Preskoči na glavno vsebino

Popek sveta: postava bralca

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Venka Andonovskega, v prevodu Sonje Dolžan. In kakšna je zgodba?

(vir slike: emka.si)

Predvsem, zgodba ni ena. Zgodb je več, začne se kot ena, prelije se v drugo, nadaljuje kot tretja in četrta, bis pa ponudi povezavo za nazaj. Mogoče pa zgodba je ena. Le avtor se povsem suvereno in subtilno preciznostjo loti svojih idej na mnogo različnih načinov. In pri tem se ne zmoti. Popek sveta je nedvomno moderno delo, ki vključuje mnogo različnih slogov, prehodov, ponovitev motivov skozi različne like, različne časovne okvire in različna sporočila. Tako nekako, kot bi vzeli kako Rafellovo fresko in jo nadaljevali skozi Picassojevo alegorijo na platnu, na koncu pa povedali, da jo je narisal Kandinski. In presunljivo je, da zadeva pije vodo. Noro dobro branje, ki privlači od prve strani dalje.

Prednjačita dve glavni zgodbi, ki jima je Venko namenil tudi največ prostora. Kdo bo užitek našel v prvi?

Užitek bodo našli vsi tisti, ki na tihem čakate, da bo Umberto Eco napisal nadaljevanje Imena rože. Brez vsake šale. To je to. Dogaja se mnogo let nazaj v srednjem veku, spoznamo Konstantina Filozofa (Cirila), ki v marsičem spominja na Ecovega Williama iz Baskervilla. Kot prišlek k velikemu logotetu in mu pomaga razrešiti skrivnost.

Užitek bodo našli vsi tisti, ki išče sodobno apologijo pisavi in branju. Venko s pomočjo naravnost čarobnih povedi bralcu ponudi zrenje v to, kaj on razume pod branje in pisanje.

Užitek bodo našli vsi , ki iščejo literaturo o dvorskih intrigah, zavisti, povzpetništvu in laži.

In užitek bodo našli tisti, ki za temi lažmi iščejo nekaj več, kar bi jih pojasnilo. Zgodba o Konstantinu in njegovi epizodi iskanja pomena skrivnostnemu zapisu v logotetovi kamri je predvsem primer tega, kar je Tomaž Akvinski odgovarjal tistim, ki so njegovemu sholastičnemu nauku o Bogu vpraševali po tem, zakaj slednji dovoljuje zlo. Zlo dovoljuje z namenom ustvarjati večje dobro. To Dobro, sicer moralno dvomljivega okusa, ob zaključku te zgodbe postane jasno. In z njim tudi zlo. Pod črto: hudič se skriva v nezlomljivi ljubezni, ki se vidi le takrat, ko si neizpodbitno postavljen na mesto, od koder ti je namenjeno, da jo vidiš. In ko je enkrat to mesto zabrisano, z njim izgine tudi vse tisto, kar se od tam vidi.

To je geslo te zgodbe. Postava bralca. Bralec je nedvoumno postavljen tja, da vidi. Kako se zgodba prične, zaplete in zaključi. In zapre okno zato, da takoj odpre naslednjega. Zunanjost je ista, pogled nekoliko drugačen. Zgodba povsem druga. In kdo bo užitek našel v tej?

Uživali bodo tisti, ki imajo raje zgodbe, ki niso osrediščene toliko na posamezen dogodek, marveč na življenjsko pot ene osebe. V resnici so v tej zgodbi natančno popisane zgodbe večih oseb, a vse se giblje okoli Jana Ludvika.

Uživali bodo tisti, ki radi berejo o srednješolskih eskapadah, ki smo jih počeli zaradi ljubezni do deklet, ki nas niso marale.

Uživali bodo tisti, ki iščejo zgodbo o nekomu, ki je uperil orožje umetnosti v boju proti režimu in ideologiji, ki skuša umetnost podvreči pravilom političnih strank.

In predvsem bodo uživali tisti, ki bodo prebrali predhodno zgodbo o Konstantinu, Lestvičniku in Pripovedovalcu. Ker bodo našli veliko injiciranih detajlov, ki so bili na delu že tam in sedaj so tu. Čeprav gre za popolnoma drugo zgodbo, z drugim krajem in povsem drugim časovnim okvirom, bo branje zares zanimivo. Zato je užitek predvsem postava bralca. Jan Ludvik je človek, ki s svojo zgodbo, tokrat pisano močno osebno, v prvi osebi (Konstantina kot glavnega akterja prve zgodbe spoznamo iz druge roke), nas popelje v pot od nič do središča sveta. V njegovo lastno iskanje in najdbo tega središča. Tako je to predvsem življenjska izpoved romantika, ki svoj obstoj bistveno veže na obstoj in bližino tega središča, zraven pa pripoveduje zgodbo o prostoru in času, kjer se vse to dogaja. In ko skoraj dobesedno poje to središče, se zdi nadaljevanje povsem irelevantno. Tudi ta zgodba se zdi nekaj noro dobrega. Branje za sladokusce.

Nikar ne pozabite, da je okvir teh dveh zgodb več kot le eden. Roman je sestavljen iz več enot, povsem samostojnih, a povezanih. Predvsem se v branju, kot sem zapisal, zaveš pomembnosti sebe kot bralca, ki s svojim branjem ustvarjaš sintezo teh zgodb, v kateri je Venko Andonovski tudi sam sebe relativiziral kot avtorja in se enkrat vmes celo vstavil v eno od zgodb kot lik. Postava bralca je malo kdaj bila tako pomembna kot tu. Venko se v pisanju mnogo ukvarja z metabesedilom. Iskanje zgodbe, iskanje likov, iskanje avtorjev, pravih tekstov. A ne ponuja kakih lahkih rešitev. Mogoče je zgolj to ukvarjanje s sicer povsem pozitivno fascinacijo nad zgradbo romana Popek sveta tisto, ki nevede nekoliko zabriše ideje, ki jih je v zgodbi želel povedati. A vseeno. Kdor bo v roke vzel Popek sveta, mu bo hitro jasno, kaj ima pred sabo: unikaten izdelek, kjer resnično lahko sebe najdeš kot bralca v pravem pomenu besede. Torej v pomenu (so)avtorja. Eno zmagovitih izkušenj mojega avgusta 2013.

Popek sveta je lahko davno zapisana skrivnost, skrbno varovana, zapisana v pisavi, ki jo lahko razvozlajo le redki. Neka objektivna zunanja realnost stvari, ki je lahko predmet mita. Lahko pa je tudi nekaj zelo osebnega in krhkega, kar deluje od znotraj. Imanentna nujnost bivanja. Središče sveta, kot je bilo rečeno. (Popek sveta ali omphalós je drugi izraz za središče sveta, kakor so stari Grki poimenovali Delfe, nas uči Wikipedija). Postava bralca razkrije, da je meja med tema dvema opcijama v resnici del teh dveh opcij. Meja je vključena. Venko Andonovski pa absolutni mojster pripovedovanja in konstruiranja.

In ja, roman je opremljen z izčrpno spremno besedo prevajalke. Ne izpustite ga. Kontekst bo v užitek. Kot je tudi le literatura čisti užitek.

Andonovski je za Popek sveta dobil kar nekaj nagrad, tudi Balkaniko (2001). Po knjigi je narejen tudi film Obrnjeno, našel sem ga na YT:




O Popku sveta pri nas ni veliko napisanega, lahko si pogledate knjigo na Emka, svoje vtise pa delite na Goodreads, vmes pa se ustavite še na pisateljevi spletni strani.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez