Preskoči na glavno vsebino

Buda na podstrešju: poročamo

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene?

vir: emka.si

Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo povedna, čeprav ni spisana na klasičen način. Kratkost romana je po svoje povsem v nasprotju z leti, ki jih opisuje. In prav tako je jedrnatost napisanega zgolj navidezna. Knjiga govori o mnogih osebah in vključuje več usod, kot je običajno v navadi, če avtor želi obdržati zadovoljivo konsistenco, s katero bo še obdržal bralca pri sebi. In pove ogromno. Piči, zadane in nekaj časa kar pošteno boli. Prikaže celo paleto čustev in obenem ohranja neko nadvse hladno, uradniško držo, ki prav zlahka deluje podcenjevalno do bralca. Zdi se, da se Julie Otsuka ne trudi za svojega bralca. Med mnoštvom osebnosti, ki nastopajo v zgodbi, pravzaprav nobena oseba ne nastopa tako izpostavljeno, da bi si bralec dovolil, da jo lahko posvoji. Da bi začel dihati z njo, se smejati z njo takrat, ko doživi kaj lepega in jokati z njo v trenutkih, ko se ji dogodi kaj neprijetnega. Ne, Julie nam tega luksuza ne privošči. Ne želi si bralca, bi jo bral zato, ker bi se poistovetil s posameznikom v njeni zgodbi. Pa vendarle to še ne pomeni, da si bralca ne želi in tudi napačno je domnevati, da se ne trudi za svojega bralca. Njeno delo govori povsem v drugo smer, saj bralce ima in Buda na podstrešju je delo, ki zapelje na povsem drugačen način, kot običajno. In kaj je drugačnega?

Delo Julie Otsuka je v celoti napisano v prvi osebi množine. Pa ne gre za to, da bi avtorica tu izpostavljala svojo shizofreno identiteto, temveč povsem zaradi drugih namenov. Roman se v vseh pogledih obnaša kot poročilo. Dokumentarec v izpovedih. Julie Ostuka nam v tem romanu poroča o nečem, o čemer je vredno poročati. In tu je potrebno zapisati nekaj malega o vsebini. Brez tega je razumevanje knjige precej nemogoče. Roman govori o japonskih emigrantkah, ki so zapustile rodno deželo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Julie nas pelje na zgodovinsko potovanje, ki se prične na ladji, s katero je kopica žensk odpotovala v prihodnost, ki so se je zvečine veselile in bile kvečjemu le nekoliko prestrašene zaradi tega, ker niso vedele, kako bi bile čim boljše žene svojim možem. Julie nas pelje tudi skozi prve dni njihovega prihoda, njihove prve stike z moškimi in novimi sosedi. Spremljamo jih na njihovem težaškem delu, kjer je marsikatera podlegla bolečinam in krutim naporom, ki so jih morale prenašati, če so želele preživeti. Spremljamo jih tudi pri vseh grehih, ki so jih storile iz enakega razloga, želje po preživetju. Izvemo, kako so jih sprejeli drugi in kdo jih ni želel sprejeti. Izvemo tudi, kako so vzgajale svoje otroke in koliko jih je pri tem umrlo. Izvemo, kako je otrokom šlo v šoli in kako so oni preživeli. In na koncu izvemo tudi, kako so morale oditi. Vojna se je pričela in Japonska ni bila ravno najboljša prijateljica Amerike. Nič več. In zato so bile tudi japonske žene nekoliko manj dobrodošle. In tako so izginile. Za njimi se je izgubila skoraj vsaka sled.

Buda na podstrešju je poročilo o tem, kako so ženske z Japonske, emigrantke, Issei ženske, doživele svojo epizodo v Ameriki. Poročilo, ki je napisano kot doživetje vseh žena, vsake posebej in vseh skupaj. To je najbolj fascinantno v tej kratki Budi. Na pravzaprav relativno preprost in nezahteven način nas šokira s tem, da nas popelje v glave mnogih izkušenj, ki prepeljejo tako nekatera veselja kot tudi nekatere žalosti. Tu se nimamo časa istovetiti z eno junakinjo, tu smo soočeni s stanjem. Da, gre za poročilo o stanju, ki je lahko zgolj predmet zgodovine, preteklosti, ki je ni več. Vsaj v toliko, kako so domačini sprejeli te ženske in z njimi ravnali. Lahko pa je tudi poročilo o stanju, ki je na delu povsod, kjer imamo sozvočje hrepenenja po nečem boljšem, ki si iz oči v oči stoji nasproti s strahom pred nečim, kar je neznano in zategadelj primerno za vlogo vseh vrst grešnih kozlov, ki jih potrebujemo. Zato se zdi Buda na podstrešju delo, ki v sebi nosi nekaj izvorno humanističnega. Takšnega, ki išče izvorno človeškost v kaosu napak in prestrašenih dejanj v rutini vsakodnevnih neumnosti, ki so obkrožale tako japonske emigrantke kot tudi vse ostale, ki so se kdaj koli znašle v nečem podobnim.

Težko bi rekel, da gre za razvedrilo in težko bi si tudi predstavljal to delo, da nadomešča kak specifični manko v življenju kakega bralca. Gre pa za presunljiv zbir različnih zgodb, mnogih čustev, naivnosti, strahu, preživetja, upanja, sreče in poraza. Tako polna vsebina, ki na povsem jedrnat in aksetski način v naš mir pripelje zgodbe teh žensk, z inteligentno zastavljeno formo dokumentarca, ki se s sinoptiko pripovedovalk tega loti na navidezno neprizadet, poročevalski način, vendarle zadane v polno. Zasluži si lahko le izjemno dobro oceno in mnogo bralcev.


✭✭✭✭



Beri tudi:

Bukla
DobreKnjige
Emka
Goodreads
Spletna stran Julie Otsuka
Wikipedia
The Washington Post
The Guardian
Issei - Wikipedia

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez