Preskoči na glavno vsebino

Lažna mesta: da bo svetloba lahko prišla skozi

Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca prepusti vožnji na drevaku po brzicah čustev, razumskega izenačevanja in rešitev, ki so vedno znova v njem. Mlajši bralci, sklepam, v njem najdejo zaveznika, ki bi jih utegnil štekati, starejši pa so fascinirani nad izbornostjo in artikuliranostjo tega, kar je v njih že nekaj časa spalo v njih. A poanta je ravno ta, da uspešno nagovarja vse. Vedno bolj uspešno. Čeprav je spet govora o skrivnostnem dekletu in pretiranem čustvovanju ter nikoli zaključenih bojev med v redu in ne v redu.

vir slike: mladinska.com

Lažna mesta, Paper towns, je tretji roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili na police. Po Krive so zvezde (zadnjem izdanem Greenovem romanu) in Kdo si, Aljaska?, avtorjevem prvencu iz leta 2005, ki je pri nas izšla lani. V Greenovi bibliografiji se Lažna mesta, z izdajo v 2008, uvrščajo skoraj na sredo med Aljasko in Zvezdami. Če si dovolim kak hip ostati tu, lahko zapišem, da se slogovno in vsebinsko Lažna mesta mnogo bolj nagibajo k Kdo si, Aljaska. Krive so zvezde so pač presežek, ki je silovit na tako brutalen način, da bi bilo povsem napak, da bi želeli, da je vse, kar pride iz računalnika Johna Greena, tako popolno napisano delo. Čeprav branje komentarjev na spletiščih velikokrat podlega prav tem primerjavam. A zgoraj opisana vojska Greenovih privržencev je vedno večja, tako se zdi. In ta vojska poskrbi tudi za – nemalokrat premalo kritičen – protipol iskalcem Krive so zvezde 2. Sam niti ne vem, kam tu spadam. Zavedam se moči Zvezd, verjamem pa tudi, da je John Green izjemen avtor, ravno pravšnji za to dobo. In tako mi povsem ustreza, da v njem najdem zapolnitev vrzeli po nekoliko močnejši realistični mladinski prozi, kot komplementu vsemu drugemu, nasičenemu z fantazijo, čarovniki, vampirji in ostalim.

Sam bi lahko prisegel, da so mi Lažna mesta najboljše Greenovo čtivo. Pa ne morem. Ker Krive so zvezde.

In najbrž ne bom osamljen pri tem mnenju. A vendarle. Lažna mesta so mnogo bolj Kdo si, Aljaska. Avtor nas bo peljal med vrstnike, ki zaključujejo srednjo šolo, pravzaprav v zadnje tedne njihove srednje šole. Med Radarja, Bena, Lacey, še nekaj drugih in hkrati seveda tudi Quentina, ki je naš glavni sogovornik, pripovedovalec. Njihova življenja se nekako v ničemer ne razlikujejo od tega, kar si predstavljamo pod maturante. S hormoni prepolni in ukvarjajoč se s stvarmi, ki v večini le zanje pomenijo vse na tem svetu. Green je poskrbel, da je trojica prijateljev, torej Q, Radar in Ben, s katero se največ ukvarjamo, čisto povprečna. Ne gre za zvezde srednje šole, ne gre za izbrance, posebneže. Bolj so marginalci, ki igrajo video igre, klepetajo po IM in sanjarijo o dekletih, ki so jim nedosegljiva. Skozi roman bodo v svojem statusu nemara celo napredovali, a vseeno je Green z njimi želel povedati, kako močno šteje prijateljstvo. Tudi ali predvsem, ko so na delu velike odpovedi zavoljo kakega posameznika te druščine. In to je izjemno pomembno v tem romanu. Quentin nam namreč že na začetku predstavi Margo. Ta nekako spominja na Aljasko. Posebno, neustrašno, polno domišljije, izstopajočo, razmišljujočo, privlačno, originalno in … seveda ustvarjeno za Quentina. In v tem odnosu, kolikor mu je odmerjeno (pre)malo prostora v romanu, Green ne skopari. Silovitost tega, kaj in kako Quentin čuti do Margo, kako je pozoren na vsak njen gib, je prav zaradi tega majhnega prostora, res močna. Margo Quentina neke noči povabi na divjo in drzno vožnjo, ki je ne bo nikdar pozabil. In čeprav sta oba šla v to noč na različen način, njuna kemija deluje. Eden od dveh vrhuncev knjige. Ali pa pravzaprav edini, kakor vzamete.

Margo je bila od nekdaj navdušena nad skrivnostmi. In ob vsem, kar se je dogajalo pozneje, sem velikokrat pomislil, da so jo morda tako privlačile, da je še sama postala skrivnost.

