Preskoči na glavno vsebino

Norveški gozd: predvsem o tem, kar se skriva znotraj naših življenj

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca, Ljubi moj sputnik, 1Q84

Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove vseh, ki se podajo na pot besednega srečevanja z njegovimi deli. V Norveškem gozdu avtor ne posega toliko v onstranske alegorije in svet magičnega, neznanega, umu privlačno neulovljivega, je tu manj prisoten. Nemara bo tudi zato tukaj odpadla vulgarna delitev bralcev na tiste, ki Murakamija ne marajo in tiste, ki mu zvesto sledijo. Kot zapisano v iniciali, Norveški gozd je knjiga o razmerjih. O tem, kaj razmerja drži skupaj, kaj jih končuje in predvsem, kaj v razmerju pomeni osamljenost.

vir slike:sanje.si

Zgodba sledi Toruju in njegovim spominom na del mladosti, ki ga je preživel v študentskem domu in kasneje tudi v Tokiu kot najemnik stanovanja. V ozadju dogajanja so zametki študentskih nemirov s konca 1960ih, a ta ostajajo v ozadju. Ne motijo in – vsaj jaz nisem tega zaznal – ne pripenjajo dejanj glavnih junakov na točno to določeno obdobje v razvoju Japonske in Tokia (čeprav se nemara marsikdo tu ne bo strinjal z mano). Dogodki in razmišljanja, razvoj odnosov, vzponi in padci v Torujevih razmerjih se brez težav lahko prenesejo v drugo okolje in v drug čas.

Toruja vidim kot povsem povprečnega študenta na pragu dvajsetih. Roman ga precej podrobno predstavi skozi celotno zgodbo in Torujevo gledišče dogajanja je tudi naše gledišče branja. Tu ga, kar me je v določeni meri presenetilo, spoznamo kot pretežno samozavestnega mladostnika. Spoznamo njegovega hecnega cimra Jurišnika, karizmatičnega prijatelja Nagasawo in njegovo dekle Hatsumi; izvemo, kako pomembno vlogo je v njegovem življenju odigral srednješolski prijatelj Kizuki in povsem nemočni opazujemo, kako in zakaj se spleta neuničljiva vez med dekletom Naoko (ki, kar je zelo pomembno, je bila dekle Kizukija) in Torujem ter prav tako, skorajda nič manj neuničljiva vez med Torujem in Midori, sošolko s fakultete. V te odnose je potrebno pridati tudi Reiko, Naokino prijateljico in tudi epizodično razmerje, ki ga je Toru zgradil z očetom Midori, na smrt bolnim v bolnišnični sobi.

Vse, kar se zgodi, se zgodi pravzaprav znotraj teh razmerij. In medtem, ko bi lahko večino teh oseb označil za stranske like – čeprav pri Murakamiju kaj takšnega skoraj ne obstaja – je bistveni del zgodbe v razmerju, ki ga Toru gradi do Naoko in Midori. Vse ostalo so opombe k nitim, ki vežejo te tri osebe skupaj. Opombe in nedeljivi preostanki. Detajli, ki peljejo v neko višje razumevanje napisanega. Ali globlje. Ni pomembno. Toru do obeh čuti navezanost, vendarle pa sta si dekleti povsem vsaksebi. Glede vsega. Ena je povsem prizemljena, igriva, navihana in pripravljena na življenje v družbi. In čaka. Druga je popolna enigma, prebiva v nekem medsvetju, v katerem je obtičala po usodni izkušnji. Tudi ona čaka, a toliko bolj pusti čakati. Do obeh Toru čuti neznosno fizično privlačnost, a vendarle je notranja želja, ki seže onkraj seksualne potrebe, po enem od teh bitij precej močnejša kot po drugem. In zato je pripravljen trpeti, čakati, se odrekati in živeti disciplinirano. Se uči prisotnosti v osamljenosti, ki je ne bi čutil. Dokler ne čaka več. In nekje istočasno nezmotljiva prikazen poreže spomine neke mladosti, ki ne bo nikdar več takšna kot bi morala biti. Naoko in Midori, dasiravno se nikdar ne srečata, skupaj s Torujem zagotovo tvorijo eno najbolj zanimivih ljubezenskih zgodb, kar jih je spisanih. Ta zgodba je prežeta z mnogo erotike, čakanja, odrekanja, romantike, truda, čutnosti, prijateljstva in z voljo do tega, kar na čustva nekoga lahko preži le iz nekega izvira, ki ne pozna meja tega sveta. Vse to je zgodba Norveškega gozda.

Tu so seveda tudi The Beatles z Norwegian wood (in tudi ta naj bo za Naoko).



V tem, z veliko količino povsem odkrite erotike prežetim delom, pa je poleg teh razmerij v knjigi še ena rdeča nit. Smrt. To v vsej tragičnosti izkusi kar nekaj junakov Norveškega gozda, nekateri večkrat. Smrt drugega. Ki je lahko tudi moja smrt. Mnogo razmišljanja in dogajanja je podvrženo melanholiji izkustva življenja, ki je občutilo smrt. A vendarle, je to melanholija, ki nima izteka zgolj v obupu in negaciji biti, kot bi sprva pričakoval. Murakami v svoje junake navkljub njihovi mladosti – Reiko je med njimi nekako najstarejša in jih ima pod 40 – položil zelo zrelo dojemanje smrti. Pa naj gre za samomor ali bolezen, vzrok tu ni pomemben. Vendarle, navkljub zrelosti, vpliva travmatičnih izkušenj smrti drugega in poti avtorefleksije, ki jih te odpirajo, ne gre zanemariti, nikakor. V tem ne gre iskati šale. In tega se je najbrž zavedal tudi Murakami, zato je bilo sila pomembno, kako bo pristopil k tej temi. In čeprav se zdi povsem na prvo žogo in prepoceni, pa njegova premisa, ki odmeva vse bolj proti koncu Norveškega gozda, da smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj, nekako drži vodo. V kontekstu vsega, kar zgodba prinaša.

Motivi smrti in travmatičnih izkušenj, mnogo pogovorov, etičnih premislekov o tem, kaj je prav in kaj narobe, življenja na robu med razvratom in najbolj intimnem doživljanju drugega v njegovi bližini brez katere ni biti; iskanju ljubezni in odgovorov na vprašanja, ki v mnogem preraščajo starost protagonistov romana. Murakami je mladostnike vzel zelo resno. Sočutno. In v stilsko dovršeni pripovedi ni banaliziral ničesar, kar je v razponu, ki si ga je v Norveškem gozdu zadal, zelo težka naloga. Roman je bralna poslastica, ki v zgodbi, ki bi lahko naslavljala revolucionarni družbeni angažma mladih, ospredje podredi seksu in reševanju zelo intimnih travmatičnih izkušenj.

To, kako je med tema deloma mojstrsko lovil pripovedno ravnotežje in ustvaril zgodbo, ki niti ne podleže vulgarnosti niti se ne želi otresti neprijetnega, je prepričalo tudi mene.

✭✭✭✭


Po romanu so posneli tudi istoimenski film.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez