Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil. Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo, dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah.
Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi Človeško telo dojel drugače, če bi ga ne napisal Italijan. Predstavljam si, da bi takšen roman spisal kak Američan, ki bo želel opozoriti na različne obskurnosti, ki se lahko dogodijo vojakom na misiji v Afganistanu, pripravah na pot tja in razcefranost njihovih osebnosti po povratku. In zraven zapakiral še nekaj misli o zasaditvi dreves svobode v deželo, ki je ne pozna ter pihal na dušo brezbožnih sodržavljanov zahodnega sveta, kako je potrebno biti hvaležen za trud vojakov, ki toliko in toliko kilometrov proč doživljajo grde stvari za boljši jutri naših zanamcev. Ne. To knjigo je napisal Italijan. In resda govori o skupini vojakov, ki so odšli na misijo v Afganistan, utripu njihovega življenja v oporišču, groznem dogodku in soočanju z življenjem ob povratku domov. A roman ni patetičen. Ni teatraličen. Nima končne katarze. Po branju se ne počutiš hvaležnega, tudi ne sovražnega. Življenje skupine ljudi, čeprav s podobnimi kratkoročnimi cilji in popolnoma različnimi bivanjskimi konteksti, se lahko hitro obrne. In meja, ki jo Giordano tu večkrat, sklepam da povsem namerno, postavi, je človeško telo. Ta meja te lahko naredi osamljenega, prestrašenega, ljubljenega, discipliniranega, samozavestnega in seveda tudi mrtvega. In nič ni brez posledic.
Branje Človeškega telesa ni težko početje. Giordana odlikuje fokus, ki ga prepoznam v risanju podob v glavah njegovih književnih likov. Zato ne hodi po nepotrebnem dlje od tega. Tudi v primerih in snovi, kot jo je vzel za Človeško telo, bi zlahka podlegel izteku v demonizaciji okolice, ki človeka pripravi do strašnih dejanj, pa se mi ni zdelo, da bi. Vojakom se stvari v Afganistanu ne dogajajo zaradi Afganistana. In vojakom se stvari doma ne dogajajo zaradi Afganistana. Stvari se dogajajo zaradi vzvodov, ki so vezani predvsem na karakter in, kot tudi v Samotnosti praštevil, na preteklost junakov. Ta fokus ostane nepretrgan skoraj večino branja. Včasih se edinole zazdi, da je kot pisatelj pri ustvarjanju te zgodbe kolebal med tem, kateremu liku bi posvetil glavno vlogo. V katero glavo bo najbolj podrobno zlezel. In se vse do konca ni mogel odločiti med dvema, vojaškim zdravnikom Eggitom in vodnikom Renéjem. A to kolebanje ni kako kolcanje, ki bi povzročalo hude probleme. Bolj se mi zdi, da je različnost usod, ki jih lahko najdemo na podobnih krajih, tako bolje izpostavljena.
Vojaki so ikone. Podobe nečesa neustrašnega, trdega, mišičastega, nečesa, kar preživi hude napore in preizkušnje. Sploh tiste, ki so pripravljene oditi toliko in toliko kilometrov proč od vsega, kar jim predstavlja dom. In Afganistan je, vsaj za te naše vojake v Človeškem telesu, dovolj daleč, da bližine ni več in jo je potrebno kompenzirati. Nekje je potrebno vzeti idejo, ki ti pove, zakaj to počneš, kako boš prebrodil vse tisto kar se ti dogaja. In te kompenzacije so tiste, ki z ikonami neustrašnega nimajo kaj veliko opraviti. Razgaljajo v dno duše in telesa. Tako spremljamo vojaka, ki je neustrašen, velik tako v mišicah kot tudi v predrznosti, a ga dogodki prisilijo v dejanje, ki ga naredijo povsem majhnega. In nekoga, ki navkljub svoji stoičnosti čuti, da je napravil veliko napako, ter to napako odpravlja na nekoliko kontroverzen način. Ali nekoga tretjega, ki ga je vse skupaj, misija, sovojaki, dogodki pred in po boleči izkušnji v Afganistanu, pripravilo do obračuna z uniformo kot tako. Kar nekaj takšnih zgodb je na delu.
Torej, ne pričakujte kake literarne revolucije. Človeško telo se ne zdi presežek. Ne v literarnem, ne v idejnem oziru. Popolnoma ničesar nelogičnega ni v tem branju. Zato od bralca ne terja nesprejemljivih naporov. Stavi pa na portretiranje profilov vojakov, sprememb njihovih osebnosti in, kar je najbolj (na pozitiven način) moteče, na trke teh osebnosti. Gre za uvid v življenje skupine, v kateri je veliko osebnih zmag in še več porazov. Skupine, ki pravega alfa samca nima. Vpogled v povezanost teh vojakov s svojimi bližnjimi, ki navkljub sodobni tehnologiji, ostanejo oddaljeni. Vpogled v prekinitve. Ali, kot je Giordano v pogovoru za BorderKitchen v Haagu marca 2013 dejal sam: “Pravi roman se skriva v vsakem liku”.
Človeško telo, za razliko od učbeniških skic, ki smo jih bili deležni že v osnovnošolskih klopeh pri kaki biologiji, ni eno samo. Mnogo jih je. Pravzaprav neštevno, ob zamisli na vse ljudi, ki so že umrli in vse, ki se bodo še rodili. Zato univerzalni karakter Giordanovih junakov, ki jih tu v resnici celo malce ločuje od njih kot vojakov (v bistvu bi lahko bili tudi delavci v tovarni ali taborniki na pohodu) in s tem nezamenljivost situacij v romanu napravi nekoliko bolj vodeno, vseeno deluje kot ključ, ki bo odprl vrata do marsikaterega bralca. In Giordano je mnogo časa v tej zgodbi posvetil pripravi na, lahko rečemo, najbolj travmatični moment zgodbe, ki nepovratno spreminja vse. Zato je to tolikanj manj vojaški, vojni roman. In toliko bolj roman o boju nasploh.
Bralni užitek je tako na visokem nivoju, črke tečejo hitro in sedaj čakam tudi na naslednje branje izpod peresa/tipk Paola Giordana.
Tole je film, ki je nastal v avtorstvu Giuseppa Carotenuta in Paola Giordana ob nekajdnevnem obisku vojakov v Gulistanu; obisk, ki je svoj iztek našel v romanu Človeško telo.
O Človeškem telesu tudi na:
Mladinska knjiga
Intervju z Giordanom na Siol.net
Bukla
MMC RtvSlo
Delo
Pogledi
Pisateljeva spletna stran
The HagueOnline
(vir slike: emka.si)
Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi Človeško telo dojel drugače, če bi ga ne napisal Italijan. Predstavljam si, da bi takšen roman spisal kak Američan, ki bo želel opozoriti na različne obskurnosti, ki se lahko dogodijo vojakom na misiji v Afganistanu, pripravah na pot tja in razcefranost njihovih osebnosti po povratku. In zraven zapakiral še nekaj misli o zasaditvi dreves svobode v deželo, ki je ne pozna ter pihal na dušo brezbožnih sodržavljanov zahodnega sveta, kako je potrebno biti hvaležen za trud vojakov, ki toliko in toliko kilometrov proč doživljajo grde stvari za boljši jutri naših zanamcev. Ne. To knjigo je napisal Italijan. In resda govori o skupini vojakov, ki so odšli na misijo v Afganistan, utripu njihovega življenja v oporišču, groznem dogodku in soočanju z življenjem ob povratku domov. A roman ni patetičen. Ni teatraličen. Nima končne katarze. Po branju se ne počutiš hvaležnega, tudi ne sovražnega. Življenje skupine ljudi, čeprav s podobnimi kratkoročnimi cilji in popolnoma različnimi bivanjskimi konteksti, se lahko hitro obrne. In meja, ki jo Giordano tu večkrat, sklepam da povsem namerno, postavi, je človeško telo. Ta meja te lahko naredi osamljenega, prestrašenega, ljubljenega, discipliniranega, samozavestnega in seveda tudi mrtvega. In nič ni brez posledic.
Branje Človeškega telesa ni težko početje. Giordana odlikuje fokus, ki ga prepoznam v risanju podob v glavah njegovih književnih likov. Zato ne hodi po nepotrebnem dlje od tega. Tudi v primerih in snovi, kot jo je vzel za Človeško telo, bi zlahka podlegel izteku v demonizaciji okolice, ki človeka pripravi do strašnih dejanj, pa se mi ni zdelo, da bi. Vojakom se stvari v Afganistanu ne dogajajo zaradi Afganistana. In vojakom se stvari doma ne dogajajo zaradi Afganistana. Stvari se dogajajo zaradi vzvodov, ki so vezani predvsem na karakter in, kot tudi v Samotnosti praštevil, na preteklost junakov. Ta fokus ostane nepretrgan skoraj večino branja. Včasih se edinole zazdi, da je kot pisatelj pri ustvarjanju te zgodbe kolebal med tem, kateremu liku bi posvetil glavno vlogo. V katero glavo bo najbolj podrobno zlezel. In se vse do konca ni mogel odločiti med dvema, vojaškim zdravnikom Eggitom in vodnikom Renéjem. A to kolebanje ni kako kolcanje, ki bi povzročalo hude probleme. Bolj se mi zdi, da je različnost usod, ki jih lahko najdemo na podobnih krajih, tako bolje izpostavljena.
Vojaki so ikone. Podobe nečesa neustrašnega, trdega, mišičastega, nečesa, kar preživi hude napore in preizkušnje. Sploh tiste, ki so pripravljene oditi toliko in toliko kilometrov proč od vsega, kar jim predstavlja dom. In Afganistan je, vsaj za te naše vojake v Človeškem telesu, dovolj daleč, da bližine ni več in jo je potrebno kompenzirati. Nekje je potrebno vzeti idejo, ki ti pove, zakaj to počneš, kako boš prebrodil vse tisto kar se ti dogaja. In te kompenzacije so tiste, ki z ikonami neustrašnega nimajo kaj veliko opraviti. Razgaljajo v dno duše in telesa. Tako spremljamo vojaka, ki je neustrašen, velik tako v mišicah kot tudi v predrznosti, a ga dogodki prisilijo v dejanje, ki ga naredijo povsem majhnega. In nekoga, ki navkljub svoji stoičnosti čuti, da je napravil veliko napako, ter to napako odpravlja na nekoliko kontroverzen način. Ali nekoga tretjega, ki ga je vse skupaj, misija, sovojaki, dogodki pred in po boleči izkušnji v Afganistanu, pripravilo do obračuna z uniformo kot tako. Kar nekaj takšnih zgodb je na delu.
Torej, ne pričakujte kake literarne revolucije. Človeško telo se ne zdi presežek. Ne v literarnem, ne v idejnem oziru. Popolnoma ničesar nelogičnega ni v tem branju. Zato od bralca ne terja nesprejemljivih naporov. Stavi pa na portretiranje profilov vojakov, sprememb njihovih osebnosti in, kar je najbolj (na pozitiven način) moteče, na trke teh osebnosti. Gre za uvid v življenje skupine, v kateri je veliko osebnih zmag in še več porazov. Skupine, ki pravega alfa samca nima. Vpogled v povezanost teh vojakov s svojimi bližnjimi, ki navkljub sodobni tehnologiji, ostanejo oddaljeni. Vpogled v prekinitve. Ali, kot je Giordano v pogovoru za BorderKitchen v Haagu marca 2013 dejal sam: “Pravi roman se skriva v vsakem liku”.
Človeško telo, za razliko od učbeniških skic, ki smo jih bili deležni že v osnovnošolskih klopeh pri kaki biologiji, ni eno samo. Mnogo jih je. Pravzaprav neštevno, ob zamisli na vse ljudi, ki so že umrli in vse, ki se bodo še rodili. Zato univerzalni karakter Giordanovih junakov, ki jih tu v resnici celo malce ločuje od njih kot vojakov (v bistvu bi lahko bili tudi delavci v tovarni ali taborniki na pohodu) in s tem nezamenljivost situacij v romanu napravi nekoliko bolj vodeno, vseeno deluje kot ključ, ki bo odprl vrata do marsikaterega bralca. In Giordano je mnogo časa v tej zgodbi posvetil pripravi na, lahko rečemo, najbolj travmatični moment zgodbe, ki nepovratno spreminja vse. Zato je to tolikanj manj vojaški, vojni roman. In toliko bolj roman o boju nasploh.
Bralni užitek je tako na visokem nivoju, črke tečejo hitro in sedaj čakam tudi na naslednje branje izpod peresa/tipk Paola Giordana.
Tole je film, ki je nastal v avtorstvu Giuseppa Carotenuta in Paola Giordana ob nekajdnevnem obisku vojakov v Gulistanu; obisk, ki je svoj iztek našel v romanu Človeško telo.
O Človeškem telesu tudi na:
Mladinska knjiga
Intervju z Giordanom na Siol.net
Bukla
MMC RtvSlo
Delo
Pogledi
Pisateljeva spletna stran
The HagueOnline
Komentarji
Objavite komentar