In potem se vse skupaj obrne na glavo? Margo izgine. Quentin se odloči, da jo poišče. Margo je lahko tudi mrtva, a od doma je pobegnila že večkrat. In tehnično, glede na to, da je že polnoletna, to ni pobeg, temveč avtonomna odločitev. A Quentin je odločen, da jo poišče. In tako skupaj s prijatelji skuša iskati ravnovesje v odnosu do šole, staršev, prijateljev in odnosa do izginule Margo. Iz tega se občasno razvija celo nekakšna detektivka, ki ji sledi napet boj s časom proti koncu knjige. Kje je Margo? Ali jo bo našel? Preberite Lažna mesta.

Roman je poln zanimivih reči in poudarkov je več. Na prvem mestu bi spet lahko govorili o ljubezni. A to se mi to pot ne zdi v ospredju. Bolj kot vse je Quentin zelo fasciniran nad Margo. Ali, kot se je izrazila slednja sama, nad podobo Margo, ki jo ima pred očmi. Ne glede na vse, ta fascinacija je tisto, kar vleče dogajanje v knjigi naprej. Glavni fokus. Navdušeni boste nad močnimi prijateljskimi vezmi; nad načinom, kako spretno je avtor v knjigo vpletel Whitmanovo poezijo; nad pristnim popisom uric, ki jih je druščina preživela v enoprostorcu na 1700 km dolgi poti; nad podobo večkrat naivnih staršev, ki se trudijo po svojih močeh vzgojiti dobrega človeka. In navdušeni, povsem nadnavdušeni boste nad dialogi med Quentinom in Margo. Čeprav jih ni veliko.

Kdaj sva zares videla drug drugega? Šele, ko si ti videla v moje razpoke, jaz pa v tvoje. Pred tem sva gledala le predstavi o drugem, kot bi gledal žaluzije na tvojem oknu, pa nikoli videl v notranjost. Ko pa posoda poči, svetloba lahko vstopi vanjo. In zasije iz nje.

Če se je v Kdo si, Aljaska? ukvarjal s sprejemanjem smrti, je tule v ospredju pobeg od doma. A le v ospredju. Izza te ideje gre za prevpraševanje samolastnosti. V razliki med osebo, kakršna je, in kakršna se kaže. Ali iskanjem podobe in sprejemanjem osebe v njeni ali njegovi takšnosti. O tem, kako si gradimo podobo nekoga, ki pa ni nujno ta nekdo sam. In kakšne posledice ima to lahko za okolico. In zopet je tu Leonard Cohen. Nalašč ali pa le moja sugestija. Nekaj tega, kar je hotel Green povedati v Lažnih mestih, se bere kot podaljšek njegovih vrstic There is a crack, a crack in everything. That's how the light gets in (najbrž ene najbolj genialnih vrstic, kadarkoli napisanih). Tudi naša junaka govorita o razpokah. Takrat se zdi, da govorita o popolnosti, ki je pa ne smeš pripisati drugemu zaradi podobe, ki jo imaš o njem ali o njej. Takšne podobe je potrebno, kot Margo in Q, zakopati, kljub solzam, ki ob tem polzijo po obrazu. Samolastnost pa, po drugi plati, izvira iz poslušnosti samega sebe; sprejemanje sebe in drugega, tudi bližnjega (ali predvsem tega) je prazna puhlica brez razpok, ki se ob tem pokažejo. Kot lažno mesto, ki prebiva zaradi nečesa drugega in ne zaradi sebe. In v tem smislu je Quentinovo iskanje Margo v resnici le iskanje razpoke v njej. Iskanje, ki bo prikazalo pravo Margo. Da bo svetloba lahko prišla skozi.

Lažna mesta prinašajo sproščeno branje, ki se ukvarja tudi z resnimi temami. Roman, v katerem je uravnoteženo vse, kar mora biti. Mladi ga bodo brali, ker bodo tu našli nekaj več od vsakdanjega razmišljanja, starejši, sploh starši pa zato, ker bodo iskali tisto, kar se godi v mladih glavah. Prav gotovo eno mojih najljubših v letošnjem letu, toliko bolj, če ga jemljem v okviru mladinske literature. Z Johnom Greenom in njegovim občutkom za pisanje (o) mladini je slednja marsikaj pridobila. Pa ne le slednja, vsi smo lahko veseli.


✭✭✭✭



Poleti pride na tudi na naša filmska platna. 





Tudi na:

Dobre knjige
Emka
Mladinska knjiga
Avtorjevo spletišče
Wikipedia
Commonsensemedia
Uradna stran filma Paper towns
Goodreads
The Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez