Domov ni zahtevno čtivo. Niti približno tako zahtevno kot Ta slepeča odsotnost svetlobe. Nemara bi moral, kot napotuje tudi spremno besedilo na ovoju knjige, prej prebrati njegovo "La plus haute des solitudes'', kjer je obravnaval položaj priseljenskih delavcev v Franciji. Pa nisem.

Domov sem se lotil zato, ker me je presenetila ta izdaja, ko mi je dobesedno padla v roke. Poznal sem le avtorja in eno njegovih del. Ne bom rekel, da sem razočaran, a vseeno kake večje katarze ni bilo. Knjiga je prebrana hitro, ne glede na to, da je dostikrat močno zamegljeno, kdaj je v ospredju Mohamedovo razmišljanje in kdaj dogodki, v katerih je on v kadru. V branje bi ga priporočil predvsem tistim, ki bi radi prebrali sodobno eksistencialistično romaneskno delo, v katerem ti postane jasno, kako neobčutljiva je človeška tesnoba na kulturne razlike. In tistim, ki bi radi literarni pokaz, kaj pomeni, da smo ljudje bitja navade. Onkraj navade pa je le smrt. Edina druga možnost. Zaradi vsega tega bosta tudi Jellounova Domov in Mohamed, ostala v kvalitetnem spominu.

Zanimivo morda le še to, da sem ob branju velikokrat dobil pred oči podobo nekega stranskega karakterja iz zelo znanega filma. Pravzaprav je šlo pri njem za zelo podoben motiv, le da prenešen v kontekst izpustitve iz zapora. A namesto sreče in zadovoljstva, je bila tudi pri njem, tako kot pri Mohamedu, na drugi strani obzidja le smrt. Govorim o Brooksu Hatlenu (igral ga je James Whitmore) in filmu The Shawshank Redemption. Saj se ga spomnite, ne?

(vir slike: celeb-str3am.blogspot.com)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez