Preskoči na glavno vsebino

Krvavi poldnevnik: medvedi, ki plešejo, medvedi, ki ne

Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in), pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagledala angela; pa pri nas kak Kosovel, tudi Cankar s Svetim obhajilom. Pa še mnogi drugi. Ni jih malo, ki zahtevajo to tišino. 

(vir slike: bukla.si)

A danes mogoče niti ne bi pisal o tem, kako je po prebranem Krvavem poldnevniku. Gre za klasiko ameriškega romana in o njem boste marsikaj lahko prebrali marsikje. Ima svoj poseben način pripovedovanja, ki je zelo zelo neposreden. Kot bralca te ne more pustiti hladnega. In ker je knjiga relativno debela, ima bralec dovolj, več kot dovolj priložnosti, da knjigo odloži in s to zgodbo prekine. Zakaj tega ne stori?  Zakaj tega nisem mogel storiti jaz?

Zadeva je preprosta, čeprav je knjiga napisana izredno čudaško, na čase je celo težko slediti vsemu, kar se zgodi, dialogi nimajo nebenih narekovajskih markacij in nasploh se zdi, da gre za zgodbo, ki ji po številu brutalnih emanacij nasilja ni para. Preprosta pa je za to, ker od bralca ne terja drugega kot sprijaznjenje z dejstvi življenja samega. Vzemi, ali pa ti bo vzeto. Imej odprte oči, ali pa ti jih bo odprl nekdo drug. In tudi zamiži tam, kjer je potrebno, ali pa ti bo oči za vedno zaprl nekdo drug. Avtor vse to spretno zabriše v neprijetno potovanje. V nekakšen krvavi road trip, ki bi ga lahko napisal McCarthyjev sodobnik, a bi govoril o sprehodu čez Ameriko in podiranju deklet ali pa o izletu med različne vinske dežele Francije in o iskanju najboljšega požirka. Nekje tam se nahaja tudi Krvavi poldnevnik. Nabiranje trofej. Skalpov, če sem nekoliko bolj natančen. Sam sem dolgo živel v zmoti (ali pa je bila to načrtna ideološka indoktrinacija mojega vzgojnega okolja, a v to malo dvomim), da so bili le Indijanci tisti, ki so jemali skalpe poražencem v bojih. Nak. Skalpirali so tudi belci. Ker so potrebovali dokaze za dvig nagrad, ki so bile razpisane na, recimo glave Apačev. Ker je tu zadeva še malce bolj trofejsko navdahnjena in se nadaljuje tudi v zbiranje (z leti seveda počrnelih), v ogrlico pripetih uhljev, te knjiga s svojo lahkotno obravnavo bizarnega nasilja enostavno potegne vase. Zato je nisem mogel odložiti.

In ko te ima tam, kjer te McCarthy želi imeti, se začno izrisovati podobe glavnih junakov Krvavega poldnevnika. (Mimogrede, mogoče sem edini, ki je pomislil, da je že tej knjigi želel dati naslov Ni prostora za starce?) Dramatis personae pa je v tem primeru tolpa ljudi, s katerimi se težko strinjaš in ne delujejo kot pozitivni pol nečemu zelo groznemu na drugi strani. Nak. V tej knjigi ne boš našel neke jasne razdelitve med tem, kaj je dobro in kaj slabo. Zato je branje Krvavega poldnevnika težko. Mene malodane vsako branje (ja, nekako mi uspe se prej pozanimati, kaj je dobro brati) pripelje točno tja, v sredo zgodbe. Vedno sedim zraven glavnih junakov, poslušam njihove pogovore in jim tudi odgovarjam; bijem njih bitke in se veselim, ko se na koncu krog nekako pravično sklene. Tukaj pa te katarze ni. Kot bralec zasedam tisto prazno mesto, ki je v zgodbi narejeno le zame, a v ničemer ne morem pripomoči k temu, da bi se strinjal s tem, kar se v zgodbi dogaja. V zgodbi je namreč toliko (ne?)utemljenega nasilja nad vsem, kar leze in gre, da junakov ni. V takšni zgodbi junakov ne more biti. Zato se težišče mene kot pozornega bralca premakne nekoliko drugam. Do prej omenjenega nasilja sem v resnici tam nekje na tretjini zgodbe postal rahlo indiferenten (kar v resnici ni nekaj, s čimer bi se hvali). Gre pač za zgodbo brez vsakršnega suspenza. Pove tisto, kar kani povedati brez ovinkov in frizerjev, ki bi olepševali obliko (tale dovtip bo bolj razumljiv tistim, ki bodo prebrali nekaj strani knjige). Junak, edini pravi junak te zgodbe, pa postane bralec, ki se giblje med Fantom in Sodnikom. V tem dihu sem našel kisik za branje te zgodbe. Tudi zato je nisem mogel odložiti.

Glede tega odnosa, mogoče predvsem tega, kako naslikati Sodnika, imam resne probleme. Kdo je? Kaj počne v zgodbi? Kaj je? Fanta dojemam zlahka kot slehernika, nekoga, ki se pač prostovoljno pridruži krvavemu pohodu nabiranja skalpov in spotoma pobirajoč življenjske resnice. Te pa vsaj dozdevno prihajajo od Sodnika. On pač tam je. Nekdo, ki ve. Z vso svojo krutostjo, grotesknostjo, odločnostjo, preroškostjo in morilskostjo. Spominja na Brandovo podobo v Apokalipsi zdaj. In ko zgodba pripelje k svojemu koncu, ko tudi Fant ni več najstnik, ki se uči, ampak zrel možak, ki se še zadnjič sooči s Sodnikom, McCarthy uspe v nekaj odstavkih zapacati vso jasnino, ki si jo izgradil do sedaj. Za vse, ki jim uspe pomirjujoče razložiti zadnje poglavje knjige, bom namenil veliko posluha in dal kapo dol. Meni pač ostane tišina. Fant je pač podoba učeče vrženosti v sistem, ki od njega terja hitre, nagle in dokončne odločitve, Sodnik pa je podoba Zakona tega sistema. Krvavi, neizprosni in onstran dobrega in zlega. Dlje od tega ne pridem. Tule v gešenk dajem češnjico na torti. Enim v pokušino, drugim v pokaz nečesa najboljšega, kar lahko spiše pisatelj:

Ko je vojna onečaščena in je postavljena pod vprašaj njena plemenitost, so tisti častni možje, ki priznavajo svetost krvi, izključeni iz plesa, ki je borčeva pravica, in s tem postane ples lažen ples in plesalci lažni plesalci. In vendar bo tam vedno nekdo, ki je pravi plesalec, in ali uganeš, kdo bi to lahko bil?

Ti nisi nič.

Ne veš, kako prav imaš. Toda povedal ti bom. Samo tisti, ki se je popolnoma predal krvi vojne, ki je bil na dnu brezna in je videl grozo v strelu in končno spoznal, da govori njegovemu najglobljemu srcu, samo tisti zna plesati.

Plesati zna tudi neumna žival.

Sodnik je postavil steklenico na pult. Poslušaj me, človek, je rekel. Na odru je prostora za eno in samo eno zver. Vsem drugim je usojena noč, ki je večna in brez imena. Drug za drugim bodo stopili v temo pred svetilke. Medvedi, ki plešejo, medvedi, ki ne.
 (slovenski prevod, str. 426-427)

Če bi moral, pod kako grdo grožnjo seveda, postaviti nekaj stavkov iz celotne knjige za njeno bistvo, bi nemara bili ti stavki natanko ti, ki sem jih navedel. Mojstrstvo, vzeto iz groze, ki jo je v zadnjih stavkih Srca teme opeval tudi Joseph Conrad, tukaj variira na podobno temo. Krvavi poldnevnik je filozofsko besedilo, pod katerega bi se mogoče podpisal tudi Nietzsche. V knjigi bo toliko etike, kolikor jo bodo s seboj prinesli prišleki, ki so v tem primeru le bralci.

Zaradi vsega tega knjiga nikakor ni namenjena - kot didaskalije k sodobnemu knjižnemu epepeju pogosto narekujejo - kar najširšemu krogu bralcev. Roman je umojeb. Za tiste z močnimi živci in dobro kondicijo. Nikakor pa ne za vse. Vsekakor eno najboljših branj do sedaj. Ne morem drugače, kot da ne bi priporočil. 

Torej, Want a balloon?



Gradiva za branje o Krvavem poldnevniku je mnogo, recimo tudi na:


Zbir na Tumblrju

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez